Karcinom-danke  - ne tumor, ampak razjeda

Karcinom je v šolski medicini zlonamerni tumor, ki uniči zdravo tkivo in se po krvnih in limfnih žilah razširi v druge dele telesa in nato tam povzroči sekundarne tumorje (tako imenovane metastaze). Na podlagi tega razumevanja je bila šolska medicina doslej le zgolj simptomatska. Bolezni so bile bolezni organa in so se zdravile le čisto organsko in simptomatsko. Navsezadnje je to pripeljalo tudi do naše brezdušne sodobne medicine, v kateri je psiha delovala le moteče.

Nasprotno temu, pa je  Germanische Heilkunde znanstvena medicina, ki deluje izključno po 5. bioloških naravnih zakonih  in postavlja povsem nove standarde. Nikakor ni nečloveška, ker je biološko naravnana, nasprotno, odpravlja to brezdušno medicino. Najprej navaja, da v našem organizmu vse teče kot v sodobnem računalniku, le  veliko bolj grandiozno, saj so v program vključene celo živali in rastline.

V Germanische Heilkunde je DHS osnovni gradnik tako imenovanega železnega pravila raka. Pravi, da se vsak rak razvije v zelo specifični psihološki konstelaciji in da ta konstelacija hkrati inducira specifično možgansko konstelacijo, tako imenovano Hamerjevo žarišče (HH) v možganih, ki ga lahko že od 1. sekunde DHS-a (Dirk Hamerjev sindrom) vidimo na računalniškem tomogramu možganov.

2. biološki naravni zakon pravi, da je vsaka tako imenovana bolezen dvofazni dogodek, če je konflikt razrešen. Vsaka tako imenovana bolezen se začne z DHS, izkušnjo biološkega šoka, ki nas ujame »na napačni nogi«. V konfliktno aktivni fazi imamo hladne roke, hladno periferijo, nespečnost, hujšanje. Po razrešitvi konflikta, ki se v naravi v večini primerov zgodi, se začne zacelitvena faza, dokler niso popravljene posledice konfliktno aktivne faze.

3. biološki naravni zakon "Ontogenetsko določen sistem tumorjev in rakavih ekvivalentov" razvršča vse tako imenovane bolezni po kličnih listih, saj poznamo tri različne klične liste v razvoju zarodka, ki se tvorijo že med prvim razvojem zarodka in iz katerega se izpeljejo vsi organi: notranji, srednji in zunanji klični list.

Vsako celico oz. vsak organ v telesu lahko pripišemo enemu od teh tako imenovanih kličnih listov. Vsakemu od teh kličnih listov pripada (razvojno zgodovinsko določeno) poseben del možganov, oz. določena lokacija v možganih, določena vrsta konfliktne vsebine, zelo specifična histologija in specifični, s kličnimi listi povezani, mikrobi.

Ta zakon tudi navaja, da vsi organi, ki jih nadzirajo stari možgani, v konfliktno aktivni fazi naredijo celično proliferacijo (celični plus), tj. tumor, in vsi veliko možgansko nadzorovani organi naredijo v konfliktno aktivni fazi celično taljenje (celčični minus), tj. nekroze ali razjede. V zacelitveni fazi je situacija ravno obratna.

Tega se do zdaj ni vedelo, niti slutilo. Torej, če je nekdo trdil, da je odkril nek sistem pri rakavih boleznih, potem je to bilo lahko le napačno, kot smo videli na primer pri tako imenovanih tumorskih markerjih, ki so, če pogledamo nazaj, bili popolnoma nesmiselni in so večinoma pomenili nasprotno od tega, kar smo jim dejansko pripisali. Ker pa nismo poznali razlik med spremembami organov, ki jih pnadzorujejo stari možgani, in spremembami organov, ki jih nadzorujejo veliki možgani, sploh nismo mogli najti nobenih podobnosti, če smo mislili, da smo jih našli, smo se motili.

Dogajanje - razjeda - danke na primer spada med veliko-možgansko nadzorovane organe in zato v konfliktno aktivni fazi ne povzroča celične proliferacije, temveč razjedo. Vsebina konflikta je ženstven konflikt identitete, vendar  odvisen od ročnosti in ravni hormonov: npr. "Ne vedeti, kam pripadati, kam iti ali ne vedeti, katero odločitev sprejeti ali kateremu mnenju se pridružiti."

V konfliktno aktivni fazi nastanejo razjede, ki ne bolijo – v tej fazi tudi redko ali sploh ne krvavijo in se šele v zacelitveni fazi običajno napačno interpretirajo kot bolečina pri hemoroidih.

Biološki smisel je ulcerozno širjenje rektuma za boljše iztrebljanje in tudi za izboljšanje lokacije (identitete).

V zacelitveni fazi nastane huda oteklina sluznice (zlasti v primeru sindroma), s krvavitvijo iz celjenih razjed. Pacienti se pritožujejo nad srbenjem in bolečinami, ki si jih nato običajno napačno razlagajo kot "hemoroidne" bolečine. Pogosto so bile prizadete tudi okoliške rektumske mišice, kar je povzročilo paralizo v ca fazi in sedaj v epileptični krizi eno vrsto epileptičnega napada. Pri močnem otekanju (s sindromom) se lahko pojavijo težave z defekacijo (težave z blatom).

Če upoštevamo razjedo, potem je po svoji naravi napaka v snovi. Podoben proces najdemo pri vseh dogodkih skvamoznega epitelija, na primer ustne sluznice, intrabronhialne sluznice, koronarne sluznice, sluznice nožnice in materničnega vratu ter tudi pri dogodkih sluznice mehurja in danke.

Včasih najdemo v danki tudi tumor endodermalne podplasti, ki je predrl ektodermalni skvamozni epitelij. Takrat govorimo o tako imenovanem "polipu" (adeno-tkivo-(karcinom), ki spada med organe, ki jih nadzorujejo stari možgani.

Tu gre za tako imenovani globoko ležeči, submukozni, distopični karcinom danke, kompakten, ploščat tumor, ki raste pod sluznico skvamoznega epitelija rektuma in dejansko pripada sigmi. Če je tumor pod sluznico danke kazeazno, nekrotizirajoče razpadel  potem imamo submukozni absces, ki ga največkrat tudi napačno obravnavamo in imenujemo kot ti. hemoroidi.

V črevesju nam danes adenokarcinomi, ki so se včasih ob prisotnosti tuberkuloznih bakterij tiho in brez težav zasirili, povzročajo težave, ker pač ostanejo in lahko povzročijo črevesno obstrukcijo in jih je zato morda treba operirati. In edini razlog za to je, da smo skoraj izkoreninili mikobakterije, ki bi sicer tumor spet razgradile.

To spoznanje vključuje 4. biološki naravni zakon, "ontogenetsko določen sistem mikrobov". Mikrobe smo našli v tako imenovanih "prehladnih obolenjih", torej v konfliktno aktivni fazi, vedno kot "apatogene", to je niso naredili nič. Po drugi strani pa smo pri "vročih obolenjih", torej v zacelitveni fazi, vedno ugotovili, da so "visoko virulentne", zato smo verjeli, da so "okužili" ali napadli organ.

Vendar je bila to velika napaka, kajti v resnici so mikobakterije ali mikrobi, ki delajo za stare možgane, kirurgi matere narave, optimizatorji zacelitvene faze, in vedno delujejo samo po ukazih naših možganov. Proliferacija(razmnoževanje) mikobakterij se začne – z enako hitrostjo kot celična proliferacija adenokarcinoma – od DHS naprej.

Prav tako je dobro znano dejstvo, da se karcinom nikoli ne razširi na organ, ki se zdi najbližji, tako imenovani "organski prag". Nikoli ne bomo videli razjede danke (zunanji klični list) razširjene na sigmo (notranji klični list) ali pojav razjede ledvičnega pelvisa razširjen na zbirne kanale ledvic.

Šolska medicina ni poznala vseh povezav, ni znala ločiti med konfliktno aktivnostjo in zacelitveno fazo in je vse, kar je povzročilo celično proliferacijo ali spremembe tkiva, je preprosto označila za maligno. Če je histopatolog pod mikroskopom dobil vzorec izreza iz razjede danke v fazi, v kateri je propadanje tkiva še potekalo, tj. pacient je bil še vedno v konfliktno aktivni fazi, potem je bila vedno opisana kot benigna . Če pa se je razjeda že celila, torej so se samo razmnoževale celice, da bi nadomestile okvaro, če je pacient že razrešil svoj konflikt, potem se je vedno govorilo o malignem.

V zacelitveni fazi se te razjede pod oteklino, zopet zaponijo z novimi celicami. Zato smo prej mislili, da so te nove celične tvorbe zelo maligni tumorji. V tej fazi ima pacient bolečine in krče v epileptični krizi, s hudim otekanjem sluznice s krvavitvijo iz celjenih razjed.

To močno otečeno, razjedasto sluznico, ki izloča svetlo obarvano kri, so včasih skoraj vedno imenovali "hemoroidna" krvavitev, danes jo pogosto diagnosticirajo kot karcinom danke, žal pa so jo popolnoma nesmiselno in po nepotrebnem kirurško "ozdravili" z ekstirpacijo rektuma. Če pa razen simptomatske dekongestivne terapije in preprečevanja ponovitev konfliktov ne storite ničesar, se bo razjeda danke pozdravila brez težav.

Veliko rakov odkrijemo šele, ko se pozdravijo, saj takrat povzročajo največ težav. Potem pa zdravniki te zdravilne simptome vzamejo za simptome raka. Tako je tudi z razjedami danke, ki jih običajno odkrijemo šele, ko začnejo v zacelitveni fazi krvaveti..

Vsak DHS je dokaz, kako natančno je psiha povezana s konfliktom, možgani s HH in organ z rakom. Nikoli ni bilo izjem, razen sistemskih, na primer pri levičarjih.

Najboljša metoda za ugotavljanje ročnosti je tako imenovani test ploskanja. Levičarstvo premakne konflikt na nasprotno stran možganov v primerjavi z desničarjem. Vendar je razmerje med možgani in organom vedno jasno. Samo v korelaciji med psiho in možgani oziroma možgani in psiha sta pomembna levičarstvo in desničarstvo. V možganskem deblu ročnost še nima vloge.

Primer: Če desničarka utrpi konflikt identitete, HH zadene levo veliko-možgansko hemisfero in na organski ravni postane razjeda danke.

Pri levičarki pa HH - z enakim konfliktnim dogodkom - zadene desno veliko-možgansko hemisfero in postane razjeda želodca ali žolčevoda na organski ravni.

Desničar utrpi ob konfliktu revirske jeze razjedo na žolčevodu ali želodcu (desna veliko- možganska hemisfera), levičar pa z enakim konfliktom razjedo na danki (leva veliko-možganska hemisfera) in v pcl fazai tako imenovane hemoroide.

Če pa na primer levičarka doživi še en konflikt identitete v novi zadevi, potem ne more več reagirati na desni veliko-možganski hemisferi, ampak dobi ta drugi konflikt identitete na levi veliko-možganski hemisferi in na organski ravni se razvije razjeda danke, ki se v zacelittveni fazi razvije v tako imenovane hemoroide.

Mimogrede, samo levičarji (možatii in ženstveni) lahko dobijo isti konflikt 2x zapored. Desničarka bi na naslednji konflikt reagirala na možati, desni hemisferi, ker je ženstvena, leva hemisfera s prvim konfliktom blokirana.

Konflikti pa se lahko tudi spremenijo, če so se predpogoji (trenutna konstelacija konfliktov, hormonska situacija itd.) spremenili, torej lahko takrat "preskočijo" in razjeda na danki postane razjeda na želodcu/žolčevodu in obratno.

Razjede na danki in želodcu/žolčevodu se pojavljajo skupaj z neobičajno pogostostjo. Dokler sta oba konflikta (desna in leva veliko-možganska hemisfera) aktivna, je pacient v tako imenovani shizofreni konstelaciji, kar pomeni, da niso le računalniški možgani izgubili normalen ritem, ampak se je spremenil tudi pacient.

Kar eni imenujejo psihoza, drugi imenujejo "živčni zlom" ali govorijo o tem, da je pacient "ponorel", "je imel ropotanje" ali "se je delal norega". Vsekakor pa shizofrenije kot značilnosti ni. Obstaja samo shizofrena konstelacija in načeloma je začasna in jo je mogoče kadarkoli razrešiti. 

Naslednje kaže, da imajo živali psiho tako kot mi ljudje, prav tako lahko trpijo zaradi enakih konfliktov in tudi dobijo HH na istem mestu v možganih.

Primer: naša psička bokserka Kimba, ki je bila "preseljena" iz Rima v Köln, je kot desnotačka utrpela tipičen konflikt identitete "kam zdaj spadam?", z razjedo na danki. Med zacelitveno fazo je dobila velik tako imenovani hemoroid in v levem temporalnem režnju, v pripadajočem rektumskem releju, velik edem, kot znak pcl (razrešitvene) faze: "Spet vem, kam spadam". Takrat sta bila Kimba in naš moški boksar Basso – ki je že dal časa živel pri meni v Kölnu –  nerazdružljiva.

Sodobna medicina je pozabila, kako zares pregledati posameznega pacienta, ne samo njegove organe, ampak tudi njegovo psiho in možgane. Posledično nikoli ni mogla najti povezave med psiho in organi, niti med konflikti in organi.

Tako imenovane rakave bolezni so sedaj uvrščene v celoten kontekst vseh tako imenovanih bolezni in so na splošno dosegle poseben položaj le zato, ker smo jih posebej dojemali z vidika navidezno »nenadzorovanega« razmnoževanja celic. V Germanische Heilkunde so samo posebne faze, včasih konfliktno aktivne, včasih konfliktno rešene zacelitvene faze smiselnega biološkega posebnega programa narave.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik