Naše srce - in kaj ga dela bolnega

Germanische Heilkunde je empirična naravoslovna znanost. Temelji na 5 empirično ugotovljenih bioloških zakonih , ki jih je mogoče v strogo znanstvenem smislu aplicirati na vsak posamezen primer bolezni, pri človeku in sesalcu.

Nepoznavanje teh zakonitosti v medicinsko-kliničnem smislu nam je onemogočilo, da bi medicino kadarkoli pravilno razvrstili ali celo posamezno bolezen pravilno videli ali presodili. Raka in njegovih povezav niti nikoli nismo mogli prepoznati, ker smo ga imeli za neozdravljivega in smo se osredotočali na odpravljanje simptomov raka na organski ravni, niti nismo imeli možnosti, na primer, sploh razumeti tako imenovane nalezljive bolezni, ker jih nismo imeli za zacelitvene faze, temveč za agresivne bolezenske faze, v katerih nas mikrobi želijo uničiti.

Prav tako ni bil upoštevan zakon o dvofaznosti bolezni (2. biološk inaravni zakon) zaradi nepoznavanja povezav, neupoštevani nista tudi psihološka in možganska raven, pomen levo- in desno ročnosti. Da o epileptični krizi, ki je najpogostejši vzrok smrti, sploh ne govorimo.

Srčni infarkt je bolezen, o kateri so verjeli in verjamejo, da vedo veliko, a o njej pravzaprav niso vedeli nič natančnega. Če samo pomislimo na številne dejavnike tveganja, postavljeninimi eden za drugim, a jih nikoli zares niso mogli dokazati, da je lahko domnevno stres tisti, ki povzroči infarkt, naj bi bila prekomerna teža tista, ki naj bi povzročila infarkt, visoka raven holesterola ali številni onasneževalci hrane. Vse je bilo napačno prepričanje.

Vsak srčni infarkt se začne z DHS: zelo hud, zelo akuten, dramatičen in izoliran šok zaradi revirskega konflikta, ki nas nepripravljene udari na napačno nogo. Vedno gre za dvofazni dogodek, pod pogojem, da je konflikt rešen.

Revirski konflikt pomeni, da je posameznik izgubil svoje območje delovanja (teritorij), npr. jelen svoje gozdni revir, vodja tropa volkov svoje stepsko ozemlje, človek svoje območje delovanja s svojo družino, stanovanjem, podjetjem, delovnim mestom itd., celo  avto je lahko revir. Isti revirski konflikt lahko tudi utrpimo, če bistven del iz revirja pobegne, na primer žena, hčerka, ljubica itd.

Srčni infarkt običajno opazimo šele, če je konflikt trajal vsaj 3-4 mesece. Če se revirski konflikt – ob predpostavki, da je konflikt povprečne intenzivnosti – ne razreši v 9 mesecih, potem lahko oseba reši konflikt samo za ceno smrti zaradi srčnega infarkta dva do šest tednov kasneje. 
Časovno obdobje je za živali seveda drugačno, a načeloma pri njih deluje isto.

V konfliktno aktivni fazi nastanejo razjede v koronarnih arterijah, ki jih spremljajo hudi srčni vbodi, angina pektoris. Notranje luščenje skvamoznega epitelija zagotavlja, da je lumen koronarnih arterij med konfliktno aktivno fazo bistveno večji od običajnega. To omogoča pretok in črpanje veliko večje količine krvi na minuto kot normalno. Delovanje, ne le srca, ampak celotnega organizma se torej v tej fazi močno poveča. Posameznik, ki je bil z DHS (konfliktni šok) ujet na napačno nogo, dobi s tem drugo priložnost, da premaga rivala.

V zacelitveni fazi se razvije možganski edem v temporalnih možganih z otekanjem »intime« koronarnih arterij (ki je pravzaprav sluznica skvamoznega epitela), v predelu razjed. To povzroči stenozo koronarne arterije, ki je bila napačno obravnavana kot vzrok srčnega infarkta, ki se je zgodil 2-6 tednov po razrešitvi konflikta.

Na vrhuncu zacelitve, v kateri je telo uskladiščilo veliko vode, opazimo epileptoidno krizo, ki z različno simptomatiko razvozla vsako bolezen. Ko gre za koronarne razjede, ji rečemo srčni infarkt. Njen smisel je, da organizem sam ustavi in ​​protiregulira edem. Če je pacient to krizo preživel in je stanje stabilno, torej brez panike in brez ponovnih konfliktov, potem je pacient v glavnem preživel celotno "bolezen".

Velika večina smrti zaradi srčnega infarkta se zgodi med to epileptoidno krizo. V tej krizi pacient podoživlja celoten potek konflikta v hitrem posnetku. Od tod hude bolečine pri angini pektoris, povezane s srčnim infarktom.

V šolski medicini smo vedno mislili, da moramo "zdraviti" te srčne bolečine, tako da je pacient brez bolečin. To je bila velika napaka. Pacientu smo uspeli vzeti bolečino, a pri tem je umrl. Nismo vedeli, da ima  ta angina v epileptoidni krizi nadvse pomemben biološki pomen za preživetje. Ker "pravilen proces" epileptoidne krize odloča o "pravilnem izpiranju edema" in s tem o preživetju. V Germanische Heilkunde zato dajemo,če je potrebno, kortizon.

Toda kaj se zgodi, če konflikta sploh ni mogoče rešiti? Obstajata dve možnosti: ali se posameznik bori in teče znova in znova s ​​polno konfliktno močjo, dokler končno ne umre od izčrpanosti, ali ga nasprotnik ubije, ali pa se posameznik sprijazni s svojim konfliktom (npr. drugi volk). Konflikt se transformira navzdol, vedno je zmerno aktiven. Posameznik ima nato ves čas blago angino pektoris, a z njo lahko živi. To imenujemo "viseči konflikt". To pomeni: Desničar bi bil blokiran na desni veliko možganski hemisferi in bi odslej reagiral na levi (ženski) strani možganov in tudi tam lahko utrpel naslednji konflikt.

Jasno je, da ima to seveda tudi posledice v vsakdanjem življenju in domnevati je mogoče, da mora tak moški izpolnjevati povsem drugačne naloge v socialnem sobivanju znotraj svoje skupine, ki nimajo več nobene zveze z običajnimi merili, po katerih se moški sicer merijo. Posameznik lahko doseže starost, vendar je "cerebralno kastriran" za vse življenje.

Med volkovi takšen drugi volk ne sme visoko dvigniti repa, ne sme dvigniti noge za uriniranje, ne sme renčati v prisotnosti šefa. Tak drugi volk z volkuljami nima več opravka in se z njimi ne sme pariti. Drugi volk - prenesen v človeško kraljestvo - je homoseksualec.

Toda prav to možnost je mati narava zasnovala za oblikovanje družbene strukture tropa. Ta možnost ima očitno tudi svoj biološki smisel – prav pod temi pogoji! Seveda tak posameznik nikoli več ne sme zasesti vodstvenega položaja, potem bi takoj umrl zaradi srčnega infarkta.

Druga možnost bi bila: Posameznik je "izven konkurence", in sicer takrat, ko poleg revirskega konflikta na desni temporalni strani v možganih utrpi še drugi kortikalni konflikt, ki je aktiven v revirskem območju leve velio možganske hemisfere. Tak človek ali žival je "norec", klovn, šefov "dvorni norček" – brez konkurence.

Vendar ima to tudi svoj poseben biološki smisel: v primeru katastrofe, ko je na primer vodjo tropa premagal divji prašič in za naslednika ni na voljo mladega (cerebralno nekastriranega) volka, je ta primerek v shizofreni konstelaciji edini, ki lahko začasno ali celo trajno vodi trop, saj zaradi shizofrene konstelacije praktično ni zgradil konfliktne mase, tako da mu ni treba umreti zaradi infarkta, kar bi bilo neizogibno pri drugih volkovih.

Pri srčnem infarktu pa ločimo desno možgansko nadzorovan t.i. koronarne arterije od levo možgansko nadzorovanega t.i. koronarne vene - infarkta, z razjedami v koronarnih venah v konfliktno aktivni fazi, blago angino pektoris, in oteklino sluznice koronarnih ven v zacelitveni fazi.

V epileptoidni krizi, 2-6 tednov kasneje, nato akutna sprožena iz levo cerebralnega hitrega ritem centra srca tahikardija ali tahiaritmija ali ventrikularno undulacijo s pljučno embolijo, prava "trombna embolija". Vendar te ne izvirajo iz kakršnih koli globokih ven na nogah, kot se je prej na splošno domnevalo, temveč od razjed na koronarnih venah v zacelitvi.

Ta proces imenujemo "pljučno embolični akutni koronarni venski infarkt". Vedno ga utrpi desničarka v epileptoidni krizi, po seksualnem konfliktu  „ne morem se pariti, nisem bila parjena“, z razjedo materničnega vratu (ust) na organski ravni.

Levičarstvo ali desničarstvo je tukaj osrednjega pomena, ker levičarka na primer pri seksualnem konfliktu  ne utrpi razjede na materničnem vratu (ustih) , ampak razjedo na koronarnih arterijah (skupaj z depresijo) in v zacelitveni fazi (epileptoidni krizi), brahikardijo, brahiaritmijo ali srčni zastoj (tako imenovani srčni infarkt koronarnih arterij).

Levičarka v postmenopavziv pa v primeru revirskega konflikta zboli za razjedo na materničnem vratu (ustih).

Levičar pa pri revirskem konfliktu razjedno dogajanje koronarnih ven, in v zacelitveni fazi (epileptoidna kriza) akutni infarkt koronarnih ven, ki ga lahko utrpita desničar in levičarka, le v shizofreni konstelaciji po revirskem konfliktu.

Vprašanje, kako se konflikt dojema (moško ali žensko) in kje potem udari v možganig, ni odvisno samo od trenutne hormonske situacije (postmenopavza, nosečnost, kontracepcijske tablete, nekroza jajčnikov itd.), ampak tudi od ročnosti osebe pacienta.

S tem orodjem, torej znanjem o zakonitosti in poznavanjem značilnih simptomov poteka na treh ravneh (psiha – možgani – organ), je zdaj v medicini  prvič mogoče delati smiselno, vzročno in tako rekoč ponovljivo.

Povezave okoli srca lahko prvič zares razumemo šele z Germanische Heilkunde in ne potrebujemo več hipotez, saj je diagnostika srca brez poznavanja teh povezav absurdna! Predstavljali smo si na primer, da bi dražljaj za gladko srčno mišico v atriju (sinusnem vozlu) "prenesli" v AV vozel za prečno progasto mišico v prekatih. Pravzaprav bi morali že zdavnaj vedeti, da to ni bilo res, saj če bi sinusni vozel stimulirali z električnimi dražljaji (srčni spodbujevalnik), se dražljaj ne bi prenesel na prekate. Prekate ste morali dodatno stimulirati.

Tudi miokardni infarkt je mogoče razumeti le, če vemo, da je razvojno-zgodovinsko prišlo do "rotacije srca". Prejšnja desna srčna cev je zdaj levo srce, prejšnja leva srčna cev pa je zdaj desno srce. Seveda bi morali razumeti tudi vsebino konflikta (»počutim se preobremenjenega«) in mehanizem konflikta, vključno s testom ročnosti, torej pomembnost ročnosti, da bi lahko ocenili konfliktno maso. Potem bi morali biti tudi sposobni prebrati CT možganov. Kardiološki čarovniški vajenci tega niso vedeli, samo zdraviti so začeli na slepo. Neuspehi kardiologov so bili astronomski!

Miokardni infarkt (= nekroza prečno progaste srčne mišice) je treba ločiti od koronarnega infarkta. Koronarni infarkt je epileptoidna kriza koronarne-razjede-SBS pri revirskem konfliktu (ektodermalno , oz. kortikalno periinzularno desno). Nasprotno pa lahko miokardni infarkt razumemo kot "epilepsijo srčne mišice" prečno progastega dela srčne mišice. Hamerjevo žarišče se nahaja tako v motoričnem kortikalnem središču kot v beli snovi velikih možganov, v velikem releju za celotno prečno progasto mišičevje.

Tako imenovani miokardni infarkt je torej epileptični napad v pcl-fazi po predhodni delni paralizi dela srčne mišice z nekrozo (nekrozo miokarda) tega mišičnega področja.

Šolska medicina je to  s številnimi hipotezami takole skonstruirala: 
Do srčnega infarkta z nekrozo miokarda bi naj prišlo zaradi zamašitve koronarne arterije, kar pomeni, s tem določen mišični predel ni več preskrbljen s kisikom in  zato nekrotizira. To je bila pustolovska konstrukcija, kot danes vemo. Ker je bilo veliko stvari, ki jih ni bilo mogoče pojasniti, na primer iz poskusov na živalih:

1. Če v poskusu na živalih koronarne žile kirurško prevežemo eno za drugo na določeni razdalji, se živali nič ne zgodi, temveč tako imenovane kolateralne žile (bypass žile) nemoteno zagotavljajo preskrbo srčne mišice.
2. Nihče ni mogel pojasniti, zakaj se srčni infarkt, ob tej predstavitvi, akutno-dramatično zgodi.
3. Koronarna angiografija je že zdavnaj pokazala, da je bila hipoteza "koronarna zamašitev" v času infarkta v veliki meri napačna.

Sicer  v času konfliktolize revirskega konflikta sledi otekanje intime koronarnega ožilja, a v večini primerov to ne povzroči popolne okluzije koronarnega ožilja v času srčnega infarkta, razen če so prisotni stari brazgotinski otiščanci. In tudi v primerih, ko pride do okluzije, to nič ne de, kot vemo iz poskusov na živalih, in zagotovo ne povzroči nekroze srčne mišice, kot je bilo domnevano. Celotna konstrukcija hipotez je bila preprosto napačna, saj nikoli nismo poznali povezav, kot jih je pokazala Germanische Heilkunde.

Srce je bilo posebna disciplina v šolski medicini: kardiologija. Na žalost je bila 80-90% napačna. Niso bila vsa dejstva napačna, napačna pa je bila hipotetična, diagnostična in prognostična povezava. Seveda bi lahko merili dejstva, krvni tlak; z EKG bi lahko ugotovili, ali se dražljaj enakomerno razširi po srcu; srčni kateter se lahko uporablja za merjenje intrakardialnega tlaka; določitev nihanja koronarnega kalibra s koronarno angiografijo. Ker pa vzroki niso bili znani in so bile vse hipoteze, je bilo na koncu skoraj vse narobe. Ne samo to, to kar so počeli čarovniški vajenci, je bilo zelo nevarno. Kajti pri vsakem pregledu in ob vsakem posegu na srcu, okrog ali zaradi srca se lahko pojavi DHS (napad na srce) , kar se je večinoma tudi zgodilo.

Po tem je bila vsaka kardiološka obravnava  na tirnici srčne fobije. Če poleg pride tudi do sindroma, kar je bilo in je skoraj vedno pri bolnišničnem zadržanju, potem se obeta popolna katastrofa. Kajti zdaj je zrasel mezoteliom, v nekaterih primerih samo na zunanjem osrčniku, večinoma pa na zunanji in notranji strani, in če je rešitev konflikta začasno prišla in je sindrom še obstajal, je bila (iatrogena) smrt vnaprej določena.

Večina pacientov ob diagnozi: "Z Vaš EKG je nekaj narobe" ali "Nekaj ​​je narobe z vašim srcem", dobi DHS, ki je mentalni napad na srce. Toda tudi zelo veliko srčnih infarktov je vzrok za tak DHS.

V konfliktno aktivni fazi se organizem skuša zaščititi pred tem napadom tako, da v notranjosti na osrčniku (srčni vrečki) zgradi ojačitev, tako imenovani mezoteliom, ki sedaj deloma raste, lahko pa tudi (redko) tvori večje, kompaktne tumorje. Če so ga sploh odkrili, so ga običajno obravnavali kot tako imenovano "metastazo".

Med zacelitveno fazo se -kot pri vseh tumorjih, ki jih nadzorujejo mali možgani - tvori tekočina. Pri plevri imenujemo ta plevralni izliv, pri peritoneju = ascites, pri osrčniku = perikard ali perikardialni izliv. Vendar izlivi, le s sindromom! Drugače jih imenujemo plevritis, perikarditis...

Ker je perikard pogosto ločen na sredini, ima lahko tako desni kot levi perikardialni izliv. Če osrčnik ni ločen, gre za cirkularni perikardialni izliv ali tamponado osrčnika. Tamponada srca je eden najpogostejših (iatrogenih) vzrokov smrti. Ker ima pacient v zacelitveni fazi simptome kot so brezvoljnost, utrujenost, zasoplost, morda celo nočno potenje, pogosto zelo hudo (tuberkulozno celjenje), večinoma perikardialni izliv odkrijejo šele takrat. Kot rečeno: perikardialni izliv, samo s sindromom!

Mezoteliom osrčnika spada v srednjo zarodno plast (mezoderm), v konfliktno aktivni fazi povzroči celično proliferacijo tipa adenoidnih celic  in jih ponovno, v zacelitveni fazi z mikobakterijami (če so takrat prisotne), razgradi.

Koronarni ulkus spada v zunanjo zarodno plast (ektoderm), povzroči redukcijo celic v konfliktno aktivni fazi in zapolni razjede v zacelitveni fazi, s pomočjo virusov (če sploh obstajajo!). Nasprotno pa miokardna nekroza pripada velikomožganski-mezodermalni-beli snovi.

Tako kot perikardialni mezoteliom, ki je bil v preteklosti malo znan, je bil vzrok perikardialnega izliva v preteklosti prav tako malo znan, skoraj vedno napačno interpretiran kot "srčno popuščanje". To je običajno zopet recidiv-konflikta za nov perikardialni mezoteliom (s sindromom!). To je lahko celo izhodišče avtomatskega začaranega kroga, iz katerega se potem pacient zelo težko izvije. Ker z novim DHS se zacelitev ustavi, torej se izliv vrne nazaj. Če pacientu povemo, da se je izliv umaknil ("ker je dobra terapija delovala"), običajno dobi rešitev za to ponovitev in se izliv vrne, tj. zacelitev zopet intenzivo steče. Po nadaljnjih ponovitvah končno nastane zmeda in posledično močno zmanjšano srčno delovanje.

Druge diagnoze kot posledica perikardialnega izliva so na primer:
"Vaša srčna zaklopka se ne zapre več" (zaradi izliva). Tudi tukaj je tveganje za DHS ali ponovitev zelo veliko. Pacient tako lahko na primer zaradi konflikta samozavesti v smislu delovanja srca, utrpi organsko nekrozo notranje stene srca (endokarda) ali srčnih zaklopk, tako da je bila na koncu diagnoza "navidezno" pravilna. Kajti, če je pacient že prestal DHS v enaki ali podobni zadevi, potem je na to alergičen. To pomeni, da bo na vse, kar bo v prihodnosti povezano z njegovim srcem, reagiral z novim DHS (srčna tirnica), tudi, če bodo konfliktne vsebi drugačne.

Čudovito pa je, da zdaj poznamo mehanizem, da lahko na podlagi ključnih podatkov (DHS, razrešitev konfliktov) izračunamo, kdaj lahko pacient kaj pričakuje. V ta namen imamo s CT možganov pri roki zelo zanesljivo metodo, da upoštevamo vse previdnostne ukrepe, npr. da epileptoidno krizo, ki v primeru koronarne razjede vodi v srčni infarkt, že vnaprej prestrežemo. Tako, da imamo možganski edem pod kontrolo in pacienta, če se mu je to zgodilo doma, ne vozite z reševalnim vozilom v bolnico, ampak ga kot porodnico ob koncu nosečnosti vzamete k sebi, ga pomirite in omilite bližajoči se infarkt, da ga lahko pacient dobro prestane. (Pozor: tudi tukaj obstaja tudi nevarnost sindroma!)

Germanische Heilkunde je empirična naravoslovna veda. Ne vsebuje nobene dogme, nobenih hipotez ali tako imenovanih statističnih verjetnosti. Sama po sebi je jasna in logična, zlahka razumljiva in dojemljiva za vsakogar z normalno inteligenco, ker se čuti zavezana znanstvenim zakonom vzročne logike.

Osnovna pripomba:
Aktivni revirski konflikt determinira posameznika za "drugega šefa" ali "glavnega pomočnika", s tem pa je degradiran, tako, da lahko zaradi aktivnega revirskega konflikta deluje le na levi (ženski) strani možganov. Običajno tak posameznik nima toliko moči in vzdržljivosti v primeru konflikta kot levičar, ki zapre svojo levo stran možganov in potem deluje "na polno". Po drugi strani pa ima desničar več možnosti za preživetje v "visečem konfliktu" kot "drugi šef". Večina je takih "drugih šefov". V tropu volkov je 80 % volčjih samcev tako imenovanih "drugih volkov" in so homoseksualni. Mati narava je uredila tako, da ti "premagani" volkovi ob prvi priložnosti ne napadejo poglavarja, kot bi to sumili psihologi, ampak nasprotno, poglavarja ljubijo in ga branijo, kot so v srednjem veku oprode branili svojega viteza. To je biološki smisel "premaganega" volka, ki nagonsko ne razreši svojega visečega revirskega konflikta do konca svojega življenja, sicer bi poginil zaradi srčnega infarkta. Tudi v primeru, če šefa ni več, ga ne reši, ampak alfa volkulja začasno prevzame vodstvo krdela, dokler:

• se ne vzgoji brezkonflikten volčji princ ali
• tuj volk prevzame šefovsko mesto ali
• konstelirani volk, ki je hkrati razrešil oba konflikta, postane šef (šef na čakanju), ker konflikti v kortikalni konstelaciji skoraj ne tvorijo konfliktne mase.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik