Multipla skleroza (MS) - motorične in senzorične ohromelosti

Doslej je bila naša šolska medicina urejena po organih, ki so ležali bolj ali manj skupaj.

V Germanische Heilkunde je edina smiselna klasifikacija, in s tem celotne medicine, razvojno naravnana klasifikacija glede na pripadnost kličnim listom. Klično-listno sorodni konflikti imajo tudi klično-listno sorodne možganske releje, v konfliktnem primeru primeru t.i. hamerjeva žarišča (HH), imajo klično-listno sorodne prizadete organe, in imajo klično-listne sorodne histološke formacije. 

Vse celice ali organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista (ektoderma), kažejo v konfliktno aktivni fazi redukcijo celic (razjede),  ali v primeru tako imenovanih raku ekvivalentnih boleznih samo funkcionalno oslabitev ali izpad funkcije, npr. ohromelost/paraliza.

Raku ekvivalentne bolezni se imenujejo zato, ker v konfliktno aktivni fazi ne kažejo nobenih rakavih tumorjev ali nekroz. Sem spadajo diabetes, pomanjkanje glukagona, motnje vida in sluha ter motorične ohromelosti.

Pri motoričnih konfliktih imamo določene težave pri njihovem definiranju, saj na eni strani vidimo le izpad funkcije, kot je motorična paraliza, po drugi strani pa na efektorskem organu, na mišici, ki pa spada k srednjemu kličnemu listu, določimo tako imenovano izgubljanje mišične mase ali mišično atrofijo.

Ker mišica ni več inervirana, atrofira, kot smo si predstavljali do sedaj. Vendar pa bi bilo mogoče tudi, da gre za vsesplošen proces, ki je – glede na zunanji klični list – ekvivalent raku, kar pomeni, da povzroči samo izgubo funkcije. Toda hkrati mišica spada k srednjemu kličnemu listu in spada v tip nadziran s strani bele snovi velikih možganov, ki v konfliktno aktivni fazi povzroča nekroze . Povedano drugače: mišična vlakna propadejo, kar bi prav tako imenovali mišična atrofija. Ta obsežen sistem vidimo tudi v ženskih dojkah, kjer se duktalne razjede mlečnih kanalov strogo ravnajo po, s strani malih možganov nadziranih, mlečnih žlezah v levi in ​​desni dojki.

Zato nas ne preseneča, če najdemo tak obsežen sistem tudi med kortikalno motorično paralizo, ki jo pripisujemo zunanjemu kličnemu listu, in tako imenovano mišično atrofijo, ki jo pripisujemo srednjemu kličnemu listu, ki ga nadzoruje bela snov velikih možgani. Ta spoj, ali pa ga lahko imenujemo tudi kompleksno dogajanje, pa je bil razlog za napačne diagnoze "multiple skleroze", katere “demielinizirana žarišča“ so pogosto prizadela pridružene mišične skupine in pripadajoče skeletne dele, za katere smo zmotno domnevali, da so vzrok motorične ali senzorične ohromelosti/paralize.

Motoričnem in senzoričnem kortikalnem centru lahko že dalj časa dodelimo določene organe ali inervacije organov. Prav tako se dobro ve za občutljivost kože in njenih krmilnih relejev v senzoričnem kortikalnem centru obeh možganskih hemisfer. Žal se je to znanje, čudno, spet izgubilo, ker so nevrologi, nerazumljivo, vedno iskali MS v beli snovi velikih možganov, kjer so sicer našli ta "demielinizirana žarišča",  na možganskih CT ali MMR, in te majhne madeže ali glialne kompresije označili kot vzrok za tako imenovano MS. Seveda je bilo to le napol pravilno: šlo je za ozdravljena hamerjeva žarišča trofičnosti ustreznih mišic.

Res pa je, da pacienti, ki imajo motorično ohromelost, pogosto, zaradi te ohromelosti, utrpijo upad samozavesti (na organski ravni: nekroza mišic in osteoliza kosti). Ko se končno sprijaznijo s svojo paralizo in rešijo ali kompenzirajo padec svoje samozavesti, potem najdemo ta majhna glialna žariščau kot znak, da se je mišica ali kost (= mišična nekroza ali osteoliza kosti) zopet obnovila.

Tako lahko sklepamo, da MS nikoli ni obstajala v smislu, kot smo mislili, da obstaja. Zato danes v Germanische Heilkunde ne govorimo več o multipli sklerozi, temveč o motorični ali senzorični ohromelosti, ki jo lahko točno razvrstimo h homunkulusu v motoričnem in senzoričnem kortikalnem centru, pri čemer ima vsaka mišica kortikalno inervacijo in trofično inervacijo iz bele snovi velikih možganov, torej običajno dve Hamerjevi žarišči.

Konfliktna vsebina je vedno konflikt

• nezmožnost pobegniti ali nezmožnost držati korak (noge),
• nezmožnost ubraniti se ali nezmožnost obdržati (roke),
• nezmožnost izmikanja (hrbtne in ramenske mišice) ali
• ne zmorem več  vedeti (paraliza nog).

V konfliktno aktivni fazi, ki se začne z DHS in odvisno od intenzivnosti konflikta, se motorična ohromelost/paraliza poveča. Iz motoričnega kortikalnega središča velikih možganov gre vse manj ali nič več impulzov v progaste mišice. Prizadete so lahko posamezne mišice, mišične skupine ali cele okončine. Če paraliza traja dlje, je nevarnost drugega konflikta in s tem shizofrene konstelacije velika!

Eden najpogostejših sekundarnih konfliktov je zdravniška diagnoza:
„Imate MS in nikoli več ne boste  hodili!“ ali podobno.
Posledično pacient takoj doživi drugi konflikt, nezmožnost hoditi, ki je večinoma dokončen zaradi njegovega prepričanja v "diagnozo" - ki pravzaprav ni bila pravilna -, vendar  obtiči  kot nekakšen posthipnotični engram,  zaradi verjetja, in mu in tako zelo otežuje dostop do terapije.

V to kategorijo bi lahko spadalo približno 70 do 80 % naših tako imenovanih paraplegikov. V takih primerih je treba vedno ravnati kriminalistično, natančno ugotoviti, kdaj je do katere paralize prišlo. Ne morete več preprosto vsega, česar ne morete razložiti dati v paraplegijo ali stisnjenost živčnega korena.

Deklica je utrpela hud DHS, ko so jo med lopaticami cepili proti črnim kozam . Kmalu zatem je bil otrok paraliziran v vseh štirih okončinah. Zdravniki so napačno posumili na oteklino v hrbteničnem kanalu, torej na nepopolno paraplegijo. Posledično je konflikt ostal aktiven, ker so vedno znova manipulirali na istem mestu.

Tudi otroci, ki se rodijo z paralizo, so v maternici utrpeli hud konfliktni šok- DHS, ki je zadel motorični ali senzorični center.

Za pacienta je zaradi diagnoze "MS" prvi konflikt pogosto popolnoma nepomemben, ker je zdaj v ospredju njegova lastna bolezen. Toda zaradi aktivnega drugega konflikta paraliza ostaja.

Torej obstajata dve vrsti ohromelosti:
motorična, ki jo lahko razvrstimo v motorični kortikalni center gyrusa precentralis in
sensorična, ki jo lahko razvrstimo v senzorični kortikalnei center gyrusa postcentralis, s tem, da je tu pot aferentne linije blokirana.

Konflikt je- strah, da ne bi mogli opaziti ali občutiti,
torej strah, da ne bi pravočasno opazili nevarnosti, kar v naravi pomeni smrtno; v nadaljevanju konflikt- strah pred izgubo fizičnega stika ali zapuščenostjo: konflikt -pustiti me na cedilu, izolacijski konflikt: konflikt- ne imeti več stika s člani družine, tropa, skupnosti, črede itd. Ti konflikti (z DHS) povzročajo senzorično ohromelost

Če se razreši motorični konflikt, dobijo tarčni obroči v možganih  edem. Posledično se motorična funkcija v tej pcl-fazi  (zacelitveni fazi) začasno poslabša. Poleg tega pride do nenadzorovanih trzljajev.

Vedno se pojavi tudi epileptični napad z mišičnimi krči. Kortikalne epileptične krize so tiste, ki izvirajo iz Hamerjevega žarišča v možganski skorji, se lahko razširijo na celotno možgansko skorjo in povzročijo tonično-klonične krče, grizenje jezika, penjenje v ustih zaradi udarjanja z jezikom itd.

Po svojem pomenu je epileptična kriza udarna nastavitev organizma, pri kateri se poskuša iztisniti intra- in perifokalni edem HH, ker bi se sicer ustrezen relejni center s prekomernim edemom skoraj sigurno zadušil , kar pomeni, da funkcija ni zagotovljena. Po tej epileptični krizi se mišična inervacija počasi vrača.

Epileptoidna kriza po razrešitvi senzoričnega konflikta se kaže v absenci, ki lahko traja tudi več dni, brez pojava prave kome. Pacienti so napol odzivni, lahko jedo in se nato popolnoma zavedajo, ne da bi storili kaj drugega, razen morebiti dajanja kortizona (za zmanjšanje otekline možganskega edema). Vsak poseben biološki program ima svojo specifično vrsto in obliko epileptične krize. Kot je že omenjeno, gre pri motoričnem konfliktu za tipičen epileptični napad, pri senzoričnem pa za odsotnost/absenco.

Obstajajo pa tudi druge bolezenske slike z motoričnimi ali senzoričnimi izpadi: v primeru tako imenovane Parkinsonove bolezni, na primer, je konflikt kvazi nenehno v rešitvi, vendar se nikoli ne konča. Takrat govorimo o "viseči zacelitvi", ki ustreza nekakšnemu kroničnemu, ponavljajočemu se konfliktu, le da je razporeditev časov drugačna. Torej trajajoča zacelitev, ki je razrešena le s kratkimi konfliktnimi ponovitvami.

Parkinsonov tremor je oblika zacelitve, natančneje, zacelitev motoričnega konflikta mišic rok (nezmožnost nekaj držati/obdržati). Ponoči pacient redno znova sanja o svojem konfliktu, le na kratko, a silovito. Zacelitev traja 23 ur in morda 58 minut, ponovitev konflikta pa le 2 minuti, a kljub temu se zacelitev ne konča. 

Pri parezi obraznega živca, to je paraliza inervacije obraznih mišic, vedno temelji na konfliktu "izgubiti obraz" ali "imeti me za norca". Pogosto se napačno označi kot "možganska kap". Po razrešitvi konflikta se povrne inervacija obraznih mišic. Tudi tukaj obstaja nevarnost sekundarnega konflikta, saj pacient zdaj verjame, da je zaradi obrazne paralize "(očitno) izgubil obraz".

Razlika med t.i "rdečo" ali "belo" kapjo je:

Bela kap se pojavi kot paraliza (ohromelost) pri DHS, običajno zaradi paracentralnega konflikta. Pacienti so bledi, mrzli, v simpatikotoniji. Torej so v konfliktno-aktivni fazi.

Rdeča kap vedno pomeni, da je pacient že v zacelitveni fazi in je oromelost posledica edema motoričnega releja. V tem primeru se je lahko hamerjevo žarišče na primer nahajalo v beli snovi velikih možganov pod možgansko skorjo in je le začasno vključilo kortikalni rele v perifokalni edem. Pacienti so vroči, imajo možganski edem, imajo apetit, dobro in veliko spijo, tako da so očitno v zacelitveni fazi, torej v vagotoniji.

Senzorične motnje, ki jih običajno opazimo šele, ko ima pacient tudi ohromelost, niso nujno posledica hamerjevega žarišča v možganski skorji, kot pri beli kapi (aktivno), lahko jih povzroči tudi edem pod možgansko skorjo. , npr. v beli snovi velikih možganov, in so takrat le začasne narave. (Pozor, epilepsija).

Še enkrat za pojasnilo:

ohromitev:
= motorični kortikalni center gyrusa precentralis
Ni več izhodov motorične kode, dokler obstaja konfliktna aktivnost. Konflikt je konfliktni "strah pred izgonom", strah pred tem, da ne bi mogli pobegniti ali se izogniti.

motnje čutnosti:
= senzorični kortikalni center gyrusa postcentralis
Pot aferentne linije je blokirana.
Konflikt čutnega centra je konflikt "strahu, da ne opazimo ali ne moremo čutiti" = ločitveni konflikt ali konflikt želje po ločitvi.

Motorični in senzorični konflikti so raku enakovredne bolezni. Imajo DHS, imajo Hamerjevo žarišče, kažejo simpatikotonijo v konfliktno aktivni fazi ter vagotonijo in možganski edem v zacelitveni fazi. Oba kažeta funkcionalne okvare v konfliktno aktivni fazi. Pri motoričnih konfliktih z motorično ohromitvijo v zacelitveni fazi vedno opazimo epileptični napad, pri senzoričnih konfliktih s senzorično oromitvijo (komentar delovne skupine: motnja čutnosti, občutek otrplosti) pa odsotnost/absenco.

Germanische Heilkunde ni religiozna doktrina, ampak je nov celovit biološki pogled, ki ga je mogoče na vsakem primeru, kadrkoli dokazati in reproducirati, v skladu s pravili naravnih znanosti. Tudi konceptualno razlikovanje med psiho, možgani in organom je le akademsko fiktivno. V resnici je vse eno in enega brez drugega si ni mogoče smiselno predstavljati.

***

Osnovne informacije o motorični paralizi samovoljnih, prečno progastih mišic

Poznamo mehansko povzročeno ohromelost (npr. paraplegija), toksično povzročeno ohromelost ali kirurško povzročeno ohromelost. Obstaja tudi začasna ohromelost, ki jo povzroči endem v možganih. 
Vse ostale motorične ohromitve, ki imajo v šolski medicini cvetoča imena (multipla skleroza, mišična distrofija, mišična atrofija, ASL = amiotrofična lateralna skleroza ali tako imenovana "bela ali "bleda" kap), so vse eno in isto.

Razvoj motoričnih ohromelosti je mogoče razložiti s 5 biološkimi naravnimi zakoni Germanische Heilkunde in z razumevanjem teh 5 bioloških naravnih zakonov lahko tudi ponovno izginejo.

Pri vseh motoričnih ohronelostih je, tako kot pri kostnem skeletu ali senzoričnih ohromelostih, pomembna ročnost (desničar, levičar):

Pri desničarjih so vse mišice na desni strani povezane s partnerji, vse mišice na levi strani pa z otroki ali lastno mamo.

Pri levičarjih so vse mišice na levi strani telesa povezane s partnerji, tiste na desni strani z otroki ali lastno mamo.

V primeru dvostranske ohromelosti sta bili obe skupini vključeni v DHS (vsaj v mislih).

Vsaka mišica in mišična skupina imata svoj lasten konfliktni pomen:
Desničarka na primer odriva partnerja z iztegovalno stranjo noge in ga objema z upognjeno stranjo.

Edina izjema so tisti incidenti, pri katerih se zgodi, da je določena mišica prizadeta lokalno, na primer, ker se nekdo ujame z nogo v varnostni pas in se zaradi tega močno udari v glavo. Seveda, če je desničar, če je leva noga, potem to nima nobene zveze z njegovimi otroki ali njegovo mamo.

Čeprav je mišica mezodermalni organ, ki ima biološki smisel na koncu zacelitvene faze, prihaja  inervacija izjemoma iz motoričnega kortikalnega centra (možganska skorja, gyrus precentralis). Zato orisujemo ta "organski kompleks" kot neke vrste mešani tip.

Vsaka pcl-faza (zacelitvena faza), brez izjeme, razen če ni predhodno prekinjena, na primer s ponovitvijo, ima na vrhuncu pcl-faze epileptično krizo s toničnimi, kloničnimi ali tonično-kloničnimi trzljaji ali krči. Staro prepričanje, da so bile možganske celice med temi epileptičnimi napadi uničene, je bilo napačno. Dejstvo je le, da se prizadeto Hamerjevo žarišče (HH) v možganih vse bolj brazgotini, vendar je tako tudi pri vseh drugih smiselnih bioloških posebnih programih narave (SBS), ki se pogosto ponavljajo.

Razvrstitev motoričnih in senzoričnih relejev mišičnemu in kožnemu predelu, kakor tudi razvrstitev okcipitalne možganske skorje mrežnice (vidni korteks) je bila skoraj edina stvar, ki bi jo lahko zagotovo vedeli pred Germanische Heilkunde .

Kako brezskrbno in enostransko so se naši možganski kirurgi ukvarjali s tem fakultativnim znanjem, kaže dejstvo, da so vsi poskušali operirati »epileptična žarišča« , kar je seveda vedno vodilo v nepopravljivo ohromelost prizadetih mišičnih skupin.

Biološki smisel progastih mišic  leži – v nasprotju z gladkimi mišicami! - vedno na koncu pcl faze (zacelitvene faze), ko se mišična nekroza s prekomerno kompenzacijo zopet napolni "več kot prej" in ima posameznik močnejše mišice, kot jih je imel na tem mestu poprej.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik