Nespametni z vzhoda

Jubilejni zbornik za dr. Hamerjev 80. rojstni dan, 17. maja 2015

Georg Kausch
prevod: Anita Kogelnik

Štiriintrideset let je večji del ustvarjalnega človeškega življenja in ker teh štiriintrideset let predstavlja boj brez primere za priznanje dr. Hamerjevih znanstvenih odkritij, kaže na to, da nekaj z našim družbenim redom ni vredu.

Škandal na kongresu zdravilcev leta 1983: izključitev dr. Hamerja iz javne razprave, samo dve minuti pred njenim začetkom, verjetno ne bi bila mogoča, če bi imeli na svoji strani trdne, odločne privržence, ki bi lahko uveljavili svojo težo proti spletkam lože. V zadnjih nekaj letih se je vedno znova pokazalo, da so sovražniki dr. Hamerja našli pogum, da so ga napadli in zasledovali šele, ko so vedeli, da je sam in izoliran. Jasno mora biti, da upor proti takšnim sovražnikom ni uspešen v pasivni drži, ampak samo trdnost ustvarja spoštovanje.... Sramotne spletke, da bi leta 1983 v Mainzu preprečili prvo javno predstavitev Germanische Heilkunde – takrat še Neue Medizin – niso pozabljene.

Kot pri vsakem pomembnem zgodovinskem dogodku, šele z minevanjem let pridobimo vpogled in znanje o ljudeh in ozadjih, ki zdaj 34 letni nenehni spor proti dr. Hamerju delajo vidnega. Spor, o katerem javnost ne ve skoraj nič, saj je bil tajen že od samega začetka.

Kako in kje se je začelo, nam priča dr. Hamerjev lasten spomin:

Ti pogledi in znanje o ljudeh in ozadjih, zaradi katerih je sovraštvo proti meni vidno, vključuje škandalozno zloglasno zatiranje znanja zaradi verske norosti lubaviškega glavnega rabina Menachema Schneersona, tako imenovanega mesije Judov.

4. oktobra 1981 sem na bavarski televiziji in italijanski televiziji (RAI Bozen) objavil Germanische Heilkunde, takrat Neue Medicin.

Medicinski svet se je prestrašil.

2. novembra 1981 sem na medicinski fakulteti v Tübingenu oddal svojo habilitacijsko nalogo.

Dekan, nevroradiolog prof. Voigt, mi je s stiskom roke in častno besedo obljubil, da bo delo pravilno preverjeno po pravilih ponovljivosti na naslednjih najboljših primerih. Še toliko bolj, ker gre očitno za povsem novo vrsto medicinskega razmišljanja.

Šele leta pozneje mi je univerzitetni pravni svetovalec, gospod Jürgen Schwarzkopf, povedal, da mi lahko zagotovi, da morajo biti rezultati dela pravilni, saj je pet profesorjev takoj po oddaji dela za zaprtimi vrati preverilo 100 primerov.

Očitno ni bilo primera, ki ne bi bil resničen. Če bi bil , bi me profesorji že naslednji dan povabili in mi primer predstavili. Ker se to ni zgodilo, so morali biti vsi primeri pravilni. To mi je povedal dobesedno.

Že po 10. ali 20. primeru se zdi, da je bilo vse jasno.

To je bila absolutna senzacija medicine.

Ker pa je bilo vseh pet profesorjev v izpitni komisiji judovske veroizpovedi, je bil rezultat preverbe zaenkrat še »med nami«.

Na tej stopnji, v kateri je omenjenih pet profesorjev poznalo rezultat pravilnosti Germanische Heilkunde le med sabo, so ga torej lahko zamolčali, in glede na svetovno senzacijo tega rezultata se zdi, da sta se vpletla Synhedrium, vrhovni svet Judov, in Menachem Schneerson, vrhovni  rabin Lubavitch Judov, tako imenovani Mesija.

Tako mi je kasneje v Parizu poročal glavni rabin Francije Ben Denoun-Danow Josue: Pet profesorjev iz Tübingena je bilo opozorjenih, naj ne razkrijejo pravilnega rezultata. Ta nova dognanja so namenjena samo Judom, ki bi z njimi lahko preživeli 95% ali več odstotkov. Nejudje bi morali še naprej umirati zaradi kemoterapije in morfija. Nato je Schneerson, po besedah ​​rabina Denouna, pisal vsem rabinom sveta in novembra 1981 napisal komentar o tem v Talmudu. Od takrat je to navodilo zavezujoče za vsakega rabina in judovskega onkologa (skoraj vsi onkologi so judovske vere) po vsem svetu.

Rabin Denoun mi je rekel, da ni za to, da se nadaljuje pobijanje vseh nejudov, če so dobili raka, s kemoterapijo in morfijem, vendar je Schneerson njegov nadrejeni in ga mora ubogati.

Ko sem v začetku decembra 1981 šel k svojemu staremu, zdaj že upokojenemu judovskemu učitelju Bocku, enemu od petih profesorjev v izpitni komisiji, v njegovo pisarno na Schnarrenbergu, najini nekdanji skupni univerzitetni kliniki v Tübingenu, sem našel popolnoma drugačniga profesorja Bocka.

„Dober dan, gospod prof. Bock.“ 

„Dober dan, gospod Hamer.“ 

„Kaj pa je z vami?“, sem ga vprašal. 

„Ne, nič ni.“ 

„Toda popolnoma ste se spremenili, niste taki, kot sem vas poznal. Se je kaj zgodilo?“ 

„Ne, zakaj?“ 

„Želel sem vas vprašati, če bi mi hoteli pomagati pri pregledu primerov pacientov z rakom v okviru habilitacijskega dela.“ 

„Ne, to me ne zanima“ 

„Kako, gospod profesor? Vi ste bili tisti, ki nam je vedno govoril, da moramo odkriti nekaj, kar bo medicino naredilo ponovljivo, torej znanstveno. In zdaj pride vaš zadnji pomočnik in to odkrije in vas zdaj sploh ne zanima?“ 

Bock: (Verjetno se mu je pomotoma izmuznilo) „Ali to ne more biti res ali pa tega ne bi smeli odkriti.“ 

„Ampak sem odkril, vaš „zadnji asistent“ in brez Univerze in je znanstveno pravilno, namreč ponovljivo na vsakem naslednjem primeru.

Kot veste, nisem le internist, sem tudi teolog in znanstvenik.

Profesor, tukaj je nekaj narobe, nekaj tu je pokvarjenega.

Ne morete me imeti za norca. Če mi ne boste povedali, kaj je, bom izvedel, ampak tukaj je nekaj pokvarjenega.

(Pozneje sem na upravnem sodišču izvedel, da je bil Bock vodja komisije judovskih profesorjev, ki so po nekaj primerih ugotovili, da je Germanische Heilkunde popolnoma pravilna. In zdaj je Jud Bock iz verske zablode , priti v modra nebesa, lagal.)

Gospod profesor, želim vam vse dobro, vendar sem zelo razočaran nad vami. In vi veste, to se vam vidi, da ima vaš zadnji asistent prav.
Upam, da vam tega ne bo treba zelo grenko obžalovati.“ 

Ob njegovem 100. rojstnem dnevu sem mu pisal, da je razočaral milijone nežidovskih pacientov in še kaj hujšega. Kmalu zatem je umrl.

Svet se bo 4. oktobra 1981 spominjal kot velikega zgodovinskega dogodka. Označuje začetek preobrata ogromnega obsega, najbolj primerljivega z objavo 95 tez Martina Luthra, 31. oktobra 1517, ki je sprožila reformacijo.

4. oktober 1981 je rojstni dan Germanische Heilkunde. Na ta dan je dr. Hamer  svoje odkritje "Železnega pravila raka" sporočil javnosti.

Takrat ni slutil, s kakšno versko izprijeno in duševno izrojeno druščino bo moral odslej računati. Bil je preveč spodobno vzgojen in ni imel razloga pričakovati neiskrenosti svojih sodobnikov. Znanstveniku ali bolje rečeno vsakemu normalnemu človeku se zdi nepredstavljivo, da bi se obljuba o objektivni in nepristranski preverbi, izkazala za brezvestno prevaro.

Toda vodilni medicinski profesorji, vsi Judje, kot je pozneje postalo znano, niso imeli nobenih moralnih zadržkov glede kršenja svoje besede, lažnivosti in perfidnosti.

Videli so dr. Hamerjevo delo in ugotovili, da je to odkritje 20. stoletja (ki bi ga radi naredili sami). Zgoraj je izpričano, da po prvih dokazih – ki so bili za specialiste porazni – niso nehali preverjati "železnega pravila raka", ampak so morali ugotovitve kolega Hamerja šteti za gotove. Med njimi je morala prevladati depresivna nemoč in očitno je prva odločitev, da mlademu kolegu internistu pokažejo hladno, zaničljivo plat, temeljila na navodilih glavnega rabina in "mesije" Schneersona.

Osebno so ga močno prizadeli in to tudi želeli. Morda bi se sprijaznil? Vsekakor je bilo to domnevati naivno, je pa možno, kajti tisto, kar je taktična preudarnost  ponudila v tej situaciji, niso preprečili, namreč dr. Hamerju je bilo dovoljeno, da je kratek čas nadaljeval z izpopolnjevanjem svojih ugotovitev na univerzitetni kliniki v Kielu (primer 40). Zelo so podcenjevali človeka, ki bi nekega dne razblinil vso šolsko medicino. Njihova taktika je ustrezala njihovi kratkovidnosti: zavračanje, prikrivanje, izolacija, izobčenje.

Toda v prostoru je stalo še habilitacijsko delo. Pol leta so, judovski profesorji na fakulteti, prelagali obravnavo.  Po odločitvi "mesije" Schneersona je bilo treba končati njihovo zavrnitev. Pred nepoznavalci je potekala farsa, kakršno bi uprizoril Moliere.

Na sklicani seji fakultete nikomur niso dali dokumentov na vpogled - očitno je bilo to za poznavalce preveč tvegano. Prisotne elitistične osebnosti so bile dovolj neumne, da so sprejele kakršno koli domnevo – in soglasno glasovale 150:0 za zavrnitev!

Mislim, da med intelektualnimi škrati z nazivi in ​​položajem, ki so se počutili močne samo zato, ker so pripadali skrivni družbi, stvari nikoli ne bi šle dobro s profesorjem Rykejem Geerdom Hamerjem v Tübingenu. Rad bi rekel, da je to srečna usoda, ki mu je odrekla to vprašljivo službo.

V kasnejših procesih, ki jih je dr. Hamer uperil proti univerzi, je prišla v javnost vsa njena duhovna pokvarjenost. Pred sodiščem je stal profesor dekan, ki priznava, da mu niso dovolili preučiti železnega pravila raka in ga ni sram, ker je kot rekrut  prepoved vestno upošteval, drugi, ki se slabovoljno podredi domnevnim sklepom in se tako poniža v služabnika, tretji, za katerega kršitev svečano dane častne besede ne pomeni izgube časti, četrti, ki dr. Hamerju  predrzno laže v obraz, peti, ki ga sovraštvo do odkritelja, žene v strastno zanikanje znanstvene objektivnosti. Tu je fakulteta, ki se obrača v protislovjih in izogibanju, zadrževanju zunanjega stran od nje, neupoštevanju sodnih odredb,... resnično ..., nič ni manjkalo, kar dekadentne izprijenosti uveljavljene šolske medicine ne bi izpostavilo javnemu preziru.

Vse nemške univerze so bile "zaupno" obveščene o tem, kako obravnavati "upornika". S tem je pojasnena združena fronta, ki se je tako hitro pojavila proti dr. Hamerju. Toda tübingenska medicinska klika je šla še dlje. V publikacijah so predstavljali, da se je (takrat imenovana) "Neue Medizin" izkazala za napačno, čeprav je uradno niso preverili, kot so predstavlli, in še huje, na skrivaj so jo preverili in ugotovil, da je popolnoma pravilna. Takemu goljufivemu, obrekljivemu in lažnivemu ravnanju prestižne univerze v zgodovini ni para.

Ne samo, da je zaradi tega postala rana v očesu akademskega poklica, očitno je šlo celo za kaznivo dejanje, ampak se je izognila, saj je znano, da Zvezna republika Nemčija ni ustavna država. (Opomba: Dokument Otto Schily v pismu z dne 11. aprila 2013)

Od tega časa naprej se skrivni napad proti dr. Hamerju ni prekinil. Njihova zasluga je, da so bila dr Hamerjeva prizadevanja, v svoji lastni kliniki celiti rakave paciente, to je zaceliti, kmalu ustavljena. Zarota vodilnih zdravnikov, z zvezami somišljenikov v pravosodju, politiki in množičnih medijih, ga je uspela izriniti iz vsakega podjetja in ni skoparila v sredstvih.

Škandal v Mainzu naredi ozadje spora razumljivo. Taktika: Skrivanje dr. Hamerja pred javnostjo bi sicer postala zastarela.
Glede njega so morali zavzeti stališče. Popolnoma nesramno dejanje podrejenih "Hiwijev" v Mainzu l. 1983 naj bi za vsako ceno izključila dr. Hamerja iz razprave. Ravnanje, javnosti precej znanih igralcev, ki osebno nimajo nič proti dr.  Hamerju, kaže na velik pritisk, kateremu so bili iz svoje lože, seveda po navodilih višje inštance-Synhedriuma, izpostavljeni.

To jim ni bilo dovolj. Da bi dr. Hamerja v prihodnje obdržalI na hladnem, so poskrbeli za odvzem njegove licence, kar pa tudi ob njihovih spletkarskih zvezah ni bilo lahko. Niso mu mogli očitati neuspeha ali kaznivih dejanj pri delu, ni bilo ne prič ne dokazov.V takšnem "nujnem primeru" so si sodniki, prežeti s človekovimi pravicami, svobodo, pravičnostjo in podobnimi ložnimi frazami, izmislili skorajda noro pretvezo: Od njega so zahtevali, da se odreče svojim spoznanjem, torej, da se odreče Germanische Heilkunde. Za kazen, ker se ni hotel podrediti medicinski mafiji, so mu odvzeli dovoljenje za opravljanje zdravniške dejavnosti. Treba se je vrniti štiristo let nazaj v zgodovino, da bi našli podoben primer: Cerkev proti Galileju Galileju! 
Kot, da bi lahko takšno srednjeveško zatiranje, v 20. stoletju ustavilo resnico. In ko to ni bilo dovolj, so ga nič manj protipravno vrgli v zapor. Je bila to obetavna, pametna taktika? "Mika me, da bi jih označil za srčno neumne"! Če bi bili modri - gotovo so prepoznali njegovo genialnost - bi se ga morali oprijeti, mu ponuditi sodelovanje, pokazati vnemo v širjenju njegovih raziskav. Proti temu, bi se dr. Hamer s težavo uprl, se tudi ne bi mogel, in bi ostal, proti njihovi očitni sabotaži in z njihove strani izzvanim internim sporom ("Einer gegen alle"), brez obrambe. 
V prepiru bi ga lahko dobesedno zmleli na koščke in potem bi s potlačenim – in pridobljenim – znanjem v roki, dr. Hamerja mentalno in znanstveno pokončali.
„Odločevalcem“ je za takšno taktiko očitno zmanjkalo možganov. Nesposobni odkritega spopada, nesposobni preprečiti napredek v dr.    Hamerjevem raziskovanju, nesposobni zatreti njegovo javno znano delo, so se zatekli k ultima ratio, zadnjemu sredstvu ceha. Da ga razglasijo za norega, da ga s pomočjo sodstva psihiatrizirajo. Ne enkrat – na napakah se ne učijo –  pogosto ponavljajoči se poskusi (76) razkrivajo absolutno ničlo akademske izprijenosti v boju z na novo odkrito resnico. Že danes je jasno, kako bodo o njih SODILI zanamci, zgodovina. Vendar pa nič ne vedo o zgodovini, tudi če se nanša na njihovo lastno fakulteto: Pred 160 leti so zaprli zdravnika dr. Juliusa Roberta Meyerja, ki je odkril in dokazal energijski zakon, v norišnico. Tudi Meyerjevo odkritje ima - še danes ne razpravljena - ozadja, tudi takrat so ugledne akademske osebnosti brez pomislekov najprej zanikale Meyerjevo odkritje, nato pa ga ukradle, ponaredile, kopirale ali zanikale njegovo prednost, kajti kdo si ne bi želel sam najti najpomembnejšega od vseh naravnih zakonov?

Vse premeteno premišljene intrige, sprožene z umazanimi sredstvi "bratskih odnosov", so propadle zaradi izjemne osebnosti dr. Hamerja. O sebi pravi:

"Težke situacije sem lahko, zaradi svojih železnih živcev, pogosto v zadnjem trenutku obrnil sebi v prid."

V razgibanem življenju dr. Hamerja me ne neha presenečati, kako nerazumljivi dogodki povezujejo človeške usode, da izgubljeno človeštvo najde pot nazaj na pravo pot. Za to je vedel že znani kulturni zgodovinar Johannes Scherr. To doživljamo pri dr. Hamerju bolj dramatično kot pri katerem koli drugem sodobniku.

Njegovega sina Dirka ni ustrelil navaden lopov, ne, on je ena najvišjih družbenih osebnosti judovstva na svetu, prestolonaslednik izgnanega italijanskega kralja. Posledice so za oba nasprotnika nepredstavljive in nepredvidljive. Očeta umorjenega ni mogoče podkupiti z milijoni, da bi se morilec izognil kazenskemu sodišču [1].

Morilčev oče je, skupaj s celotno družino, javno ožigosan kot kriminalni klan – želena vrnitev v Italijo in na prestol je zaradi umora za vedno izključena. Milijarderska družina Savoy se maščuje in finančno in zdravstveno uniči vso družino žrtve. Nemesis takoj maščuje prekletstvo zlobnega dejanja: Oče skupaj z duhom umorjenega sina najde največje odkritje v zgodovini človeštva. To pa na oder pripelje judovske skrivne družbe, saj gre zdaj za milijardne vire denarja, hkrati pa za njeno dvojnico, degenerirano religijo, ki množični pomor ljudi uči kot "bogu všečno" delo.

Genij se odzove z bogastvom novih spoznanj, s povsem novim odnosom do sveta, do življenja in narave, ki razburi celoten vladajoči sistem.

Judovske tajne družbe čutijo nevarnost, ki jo ta človek predstavlja za njihov sistem. Skušajo ga utišati in ustaviti njegovo ustvarjalno delo. Na kakršen koli način: izključitev iz ceha, poskusi atentatov, zapor, grožnje, odvzem volilnih pravic, prisila, izsiljevanje, izobčenje, 76-krat naročilo psihiatričnega mnenja in na koncu izgon.

In spet dr. Hamer sproži protinapad: ne zavestno, ampak kot da bi deloval v imenu moči usode, Nemesis: najde čarobno pesem in jo razvije v strašno orožje, ki pride v roke milijonov ljudi.

Od takrat vlada nekakšno premirje v edinstvenem spopadu, v katerega se zdi, da so vpleteni bogovi.

Mali ljudje še ne vemo, kako se bodo stvari odvijale naprej, ko bodo navidezni mir razdrli večni sovražniki resnice in človeškega razvoja. Gotovo pa je, da so vsi, čisto vsi poskusi zatiranja in načini boja zaradi njegove osebnosti propadli in bodo propadli tudi v bodoče.

Tega človeka se ne da premagati.

Proti njemu so vsi sovražniki patetični filistri, kljukci.

Neprikrita, intrigantna sovražnost zdravnikov od Baltskega morja do Alp je nedvomno priča o skoraj neverjetni ozkosrčnosti, ošabni arogantnosti in manjvrednosti značaja, ki je (vedno?) očitno prevladovala na tej fakulteti.

Resda povsem nenamerno priznanje, ko je glavni rabin in zdravnik Schneerson odredil, da je "železno pravilo raka dr. Hamerja veljavna medicinska resnica" in ga morajo judovski zdravniki uporabljati pri Judih (Izrael),  bi lahko ga opisali kot enkratno, občudovanja vredno,

Schneersonov nezaslišan moralni zločin je, da ga je izrecno prepovedal za nejude. Prepoved, ki je zdravnike za raka po vsem svetu označila za goljufe, morilce in kršilce prisege. Schneersonova odločitev ni bila modra. Zdi se mi izjemno ozkogleda. Judovstvo bi lahko naredil za  vodilnico narodov. Verjetno pa je videl le neizogibno izgubo milijardnih dobičkov, bolj se je bal zanje.

Kajti Judom denar pomeni vse. Ko je Messiah Schneerson umrl - v nasprotju s pričakovanji verujočega judovstva - kot največji množični morilec v svetovni zgodovini, je zapustil bogastvo v višini več kot 500 milijonov dolarjev.

Tisti, ki je na vrhu, se vedno odločajo ob prisotnosti zgodovine. Verski ali celo denarni motivi so pravno neveljavni in nedopustni. Moralno zavržnega dejanja, ki ga je zagrešil eden najvišjih in najvplivnejših, ni mogoče opravičiti z nikakršnim sklicevanjem na kakršen koli verski nauk. Nemesis ne odpušča ničesar, maščevala bo največji zločin v človeški zgodovini in hkrati judovskega velikega duhovnika, pa četudi bomo morali še malo počakati.

Če se ozrem nazaj, na kongresu v Mainzu je dr. Hamer rekel:

„Takrat je bila Germanische Heilkunde, razen nekaj podrobnosti, pravzaprav že popolna, vsaj tako popolna, da je bila terapija raka takrat že 95% uspešna – tako kot v Izraelu. S tem bi našim Nemcem in vsem pacientom z vsega sveta, omogočili 95%. preživeltje“

Zgodovina vidi dr. Hamerjevo odkritje v drugačni luči, komaj kot "takrat pravzaprav že dokončana". Odkritje velike resnice je lahko temelj težko pridobljenega iskanja, poizvedovanja, dvoma in truda, nikakor pa ni neke vrste končno stanje. Vsako veliko odkritje, izum daleč presega to, tvori začetek nove epohe.

Za primerjavo: Wattov parni stroj je bil izjemen uspeh briljantne zamisli. Danes vemo, da je bil to veliko več kot to, začetek industrijske dobe. Wattov izum je povzročil,  česar noben sodobnik ni razumel,  velikanski preobrat, ki je prinesel ogromen napredek in popolnoma spremenil življenje človeštva.

Nadaljnji vpogledi, izumi in napredek bodo kristalizirali iz revolucionarne ideje. Ko je smer določena, je le vprašanje časa. Snujejo se različice, pritegnejo se druga področja znanja, odpirajo se možnosti, ki prej niso bile upoštevane. Nikakršnega zaključka ni, tok dobe vzame s seboj vse in vsakogar, le neumni se mu upirajo. Sčasoma bo napredek postal del kulture in s tem skupna lastnina.

V našem primeru je to "Železno pravilo raka", ki se je z novimi izkušnjami ves čas širilo, dopolnjevalo, izboljševalo, izpopolnjevalo in generaliziralo. Primer za to: dr Hamer je sklepal, da je pri raku pričakovati vidne spremembe v možganih. Odkritje Hamerjevega žarišča, ki je sledilo kmalu zatem, je briljantna potrditev njegove edinstvene sposobnosti združevanja teorije in odkritja. Vmes je, tudi tu pionir, postal največji strokovnjak na področju računalniške tomografije.

»Železno pravilo raka«, dokončano ali (takrat še) ne, napoveduje novo obdobje. Le redki, ki imajo pogled za prihodnost, se zavedajo njenega prihodnjega pomena za človeško raso.

Kakšna ironija: k temu je v precejšnji meri pripomoglo sovražno, kratkovidno ravnanje etabliranih zdravnikov – povsem proti njihovi volji! Nikoli niso zmogli več od tišine ali žaljivih osebnih napadov. Osebno zlorabo so uporabili kot nadomestek za svojo nezmožnost, da bi ga ovrgli. Njihov odpor se je lahko izražal le nespretno, podlo, negativno, škodljivo. Kar so pridno izkoriščali zaradi pomanjkanja boljšega vpogleda, a ne da bi se zavedali, da so njihove metode neučinkovite. Dosegli so le to, da je daleč presegel prvotno znanje. Ker se mu ni pridružil noben pošten sodelavec, bodisi iz strahopetnosti, neumnosti ali pohlepa po denarju, so vzniknili vsi, brez izjeme vsi, napredki pri njegovem prvotnem odkritju vzroka raka iz glave dr. Hamerja, posledično so vsi nevoščljivci izgubili slavo.

Že leta 1982 je postalo jasno, da "Železno pravilo raka" ni "pravilo", temveč biološki naravni zakon , prvi korak na poti k nadaljnjim revolucionarnim resnicam v medicini. Takoj za njo je sledilo drugo, ki določa dvofaznost pri vseh tako imenovanih boleznih.

Medicinska skupnost obeh zakonov ni uradno priznala. A le iz smešnega razloga, ker ju je odkril dr. Hamer. Judovski zdravniki ju interno priznavajo in jemljejo za samoumevna, saj s tem posedujejo  ključ do zdravljenja raka.

Zares odločilno za znanost je bilo dr. Hamerjevo odkritje  tretjega biološkega naravnega zakona leta 1984 . Vse procese v živem bitju pripisuje razvojno nastalim zarodnim listom. To je preboj Heilkunde kot znanosti. Organe je treba razumeti iz evolucije, tako postanejo razumljivi za biološka dogajanja. Za naše razmišljanje revolucionarno, saj se z znanstvenega vidika postavlja pod vprašaj vse, kar je posredno in neposredno povezano z religijo. Filozofi, teologi in seveda zdravniki, ki so najbolj prizadeti, so pred tretjim biološkim naravnim zakonom popolnoma nemočni in nebogljeni. Koliko časa ga bodo lahko še ignorirali, bomo videli v bližnji prihodnosti. Naš duhovni napredek je predolgo zavirala religija, a od odkritja tretjega biološkega naravnega zakona to na dolgi rok ni več mogoče. Enako lahko rečemo za četrti biološki naravni zakon . Opisuje in razlaga vlogo mikrobov kot vitalnega dela organizma in ovrže - še ne tako staro - prepričanje, ki je gojilo razliko med "zlonamernimi" in "dobronamernimi", "koristnimi" in "škodljivimi" enoceličarji. S četrtim biološkim naravnim zakonom izgubi "verjetje", osnova vseh religij, svojo osnovo v medicini in končno izgine iz znanosti.

Nazadnje je bil leta 1989 dodan še peti biološki naravni zakon, ki ga dr. Hamer označuje kot "kvintesenca". Bolezni imajo biološko nalogo, in sicer obnoviti organizem in ga ohraniti sposobnega za življenje. "Železno pravilo raka" je tako doživelo svojo razširitev v splošni pomen. Šolska medicina, kot jo razumemo do danes, je s tem postala de facto zastarela, neznanstvena ali, povedano drugače, postala post-znanost.

Zlom je tako velik, da celo privrženci dr. Hamerja še niso popolnoma dojeli ogromnega obsega bioloških naravnih zakonov na obstoj, znanost in kulturo. Dr. Hamer je to upošteval tako, da je  „Neue Medizin“, kot je sprva poimenoval svoje odkritje, preimenoval v „Germanische Neue Medizin“. Toda to ime se je izkazalo za nezadostno in neustrezno, ko se je obseg nove doktrine povečal. Razen čistih opisov in oznak (terminologije) njegova doktrina nima nič več skupnega z "šolsko medicino" in njenimi neštetimi hipotezami. Kot zavedni Nemec, ki mu ni vseeno za nemško kulturo in dosežke nemškega naroda, je prišlo v poštev le nemško ime, zato je svoj nauk poimenoval "Germanische Heilkunde". Iz "medicinca", "zdravnika", je nastal "Heilkundige" ("poznavalec rešitve"), in iz "pacient", ki prav tako ne ustreza več zastarelim predstavam, pa „Heilsuchende“ ("iskalec rešitve"). Njegova izbira besed je nevede napovedala izjemno prihodnost nove znanosti. Deset let kasneje se je potrdila na najbolj impresiven način.

Znanstveni nadaljnji razvoj Germanische Heilkunde iz "Železnega pravila raka" dr. Hamerjevi sovražniki vsekakor niso predvideli. Taktiki tišine in izmeta, od takrat nista bili več učinkoviti.

Dr Hamerjeve knjige so bile zelo razširjene. Njegova uspešna metoda zdravljenja je govorila sama zase. Z obrekovanjem, s strani lož obvladovanih medijev, se je doseglo ravno nasprotno, namreč vse večja zavest o njegovi osebnosti in njegovem delu. "Nekaj ​​mora biti na tem", je mogoče ovrednotiti odziv javnosti. 

Lahko ugibamo, kako so v skrivnih krogih šolske medicine poročali o dr. Hamerjevih najnovejših odkritjih in izrazili svoje pomisleke ter iskali izhode. Kaj za božjo voljo bi bilo treba storiti, da bi zaustavili preboj Germanische Heilkunde? Na podlagi nespornih dejstev menimo, da je gotovo, da je bila zagnana naslednja tajna akcija zoper dr. Hamerja. Deluje preveč nespretno, nespametno in spet bedno kratkovidno, da je ne bi spregledali.

V Fedi ima glavno vlogo »iniciirano«, to je visoko judovstvo, in z njim prostozidarske lože. Te so prisiljene sprejemati in brez ugovora izvajati ukaze nadrejenih. Vendar pa se 95% članov – "bratov" – sploh ne zaveda mahinacij svojih nadrejenih. Pri skrivaj dogovorjenih spletkah pa je njihova udeležba nujna. Dokazano je, da takšno rinjenje ni bilo samo pri aferi Mainz.

Šolski medicinci - to je značilno - v javen boj proti dr. Hamer niso stopili. Verjetno so ga videli kot brezupen primer. V ospredje so korakali laiki, ki o Heilkunde niso razumeli nič več kot ABC, s katero je bila napisana. Nova taktika je bila, da se predstavljajo kot prijatelji in učenci dr. Hamerja, ki želijo razširiti njegovo delo. Lažno so se pretvarjali, da jih je on izuril, da so z njim prijatelji, da imajo njegovo pooblastilo in navodilo, da stopijo pred javnost. Za širjenje  "Neue Medizin" so se nenadoma v velikem številu pojavile knjige in spisi. Na splošno so prepisovali z manjšimi preureditvami, umetelno zvodenili bistvene točke, referenc, ozadij in dokumentov niso več prikazali. In to lahko služi kot napotek, kje iskati pobudnike ponarejevalske akcije. Na vrh se je povzpel multimilijonarjev sin Eybl, ki je delal z rabini in napisal debelo knjigo (ki jo je dobil od madžarskega rabina – on je le frontman, ker mora biti), v kateri dr. Hamerja hvalijo in hvalijo, da deluje že neprijetno.  Dr. Hamerjevo doktrino tako izkrivljajo in ponarejajo, da od revolucije v medicini ni ne duha ne sluha. In ravno o tej knjigi je nemški medijski svet razpravljal in jo naredil znano (glej Wikipedia)! Ne gre spregledati namena, da bi s tovrstnimi knjigami, s trga izrinili izvirna dela dr. Hamerja in njegovo založbo. Kaj neškodljivi povprečni državljan ve, kako se v medijih prikrito manipulira s širjenjem znanja? Eybl je šel še dlje, verjetno po višjih ukazih:

Dr. Hamerju je nakazal 4000 evrov kot "priznanje" za Eyblovo uporabo dr. Hamerjeva dela.

Vem, da je dr. Hamer skoraj umrl od smeha.  Kako je lahko ponarejevalec z najboljšimi vezami z dr. Hamerjevimi sovražniki, toda brez kontakta z njim, tako neumen? Smešnih 4000 evrov za soglasje za svoj ponaredek po natisu? Dr Hamer mu je vrnil ček po pošti.

Kdor koli je stal za tem, kakršen koli je bil namen, dodelani, hrupni pohod plagiatorjev ni bil ne kratkoročno ne dolgoročno intelektualni dosežek, nasprotno. Če "razsvetljeni z modrostjo" ne znajo izpeljati česa bolj pametnega od klinične slaboumnosti, človeka takšnega kova kot je dr. Hamer poskusiti podkupiti, da bi ponaredil njegove knjige, je še vedno upanje za preostali svet. Akcija ponarejanja na koncu priča o javnem priznanju raziskav in dosežkov dr. Hamerja s strani zunanjih sodelavcev. Vsa dela plagiatorjev - seveda nenamerno - jasno govorijo zanj, niti najmanj proti njemu. Vsi nadaljnji poskusi kopiranja, kraje, potvarjanja se razbijejo ob trdo dejstvo o prioriteti, ki jo sprejemajo sovražna protidela. Razsodbi datuma ni mogoče ubežati.

Vzporedno z razvodenitveno kampanjo je potekal še en podvig, za katerega se zdi, da je prišel iz drugega, a veliko bolj vplivnega višjega kroga. Značilna je brezvestnost, s katero je bil spuščen v obratovanje. Metoda, znana iz zgodovine in zato ni nova, je uporaba sile proti neugodnim.

Dr. Hamerja so pod absurdnimi pretvezami vlekli pred najrazličnejša sodišča, vlačili so ga po zaporih v Nemčiji, Španiji in Franciji ter ga trpinčili. Vrhunec nenehnega zasledovanja Dr. Hamerja pa so ukazali tisti, ki so se vajeni opisati kot večno preganjane, namreč avtoritativno visoko judovstvo. Vodilni rabin v Franciji (glavni rabin in sodnik Francois Bessy) se je lotil poskusa izsiljevanja, ki ne bi moglo biti bolj podlo. Vso svojo doktrino naj bi jim dr. Hamer notarsko overjeno prepustil, z Heilkunde naj se nikoli več ne ukvarja, sicer ga ne bodo nikoli izpustili iz zapora. Imajo moč, da to storijo, so mu rekli.

Predrzno izsiljevanje je spodletelo zaradi neuklonljivega značaja njihove žrtve, s čimer nedvomno niso računali. Kakšna groteskno napačna presoja -  cinično osovraženega- nejuda! A to kaznivega dejanja ne razveljavi ali opraviči, saj je po Kazenskem zakoniku (StGB) tudi "poskus kazniv".

Glede tega kaznivega dejanja ni nič spornega in storilci niso nič zanikali. Tisto, kar so vsi spregledali, je izsiljevanje samo, neomejeno, brez zadržkov, priznanje znanstvene pravilnosti celotnega dela dr. Hamerja. Ker nikoli ni bilo govora o posameznih delih njegovih dosežkov, je šlo zločincem za vse - ali nič. Za zadevo, ki je bila še tako sporna, bi bilo pravno tvegano početje popolnoma nesmiselno. Tisti, ki so bili obsedeni z vero, so mimogrede priznali, kako vidijo vpliv Germanische Heilkunde na njihov sistem oblasti in vladanja. Bedaki se bojijo genija, sicer ne bi vedno znova od dr. Hamerja zahtevali, da se vzdrži kakršnega koli raziskovanja Germanische Heilkunde (z grožnjo kazni!). Prepozno so stopili naprej s to zahtevo! V dvajsetih letih so dr. Hamerjevi rezultati raziskav že presegali vse možnosti, da bi ponovno izginili. Če bi mu pred tridesetimi leti namesto molka in tajne vojne napovedi ponudili sodelovanje, bi morebiti lahko računali na uspeh. Vedno so zamudili svojo ugodno uro. To pa zopet dokazuje, kakšni bedaki se borijo proti dr. Hamerju. Nepopisno, strašno se ga bojijo, a se ga zdaj še bolj bojijo kot možnega mučenika. Imajo razlog, saj se bojijo Jehovove jeze, če bi ga znova napadli. Ker je dr. Hamer s svojim znanjem, ki se je do zdaj smelo uporabljati samo za Jude, milijone rešil pred mučno smrtjo.

Postal je največji dobrotnik judovstva vseh časov.

Zahvale mu do danes ni izrazil še noben Jud in mu tudi nikoli ne bo.

Toda dr. Hamer to tudi ne želi.

So v izgnanstvu njegovi uspehi – in trpljenje – končani ? Ali zdaj v miru uživa stara leta in upa, da ga bo zgodovina, v spominu ljudi, nekoč maščevala? Ne!

Za velikega človeka je njegovo življenje večno. Podli udarci, ki so mu jih zadali sovražniki in ki so uničili njegovo srečno družino, ga niso potolkli. Nasprotno, naredili so ga močnejšega, tršega, bolj vzdržljivega, bolj pripravljenega na boj. Skoraj neusahljiva energija njegovega razmišljanja, raziskovanja in delovanja traja še danes.

Leta 2006 je odprl nova, še nikoli prej videna, vrata znanstvenega znanja.

Pesem, ki jo je pred skoraj 40 leti posvetil svoji ljubljeni ženi, so odkrili kot "arhaično melodijo", ki natančno ustreza drugemu biološkemu naravnemu zakonu. Tako je bila odkrita neposredna povezava med Germanische Heilkunde in umetnostjo, v tem primeru glasbo.

Čudna naključja – ali ne: V letu škandala v Mainzu leta 1983 se je CD (zgoščenka) prvič pojavil na trgu. In čudno, v letu odkritja "Arhaične melodije" leta 2006 je distribucija CD-ja dosegla vrhunec svoje priljubljenosti. Zdaj je bilo med ljudmi na milijone in milijone CD predvajalnikov.

Z "Arhaično melodijo" človek na edinstven način doživi, ​​kako tehnični napredek in usoda delujeta skupaj, čas za pomembno inovacijo mora biti zrel. Zgoščenka je bila za naslednje, še močnejše odkritje dr. Hamerjeva odločilna, saj z magnetofoni (kasetami) verjetno ne bi bilo uspešno: Zahvaljujoč CD tehnologiji je prepoznal čarobni učinek "arhaične pesmi" na dušo, "čarobni napev". Pred tremi leti (2012) nihče na svetu ne bi pomislil na kaj takega, verjetno bi zavrnil takšno misel kot popolnoma noro. Sedaj pa je že na stotine primerov, v katerih se je izkazalo, da arhaična melodija „Mein Studentenmädchen“ v organih sproži reakcije, ki so povsem onkraj vsakršne domišljije in dosedanjega znanja. Med nadaljnjim raziskovanjem s čarobno pesmijo je našel povezave s kroničnimi boleznimi, ki so do sedaj kljubovale vsem razlagam in terapijam.

Bil sem zraven, ko je to odkritje, iz katerega se (šolska) medicina neposredno norčuje, naredilo prve korake v svet dejstev.

Dr. Hamer je menil da je z "arhaičnim čarobnim napevom" "Mein Studentenmädchen“ zadeva zdaj "zaključena". Je "drugi steber", na katerem temelji Germanische Heilkunde.

Temu sem oporekal. Zame je bilo njegovo odkritje nesporno, vendar ga nisem videl kot precej naključen dodatek k Heilkunde, ampak kot izhodišče nove, popolnoma neznane smeri znanstvenega raziskovanja.

Knjiga „Mein Studentenmädchen“ torej ni nastala kot podaljšek "Arhaičnih melodij", ampak kot revolucionaren, izviren prvenec, prava senzacija za znanost in Heilkunde.

Napredek in nova spoznanja te najmlajše veje Heilkunde so to dokazala. Ko je konec leta 2013 izšla prva izdaja, so bile že odkrite štiri "čarne sposobnosti" čarobnega napeva. Več jih je trenutno v raziskovanju. In vsak obravnavani primer sproži nepričakovana presenečenja. Napredovanje "čarobne pesmi" v popolnoma neznana področja Heilkunde je zdaj nesporno dejstvo. Brez brezhibnih znanstvenih dokazov bi bila „Mein Studentenmädchen“  majava in dokaze je treba obdelati. Da, še vedno smo v zgodnjih fazah, vendar je bilo doseženega že ogromno!

In zopet, kot nekoč z odkritjem "železnega pravila raka", "Hamerjevih žarišč", petih bioloških  naravnih zakonov itd., je dr. Hamer sam dokončal vse rezultate raziskav z "Studentenmädchen- čarobnim napevom". Nihče mu ni odvzel kosa. Nihče mu ne dela konkurence. Zdaj že brezupno prizadeta, nazadnjaška šolska medicina se sooča z najnovejšim odkritjem kot vol pod goro. Iz sovražnega tabora zaenkrat ni bilo odzivov! Nismo še prepričani, ali gre za obujeno taktiko molčečnosti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, za njihov pokvarjeni um, ki ne dojame nove revolucije, ali pa se preprosto ne morejo domisliti ničesar -- kar je najbolj verjetno.

Takšnim predstavam, ki ne dojamejo razsežnosti preobrata, je  "Mein Studentenmädchen“  pripravila zaslužen konec.

Koliko odkritij je dr. Hamer naredil na področju Heilkunde? Dvajset? petdeset? Sto? Ne morem jih prešteti. Verjamem, da dr. Hamer tudi ne. Verjetno bi si marsikateri mlad šolski medicinec želel priti do enega od njih, da bi s tem "cum laude" promoviral. Ampak resnično najpomebnejšemu človeku znanosti našega časa, torej Heilkunde, lahko letijo naproti! Njegov vpogled v povezave med dušo, možgani in telesom je edinstven. Zdi se, da z lahkoto najde vrzeli v znanju. Še nekaj je mogoče določitii: primeri se vedno bolj zapletajo, a hkrati postaja njihova rešitev vse bolj izvedljiva! Napredek Germanische Heilkunde v zadnjih 34 letih je neverjeten. Še toliko bolj, če ga primerjate s šolsko medicino za obdobje od 2 do 3000 let. Kaj je spor proti dr. Hamerju prinesel šolski medicini? Po 34 letih boja z dr. Hamerjem ne moremo spregledati ruševinskega polja šolske medicine. Dejansko (objektivno) gledano je jasno: Prepir ni uspel, pravzaprav se je z vso močjo obrnil proti svojim pobudnikom. Pomanjkanju inteligence celotni sovražni množici  („Alle gegen Einen“»vsi proti enemu«) s tem izražamo našo prezirljivo zahvalo in spoštovanje! Z, zdaj vidnim končnim rezultatom, je sama sebi izkopala grob!

Ali to ne daje upanja trpečemu človeštvu?

Žal ne. Odpori so danes še preveliki, za prepoznati in določiti rok. Gre za DENAR, zaslužen z boleznimi. Ne ušivi milijoni, ampak stotine MILIJARD dolarjev, evrov itd. Pri takšnih poslih, ki spominjajo na množične pomore svetovnih vojn, so na milijone mrtvih hladnokrvno vračunani. O njih se nikoli ne govori. Z moralnega vidika postaja medicina in industrija, ki je povezana z njo, rana v očesu človeštva.

Germanische Heilkunde kvari posel kriminalnemu sistemu, ker ne stane skoraj nič in pusti naravi govoriti in delovati. Družba "izbranih", ki živi od izkoriščevalskega monetarnega sistema, za katerega smo ostali samo ceneni, potrošni sužnji, mora pasti, biti strmoglavljena, premagana, eliminirana, uničena, sicer lahko pride do propada človeštva. 

Ampak do tega ne bo prišlo. Odkar poznam dr. Hamerja, sem poln zaupanja, da se bližamo veliko večjemu preobratu, kot ga je svetovna zgodovina kdaj videla.

Ogromen premislek pri preučitvi človeka je spremenil naš odnos do vladujočega sistema. Čudno, največji sovražniki svobodnega človeka so srčni spodbujevalniki.  Izbrani želijo nasprotno, namreč popolno podreditev, preoblikovanje, uniformiranje in izenačitev vseh, ki jim vladajo.

A ni jim spodletelo samo pri vseh podvigih, ki so si jih domislili v tajnem boju proti dr. Hamer, spodletelo zaradi njihove (verske) intelektualne omejenosti in zaostalosti. Njihov nepremični um ni dovolj za zatiranje Germanische Heilkunde. Z njihovimi projekti jim bo še večkrat spodletelo! Poleg tega tisti, ki se imenujejo »izbranci«, »razsvetljeni«, »elita« itd., ki predstavljajo le pičlo manjšino, ki si prizadeva ustaviti tiktakanje ure; znajo samo razmišljati za nazaj in težiti k preteklim časom. So žrtve lastne norosti. Z vsakim korakom, ko se povzpnejo v svoja "obljubljena" nebesa, iz katerih sanjajo, da bodo udejanjili svojo božjo moč, je večja gotovost njihovega padca v globine brez dna. Človek pomisli na stare pripovedi, kjer je predviden njihov propad.

Gledano zgodovinsko, je mogoče videti, kako so se v zadnjih 125 letih velikemu preobratu človeštva ena za drugo dodajale komponente. Številni bistri umi so jih miselno korak za korakom že pripravili, v natančnih znanostih, ekonomiji, svetovnem nazoru in v Heilkunde. Čutimo, morda ne vedno jasno, kako vsako spoznanje ene resnice vodi k naslednji, kako postaja naše razmišljanje v kontekstih jasnejše, kako znamo izkušnje uporabiti v prihajajočem dnevu. Nastaja mogočen most do novih obal. Eden njihovih najmlajših gradbenih mojstrov je moj dragi prijatelj dr. Hamer

Za človeško življenje je njegova stvaritev Germanische Heilkunde prehodila dolgo, celo življenjsko pot in še ni dosegla cilja. V uri preobrata bo odločilnega pomena.

Imam se za srečneža, da sem lahko izkusil njega in njegovo delo ter da lahko sodelujem z njim – za prihodnje biološko-naravno življenje ter gospodarski, državni in pravni sistem.

Ta memorandum mu želim posvetiti kot darilo ob njegovem 80. rojstnem dnevu.

[1]   Vendar s 13 letno zamudo in rabinskim sodiščem (3 judovski sodniki, Colomb, David, Jordan), ki storilca ni smelo obsoditi, ker je samo namerno umoril Goia, kar za Juda ni zločin. Sojenje je bilo sleparjenje in farsa par excellence in se je zaradi pomanjkanja dokazov končalo z oprostilno sodbo na podlagi 1:10 milijonov konstruiranega "dubiuma" .