UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Mikrobi
in njihova naloga v naravnem krogu
Po 4. biološkem naravnem zakonu Germanische Heilkunde, "ontogenetsko določenem sistemu mikrobov", spadajo k vsaki, s kličnimi listi sorodni, skupini organov, tudi posebni, s kličnimi listi sorodni mikrobi. Skupaj s programiranjem naših organov v različnih možganskih relejih naših računalniških možganov so bili hkrati programirani tudi naši zvesti specialistični delavci, mikrobi.
Mikrobi so bolj ali manj specialisti ne le za organe, na katerih delajo, ampak tudi za njihov način delovanja.
Razvrstitev = glive - bakterije - virusi (? če sploh obstajajo) ustreza njihovi ontogenetski starosti:
- Najstarejši mikrobi: glive in glivične bakterije, delujejo na endodermalnih organih, ki jih nadzira možgansko deblo.
- "Srednjeveške" glivične bakterije in bakterije delujejo na mezodermalnih organih, ki jih nadzirajo mali možgani, bakterije pa delujejo na mezodermalnih organih, ki jih nadzira bela snov velikih možganov.
- Ontogenetsko najmlajši virusi (če sploh obstajajo) delujejo izključno na ektodermalne organe, ki jih nadzira možganska skorja.
Ne vemo, če virusi sploh obstajajo (hipoteza: virusi so produkti razpadanja mikrobov). Tako imenovani virusi so bili postulirani pred 150 leti, ko so bili na voljo le zelo slabi mikroskopi. Nikoli nihče ni videl virusa, torej tudi ni videl njegovega razmnoževanja. Napačna je tudi hipoteza, da virusi, ki niso bili opaženi, povzročajo "bolezen". V najboljšem primeru bi lahko pomagali pri celjenju, vendar tudi to še ni dokazano. Strogo gledano bi morali torej reči: "Hipotetični virusi v zacelitveni fazi (pcl fazi)".
Vemo: V skladu z zakonom o dvofaznosti vseh bolezni, ob razrešitvi konflikta (2. biološki naravni zakon), vsi mikrobi - brez izjeme - "delujejo" izključno v 2. fazi, tj. zacelitveni, začenši s konfliktolizo (rešitvijo konflikta) in se konča s koncem zacelitvene faze.
Tako imenovani "imunski sistem", ki smo si ga predstavljali kot nekakšno vojsko v našem telesu, ki bi kot v veliki bitki uničila "maligne" rakave celice in "maligne" mikrobe, v tem smislu ne obstaja. Na ukaz naših možganov, domnevno patogeni mikrobi ,postanejo dobronamerni, nepatogeni mikrobi, ki se umaknejo v kakšen del našega organizma, kjer ne motijo, ampak kjer se lahko kadar koli, ko so zopet potrebni (le v zacelitveni fazi in v pripadajočih organih), ponovno aktivirajo.
Ujeti v bakteriološko-higienski način razmišljanja smo poskušali iztrebiti te dobre sezonske delavce našega organizma.
Mikrobi ne delujejo proti nam, ampak za nas, kot naši zvesti pomočniki, skozi več deset milijonov let naše razvojne zgodovine. So kirurgi matere narave, optimizatorji zacelitvene faze. Po pričakovanjih se pristojnosti prekrivajo na mejnih območjih kličnih listov: na primer organi, nadzorovani s strani malih možganov, kot so dermis (korij), perikard (osrčnik), plevra (poprsnica) in peritonej (potrebušnica), so kot organi, ki jih nadzirajo mali možgani, seveda "obdelani" z mikobakterijami (Tbc), "alternativno", pa jih lahko "so-obdelajo" tudi bakterije, ki pri zasiritvi pomagajo s suprainfekcijo, kot smo to včasih imenovali. Zdi se, da je ta pomoč zelo omejena, morda sega le do intersticijskega (notranjega) vezivnega tkiva na robu korija ali mezotelioma (tako histološko imenujemo rak ovojnice, ki obdaja notranje organe v prsni in trebušni votlini).
Na mikrobe smo gledali kot na nekaj "zlonamernega", kar moramo izkoreniniti. To je bila čista neumnost! Nujno potrebujemo mikrobe in sicer celoten obseg, ki je običajen na naši zemljepisni širini. Če nam na primer "iz higienskih razlogov", manjkajo mikobakterije (Tbc), potem v zacelitveni fazi naših tumorjev ne moremo več razgraditi. To ima katastrofalne posledice za celo vrsto tumorjev: v primeru ščitničnega raka na primer to pomeni, da ga kljub rešenemu konfliktu ni mogoče razgraditi in da bo še naprej proizvajal velike količine tiroksina, kar je z razrešitvijo konflikta z biološkega vidika nesmiselno. Razlog za to je samo v tem , da manjkajo mikobakterije, ki razgradijo tumor in znižajo ravni tiroksina na normalne vrednosti.
Tudi karcinom debelega črevesa lahko povzroči zaplete, in ga je treba kirurško odstraniti, če ni prisotnih mikobakterij.
Mikobakterije obstajajo že tako dolgo ali skoraj tako dolgo, kot obstajajo enoceličarji, torej že dolgo pred živalmi ali ljudmi. Imajo jasno nalogo, in sicer zasiriti in razgraditi tumorje, ki jih nadzorujejo stari možgani od začetka zacelitvene pcl faze (konfliktolize). Tako kot sami tumorji, ki jih morajo razgraditi, ko so izpolnili svojo funkcijo, opravili svoje delo, se tudi mikobakterije množijo v konfliktno aktivni fazi (ca faza).
Ta predstava nam je sprva nekoliko čudna, saj vedno takoj pomislimo na bakterije, kot so stafilokoki ali streptokoki itd. in če jih vzrejamo, potrebujemo topla gojišča. Zdaj pa tudi razumemo, zakaj je bilo praktično nemogoče gojiti mikobakterije na umetnem gojišću. Na živem "gojišću", kot je zarodek iz kokošjega jajca, rastejo zelo počasi, skoraj sploh ne.
Sedaj smo uganko rešili: mikobakterije (Tbc) so zrastle slučajno samo takrat , če je bakteriolog s svojo manipulacijo, živim zarodkom povzročil aktivni biološki konflikt. Ker pa Germanische Heilkunde ni poznal, si teh, zanj "slučajnih" manipulacij, ki so poškodovale zarodek, ni mogel predstavljati kot vzrok za občasno minimalno rast. Mikobakterije so zato veljale kot, da "jih ni možno vzgojiti".
Tako zdaj vemo, da imamo mikobakterije (Tbc), imenovane tudi "kislinsko odporne paličice" - ker jim želodčna kislina ne pride do živega -, da moramo torej imeti te mikobakterije od DHS-a dalje! Če jih dobimo po konfliktolizi, v zacelitveni fazi, nam za ta smiselni biološki posebni program ne bodo več koristile, ker se množijo le v konfliktno aktivni fazi. Očitno dovoli naš organizem - v sodelovanju s svojim prijateljem, mikobakterijo - le toliko kislinsko odpornih paličic, kolikor jih bo kasneje potrebnih, da se tumor zasiri ! In mi norci smo verjeli, da moramo izkoreniniti tuberkulozo.
Naravna pravila ne morejo delovati, če mi čarovniški vajenci samovoljno nekatere dejavnike odstranimo. Skoraj vse, kar smo "sodobni medicinci" počeli, je bilo nesmiselno.
Zdaj razumemo tudi, zakaj je bil tako imenovani "poskus na živalih" z morskimi prašički tako nesmiseln, saj je pogosto dajal "lažno pozitivne" rezultate. Centrifugat, na primer iz usedline urina, smo več dni zapored injicirali v prosto trebušno votlino morskega prašička. Posledično je morski prašiček doživel DHS (konfliktni šok) z rakom potrebušnice, tako imenovanim peritonealnim mezoteliomom.
Konfliktna vsebina: napad na trebuh.
Če je uboga žival en teden ali 10 dni preživela v miru, se je konflikt rešil in med zacelitveno fazo se je razvil običajni ascites. Če so bile v centrifugatu kislinsko odporne paličice, je bil ascites, ki je bil pridobljen s punkcijo 6 do 8 tednov kasneje, običajno moten in smrdljiv.
Toda isto se je zgodilo, če je morski prašiček nekje enkrat že pridobil tuberkulozno bakterijo. To so potem bili »lažno pozitivni« rezultati. Če- tako ali drugače- med fazo aktivnega mučenja ni bilo prisotnih mikobakterij, se je v trebuhu morskega prašička razvila "bistra ascitesna tekočina" in peritonealno mezoteliomidni tumorji se niso razgradili
Po Germanische Heilkunde je seveda celoten poskus popolna neumnost, iz vidika nesmiselnega mučenja ubogih živali. Čarovniški vajenci niso vedeli, kaj počnejo!
Povsem drugače je pri bakterijah. Spadajo k organom, ki jih nadzira bela snov velikih možganov, torej spadajo k srednjemu kličnemu listu (mezoderm). Tako kot celice organov, ki jih nadzira bela snov velikih možganov, se bakterije delijo v zacelitveni fazi, to pomeni, da se množijo v pcl fazi (zacelitveni fazi). Za to razmnožitev imajo radi edeme, to je tekoče okolje in toploto.
Medtem ko smo tuberkulozne zacelitvene procese (zasiritev tumorskih celic) - čeprav potekajo v zacelitveni fazi - imenovali "hladni abscesi", so bakterijski procesi, na primer "vroči abscesi". Želim povedati: mikobakterije (Tbc) pripadajo starim možganom in se tako kot vsi tumorji razmnožujejo v konfliktno aktini fazi.
Nasprotno pa bakterije, ki spadajo k velikim možganom- mezoderma, tako kot vsi organi, ki jih nadzirajo veliki možgani - v tem primeru bela snov velikih možganov - razmnožujejo celice v zacelitveni fazi. Zato se bakterije razmnožujejo po konfliktolizi (CL).
Seveda se virusi, ki pripadajo organom, ki jih nadzira možganska skorja (kot sem že rekel, če sploh obstajajo), razmnožujejo samo v konfliktno aktivni fazi, kot bomo videli čez trenutek.
Vidimo, da so mikrobi smiselno in razvojno razumljivo vloženi v biološki proces Smiselnih bioloških posebnih programov (SBS). Rastli so z nami in za nas. Vsak od njih je član naravnega nadzornega kroga, česar nismo vedeli. Zato smo te koristne male pomočnike, v slepi vnemi, poskušali uničiti z nekimi tako imenovanimi antibiotiki ali sulfonamidi. Ne umiramo zaradi mikrobov, ampak kvečjemu zaradi velikega edema v možganih, če je konflikt trajal predolgo.
Nekaj moramo pri bakterijah še ugotoviti: lahko gradijo, do določene mere pa tudi razgradijo. Kirurgi to znanje, ki prvotno ni prišlo od mene, uporabljajo že 50 let, na primer pri večkratnem zlomu ga skozi perforacijo s številnimi trajnimi tako imenovanimi žeblji odprejo in držijo odprtega, ker odprt zlom ki je bakterijam dostopen, se veliko hitreje celi, kot če bi ostal zaprt. Bakterije torej spodbujajo gradnjo, razgrajujejo pa tudi štrleče ali odvečne delce kosti. Glavna naloga pa je gradnja.
Zaenkrat še ne vemo natančno, ali se virusi (?) sploh lahko prenašajo ali pa jih lahko prvotno proizvede tudi sam naš organizem (jasno je že, da se podvojijo iz lastnih telesnih beljakovin). Kako malo smo v resnici vedeli, na primer kaže velika panika glede AIDS-a.
Nihče še ni opazoval značilnih simptomov po tako imenovani okužbi s HIV, kot smo jih navajeni pri ošpicah ali rdečkah. Virusov HIV pri bolnikih z aidsom nikoli ne najdemo.
Ker lastnih "simptomov aidsa" sploh ni, so vrata na široko odprta za medicinsko in diagnostično samovoljnost. (AIDS ne obstaja – video,(še v prevajanju)).
Prav tako je zelo čudno, da se "AIDS" kot domnevna "virusna bolezen" obnaša popolnoma drugače kot vse druge "virusne bolezni", ki se ja vedno štejejo za prestane, ko je test na protitelesa pozitiven.
Nekaj je zagotovo: tudi ontogenetsko določen sistem mikrobov bo temeljito spremenil vso medicino. Saj je mikrobofobija, ki je danes dosledno razširjena v medicinskih krogih, ključna lastnost naše današnje brez dušne, sterilne medicine.