Diabetes
vzrok - terapija - zacelitev

Da bi lahko podrobneje razumeli naslednje, se je nujno soočiti s sistemom Germanische Heilkunde.

Po 5 bioloških naravnih zakonih Germanische Heilkunde je vsaka tako imenovana bolezen, ki jo pozna splošna medicina, dvofazni dogodek, če je konflikt razrešen. 
Tako smo včasih imeli nekaj sto "hladnih bolezni", opisanih v naših medicinskih učbenikih, in tudi nekaj sto na videz "vročih bolezni".

"Hladne bolezni" so bile tiste, pri katerih so imeli pacienti mrzlo zunanjo kožo, mrzle okončine, bili so v stalnem stresu, hujšali, imeli težave s spanjem in težavo zaspati, kot so naprimer rak, MS, angina pektoris, nevrodermitis, duševne in čustvene bolezni in tudi diabetes.

Druga vrsta "bolezni" so bile tiste, med katere smo uvrščali vse tako imenovane nalezljive bolezni, vključno z revmatskimi alergijami ali eksantemi itd.

"Zemljevidi možganov", ki sem jih prvič sestavil avgusta-septembra 1983, vsebujejo ustrezne organe za vsak del možganov in ustrezno konfliktno vsebino za vsak organ.

"Železno pravilo raka" in "zakon o dvofaznosti vseh bolezni" pri razrešenem konfliktu, sta bila predpogoja za odkritje 3. biološkega naravnega zakona, "ontogenetično določen sistem raka in rakavih ekvivalentov". Ni omejeno le na rakave bolezni, ampak velja tudi za tako imenovane "raku ekvivalente" (raku podobne, to je: vse druge "bolezni").

Za staro možganske organe ni ekvivalentov raka, samo rak in – v pozitivnem primeru – zacelitvena faza po razrešitvi konflikta.

Prav tako ni ekvivalentov raka za organe, ki jih nadzorujejo mezodermalni veliki možgani (kosti, vezivno tkivo, bezgavke itd.), ampak samo "rak" v obliki nekroze, osteolize, tkivnih lukenj, kratkega taljenja celic in - v pozitivnem primeru konfliktolize (rešitev konflikta) - zacelitvena faza  s ponovnim polnjenjem kjer se je zgodil celični minus.

Raku ekvivalentne bolezni, ali na kratko raku enake, so ektodermalno-kortikalno nadzorovane bolezni, ki namesto celične ali parenhimske okvare snovi oz. celične fuzije, kažejo funkcionalno spremembo. Sem spadajo motorična paraliza, motnje vida in sluha ter tudi diabetes in glukagonska insuficienca, s pripadajočimi konflikti in tako imenovanimi hamerjevimi žarišči v možganih.
Kljub spremembam pa so očitno te celice še po mnogih letih konfliktne aktivnosti, po razrešitvi konflikta, še vedno funkcionalno gledano obnovljive.

S tem orodjem, tj. poznavanjem 5 bioloških zakonov narave in poznavanjem ustreznih tipičnih simptomov poteka na 3 ravneh psiha – možgani – organ, lahko zdaj prvič v medicini delamo vzročno in kvazi ponovljivo – tudi pri diabetesu.

Če najprej pogledamo šolsko medicinske klasifikacije tipov in opisane simptome diabetesa, potem so diabetes tipa I, IIa in IIb – grobo rečeno – pravzaprav povsem poljubne klasifikacije:

• Tip I:      do  40 let                                                       - primarni diabetes
• Tip II a: 40 in starejši - vitek (brez adipositas)       - sekundarni
• Tip II b: 40 in starejši - debel (adipositas)                ali  starostni diabetes )

Kot simptomi diabetesa mellitusa so navedeni:

• Polidipsija (velika žeja)
• Poliurija (povečano izločanje urina)
• Utrujenost
• Izčrpanost
• Pomanjšana zmogljivost
• Izguba teže
• Motnja vida
• Hipoglikemija z občutkom lakote
• Nizek krvni sladkor
• Hladno potenje
• Tahikardija
• Mišični krči (nizek sladkor)
• Slabost in bruhanje.

Zapleti:

• Hipoglikemični šok (nizek sladkor)
• Diabetična ketoacidoza (hiperacidnost)
• Hiperglikemična hiperosmolarna koma.

Če pogledamo to mešanico simptomov, po katerih šolska medicina deklarira svoje tako imenovane "bolezni", potem te neumnosti pravzaprav noben razumen človek ne more razumeti, saj večina simptomov pomeni ravno nasprotno od diabetesa, namreč nizek krvni sladkor!

Na srečo ima Germanische Heilkunde jasne odgovore na skoraj vsa vprašanja:

Spredaj v vilicah možganskih prekatov sta dva sladkorna centra:

1. center za glukagon v levi polobli
   (= hipoglikemijski center) = α-celice 
2. inzulinski center na desni polobli
   (= hiperglikemijski center) = β-celice.

Primer:
Spolno zrela desničarka (tj. pred menopavzo) brez predhodnih konfliktov bi v primeru konflikta strah-gnus utrpela hipoglikemijo, zaradi česar bi veliko jedla (zmanjšana proizvodnja glukagona v celicah alfa otočkov trebušne slinavke in jeter) .

Če ista ženska z istim konfliktom strahu in gnusa nastopi menopavzo , potem reagira na desni strani možganov, namesto na dosedanji levi hemisferi. Nizek krvni sladkor zdaj bolj ali manj hitro preide v visok krvni sladkor (z zmanjšano tvorbo inzulina), torej diabetes tip II a ali b, “starostni diabetes”

Pogosto pa se zgodi, da pacient mesece ali leta "koleba med dvema svetovoma", torej ima hipoglikemijo – ki je običajno ne merimo! - in včasih visok krvni sladkor (= diabetes), ali pa oba centra reagirata hkrati s konfliktom "še" in "že", kar lahko na koncu vse skupaj uravnovesi.

Ko mlade desničarke vzamejo kontracepcijsko tableto, konflikt strah-gnus običajno tudi preskoči na desno stran in povzroči diabetes.

Pri mladi levičarki konflikt strah-gnus takoj povzroči diabetes, jemanje tablet in menopavza pa hipoglikemijo.

Te razlage niso teorija in jih je mogoče natančno dokazati na vsakem posameznem primeru.

Obstaja pa seveda še več možnosti, ki so, kot bomo videli, prav tako logične: na primer, najprej lahko doživite hipoglikemijo/konflikt strah-gnus kot desničarka, v drugem koraku pa še dodatno en moški konflikt upirati-se.

Pacientka je zdaj v tako imenovani shizofreni sladkorni konstelaciji in ima nenehno sanje o gnusu in uporu.

Glede na to, ali je poudarjen levo-možganski (nizek krvni sladkor) ali desno-možganski (diabetes) konflikt, je vrednost serumske glukoze nižja oz.znižana ali višja oz. povišana.

Moški desničar
lahko s prvim konfliktom utrpi samo konflikt upirati-se, to je organsko zmanjšanje ravni inzulina, torej diabetes s povečanimi vrednostmi glukoze v krvnem serumu. V klimakteriju virilu ali na primer v primeru psevdoterapije z blokado testosterona bi se diabetes spremenil v hipoglikemijo, to je znižanje ravni glukagona. Potem vsi zdravniki zmotno mislijo, da je diabetes izginil zaradi neke vrste (proti-diabetične) terapije.

Moški levičar
utrpi seveda, ob istem (moškem) konfliktu upirati-se, hamerjevo žarišče levo cerebralno  s hipoglikemijo. V klimakteriju virilu bi levičar nato nenadoma (po šolski medicini brez kakršnega koli prepoznavnega vzroka) razvil diabetes (starostni diabetes!), dokler konflikt ostaja aktiven. Tudi tukaj sta seveda dva samostojna konflikta (= shizofrena sladkorna-konflikt-konstelacija).

Zdaj stvari postanejo nekoliko bolj zapletene, vendar ostajajo enake logične: kortikalne konstelacije: Na kratko smo že razpravljali o "sladkorno-konfliktni konstelaciji".
Lahko pa ima pacient ali pacientka še en drug kortikalni konflikt v tako imenovanem revirskem predelu desno ali levo.

Od tu naprej reagira

• desničarka na (še prosti) desni strani možganov,
• levičarkarka na (še prosti) levi starni možganov,
• desničar na levi strani možganov, in
• levičar na desni strani možganov.

Seveda potem reagirajo tudi s pripadajočimi sladkornimi releji.

Primer: Moški desničar doživi konflikt revirske jeze (čir na želodcu ali žolčevodu), od tu naprej reagira žensko, dobi konflikt strah-gnus s hipoglikemijo. Vse skupaj potem imenujemo bulimija.

Moški levičar lahko utrpi za takšno bulimijo le v drugačnem vrstnem redu in z drugačnim konfliktom:
a) Konflikt upirati-se s hipoglikemijo.
b) Konflikt revirska jeza s čirom na želodcu ali žolčevodu.

Ženska desničarka jo utrpi v naslednjem vrstenm redu:
a) Konflikt strah-gnus s hipoglikemijo.
b) Konflikt revirska jeza s čirom na želodcu ali žolčevodu.

Ženska levičarka jo utrpi v naslednjem vrstenm redu:
a) Konflikt identitete s čirom na želodcu ali žolčevodu.
b) Konflikt strah-gnus s hipoglikemijo.

Ta princip velja za vse konflikte in konfliktne konstelacije na revirskem področju.

Preden pridemo do tako imenovanega "tipa II" ali tistega z debelostjo (tip II b), je treba razjasniti nekaj temeljnega: biološki smisel diabetesa in hipoglikemije.

Seveda imajo vsi smiselni posebni programi narave (SBS) svoj biološki smisel, tudi diabetes in hipoglikemija. In ne glede na to, kako čudno se morda sliši na prvi pogled, ti na videz protislovni SBS dosegajo skoraj isto stvar: cilj je, pridobivanje glukoze za mišice, natančneje, mišično tresenje, ko se počutite gnusne ali se nekomu ali nečemu upirate.

V primeru hipoglikemije bo posameznik hitro konzumiral hrano, kar bo v krajšem času povzročilo zvišanje serumske glukoze in oskrbo mišic z glukozo. 
V primeru diabetesa se obstoječa glukoza povečano ponuja mišicam, z znižanjem ravni insulina.

Aidpositas (prekomerna teža)
V primeru hipoglikemije, kjer posameznik poje velike količine hrane, da bi imel dovolj glukoze za gnus, se posameznik logično zredi - kljub konfliktni aktivnosti, torej kljub simpatikotoniji, in to je realna substančna teža!

Zelo pomembna alternativa povečanja telesne teže – ocenjujem, da skupaj okoli 90 % – je tako imenovani sindrom zbirne cevi ledvic- SBS, ali konflikt zadrževanja vode. Šolska medicina o tem seveda ni imela pojma, ker to zadrževanje vode (karcinom zbirne cevi ledvic) ja sploh nima nobene zveze s sladkornim konfliktom.

Vidimo, kako različni simptomi veljajo za "tipične" za diabetes, pri tem se hipoglikemija sploh ne obravnava kot samostojna bolezen. ("Saj lahko hitro nekaj pojemo")

Zato so bile vse tako imenovane "raziskave diabetesa" čista neumnost. Tako dolgo bodo nesmiselne, dokler bodo mislili, da lahko ignorirajo dognanja Germanische Heilkunde.

Diabetes pri otrocih
Diabetes pri otrocih je ravno tako pogosta kot hipoglikemija pri otrocih. Slednjega nihče ne smatra za slabo (otroci veljajo za "slatke").
Konflikti so enaki kot pri odraslih: konflikti strah-gnus in konflikt upirati-se.
Razlog, zakaj diabets mellitus pri otrocih in mladostnikih velja za nezdravljivo, je v tem, da se odrasli lažje izognejo tirnicam kot otrok.
Odrasel lahko reče: "To se mi gnusi, tega si ne bom več storil". Otroka večkrat brez vprašanja postavijo na tirnico: ("oh, ne obnašaj se tako").

Terapija diabetesa:
Seveda velja: pomembno je najti konflikt oziroma konfliktni mehanizem ("pred terapijo so bogovi postavili diagnozo"), da lahko konflikt rešimo oziroma se lahko izognemo tirnicam.
Načeloma velja: vsak diabetes je možno terapirati na ta način.
Odvisno od trajanja predhodnega konflikta se določi, na kateri ravni se vrednosti serumske glukoze končno izravnajo.
Pri tem ni nobena nesreča, če krvni sladkor na tešče ostane pri na primer 130 mg%. Vsak lahko živi s tem.

Da bi terapijo izvajali pravilno ob razumni uporabi inzulina, morate vedeti, da je v primeru dvoma, preveč inzulina večkrat nevarnejše (hipoglikemični šok, včasih s smrtnimi posledicami!!) kot premalo inzulina. Celo pri 500 mg% glukoze v serumu se običajno nič ne zgodi.

Samoumevno je, da moramo predhodno sondirati teren glede na konfliktno situacijo, stanje seruma, jemanja tablet itd., da se izognemo presenečenjem. Prav tako samoumevno je tudi, vključiti možnost ponovitve konfliktov, saj ne živimo v vakuumu. Še posebej pa terapevt ne sme obupati, če pacient po podrobnem pogovoru o svojem konfliktu pokaže višje namesto nižje vrednosti sladkorja, saj pogovor pogosto povzroči močan recidiv.

Ne gre zato, tako kot povsod v Germanische Heilkunde, da bi našli en trik, ki bi domnevno "počistil diabetes". Vse to je nesmisel. Tu sta iskana empatija in zdrava človeška pamet ter sodelovanje z ustreznimi družinskimi člani.
 

Pazimo se pred tem, da se želimo igrati miselno policijo.
Ne smemo zlorabiti pacientovega zaupanja.
Vsak terapevt dobro ve, da obstajajo tudi meje.
Če bo pacient opazil, da je na delu mojster - strokovno in človeško - bo temu mojstru (ki naj bi bil po mojih željah vedno nesebičen) izkazal potrebno zaupanje.

Poleg tega orodja za začasno tako imenovano diabetsko prilagoditev obstajajo v Germanische Heilkunde še drugi instrumenti, s tem, ko je na primer mogoče diabetes levičarke simptomatsko zmanjšati z usmerjenim dajanjem hormonov (tabletke), vendar s tem moramo v zakup vzeti hipoglikemijo, ki pa jo je s pogostim uživanjem hrane morda lažje nadzorovati.
Upoštevajte, vse to so le začasni pripomočki, dokler vzrok diabetesa ni razrešen.

"Obrtniško znanje": stari inzulin, depo inzulin, krušne enote, zniževanje krvnega sladkorja z vadbo, je samoumevno. Toda ta simptomatska terapija je v Germanische Heilkunde le začasna, saj na koncu običajno diabetes zopet izgine.

Tudi, če so mi nekdanji kolegi odvzeli dovoljenje za opravljanje zdravniške dejavnosti (ker se nisem odrekel Germanische Heilkunde in se povrnil v šolsko medicino) in me dvakrat zaprli zaradi mojega odkritja - mora ta dejstva v prihodnje vsak upoštevati - hočeš nočeš - ker so preprosto dokazljivo pravilna.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik