Melanom - kožni rak podkožja

Približno v času naše razvojne zgodovine, ko so naši primitivni “predniki“ začeli menjavati vodno okolje za kopno, v času, ko so bili v gradnji mali možgani, je posameznik potreboval kožo, ki ni dala le stabilnosti, ampak  je lahko zaščitila pred prekomernim sončnim sevanjem, preprečila dehidracijo itd. Ta organ bom zaenkrat poimenoval mezodermalna malomožganska-koža.

Ta koža ni mogla vzdržati velikih mehanskih obremenitev. Posameznik pa je že lahko lezel naprej kot črv. Koža je imela nespecifično, tako imenovano "protopatsko občutljivost"; imela je občutljivost na ekstremne pritiske in temperaturo, zato je bila že prilagodljiva in odzivna, ko so se okoljske razmere izjemno spremenile. Ta koža je shranjevala melanofore, ki so s svojim pigmentom ščitili predvsem pred UV-svetlobo sonca, poleg tega pa je ta koža lahko preko znojnih žlez na kožo položila tekoč film, da bi ustvarila hlajenje z izhlapevanjem in s tem preprečila kožne opekline. Posameznik je bil torej že precej dobro zaščiten pred prežečimi nevarnostmi v vitalni sferi.

Ko je bila posameznikova integriteta z napadom oz. iznakaženjem ogrožena do te mere, da se je sprožil biološki konflikt, je posameznik na mestu, kjer je bil napaden, zgradil nekakšno zaščitno steno in tako rekoč utrdil zunanjo steno, podobno kot obročasto mestno obzidje.

Torej, če je bilo to mestno obzidje – obstati v igri – poškodovano, iznakaženo ali umazano ali uničeno, je posameznik reagiral z melanomom ali z amelanotičnim melanomom, ki sta nepigmentirana melanoma, torej ojačitvijo usnjenega dela mestnega obzidja. Melanotične melanome vidimo, ko je v lokalizacijo občutka iznakaženosti vključena pega , torej, ko vsebuje pigment in je potem črn ali moder.

Po nastanku te malo-možganske kože, katere relejni center najdemo v medialno-posteriornem in lateralnem delu malih možganov (v primeru konflikta imamo konflikt napada na fizično integriteto in nadalje konflikt omadeževanja), se je oblikovalo vedenje sesalcev. Logično je, da so bili hkrati tudi seski pomaknjeni v kožo. Posledično je mlečna žleza invaginacija te možganske kože, iz katere lahko dojenček nato sesa svoje mleko.

Z družbenega vidika je imela edina koža, ki je obstajala v tem starodavnem obdobju razvojne zgodovine, in sicer korium koža z mlečnimi žlezami mlečne linije, hkrati ločilno in povezovalno funkcijo med člani družine. Zato še danes ženska svojo navezanost na otroka in partnerja locira predvsem v prsih. Zaradi tega je bolezen dojk tudi najpogostejša bolezen pri ženskah (konflikt: konflikt matere/otroka ali partnerja).

Seveda vsebina konflikta predpostavlja določeno delo z zgodovino razvoja, potem lahko razumemo tudi biološki konflikt, npr. v primeru melanoma: konflikt “,počutiti se iznakažen/poškodovan“ (v smislu telesne integritete).
 

Primer: Nekdo je hotel iti skozi vrata, ko je nekdo drug v prepiru rekel: "Ti prašič!" Pacient je poročal: Zadelo me je kot puščica med lopaticami" (DHS), in ravno tu organizem zgradi melanom. , tako rekoč za okrepitev, za obrambo pred "puščico" in pred morebitnimi nadaljnjimi puščicami po DHS (arhaični tip obrambe v smislu razvojne zgodovine, ko so naši predniki imeli samo corium kožo= usnjico).

Drug primer: Pacientka je imela dva velika vozla v dojki. Enega že dolgo časa, drugega šele 1 1/2 leta. Ravno je bila v procesu reševanja obeh konfliktov, ko se je zgodilo naslednje: z otrokom je odšla v stanovanje znanca, ki bi ga rada imela za prijatelja. Pozno je bilo, všeč sta si bila in odločila sta se spati skupaj. Ko je prišlo do intimnega objema, je prijatelj opazil, da ima pacientka na levi dojki velik tumor in da je dojka deformirana. Nato je pacientko zmerjal in besnel, da ga je poskušala pretentati, in jo z otrokom, sredi noči vrgel iz svojega stanovanja. Pacientka je ob tem utrpela DHS. Od takrat naprej je melanom zrasel na mestu, kjer sta tumorja deformirala dojko navzven, kot znak »občutka iznakaženosti« na tej točki.

Opozoriti je treba tudi na tako imenovani začaran krog, v katerega se pacienti zelo pogosto ujamejo, saj lahko melanom posledično sproži nov konflikt iznakaženja ali omadeževanja. Nato se konflikt psihološko in organsko vse bolj nabira, to pomeni, da je celotno območje v zelo kratkem času pokrito z melanomskimi vozlišči. Načeloma lahko diagnoza "melanom" ali operacija "čeprav je vse zdravo" sproži isti mehanizem.

Mimogrede, melanom na koži ženskih dojk se načeloma ne razlikuje od tako imenovanega herpesa zosterja ali pasavca. Ta lahko nastopi enostransko ali dvostransko. Pri dvostranskem lahko vpliva na različne višine segmentov, lahko pa poteka tudi krožno. Pri pasavcu, ki nastopi celo na obrazu, se pacient vedno počuti močno umazanega, na primer zaradi objema. Manjši konflikti nečistoče obraza so na primer akne v puberteti.

V zacelitveni fazi, dokler je zunanji ploščati epitelij še nedotaknjen, se lahko melanom skozi tuberkulozo zasiri in tudi ponovno izgine, tako da je ploščati epitelij (zunanja koža) nad njim videti le malo naguban, kot je značilno po vsaki kožni tuberkulozi. Pri redkejšem kroničnem ponavljajočem se melanomu s tuberkulozo, modri, dvignjeni podkožni tumorji vedno izginejo sami, brez tuberkuloze pa vedno nekoliko zrastejo.

Operacije v Germanische Heilkunde nikakor niso temeljne in jih je treba v vsakem primeru zavrniti. Morajo biti obravnavane individualno, z zdravo mero človeškega. Pri majhni bulici na dojki, katere konflikt je bil rešen, seveda ni potrebe. Če pa se ženska med potekom bolezni počuti iznakaženo zaradi stanja in videza dojk, načeloma ne glede na to, ali je v konfliktno aktivni ali v zacelitveni fazi, ali je pričakovati, da se bo počutila iznakaženo , potem bi morali operacijo podpreti. Vendar je treba v skladu z vidiki Germanische Heilkunde operirati le tisto, kar je nujno potrebno.

Zdravljenje z zdravili nikakor ni izključna domena šolske medicine. Vsa zdravila, ki so simptomatsko dobra, je treba uporabiti v korist pacienta glede na kriterij, ali bi jih zdravnik uporabil tudi na lastni ženi. Vendar se zdravljenje z zdravili v Germanische Heilkunde uporablja le za ublažitev ali preprečevanje zapletov v naravnem procesu zdravljenja. In ne za zdravljenje raka, kot so to neumno poskušali v šolski medicini s tako imenovano kemoterapijo ali zaviralci hormonov. Na primer, zdravnik Germanische Heilkunde bi svoji ženi zagotovo dal zdravila proti bolečinam, vendar nikoli ne bi dal morfija ali katere koli snovi, podobne morfiju, če bi vedel, da jo bo z njim ubil. Svoji ženi pa bi brez obotavljanja dal kortizon, če bi imela v zacelitveni fazi  preveč otekle možgane, ki jih s kortizonom, na primer s prednizolonom ali deksametazonom zlahka nadzorujete, dokler mati narava ne zaključi svojega procesa zdravljenja, da bomo lahko postopno ukinili kortizon. Vendar pa je kortizon pri sindromu kontraindiciran!

Kemoterapijo prodajati kot terapijo je bila morda največja prevara v vsej medicini doslej. Kemoterapija – pomeni zdravljenje s citostatiki (celični strup), ki so namenjeni preprečevanju celične proliferacije. To je enako izganjanju hudiča. Seveda vemo, da ti citostatiki v prvi vrsti napadajo kostni mozeg, ki s stalno delitvijo celic proizvaja krvna telesca. Poleg tega mitotični toksini močno poškodujejo jajčeca oz. spermije reproduktivnih organov. Pri spermijih se celo ustavi proizvodnja, kar lahko privede do začasne ali trajne neplodnosti.

Ko so začeli raziskovati te stvari in jih uvajati v tako imenovano terapijo, to je ravno pred 30 leti, se ni govorilo o terapiji, ampak o tem, da bi se lahko življenje pacienta z rakom,  na račun kostnega mozga, podaljšalo za kratek čas. Prav kriminalna pa postane zadeva, ker se celična delitev rakov, ki v konfliktni aktivnosti delujejo z razmnoževanjem celic, torej tumorji, ki so nadzorovani s strani možganskega debla in malih možganov, zaradi simpatikotonije na kemo-psevdoterapijo praktično ne odzivajo, celo celični toksini simpatikotonijo okrepijo – in tako se celična rast celo spodbudi – in to na račun kostnega mozga in tvorbe krvi.

Pri rakih, ki jih nadzirajo veliki možgani, je njihova uporaba naravnost idiotska. Seveda lahko s kemoterapijo nenadoma ustavite vsak proces zdravljenja – vedno z uničenjem kostnega mozga, ne glede na to, kateri možganski rele je nadzoroval potek bolezni. Toda domnevni uspeh šolske medicine je v preprečitvi zacelitve, ki so jo razglasili kot nekaj hudobnega.

Obsevanje je po merilih Germanische Heilkunde popolnoma nesmiselno. Sevalni psevdoterapevti so vedno domnevali, da je treba simptom odpraviti in preprečiti širjenje metastaz. Vse to je seveda popolnoma nesmiselno. Številne pacientke, katerih prsi so  obsevali ali po operaciji naknadno obsevali, imajo  poškodbo kože zaradi sevanja, in pacientke so se posledično počutile umazane in iznakažene ter so nato utrpele rakav melanomom.

In učinek kemoterapije in sevanja na možgane je okrutno neumen in se običajno konča s tragedijo. Ker že dalj časa, ignorantsko, hamerjeva žarišča v zacelitveni fazi, šolsko medicinsko napačno razumljena kot možganski tumorji, obdelujejo s to psevdoterapijo, zelo dobro vemo o grozljivih posledicah.

Posebna odpornost možganov za končanje bioloških konfliktov je v njihovi sposobnosti, da lahko ozdravijo Hamerjeva žarišča. Kot vemo, možgani to počnejo s pomočjo edema v zacelitveni fazi. Zaradi tega edema se možganske celice močno razmaknejo, to pomeni, da so povezave med dvema možganskima celicama, ki ju imenujemo sinapse, močno obremenjene. Kemoterapija in obsevanje naredita približno to, kar bi povzročil ponovni konflikt, ki se ga tako zelo bojimo. Zdravljenje se ustavi in ​​celoten otekel rele se zopet sprede. Edem je izginil, vendar se Hamerjevo žarišče še ni ozdravilo, nikakor ne. Tako se je začela katastrofa tako imenovanega rateznega učinka harmonike.

Ker proces v Hamerjevem žarišču in okoli njega ni zaceljen, temveč le umetno blokiran, poskuša organizem takoj po vsakem krogu kemoterapije ali obsevanja začeti ponovno zacelitev, torej: ponovno zapolniti Hamerjevo žarišče z edemom. Sinapse, povezave med živčnimi celicami, se večkrat raztegnejo, nato pa se med naslednjim krogom kemoterapije in obsevanja ponovno skrčijo.

Morfij je katastrofalen za vsakega pacienta. V naravi takšni posegi od zunaj niso predvideni. Bolečina, ki jo narava povzroči posamezniku, je smiselna. Odkar imamo morfij in njegove derivate, obstaja misel: »Z morfijem lahko odpravimo bolečino in še vedno ozdravimo«. Račun je napačen. Ker morfij  možgane postavi na glavo (celotne obrne) in pacient nima več morale in se od tu naprej brez vsakršne volje pusti uspavati.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik