UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Razmejitev od psiho-onkologije
Uvodna opomba: Težko se mi zdi, iskati intelektualne mojstre, četudi le v določenih pogledih.Očitano mi je bilo, da nisem citiral avtorjev, ki so nekoč že povedali nekaj o domnevnih povezavah med rakom in psiho.
Vsak izum in odkritje temelji na znanih dejstvih, kolikor je to mogoče videti iz vrste dogodkov v prejšnji znanosti. Toda tako povezovanje teh dejstev, da so zdaj vsa dejstva, ki jih prej ni bilo mogoče razvrstiti, ampak le zbrati, povezana v celotnem povzetku, ki ga je mogoče reproducirati za vsak posamezen primer, je novo.
Leta 1981 izraza "psiha" ni bilo mogoče najti niti v indeksu katerega koli standardnega dela o tumorjih. Ker so ljudje iskali predvsem "rakavega patogena" in so verjeli, da so že našli številne rakotvorne snovi, je bila možnost psihogenega razvoja raka popolnoma pozabljena. Takrat se je zdela predstavitev takšne možnosti razvoja na kongresih ali podobno zelo neresno dejanje, človek si je prislužil le ironijo in slabšalni smeh. Za to so bile na primer zelo priljubljene biološko-mehaničistično-tumorske razvojne teorije, kot je tako imenovani zelo priljubljen paraneoplastični sindrom, s katerimi so v mnogih primerih verjeli, da lahko že leta prej najdejo manifestacijo raka.
Takrat sem se moral zavezati, da ne bom omenjal imena klinike, v kateri sem opravil prve sistematične preglede in ki je bila povezana z univerzo, kajti vsak rezultat, ki sem ga lahko dobil, je bil vnaprej dvomljiv.
Konec leta 1981, po objavi mojih rezultatov, je izšla majhna knjiga: Meerwein / Adler: "Uvod v psiho-onkologijo". Kar zadeva psihogeni razvoj raka, je bilo v prvi izdaji moč prebrati:
"Ideja o razumevanju raka kot regresivnega poskusa regeneracije na biološki ravni v primeru izčrpanosti ali blokade psihološkega izražanja je enostranska in kaže na nerazumevanje biološke zapletenosti problema."
V drugi izdaji se bere že tako:
"Zamisel o razumevanju raka kot regresivnega poskusa regeneracije na biološki ravni v primeru izčrpanosti ali blokade psihološkega izražanja je fascinantna, vendar menimo, da trenutno znanje v psiho-onkologiji ne omogoča celovite razlage."
Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische Neue Medizin) nima popolnoma nič skupnega s psiho-onkologijo. (Razmislimo o potrebi po psiho-oftalmologiji, psiho-ortopediji, psiho-ginekologiji itd.).
Germanische Heilkunde je sistem, ki temelji na 5. bioloških načelih za vso medicino, nikakor ne na hipotezi- psihološki teoriji o raku.
Tako imenovana psiho-onkologija ni nikoli dvomila v običajne sheme zdravljenja raka v konvencionalni medicini. V tem primeru je zanimiva študija Ulricha Abela iz Heidelberga, vodje oddelka za onkološko statistiko "Citostatska kemoterapija napredovalih epitelijskih tumorjev" (1990). V povzetku piše o tako imenovanih epitelijskih tumorjih, kamor šteje vse, razen limfomov, levkemij, sarkomov in tumorjev zarodnih celic:
"Razen pri bronhialnem karcinomu (zlasti drobnoceličnega karcinoma), ni neposrednih dokazov, da kemoterapija podaljšuje življenje teh bolnikov."
V predgovoru dodaja:
" Kakor koli uničujoč je lahko rezultat tega dela, je jasen rezultat prizadevanja, da se čim bolj celovito in brez predsodkov ovrednoti ustrezna literatura ... In tudi očitki, ki jih konvencionalna medicina, zagotovo večinoma upravičeno, izreka proti "zunanji" medicini namreč, da ne morejo znanstveno utemeljiti svoje trditve o uspehu, padejo nazaj nanjo. Zdi se, da je nujno treba na novo razmisliti o terapiji raka in raziskavah raka, ne samo iz znanstvenih razlogov, ampak predvsem v interesu pacientov. "
Na koncu bi rad na kratko omenil enega prvih predstavnikov tako imenovane psiho-onkologije: O.C. Simonton: " Getting well again ", 1978;(Nemška izdaja: O. Carl Simonton, Stephanie Matthews Simonton, James Creighton, " Wieder gesund werden ", 1993).
Simonton je radiolog in specialist za radioterapijo, ki izrecno ne želi " nadomestiti običajnega zdravljenja, temveč ga dopolniti ".
Izhaja iz pacientove volje do življenja, katere moč naj bi bila neposredno sorazmerna s stopnjo preživetja in se meri s tem, koliko se upoštevajo zdravnikova navodila (ubogljiv pacient!). Uporablja tehniko motivacijske psihologije, ki naj bi okrepila voljo do življenja, pa tudi tehniko Biofeedback-Methode , vizualizacija tega, kar izgleda takole:
"Pri pacientih z rakom to pomeni: Poskusiti bi si morali predstavljati rast raka in njegovo uničenje z zdravljenjem, predvsem pa naravno obrambo telesa v boju proti raku."
Na vizualizacijo torej v končni fazi gledamo kot na terapijo, ki spremlja terapijo z radioterapijo itd. Pacient mora na splošno imeti zelo borilne predstave o procesih v svojem telesu. (Predstavitev bitke), (glej str. 13 in dalje).
Takšne ideje so žal tipične in pacienta vse bolj oddaljujejo od vpogleda v kontekst njegove bolezni.Če se konflikt ne konča, vam nobena vojaška vizualizacija obrambne bitke proti zlim rakavim celicam ne bo pomagala. Vsaj ena pozitivna stvar Simontona je ta, da ga zanimajo psihološke težave njegovih pacientov, ki so v zadnjih izdajah njegove knjige (sic!), celo 6-18 mesecev pred pojavom raka! Pohvalno je tudi, da poudarja, da vse statistične raziskave o pojavu raka trpijo zaradi dejstva, da "psihologi nimajo fizioloških podatkov, zdravniki pa pri pregledih nimajo psiholoških podatkov"!
Z vidika Germanische Heilkunde ima tudi Simonton pomanjkljivost, da tako kot LeShan zanemarja cerebralno raven rakavega dogajanja in se seveda ne ukvarja s psihičnimi dejavniki v povezavi z drugimi boleznimi.