Nevrodermitis  - in njegov ponovljivi vzrok

Germanische Heilkunde je sistem, ki temelji na 5 bioloških naravnih zakonih za celotno medicino in nikakor ni neka psihološka hipotetična teorija za raka. Je empirična naravoslovna veda in temelji na 5 empirično ugotovljenih naravnih zakonih, ki jih je mogoče uporabiti strogo znanstveno, na vsakem posameznem primeru bolezni, pri ljudeh in živalih, pri rastlinah in celo praživalih. In Germanische Heilkunde je ugotovila, da ne gre za "bolezni" v smislu, kot se je verjelo do zdaj, ampak da so simptomi, ki smo jih prej imenovali "bolezni", dvofazni "smiselni biološki posebni programi narave", iz katerih vsaka domnevna "bolezen" predstavlja samo eno fazo.

"Hladne bolezni" so bile tiste, pri katerih so imeli pacienti hladne simptome: mrzlo kožo, mrzle roke in stopala, hujšanje, izgubo apetita, težave z zaspati in spati, torej so bili pod stalnim stresom, na primer pri angini pektoris (tabela: r.r. + l.a.3), pri razjedi na želodcu (tabela: r.r.a.4), pri raku, motorični paralizi (tabela: r.r. + l.b.3) ali nevrodermitisu; potem smo tipali na gene, stres, prehrano, bakterije ali avtoimunski vzrok.

Pri "vročih boleznih" so imeli pacienti običajno povišano telesno temperaturo, bili so zelo utrujeni, vendar so imeli dober apetit.

Tako smo mislili, da na ta način poznamo približno 1000 tako imenovanih bolezni. Zdaj pa vidimo, da vse to ni bilo pravilno. "Hladne in vroče bolezni" same po sebi niso bile bolezni, ampak le ena od dveh faz. Hladna faza je vedno konfliktno-aktivna faza, vroča faza konfliktno razrešena faza. Doslej nismo le napačno videli vse domnevne "bolezni", ampak nismo pravilno terapirali niti ene od teh domnevnih "bolezni".

Vsaka tako imenovana bolezen se začne z DHS (Dirk Hamerjev sindrom). Gre za hudo, zelo akutno, dramatično in izolativno konfliktno šokantno doživetje, ki "posameznika ujame na napačni nogi". Ko nas zadene tako silovit konfliktni šok, ni samo sam konflikt engramiran v trenutku DHS, ampak se v tej sekundi oblikuje tudi Hamerjevo žarišče, ki označuje določeno točko v možganih in določa lokacijo raka ali raku enakovredno bolezni (to pomeni vse druge t. i. bolezni).

Vsi konflikti oz smiselni biološki posebni programi vedno tečejo sinhrono na 3 ravneh: Psiha - možgani - organi. Kajti za vsako posebno vrsto konfliktnega šoka, ki ga imenujemo biološki konflikt, je odgovoren prav poseben predel naših možganov in hkrati zelo poseben organski predel. Ljudje in živali v sekundi DHS "opazijo", ne da bi se tega zavedali, tudi spremljajoče okoliščine DHS. Vse, kar posameznik zajame v trenutku DHS, optično, akustično, vohalno ali tipno, pa tudi različni tako imenovani »vidiki« konflikta, je vključeno v trenutku DHS. Če se kasneje katera od spremljajočih okoliščin ponovi, se lahko celoten konflikt vrne kot t.i. recidiv (ponovitev). To pomeni, da s stranske tirnice, zapelje na glavni tir. Od tod tudi ime tirnica. Te spremljevalne okoliščine kasneje povzročijo tako imenovano alergijo. Alergija, kot smo si jo prej predstavljali, ne obstaja. Vse alergije, ki jih lahko zaznamo z našimi alergološkimi testi, so vedno "sekundarne tirnice" v povezavi z DHS. Zato moramo pridobiti povsem novo razumevanje tako imenovanih alergij.

V Germanische Heilkunde pa ni mogoče delati brez ugotavljanja ročnosti, levičarstva ali desničarstva, kajti desničarstvo in levičarstvo imata pomen od malih možganov naprej. Test ploskanja je najenostavnejši način za preverjanje desničarstva in levičarstva. Vodilna roka je tista, ki ploska. Vprašanje, kako se konflikt dojema (moško ali žensstveno) in kje potem v možganih udari, ni odvisno samo od trenutne hormonske situacije (postmenopavza, nosečnost, kontracepcijske tablete itd.), temveč tudi od ročnosti pacienta. Je pa povezava med možgani in organom v vsakem primeru jasna.

Po 3. zakonu Germanische Heilkunde®, ontogenetskem sistemu tumorjev in raku enakovrednih bolezni, obstajata dve vrsti kože, ki ležita ena na drugi, vendar sta popolnoma drugačne histološke (celične) tvorbe, imata tudi različne naloge in sta nadzorovani z različnimi možganskimi releji:

• Tako imenovani korium ali hipodermis, z žlezami znojnicami in lojnicami ter grobim zaznavanjem dražljajev, je pod nadzorom malih možganov in omogoča celično proliferacijo v konfliktno-aktivni fazi.
• Povrhnjica s fino občutljivostjo, ki jo nadzirajo veliki možgani, povzroči redukcijo celic v konfliktno-aktivni fazi (fca aza).

Nevrodermitis je »bolezen« povrhnjice. Povrhnjica ima zgornji del in spodnji del. Spodnja stran meji na korium. Vrh je tisto, kar lahko občutimo kot zunanjo kožo. Ta zunanja koža je sestavljena iz skvamoznih celic in jo nadzira senzorični kortikalni center naše možganske skorje. Psihološko vedno obstaja ločitveni konflikt, tj. prekinitev fizičnega stika z materjo, družino/čredo, prijatelji in živalmi. V konfliktnem šoku ob ločitvi opazimo razjede na koži, ki jih običajno kot take prepoznamo šele pod mikroskopom. Ta proces si moramo predstavljati zelo realistično, kot da bi bili ti posamezniki zlepljeni skupaj z lepilom in bi ob ločitvi odtrgali kos najbolj zunanje kože. Sedaj čutimo, da tam koža ni več žametno mehka. To "bolezen" imenujemo nevrodermitis (konfliktno aktiven).

V tej konfliktno-aktivni fazi se razvijejo ravne kožne razjede, ki jih makroskopsko ni mogoče videti. Koža je hrapava, bleda, slabo prekrvavljena, hladna. Te razjede so samo en simptom. Drugi simptom je senzorična paraliza. Občutljivost kože je vedno bolj omejena ali popolnoma izgine, to pomeni, da je predel omrtvičen, pacient čuti malo ali nič. Ima tudi težave s kratkoročnim spominom (živalska mama ne prepozna svojega mladiča). Ločitev je v živalskem kraljestvu zelo pomembna, zavzema celo 4-5-kraten prostor motoričnih funkcij v človeških možganih, saj uravnava celotno socialno vedenje posameznikov med seboj. V naravi je izguba stika z družino/čredo običajno usodna, zato je ta konflikt zelo pomemben! Biti ločen od črede ali biti ločen od matere kot otrok, pomeni gotovo smrt. Zato si posameznik načeloma ne more privoščiti niti ene napake na tem področju.

Lokacija razjed je odvisna od vrste konflikta oziroma vsebine konflikta. Skoraj vsi naši dojenčki, ki so nenadoma ločeni od materinih dojk, na primer zaradi odstavitve, se ob biološkem ločitvenem konfliktu odzovejo z nevrodermitisom ličnic, ker se stik z materjo tam prekine. V zacelitveni fazi se potem pogosto diagnosticira tako imenovana "alergija na mleko". Nevrodermitis roke je vključen, ko mati, otrok, partner(ji) zdrsnejo iz rok. Fleksorna stran roke, notranja stran nog, ena (intimna) ločitev od (partnerskega) objema. Vsak prizadeti del telesa ima vedno zelo specifično konfliktno vsebino. Od tega moramo ločiti zunanjo stran dlani, roke ali noge, kar pomeni namerno ločitev s sočasno obrambo, torej da se želi ubraniti nasprotnika.

Otroci, ki so rojeni s paralizo, so na primer utrpeli hud konflikt DHS v maternici, ki je udaril v motorični ali senzorični center. Noseča mati je zdaj v naši civilizaciji v veliki meri izgubila svoj instinkt. Nič hudega sluteč na primer stoji ob krožni žagi, ki deluje, ali se celo sama vključi v žaganje, ne zavedajoč se, da bo njenega otroka v trebuhu zagrabila strašna panika. Glede na to, kako zarodek ob tem DHS  biološki konflikt doživi, vidimo po rojstvu motorično ali senzorično paralizo ali kombinacijo obojega, pogosto tudi tako imenovane shizofrene konstelacije. Obstaja tveganje, da bo otrok v tej konstelaciji ostal več let, na primer zato, ker se starši v vozičku kar naprej nevede vozijo mimo krožne žage (ponovitve). Shizofrena konstelacija tukaj pomeni, da je ta otrok utrpel aktivno Hamerjeveo žarišče na levi in ​​desni strani možganske skorje.

Še en primer: Če otrok, ob ločitvi staršev, utrpi ločitveni konflikt s strani očeta, ker je prizadelo mamo,  bi imel otrok, če bi ta konflikt ostal aktiven dlje časa ,nevrodermitis v ca fazi in absenco = epilept. kriza v pcl fazi. Otrok običajno doživlja očeta kot partnerja. Otrok desničar bi ločitvenii konflikt z nevrodermitisom utrpel na desni strani telesa, kjer najbolj ali najpogosteje čuti povezavo z očetom, na primer na notranji strani desne roke in desnega lica. Če pa bi otroka za nekaj tednov odpeljali k babici ali k prijateljem, ker je mati bolna, bi utrpel ločitveni konflikt od matere (ob predpostavki DHS) na nasprotni možganski hemisferi, to je na desni strani možganov, in na levi strani telesa in bi bil trenutno v senzorični-shizofreni konstelaciji. Poleg tega bi zdaj obstajal nevrodermitis na obeh polovicah telesa.

Ne glede na to, koliko senzoričnih ali motoričnih konfliktov otrok doživlja ob očetu (partnerju) ali mami, ti vedno pridejo pri desničarju na desni strani telesa (za očeta) in na levi strani telesa (za mamo). ). Za levičarja je vse obrnjeno.

Sama shizofrena konstelacija ima tudi biološki smisel. Zagotovo bo minilo nekaj časa, preden bomo lahko z določeno mero gotovosti podrobno imenovali "biološki smisel" shizofrene konstelacije za vsako shizofreno konstelacijo.

Pri tem je pomembno to, da od shizofrene konstelacije naprej konfliktna masa praktično ne nastaja. Zelo pomembno ob ločitvi od matere in partnerjev (npr. očeta)!

Poleg tega se otrokov razvoj zorenja ustavi. S tem se doseže, da je otrok, ločen od matere in očeta, oproščen nalog, ki bi se od njega kot starejšega otroka lahko pričakovale. Ostaja "majhen".

Če pa se okoliščine spremenijo otroku v prid (spet najde mamo in/ali očeta), lahko hitro spet nadoknadi zamujeno. Doslej smo razvojno zaostalost delno razumeli kot »možgansko-organski proces«, npr. kot poškodbo možganov v zgodnjem otroštvu. Tudi tukaj nam Germanische Heilkunde daje verodostojno razlago, ki temelji na dejstvih: posameznik preprosto čaka na "lepše vreme", da lahko razreši konflike.

V razrešeni fazi konflikta koža postane rdeča, vroča, srbeča in otekla. Zdaj se začne velika zacelitev. Te manifestacije ali eflorescence imenujemo eksantem, dermatitis, urtikarija, cvetoči nevrodermitis ali ekcem. Koža je očitno "bolna". Zato so dermatologi računali večino kožnih bolezni povrhnjice šele od razrešitve konflikta, zaradi njihovega nepoznavanja Germanische Heilkunde.

V resnici pa so razjede nastale že prej. Ker pa je konfliktno-aktivna faz lahko trajala dolgo, lahko tudi zacelitvena faza traja ustrezno dolgo. Poleg tega lahko pride do (neopaženih) recidivov, ki lahko povzročijo nove pcl faze z ustreznim podaljšanjem procesa zacelitve (tako imenovani izbruhi). V to fazo edema segajo tudi motnje kratkoročnega spomina (zaradi disociacije možganskih celic).

Vsaka bolezen, ki vsebuje rešitev konflikta, ima tudi pcl fazo. In vsaka pcl faza, razen če jo prekine konfliktno-aktivna ponovitev, ima epileptično ali epileptoidno krizo na najnižji točki vagotonije. Vsak poseben biološki program ima svojo specifično vrsto in obliko epileptoidne krize. Pri motoričnem konfliktu gre na primer za tipičen epileptični napad, pri revirskem konfliktu pa za srčni infarkt.

Toda v bistvu imajo vse bolezni celotne medicine epileptoidno krizo.

Epileptoidno pomeni: podobno epilepsiji. Vendar pa se tonično-klonični napadi ne pojavijo pri epileptoidnih krizah, ampak je epileptoidna kriza, na primer v zacelitveni fazi po senzoričnem ločitvenem konfliktu, sestavljena iz absence, ki lahko traja celo več dni, ne da bi bil pacient v resnični komi. Tudi Psoriaza pomeni hkratno prisotnost konfliktno aktivnega ločitvenega konflikta in rešenega ločitvenega konflikta, ki se prekrivata na enem ali več predelih kože. To povzroči luščenje kože (ca faza) na rdečem ozadju (pcl faza).

Celotna dermatologija se mora na novo orientirati, saj do zdaj ni imela tako rekoč nobene znanstvene podlage, ampak je bila bolj ali manj le simptomatsko usmerjena tema. Simptomi so bili vedno napačno razvrščeni, saj smo zacelitev ali razcvet eksantema, ekcema ali nevrodermatitisa vedno obravnavali kot posebno "bolezen" ali "poslabšanje bolezni", medtem ko smo verjeli, da vidimo izboljšanje ob konfliktni aktivnosti z razjedo, kar pa je bilo ravno nasprotno.

Šolska medicina tega ni prepoznala, predvsem pa tega ne, da se usnjica in povrhnjica obnašata nasprotno, kar zadeva celično proliferacijo ali zmanjšanje celic, v ustrezni konfliktno aktivni ali konfliktno rešeni fazi.

Zaradi nerazumevanja teh povezav, ki so bile prvič opisane v Germanische Heilkunde, dermatolog nikoli ni mogel videti več kot le obnašanje simptomov. Njegova terapija je bila torej vedno zgolj »simptomatska«, torej mazila, praški, tinkture in v najslabšem primeru - operacija daleč v zdravo.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik