UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Tumorski markerji - in njihovo vrednotenje
Germanische Heilkunde® namesto prejšnjih nesmiselnih dogem, ne podaja novih nesmiselnih dogem, ampak namesto tega povezuje indikacije za svoje delovanje iz razumevanja bioloških odnosov. Medtem ko je v preteklosti šlo le za odpravo motečih simptomov z nekaj triki in preobrati, ti simptomi običajno niso več moteči, takoj ko jih razumemo in se jih naučimo razvrstiti.
Če je torej nekdo trdil, da je odkril nek sistem pri raku, je to bilo lahko le napačno , kot to na primer vidimo pri t.i. tumorskih markerjih, ki so retrospektivno gledano popolnoma nesmiselni in so običajno pomenili nasprotno od tega, kar jim dejansko pripisujemo. Saj nam je Ontogenetski sistem tumorjev in rakavih ekvivalentov pokazal, da rakavih bolezni, brez njegove vednosti nikoli ne bi mogli razumeti, ker smo jih v svoji nevednosti delno uvrstili v konfliktno aktivno fazo (ca-fazo). Organi, ki jih nadzirajo veliki možgani, in organi, ki jih nadzirajo stari možgani, se med simpatikotono fazo (konfliktno-aktivno fazo) in vagotono fazo (zacelitveno fazo) obnašajo obratno sorazmerno drug z drugim, glede na celično proliferacijo in celično fuzijo. Medtem ko organi, ki jih nadzorujejo stari možgani, naredijo celično proliferacijo (celični plus) v konfliktno aktivni fazi, organi, ki jih nadzorujejo veliki možgani, povzročijo, da se celice stopijo v konfliktno aktivni fazi (celični minus). V vagotoni zacelitveni fazi je ravno obratno. Do sedaj se to ni vedelo, niti se to ni slutilo.
Ta splošni ontogenetski sistem Germanische Heilkunde®, zlasti tumorjev, je za medicino primerljiv s pomembnostjo periodičnega sistema elementov za naravoslovje. Celovito opisuje kontekst celotne medicine.
Tumorski markerji so dejstva, ki kot takšna v Germanische Heilkunde® niso sporna. Pomanjkljivost je le, da imajo v veliki meri napačno ime. To pa pomeni, da so dejstva že obremenjena z ocenjevalnimi diagnozami.
Po knjigi prof. dr. dr. Jörg Birkmayer "Tumorbiologie" Karger Verlag 1984 (Prof. Birkmayer je 9. decembra 1988 na Dunaju podpisal verifikacijski pregled sedmih bolnikov, ki je potrdil pravilnost Germanische Heilkunde® lahko tumorske markerje razumemo takole:
"Tumorski markerji so vsi kriteriji, ki kažejo na neoplastični proces. Sem spadajo hematološki, citološki, klinično-kemični in serološki testi. Predvsem zaradi obvladljivosti so za spremljanje rakavih bolnikov prednostni tisti markerji, ki so prisotni v serumu. To so tumorski markerji v pravem pomenu. Njihovo odkrivanje je povezano z bistvenim predpogojem: komponento, ki služi kot marker, mora rakava celica tvoriti v zadostnih količinah in jo sprostiti v kri, da jo tam lahko odkrijemo. Zahteva je izpolnjena za vse tumorske markerje, ki se trenutno uporabljajo v laboratorijski diagnostiki. Najpomembnejši danes uveljavljeni tumorski markerji so povzeti v tabeli XVI ...Alfa-I fetoprotein (AFP) je glikoprotein z molekulsko maso 70.000 daltonov: tvori se v jetrih, rumenjakovi vrečki in v delih prebavnega trakta ploda in je glavna beljakovina v zgodnji fetalni fazi. Njegove fizikalno-kemijske lastnosti so podobne albuminu. Pri zdravem, odraslem je koncentracija AFP v serumu pod 7 U / ml. To ustreza približno 10 g / l. Za primerjavo, najvišja koncentracija v 5. tednu nosečnosti je 2.000.000 U / ml, torej približno 3 g / l. Znatno povečane koncentracije AFP najdemo pri primarnem hepatocelularnem karcinomu, tumorjih zarodnih celic ter pri karcinomu trebušne slinavke, želodca in debelega črevesa. Povečana raven AFP je bila dokazana tudi pri nemalignih boleznih jeter, na primer pri akutnem virusnem hepatitisu, cirozi jeter in neonatalni hiperbilirubinemiji« (str. 206-207).
Kot lahko vidite, obstajajo nespecifični, bolj ali manj specifični in specifični tako imenovani tumorski markerji. Beseda "marker" se lahko uporablja brez zadržkov.
Načeloma bi lahko našli tako nespecifične kot tudi specifične markerje za vsak proces rasti raka ali zacelitveno fazo katerega koli raka. Najbolj nespecifična med vsemi je hitrost sedimentacije krvnih celic (ESR = BKS).
Vendar dosedanja medicina ni znala razlikovati med konfliktno-aktivno fazo in zacelitveno fazo bolezni. Seveda je še manj vedela, da obstaja biološki smisel v kateri koli od teh dveh faz. Tako so se razvili markerji, ki so bili enkrat povečani v konfliktno-aktivni fazi, drugič pa so bili povečani v zacelitveni fazi. Nekateri so se nanašali na organe, ki jih nadzorujejo stari možgani, drugi na organe, ki jih nadzorujejo veliki možgani. To je pravilna dejstva spremenilo v napačne diagnoze ali vsaj zavajajoče, saj načeloma lahko vse markerje zacelitvene faze imenujemo tudi markerji vitalnosti. Beta-HCG, na primer, je osnova za današnje teste nosečnosti.
Primer za mnoge: Pacient je bil priča brutalnemu napadu na drugega potnika na podzemni železnici. Poskušal ga je braniti in pri tem so ga storilci tako pretepli, da so ga odpeljali v bolnišnico. Utrpel je številne hude poškodbe. Med šokom (DHS) je pacient utrpel vrsto konfliktov, med drugim konflikt izgube, s teratomom testisa desno (nadzirajo stari možgani = celična proliferacija) (tabela: g.32) in intersticijsko nekrozo testisov na desni (nadzirajo veliki možgani = celična fuzija) (tabela: o.r.b.14 + o.l.b.13). Bal se je za življenje potnika, ki ga je, hudo poškodovan, prosil za pomoč in za katerega se je čutil odgovornega.
Tri tedne po tem brutalnem napadu so slučajno opazili oteklino desnega testisa (zacelitvena faza). Sledila je amputacija testisa s histološko preiskavo moda. Ta pacient je nenadoma nič hudega sluteč prišel iz "tirnice nesreč" v "tirnico raka". Tukaj bi se končalo kot neozdravljiv "primer metastaz", če ne bi našel poti h Germanische Heilkunde®.
Ko sem leta 1978 po smrti sina Dirka zbolel tudi za terato karcinomom desnega testisa sem na enak način kot pacient zgoraj, trdil: še nikoli nisem bil resno bolan ... otekanje testisov in terato karcinom kmalu po sinovi smrti ... Malo verjetno je bilo, da bi bilo to slučajno. Pri očetu, ki ljubi svojega sina, je mogoče človeško razumeti konflikt izgube, toda v primeru mladeniča, ki doživi konflikt izgube, ker se boji, da bo človek, ki mu je popoln neznanec, trpinčen do smrti, lahko to reakcijo resnično razumemo le, če jo lahko razumemo tudi biološko.
V našem primeru je imel pacient tako teratom kot intersticijsko nekrozo testisa, s cisto testisa v zacelitveni fazi. Po svojem biološkem smislu pomeni teratom starodavno človeško sposobnost partenogeneze v biološki nujni situaciji. To pomeni, da organizem poskuša vklopiti ta starodavni biološki program v primeru izgube bližnjega sorodnika.
Hkrati pa teče tudi program z intersticijsko nekrozo testisov, katerega biološki pomen je v zacelitveni fazi ter z indurirano cisto testisov proizvaja bistveno več moškega spolnega hormona (testosterona) in spodbuja moško sposobnost oploditve, da bi nadomestil izgubo otroka ali partnerja.
V primeru našega pacienta markerji sprva niso bili povišani, ker je konflikt obstajal zelo kratek čas in je bila operacija zelo hitro izvedena.
Pri enem kasnejšem recidivu (podzemna železnica) pa je konflikt očitno trajal dlje, saj se je titer alfa-feto-proteina dvignil na 70,5 U/ml. To pomeni, da je tokrat moralo reagirati levo modo, če sledimo definiciji, ki jo omenja Birkmayer. Pacient zelo težko presodi, ali se je preostalo modo nekoliko povečalo ali ne, ker nima primerjave.
V principu je Germanische Heilkunde®, saj rada uporablja vse možnosti ne invazivnega pregleda kot diagnostične pripomočke, poklicana, da uporabi te markerje. Kot lahko vidite v tem primeru našega pacienta, so markerji, ki pravzaprav niso pomenili nič negativnega, pri njemu povzročili neverjetno paniko, ko je bil o njih obveščen, kar je pripeljalo do pljučnih vozličev (konflikt strahu pred smrtjo) (tabela: g.13) .
Sam sem videl, da je umrlo ogromno ljudi, ki so bili pravzaprav že skoraj zaceljeni, pri katerih so našli tako imenovane povišane tumorske markerje in pacienta seznanili z njimi. Zgrabila jih je panika in po kratkem času so imeli pljuča polna okroglih vozličev. Skozi to nadaljnjo "diagnozo metastaz" zaidejo v vedno slabši začaran krog in na koncu umrejo. Takšno domnevno "zaporedje metastaz", ki si ga je nekdo predstavljal po limfogeni poti, je pripeljal do napačnega mnenja, da bi metastazne celice iz mod "plavale" vzdolž para aortnih bezgavk v pljuča in tam tvorile (endodermalne) pljučne metastaze.
Zamisel o tako pustolovski neumnosti, da bi morale s to migracijo tako imenovanih rakavih celic, celice teratomov dvakrat spremeniti svojo pripadnost kličnim listom (endoderma, mezoderma, endoderma) in enkrat v fazi poteka (konfliktno-aktivna faza – zacelitvena faza – konfliktno-aktivna faza) bi se pri karcinomu intersticijske nekroze testisov še pogosteje spremenila tako pripadnost kličnemu listu kot tudi faza poteka, je le nekaj za "pobožne vernike".. Razen tega nekroza dejansko ni mogla poslati celic sposobnih mitoze, ki bi potem še hkrati lahko spremenile pripadnost kličnim listom.
Toda zdravstveni delavci smo vsem tem neumnostim verjeli, tudi jaz sem leta 1979, ko sem se odločil za običajno medicinsko operacijo skoraj umrl zaradi gnojnega peritonitisa (zacelitvena faza po mentalnem konfliktu trebušni napad). Po Germanische Heilkunde®, se moramo naučiti vse te "markerje" vrednotiti na nov in smiseln način, ki so kot dejstva seveda nesporna. Razporediti jih moramo glede na različne klične liste in glede na dve različni fazi poteka. Šele nato nam lahko pomagajo in pacientu ne bodo povzročali panike.
V bistvu s tega stališča nihče ni videl povezav z rakom, ker nihče ni razlikoval med konfliktno-aktivno stresno fazo z njej lastnimi simptomi in fazo po razrešenem konfliktu, vagotono- zacelitveno fazo z njej lastnimi simptomi. Tudi psihološke "vrednote" so za obe fazi popolnoma različne! Kriterij celične proliferacije pri raku, npr. enako pri raku debelega črevesa, tumorjih jajčnikov (ciste) ali osteosarkomu, je privedel do tega, da smo z skupnim imenovalecem preučevali popolnoma različne faze bolezni in manifestacije, ki ne more obstajati, in vse to zaradi nepoznavanja ontgenetskega sistema tumorjev.