UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Metastaze
so novi raki, izhajajoč iz novih konfliktnih šokov
Sprva je bil rak razumljen kot pravi tumor z močno proliferacijo celic. Predvidevalo se je, da lahko celice tumorja odplavajo in tvorijo hčerinske tumorje na drugih delih telesa, vendar v resnici ne obstajajo.
Konvencionalna medicina si je to zamislila takole: Rakav tumor mora izvirati iz celice, ki je podivjala, plavati skozi arterijsko kri do drugih organov in tam ustvariti nov rak, tako imenovane "metastaze". Ta nesrečna dogma je ustvarila druge nesrečne dogme. Saj je sledila je najbolj usodna ideja, ki je bila tudi takoj postavljena za dogmo, da mora ta domnevna divja celica še naprej rasti in tako neizogibno voditi v smrt.
Če pa bi rakave celice odplavale do oddaljenih organov, bi morale tja priti skozi arterijsko kri, ker venski sistem in limfni trakti vodijo le do središča, torej do srca.
Torej, če je postavljena diagnoza: "metastaze", potem to pomeni nedokazana, celo lažna hipoteza, da so vsi sekundarni karcinomi "hčerinski tumorji" primarnega karcinoma. Dejstvo, da obstaja drugi ali celo tretji karcinom, ni sporno, vsaj načeloma ne, a ocena tega nespornega dejstva in njegovih povezav je.
V Germanische Heilkunde drugi karcinom pomeni, da je na primer oseba ob diagnozi utrpela paniko (iatrogeno) in je doživela DHS z novim biološkim konfliktom.
Če sto psicam jazbečarkam z materničnim rakom naredimo CT pljuč in enako sto ženskam z rakom na dojki, pri nobeni, na dan diagnoze, ne bo opaznih pljučnih vozličkov. Dva meseca kasneje, odvisno od brutalnosti diagnoze, se pri velikem številu žensk ugotovi adeno-karcinom pljučnih vozličev Pri psicah pa niti v enem primeru. Na srečo niso mogle razumeti diagnoze in zato niso bile v paniki, z drugimi besedami: niso razvile drugega raka.
Pri živalih je dobro znano dejstvo, da zelo redko zbolijo za drugim rakom. Šele na zadnji stopnji hude telesne okvare lahko žival na primer doživi padec samopodobe ("metastaze"), ko ne more več hoditi ali se zaradi šibkosti ne more več braniti. Načeloma bi se moral vsak zdravnik zamisliti nad tem, da pri živalih le izredno redko najdemo drugi rak (metastaze).
Poleg tega diagnoznega in prognoznega šoka pacienti trpijo zaradi terapevtskega mučenja in seveda neskončnega števila socialnih strahov (izguba službe, upokojitev, finančne skrbi itd.). Povsod se pacient počuti kot obsojenca na smrt, ki ga ne jemljejo več resno, ker bo kmalu umrl. Mnogi se niti ne želijo več rokovati z njim, ker se na skrivaj bojijo, da jih bo okužil.
Ko nas prizadene tako močan konfliktni šok, DHS, ki nas hkrati doseže v psihološki izolaciji, se v isti sekundi v možganih oblikuje hamerjevo žarišče (HH). Za vsako posebno vrsto takšnega konfliktnega šoka, ki ga lahko imenujemo tudi biološki konfliktni šok, je odgovorno prav posebno mesto naših možganov in istočasno tudi posebno mesto na organskem področju.
Hamerjevo žarišče označuje območje, področje, regijo ali točko v možganih, kjer je DHS "udaril". Ta točka ni slučajna, ampak je računalniški rele, ki ga je individuum v sekundi DHS-a, ustrezno konfliktni vsebini, "asociiral", in iz tega hamerjevega žarišča, tudi v istem trenutku DHS-a, je rakavo prizadet organ, ki temu žarišču korelira.
Če ima HH intra- in perifokalni edem, je postal tako imenovani "proces, ki zajema prostor", torej si ustvarja prostor s tem, da poskuša potisniti okolico na stran ali z vtisom na okoliško možgansko tkivo. Del tega prostorskega zajema lahko npr. v velikih možganih izpolnita oba možganska prekata. Z lahkoto popustita, s tem, da se možganska tekočina iztisne, kar sprosti prostor za obsežno hamerjevo žarišče.
Ta prostor, edematiziran HH, lahko v možganih zelo enostavno opazimo na CT-ju, zlasti v velikih možganih, saj prekine simetrijo. Poleg tega lahko gostoto dobro izmerimo, ker ima edem manjšo gostoto kot možgansko tkivo. Končno lahko s pomočjo kontrastnega sredstva jasno dokažemo aktivna hamerjeva žarišča
Že v prvem semestru medicine se vsi študentje naučijo, da se možganske celice po rojstvu ne morejo več deliti, torej ne morejo več množiti. Le tako imenovano možgansko vezivno tkivo, tako imenovana glialna snov, se lahko "pomnoži", tako kot se lahko vezivno tkivo razmnoži v preostalem delu telesa, da tvori brazgotine, zagotovi prehrano in podpre tkivo. Zato pravimo: vezivno tkivo v telesu in glialno tkivo v možganih imata le hranilno, podporno funkcijo ter funkcijo brazgotinjenja. Kljub temu, da nikoli ne vidimo ene same možganske celice v mitozi, da nikoli ne vidimo povečanja števila možganskih celic, vsi zdravniki šolske medicine govorijo o možganskih tumorjih, celo o "možganskih metastazah".
Velika večina pacientov z rakom danes umre zaradi paničnega strahu! Vzrok te povsem odvečne in naravnost kriminalne taktike prestraševanja so (ne) zdravniki sami! Iatrogene, tj. medicinsko povzročene taktike prestraševanja s pesimistično prognozo in podobno, skoraj vedno vodijo v nov konfliktni šok (DHS) in neizogibno tudi v nov rak, ki se potem v konvencionalni medicini imenuje "metastaze".
Primer: Mama, desničarka, utrpi DHS, ko njen otrok zboli.
Po treh mesecih hospitalizacije je spet zdrava. Mami v levi dojki odkrijejo 1,5 cm velik karcinom mlečnih žlez (grudica). Rečeno ji je, da je treba zdaj amputirati celotno dojko, sicer obstaja nevarnost, da bi se maligne rakave celice "razpršile" v okolico ali celo plavale preko krvi in nato povzročile tako imenovane "oddaljene metastaze". Da bi to preprečili, je treba zdaj čim prej začeti s kemoterapijo, da se ubijejo vse maligne rakave celice.
Mlada mama zdaj utrpi, glede na zanjo šokantno diagnozo, napovedanih posegov, njihovih posledic in napovedi, na primer naslednje DHS-e:
- Konflikt "zmaličenosti ", to pomeni melanom na območju kirurške brazgotine na nekdanji levi dojki.
- Konflikt samospoštovanja, to pomeni osteolizo reber na območju nekdanje leve dojke (tam nisem več uporaben, tukaj nisem več vreden).
- Konflikt napad na levo prsno votlino, ki jo je treba operirati, to pomeni plevralni mezoteliom leve pleure.
- Konflikt strah pred smrtjo, to pomeni pljučne vozle (adeno karcinom).
Del teh, h konfliktom ustrezajočim, sprememb na organih, opazimo že zelo kmalu: melanom in pljučne vozličke, in ker je otrok spet zdrav, tudi "oddaljene metastaze" v desnem, lateralnem delu malih možganov, tj. hamerjevo žarišče v zacelitevni fazi. Osteolizo reber in plevralni izliv običajno opazimo šele v zacelitveni fazi, če pride do razrešitve konflikta.
Ker se v bližini nekdanje dojke pojavijo nekatere sumljive "metastaze", je bilo do zdaj mišljeno, da so se rakave celice morale na nek način preseliti tja (hipoteza), verjetno po (arterijski) krvi, do možganov. Nato so jih imenovali "oddaljene metastaze" . Čeprav v arterijski krvi še nihče ni uspel najti niti ene rakave celice, je bila ta hipoteza preprosto dogmatizirana.
Predvsem se zdi čudno, da te "hudobne rakave celice" vedno razvijejo vrsto raka in histološko strukturo, ki spada ravno tja. V veliki večini primerov - tako je bilo prevzeto z nadaljnjo hipotezo - so na svoji poti doživele metamorfozo. Za to morajo (hipoteza) imeti možgane, da bi lahko natančno vedele, kakšno histološko strukturo morajo tam zgraditi.
Pri nekrozah in razjedah pa obstaja ena težava: kako naj se te "hudobne rakave celice" spremenijo, če v atrofiji celic ne najdemo? In potem se je vedno iskal "primarni tumor" tipa staro možganske skupine, ki bi lahko delovala kot tako imenovana "primarna plata". Poleg tega nihče ni opazil, da bi nekroza ali razjede nekaterih organov (npr. razjeda na želodcu) bile sprva "benigne", pozneje pa - kot bi se obrnile - zaradi proliferacije celic (zacelitvena faza) postale "maligne/hudobne". Ali iz "benigne" osteolize kosti, na primer po tej zgradbi hipotez, bi se moral razviti zelo "maligni" osteosarkom.
Za to pa bi morala karcinomska celica notranjega kličnega lista, to je celica adenokarcinoma, na svoji-nikoli opazovani- kratki vožnji v kosti, na primer točno vedeti, kam bo prispela, in v kratkem času tudi izvedla probrazbo, tako, da zdaj nenadoma postane potomec srednjega kličnega lista in lahko tvori osteosarkom in obratno. Tako lahko dogmatično pridete do najbolj pustolovskih metamorfoz rakavih celic.
Če "metastaze" v pljučnem vozlišču kažejo isti histološki tip, in sicer adenokarcinom, tako kot domnevni primarni tumorji, na primer karcinom debelega črevesa, potem ga takoj označimo kot "pravo metastazo", čeprav bi s tem v bistvu preostalih 90% "metastaz -diagnoz" bilo treba jemati ad absurdum. Toda histologom ustreza, kakor trenutno pride, včasih se zdi, da se še posebej dobro ustreza. V resnici je vse to seveda pustolovska neumnost in jo je mogoče razložiti le z dogmatsko nepremičnostjo.
Železnemu pravilu raka tudi ustreza , da imajo celice vezivnega tkiva srednjega kličnega lista močan multiplikacijski potencial, ki je potreben za celjenje, tako da lahko še naprej mitozirajo, podobno kot pri avtomobilu, pri katerem pri visoki hitrosti preklopite v prosti tek in nato vozite na stotine metrov, čeprav motor ne poganja več koles, zgolj skozi zagon mase.
Odkar poznamo Germanische Heilkunde, se "raki" pojavljajo, v povezavi z njihovo pripadnostjo h trem kličnim listom, v povsem novi luči, ker ni več vse, kar povzroči razmnoževanje celic, tumor. To ima za posledico tudi popolnoma nove razsežnosti glede na prognozo.
Pri tako imenovanem bronhialnem ”karcinomu”, na primer, ki dejansko nastane iz razjede na sluznici bronhijev, kar smo prej gledali kot "bronhialni karcinom" (tumor), v resnici pa je bil atelektaza, večinoma prehodna, in predstavljala že zacelitveno fazo te razjede. Zaradi otekanja sluznice med zacelitveno fazo je bronhus oviran, kar na koncu koncev tudi povzroči močan kašelj.
Celotna zadeva nam postane popolnoma jasna šele, ko razumemo, da je v telesu vedno na istem mestu telesa lahko najti tudi isto histološko strukturo. Torej, kar se lahko pomnoži je neškodljiva glija, vezivno tkivo možganov, ki ima popolnoma enako funkcijo kot vezivno tkivo našega telesa. Ta svetla, z glijo polna HH (hamerjeva žarišča) so na žalost neštetih pacientov, bila napačno razglašena in izrezana kot možganski tumorji, in pacient tako za vedno pohabljen (večina jih je umrla). Dejansko so popravila organizma na hamerjevih žariščih razlog za veselje, namesto da strašimo ali celo pohabljamo možgane.
Danes pa se ubogi pacient sooča s tem medicinsko in socialno nečloveškim ozadjem.
Posledica je torej: Dokler vsi diagnostični kolegi nočejo pomagati pacientu v smislu Germanische Heilkunde, se mora pacient sam naučiti razumeti sistem.
Če mu nato poveš, kaj ima in zakaj je to dobil, potem niti diagnoza niti napoved nista grozni ali celo slabi, pacient pa ne dobi nobenih nadaljnjih konfliktov, tako imenovane "metastaze". Kajti s pomočjo Germanische Heilkunde lahko razume, kaj in zakaj se nekaj dogaja v njegovem telesu in ni več paničen pred to grozljivo količino hipotez o nerazumljivih, nesmiselnih ali neustavljivih procesih in bo v večini primerov te smiselne posebne programe narave preživel.
Ker v naravi, v biologiji, samo po sebi ni nič dobrega ali slabega, ampak narava tudi v stvareh, ki se nam zdijo nerazumljive ali celo zle, vidi nekaj smiselnega, koristnega, ciljno naravnanega in zato nekaj, kar je namenjeno reševanju problemov, v stvareh ali procesih, in tako pravi problem današnje medicine ni narava, ki je nekaj pozabila, naredila napako, ušla izpod nadzora, degenerirala, zmešala ali podobno, ampak človek sam v svojem nerazumevanju.
Toda ne glede na to, ali sledimo svoji možganski kodi ali ji ne sledimo zaradi nevednosti ali namerno, je koda v možganih! Ta koda določa naše konflikte in tudi naše tako imenovane bolezni, predvsem najvidnejši rak, za katerega je ves svet doslej trdno in odločno trdil, da v tem ni smisla, da so to celice, ki so podivjale in da delajo zgago in da telo ni v stanju boriti se proti tem divjim celicam. Nič od tega ni bilo resnično!
Germanische Heilkunde je izključno empiričen, popolnoma logičen sistem brez kakršne koli hipoteze, kar je mogoče dokazati z astronomsko verjetnostjo - uradno jo je potrdila Univerza v Trnavi -11. septembra 1998.
V Germanische Heilkunde izraza benigni ali maligni sploh ne obstajata, prav tako ni tako imenovanih "metastaz" - samo drugi in tretji rak.
Tudi "možganski tumorji" ne obstajajo, le hamerjeva žarišča, v tarčni konfiguraciji (v konfliktno aktivni fazi) ali z možganskim edemom ali kopičenjem glija tkiva ( po razrešitvi konflikta).
Poleg tega ne obstajajo več nobene "nalezljive bolezni", le zacelitvena faza po konfliktno aktivni fazi, z ustrezno lokalizacijo v možganih in ustrezno manifestacijo na organu, z organom povezanega raka ali ekvivalenta raka - z vključitvijo obveznih mikrobov.
Zdaj obstaja DHS, s katerim označujemo začetek smiselnega posebnega biološkega programa narave, obstaja CL (konfliktoliza), ki označuje začetek zacelitvene faze in epileptično ali epileptoidno krizo na vrhuncu zacelitvene faze. Vse to so preverljiva in v veliki meri predvidljiva dejstva - z izjemo seveda DHS, ki nas nepričakovano ujame "na napačno nogo".