Parkinsonova bolezen - viseča zacelitev

Tako imenovana parkinsonova bolezen pravzaprav ni bolezen v dozdajšnjem pomenu, ampak „samo“ viseča zacelitev, ki se nikoli ne konča.

V Germanische Heilkunde je vsaka tako imenovana bolezen del dvofaznega dogajanja – pod pogojem, da je konflikt razrešen. Pri vsaki tako imenovani bolezni je normalno, da ima vedno DHS, da ima po DHS simpatikotono fazo, in če pride do razrešitve konflikta (CL), sledi vagotona zacelitvena faza ki jo spremlja epileptična ali epileptoidna kriza. .

Če pa rešitve ni, se ustavi pri konfliktni aktivnosti,  torej konflikt ostane enofazen. To potem lahko pomeni, da se tako imenovana bolezen konča s kaheksijo ali pa organizmu uspe konflikt stransformirati , torej konfliktna aktivnost ostane, vendar ni tako močna.

Konflikt pa se lahko tudi ponavlja, v tem primeru pa obstajata dve možnosti: gre na primer za pretežno konfliktno-aktivnost, ki jo sprožijo majhne ali kratke zacelitvene faze, takrat govorimo o kroničnem, ponavljajočem se konfliktnem dogodku ali pa je konflikt v večnem reševanju , ki se nikoli ne konča, ker se pred tem vedno znova zgodi kratka, konfliktno-aktivna ponovitev.

Tako je na primer s tako imenovano Parkinsonovo boleznijo, pri kateri ima pacient običajno svoj Parkinsonov tremor (tremor = epileptični napad), ki je oblika epileptičnega napada v zacelitvi, natančneje, zacelitvi motoričnega konflikta, običajno mišic roke.

Ponoči na primer pacient redno sanja o svojem konfliktu, le na kratko, a burno. Zacelitev traja 23 ur in morda 58 minut, ponovitev konflikta znaša samo 2 minuti, pa vendar se ta zacelitev ne konča. Nato govorimo o viseči zacelitvi, ki ustreza neke vrste kroničnemu, ponavljajočemu se konfliktu, le da je časovna porazdelitev  drugačna. Gre torej za trajno zacelitev, ki jo sprožijo le kratke ponovitve konflikta, torej vrnitev istega izvornega konflikta.

Glede na ontogenetski sistem tumorjev in rakavih ekvivalentov, vse celice ali organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista (ektoderm), kažejo v konfliktni-aktivni fazi  celično redukcijo (razjede)  ali pri tako imenovanih rakavih ekvivalentih (vse kar ni rak, je raku ekvivalentno) funkcionalno okvaro ali izgubo funkcije, npr. paraliza.

Pri vseh motoričnih paralizah, tako kot pri kostnem skeletu ali senzorični paralizi, je odvisno od ročnosti (levičar in desničar) prizadete osebe: pri desničarjih so vse mišice na desni strani povezane s partnerjem, vse mišice na levi strani z otroci ali lastno mamo. Pri levičarjih je vse obrnjeno. V primeru bilateralne paralize sta bili obe skupini vključeni v DHS (vsaj v mislih).

Vsaka mišica in mišična skupina ima svoj konfliktni smisel. Na primer, desničar svojega partnerja odrine z ekstenzorno stranjo noge in ga objame z upognjeno stranjo.

Izjema so le tisti procesi, pri katerih se zgodi, da je določena mišica prizadeta lokalno, na primer, ker nekdo zatakne nogo v avtomobilski pas in se zaradi tega močno udari z glavo. Potem seveda nima nobene zveze z njegovimi otroki ali mamo, na primer v primeru desničarja, če je leva noga.

Obstajata dve vrsti paralize:

1. motorična, ki jo dodelimo motoričnemu kortikalnemu centru girus precentralis in
2. senzorična, ki jo lahko pripišemo senzoričnemu kortikalnemu centru postcentralnega girusa, kjer je pot aferentnega pretoka blokirana.

Vsebine konflikta so seveda različne.
Pri motoričnih konfliktih gre vedno za konflikt;

• ne morem-pobegniti ali ne morem-iti-zraven (noge),
• nezmožnost obdržati ali ubraniti (roke, dlani) ali
• nezmožnost izogibanja (rame, hrbtne mišice),
• nič več podajanja ali prejemanja znanja (paraliza nog). 

V konfliktno-aktivni fazi z začetkom DHS opazimo naraščajočo paralizo, odvisno od intenzivnosti konflikta. Impulzov k prečno progastim mišicam iz motoričnega kortikalnega središča velikih možganov je manj ali nič več. Prizadete so lahko posamezne mišice, celotne mišične skupine ali celotni udi. Vendar pa paraliza ni boleča. V motoričnem kortikalnem centru frontalno (odvisno od ročnosti desno ali levo) so na računalniškem tomogramu možganov vidni tako imenovani tarčni obroči (Hamerjeveva žarišča).

Če je motorični konflikt rešen, ti tarčni obroči razvijejo edem v možganih. Zaradi tega se motorična funkcija v tej pcl fazi (zacelitvena faza) začasno poslabša. Epileptični napad je vedno prisoten, ker ima vsaka pcl faza vedno epileptično krizo s toničnimi, kloničnimi ali tonično-kloničnimi sunki ali krči na vrhuncu zacelitvene faze, razen če je prej ne prekine ponovitev. Ob koncu zacelitvene faze se paraliza postopoma spet zmanjša.

Staro prepričanje, da so bile možganske celice med temi epileptičnimi napadi uničene, je bilo napačno. Dejstvo je le, da se prizadeto Hamerjevo žarišče v možganih vse bolj brazgotini, kar pa velja tudi za vse druge smiselne biološke posebne programe (SBS) s pogostimi ponovitvami. Vsaka bolezen ima svoje zelo specifične pcl simptome, ki nastopijo z razrešitvijo konflikta.

Kako brezskrbno in preprosto misleče so se naši možganski kirurgi ukvarjali s tem fakultativnim znanjem, pove dejstvo, da so v vseh deželah „epileptična žarišča“ poskušali izoperirati, kar je seveda vedno vodilo v nepopravljivo ohromelost prizadetih mišičnih skupin.

Pri Parkinsonovi bolezni pa nikoli ni dokončne zacelitve, zato govorimo o „viseči zacelitvi“.

Primer: Pacient, desničar je vsako noč sanjal dogodek, ki se je zgodil med vojno leta 1944. Partizani so napadli skupino nemških vojakov. Vojaki so nato obkolili vas in od prebivalstva zahtevali, da izda partizane. Za še večji pritisko so si izbrali eno ženo in otroka domnevnega partizana ter zagrozili, da ju bodo ustrelili. 
Ker se ni zgodilo nič, so usmrtitev naročili pacientovem najboljšemu prijatelju. Ko je slednji dvignil puško, da bi streljal, je pacient kot mlad vojak planil naprej, prijel svojega tovariša za ramo in zavpil: "Lump, tega ne smeš storiti." Poveljnik je to dejanje, ki bi bilo lahko kaznovano s smrtjo ignoriral, a do usmrtitve žene in otroka je vseeno prišlo.

Ta prizor je pacient sanjal vsako noč na novo... podnevi pa je imel Parkinsonov tremor v desni roki in desni roki, s katro je hotel tovarišu umakniti ramo. Ko je pacient uspel "predelati" to strašno izkušnjo, so sanje in parkinsonova bolezen postopoma izginili.
Danes je pacient ozdravljen.

Velika nevarnost je vedno, da pacient zaradi šoka diagnoze utrpi drugi motorični konflikt. Tako na primer pri diagnozi parkinsonova bolezen in skoraj vedno pri diagnozi multipla skleroza, tako npr.: "Imate MS in nikoli več ne boste mogli hoditi" ali kaj podobnega.  Posledično pacient takoj utrpi drugi konflikt, "ne bom več hodil ", ki je običajno dokončna zaradi pacientovega prepričanja v diagnozo, ki pa dejansko ni bila pravilna, kot kvazi posthipnotični engram, zaradi česar je pacient zelo težko dostopen za terapijo. V to kategorijo morda spada tudi okoli 70-80 % naših tako imenovanih "paraplegikov".

Pri senzorični neodzivnosti kože, ki jo nadzira možganska skorja, z izjemo senzoričnega živčnega pleksusa, ki leži na pokostnici, katerega skvamozni epitelij se je med razvojem umaknil, so na prizadetem skvamoznem epiteliju vedno razjede. Tukaj je konflikt strah:

• da ne bi mogli občutiti tega, kar je običajno smrtonosne narave; potem naprej
• strah pred izgubo fizičnega stika ali zapuščenostjo (strah) konflikt,
• konflikt zapuščenosti, izolacijski konflikt,
• konflikt ne imeti več stikov z družino, tropom, hordo, čredo itd.

Zacelitvena faza nato vedno pokaže urtikarijo, ki se pojavlja v različnih oblikah oziroma celjenje razjed ali atopičnega dermatitisa, ki ga spremljajo hiperestezija, oteklina in krvavitev.

Vse motorične paralize, pa naj jih imenujemo multipla skleroza, mišična distrofija, mišična atrofija, ALS = amiotrofična lateralna skleroza ali tako imenovana "bela ali bleda" možganska kap ali tudi parkinsonova bolezen - njihov nastanek lahko razložimo v skladu s 5 biološkimi naravnimi zakoni Germanische Heilkunde in z razumevanjem teh 5 bioloških naravnih zakonov, lahko tudi ponovno izginejo.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik