Zbirka različnih

SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV

po znanju Germanische Heilkunde® dr. med. Rykea Geerda Hamerja

Kostna-osteoliza
- v ca-fazi
rekalcifikacija in levkemija
- v pcl-fazi

 

Prvotno je bil rak razumljen kot pravi tumor z močno celično proliferacijo (razmoževanje celic). Domnevali so, da lahko tumorske celice odplavajo in ustvarijo hčerinske tumorje na drugih delih telesa, tako imenovane "metastaze", a te v resnici ne obstajajo. Ko smo se nato vse pogosteje soočali s tako imenovanimi "kostnimi metastazami", pri katerih najdemo nasprotje celične proliferacije, torej luknje v kosti, od takrat naprej nihče sploh ni več vedel, kaj pravzaprav je »rak«.

Pred letom 1981 (leto odkritja železnega pravila raka) je obstajalo veliko teorij o nastanku raka. Toda, da  bi  rak lahko nastal zaradi dramatičnega, zelo akutnega, izolativno doživetega konflikta, ki nas tako rekoč ujame na napačni nogi, to nihče ni mislil, da je mogoče..

DHS ( biološki konfliktni šok) je sicer "ujetost na napačno nogo", a hkrati odpre možnost to nesrečo zopet uravnovesiti. Ker sproži "Smiseln biološki posebni program" (SBS), ki je dobro namerna priložnost matere narave, da nadoknadi nepazljivost.

V trenutku DHS ta biološki konflikt določa  lokalizacijo SBS v možganih kot tako imenovano "Hamerjevo žarišče" (HH), lokalizacijo na organu kot rak ali ekvivalent raku (raku podobna bolezen t.j.  zmanjšanje celic ali funkcionalna sprememba). Vsaka bolezen ima dve fazi, konfliktno aktivno fazo (ca-fazo) in ozdravitveno fazo (pcl-fazo), če se konflikt razreši (2. biološki naravni zakon).

Vsebina konflikta pri osteolizi kosti je vedno konflikt izgube samospoštovanja, torej tako imenovani konflikt padca samozavesti (SWE), ki ga lahko občutimo na različne načine. Kako, kje, kaj čutiš, se vedno odloča v sekundi DHS, npr.:

  • Intelektualno-moralno = osteoliza lobanjske kalote in vratne hrbtenice
  • V odnosu do matere/otroka, očeta/otroka, moža/žene in obratno = rama
  • SWE ročnih spretnosti in sposobnosti = kosti roke, roke
  • Centralni SWE osebnosti = osteoliza ledvene in torakalne hrbtenice
  • Športni SWE  = osteoliza kosti noge, osteoliza kolena.

V konfliktno aktivni fazi nastanejo nekroze, torej osteolize skeletnega sistema, t.j. razgradnje kostnih celic, ali v blažjih primerih limfnega sistema, s sočasno  hematopoezno depresijo, tako bele kot rdeče krvi, torej zmanjšanje tvorbe krvi = anemija. V primeru dolgotrajnih konfliktov padca samozavesti, lahko pride do velikih osteoliz v skeletnem sistemu, tako da obstaja nevarnost spontanih zlomov že tudi v konfliktno aktivni fazi.

Po razrešitvi konflikta (konfliktolizi -CL) SWE (padca samozavesti),  se zgodi ravno nasprotno, začne se divja, a zelo dobro organizirana proliferacija kalusnih celic. V tej fazi pa je kost sprva še tako dolgo v največji nevarnosti zasintranja, dokler ni vgrajenega dovolj kalusa.

Osteoliza vedno rekalcificira s hudim otekanjem kostnega tkiva in hudimi bolečinami zaradi napetosti v pokostnici (kostni koži). Hkrati je zdaj v HH možganov mogoče opaziti globoko temno obarvanost (edem v beli snovi velikih možganov), ki ustreza pripadajočemu skeletnemu delu, ki pa se z naraščajočo rekalcfikacijo spet manjša.

Bolj kot se pacient pripravi na to pričakovano "bolečino pri zdravljenu kosti" (6-8 tednov, v hujših primerih 3 mesece, če ni novih ponovitev), lažje prenaša to bolečino. Bolečina postane še toliko bolj neznosna, če pacienta zagrabi panika.

Ta bolečina, ki se redno pojavlja, ko v ozdravitveni fazi kost povzroči oteklino (edem), je dober znak in pomemben proces pri biološkem zdravljenju kosti, saj ta bolečina sili posameznika, da ostane prizadeti del skeleta v mirovanju, saj bi bil v primeru  obremenitve v nevarnosti zloma.

Običajno bi moral pacient ležati v postelji in ne bi smel obremenjevati vretenc. Zdravljenje je mogoče zelo dobro opazovati z rentgenskimi pregledi kosti, in sicer pri  progresivni rekalcifikaciji. Histologi nato pravijo, da zaradi samega apnenca nič več ne vidijo. Torej na tem mestu ni še več kostnega tkiva kot prej (luknja), ampak tudi več kot v okolici, torej večja gostota.

Ta gosta, svetlo bela, okrogla področja na rentgenski sliki, ki so bila prej kostne luknje, so v šolski medicini imenovali "osteoblastne metastaze" (kosto tvorne). Kostne luknje so imenovali "osteoklastične metastaze" (kosto uničevalne).

Zdaj nihče ni več nič razumel. Kajti, kako naj bi te nekroze pošiljale "maligne rakave celice", ko pa jih pri redčenju celic sploh ni mogoče najti. Kako se lahko "benigna" osteoliza kosti spremeni v zelo "maligni" osteosarkom?  "Osteoblastne metastaze" niso nič drugega kot celjenje kostne luknje, v bistvu popolnoma enako kot osteosarkom.

Vendar pa so o osteosarkomu govorili le, če so odprli pokostnico, na primer za odvzem tako imenovanega "tkivnega vzorca". Pri tem si je pod tlakom stoječa kalusna tekočina, ki je nastala v kostni luknji  zaradi celjenja in v kosti povzročila tkivni pritisk in izbočenost pokostnice, skozi odprto pokostnico prebila pot v okoliško tkivo, povečala in utrdila tkivo skozi kalusne celice in tam povzročila tako imenovani sarkom, "polkost", ki se je imenoval osteosarkom. Če ne bi opravili testne ekscizije, bi okoliško tkivo "le" nabreklo na zunanji strani. Tekočina sicer skozi pokostnico izstopa, toda ne iz kalusnih celic.

Po razumevanju Germanische Heilkunde, da se na istem mestu na organu, tudi v primeru raka, vedno nahaja ista histološka tvorba, so testne punkcije in testne ekscizije v bistvu nepotrebne. Na podlagi naših izkušenj vemo, da lahko računalniška tomografija možganov (CT) zagotovi bolj zanesljive informacije o histološki tvorbi kot biopsija.

Mimogrede, imamo tu enak proces kot na primer pri akutnem sklepnem revmatizmu, na primer v kolenu, ki predstavlja ozdravitveno fazo po enem nešportnem konfliktu (nisem več dovolj dober tekač) in ki se po določenem času spontano umakne. Zaradi močne otekline in deformacije sklepa, ki je pravzaprav začasna, lahko pride do ponovnega nešportno- konfliktnega recidiva (ponovitve), saj zdaj pacient res več ne more teči.

Obstajajo takšni začarani krogi, ki nastanejo bodisi zaradi nerazumevanja, bodisi zaradi resnične ovire v ozdravitveni fazi. Tak začaran krog je na primer primarni kronični PcP = poliartritis, ki temelji na naslednjem mehanizmu: pacient utrpi SWE nespretnosti v prstih ali okostju roke, s tem, ko naredi neko večjo nerodnost. Če ta konflikt reši, pokostnica nabrekne, in ker je osteoliza pogosto v bližini sklepov, edem pritisne v smeri najmanjšega upora, torej v prstne sklepe ali v zapestni sklep. Zaradi otekline se pacient počuti še bolj nerodno, kot se je počutil prej, in doživi ponovitev konflikta, ki je bil medtem že rešen. Ponovitev konflikta povzroči, da se oteklina sklepov zmanjša, vendar ne zato, ker so se zacelili, temveč zato, ker v novi konfliktno aktivni fazi (ca-fazi) namesto rekalcifikacije naredijo novo osteolizo, torej se proces spet obrne. Če se oteklina ponovno zmanjša, se pacient zopet počuti spretnejšega z rokami in lahko znova doseže rešitev tega konflikta. Vendar rešitev povzroči ponovno otekanje sklepov prstov. In tako se ta proces nadaljuje v valovih in lahko traja več let, dokler se na koncu roke ne deformirajo, kar nato ponovne trenutke nespretnosti zacementira.

Pacienti z diagnozo akutnega sklepnega revmatizma, na primer kolena, zdaj končajo v onkologiji in se zdravijo zaradi osteosarkoma. Smrtnost zaradi osteosarkoma kolena je zelo, zelo visoka.

Edini razlog, zakaj nismo razumeli, da sta oba eno in isto, je, ker nismo mogli razumeti razlike med zlomom in osteolizo kosti, povezano z biološkim konfliktom, v ozdravitveni fazi . Razlika med osteolizo, ki jo povzroči biološki konflikt SWE, in normalnim zlomom, ki je nastal brez takšnega konflikta SWE, je v tem, da pri zlomu tvorba kalusa poteka brez nastajanja velikega edema.  Po končanem celjenju po doživetem SWE pa je kost bolj apnenčasta in močnejša kot prej. To je tudi biološki smisel.

Če je pacient dobil diagnozo "maligno", mu je zdravnik ob najmanjšem znaku bolečine smel dati morfij. Stranski učinki morfija, kot so zasvojenost, supresija dihanja, črevesna paraliza itd., so bili brezskrbno sprejeti v zakup.

Ker je bolečina nekaj subjektivnega, večkrat pacienti občutijo  močnejšo bolečino, ko učinek morfija izgine, kot če morfija sploh ne bi jemali. Kot je znano, je zato treba odmerke morfija nenehno povečevati. Zato je bilo dajanje morfija vedno enosmerna ulica, ubijanje na obroke.

Z  Germanische Heilkunde lahko zdaj natančno ločimo, v katero fazo bolezni spada bolečina, kakšne kakovosti je, kako dolgo bo trajala itd. Pomembno je, da pacient razume: bolečina v kosteh je dobra, je siguren znak zdravljenja!

Citostatiki pa zdravljenje preprečujejo, ga blokirajo. Pri razjedah/nekrozah. ki jih usmerjajo veliki možgani, je mogoče v ozdravitveni fazi doseči povsem simptomatski navidezni uspeh, saj lahko vsak proces zdravljenja s citostatiki (kemoterapija) takoj blokiramo. Načeloma lahko pri vsakem vnetju, vsakem abscesu, celo vsakem čebeljem piku,  s citostatiki zmanjšamo oteklino, vedno pa samo preprečimo zdravljenje in s tem tudi npr. potrebno delo odgovornih mikrobov.

Glede na ontogenetski sistem mikrobov (4. biološki naravni zakon) vidimo, da se mikrobi smiselno in razvojno razumljivo vklopijo v biološki proces SBS. Rasli so z nami in tako rekoč za nas. Vsak od njih je člen v krogu pravil narave, kar do sedaj nismo vedeli. Zato smo s slepo vnemo poskušali uničiti te uporabne male pomočnike s kakršnimi koli tako imenovanimi antibiotiki ali sulfonamidi.

Bakterije  obdelujejo organe srednjega kličnega lista , ki jih nadzirajo mali možgani , kjer celice razgrajujejo, kot tudi, s strani bele snovi velikih možganov nadzirane nekroze organov srednjega kličnega lista, kjer pomagajo celicam pri ponovni gradnji, tako npr. pri kosteh.

Kirurgi to znanje izkoriščajo že 50 let, na primer z odpiranjem in držanjem odprtega zdrobljenega zloma skozi perforacijo z vrsto začasnih tako imenovanih žebljev, saj se odprt zlom, ki je dostopen bakterijam, celi veliko hitreje, kot če bi ostal zaprt. Bakterije torej pospešujejo gradnjo, in tudi razgrajujejo štrleče ali odvečne kostne drobce.

Nismo umirali zaradi mikrobov, ampak kvečjemu zaradi ogromnega edema v naših možganih v ozdravitveni fazi, ko je konflikt trajal predolgo ali je prišlo še do sindroma. Je pa tudi nekaj več.

V konfliktno aktivni fazi so bile matične celice kostnega mozga zaradi simpatikotonije tako dolgo pod  hematopoezno depresijo , da so končno proizvedle malo ali pa sploh nič krvnih celic, na primer v primeru zelo dolgih konfliktov. Temu pravimo panmieloftiza. Z začetkom ozdravitvene faze pa se zavore spet sprostijo in kostni mozeg začne ponovno proizvajati z močnim zagonom. Sprva se proizvede preveliko število levkocitov (t. i. blastov), ​​ki so v večji meri ali večinoma neuporabni.

Po običajni  eritropoezi-upočasnitvi od 4-6 tednov - kar ni realno, ampak samo izračunano, torej zaradi velike razredčenosti krvi ne šteje, ampak se proizvodnja eritrocitov poveča od konfliktolize (CL)! – pride na enak način,  produkcija eritrocitov in trombocitov znova v pogon. Tudi tu sprva z velikim številom celic slabše kakovosti, npr. zmanjšano število eritrocitov, ki absorbirajo kisik. Posledica tega je “zapoznela anemija s hkratno levkemijo“.

Levkemija je tako rekoč nekakšna sarkomu podobna proliferacija krvnih celic, le s to razliko, da preveč nastale in krvničke slabe kakovosti  organizem že po nekaj dneh zavrže. Razliko med akutno in kronično levkemijo lahko razumemo le, če se vedno vključi posebna konfliktna situacija.

Akutne levkemije so posledica akutnega, dramatičnega samozavestnega konflikta, običajno enkratnega, medtem ko so kronične levkemije posledica konfliktov, ki vmes niso več v teku, se pa od časa do časa ponovijo.

Zato je pomembno vedeti:
brez predhodnega aktivnega kostnega raka ni levkemije. Toda že uničujoča diagnoza “levkemija“ zopet prizadane samozavest, ki  z vso vloženo močjo ravno okreva, in je pogosto vzrok za ponovitve ali nove konfliktne pretrese, reci tako imenovane metastaze. Pacient v tej levkemični ozdravitveni fazi  je kot nežna rastlina, ki še ne sme biti izpostavljen ostremu vzdušju samospoštovalne-konkurence.

Kostna osteoliza, anemija, levkemija, osteoliza, sarkom, bolečine v kosteh, lumbago, skolioza, hernija diska, revmatoidni artritis, plazmacitom, artroza, Bechterewova bolezen, poliartritis, hodgkinova bolezen itd., so načeloma eno in isto le v različnih fazah oz. stanjih.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik