Rak

V pri nas vladajoči šolski medicini "rak" na splošno velja za "napako" narave, kot razpad tako imenovanega "imunskega sistema" kot nekaj "zlonamernega", kar poskuša uničiti organizem in zato se je treba z njim boriti in izločiti z vsemi razpoložljivimi medicinsko-vojaškimi metodami in sredstvi.

Skoraj vsi pristopi tako imenovanega "alternativnega" tabora so prav tako nenehno v iskanju snovi ali sredstva, ki bi moralo pomagati odpraviti domnevno "napako narave".

V 23 letih intenzivnega raziskovanja te teme sem se svetlobna leta oddaljil od te ideje in bralcu, ki se ukvarja s to temo, je ob prvem poskusu seveda težko skočiti v novo dimenzijo biološko-medicinskega razmišljanja.

Tako imenovane rakave bolezni so v Germanische Heilkunde razvrščene v splošni kontekst  resnih bolezni in so dosegle to mesto  na splošno zato, ker jih predvsem dojemamo kot navidezno "nenadzorovane" proliferacije celic. V Germanische Heilkunde so to le posebne faze, enkrat konfliktno aktivna faza z razvojem raka, drugič  pa zacelitvena faza z razrešenim konfliktom.

Prav tako niso več zlonamerne, ampak jih je mogoče s pomočjo zgodovine človekovega razvoja razumeti, kot smiselne biološke posebne programe (SBS) narave. V Germanische Heilkunde se samo po sebi vse uredi po teh razvojnih kriterijih in po petih, s strani "matere narave" prisluškovanih, naravnih zakonih.

To je bila dolga, naporna pot. Vse se je začelo z mojim rakom na modih leta 1978, potem, ko je mojega sina Dirka ustrelil (zaradi strela je 4 mesece kasneje umrl) italijanski prestolonaslednik. Od takrat sem začel raziskovati. Vprašanje, ali so tudi drugi pacienti z rakom doživeli psihološki šok, kakršnega sem pred boleznijo tudi sam doživel, mi ni dalo več miru.

Kot višji zdravnik ene bavarske klinike za raka, ki je bila povezana z univerzitetno kliniko v Münchnu, sem po tem, ko sem dan in noč pregledoval paciente, z gotovostjo odkril 1. biološki naravni zakon," železno pravilo raka". Zelo kmalu zatem pa 2. biološki zakon narave,  " zakon o dvofazni naravi bolezni " (če se konflikt reši). Takrat sem še vedno verjel, da sem odkril le povezave med tako imenovanimi rakavimi boleznimi. Danes vem, da teh 5 bioloških naravnih zakonov velja za vse tako imenovane bolezni, torej za vse dele koristnih bioloških posebnih programov, ki jih obravnava medicina.

Z DHS-om (Dirk Hamerjev sindrom, poimenovan po mojem sinu Dirku), torej s hudim biološkim šokom, se inervacija prizadete osebe preklopi v konfliktno aktivno fazo razvoja raka.

Zunanji simptomi aktivne faze bolezni so:

• pomanjkanje ali izguba apetita,
• stalna izguba teže,
• hladne roke,
• slab spanec,
• nenehno razmišljanje o konfliktu,
• nezmožnost govoriti o tem.

Primer: Mati je doživela konflikt skrb za mater / otroka, ker je njen otrok trčil v avto in se resno poškodoval. Mati si zdaj očita: "Ko bi ga le držala močneje za roko, sem slaba mama" itd.

V tej fazi, ko mati neprestano premišljuje o dogodku , opazimo povečanje števila mlečnih celic v njeni levi dojki (če je desničarka), čemur pravimo rak dojke.

V "računalniškem" releju na desni strani malih možganov, odgovornem za levo dojko, lahko hkrati fotografiramo hamerjevo žarišče (HH) s tarčno konfiguracijo kot znak aktivnosti "bolezni", torej smiselnega biološkega posebnega programa , podobno obročem na vodni površini, ko vržemo kamen.

Če se konflikt zdaj reši, tako, da se otrok iz bolnišnice vrne zdrav ali pa se mama na primer z dobrim prijateljem pogovarja o svojem konfliktu in ga tako odpravi in ​​razreši, potem na vse treh ravneh organizma (psiha , možgani in organi) nastopi konfliktoliza (CL).

Znaki za to so:

• velika zaspanost,
• utrujenost,
• tople roke,
• dober tek,
• povečanje telesne mase.

Odgovorno hamerjevo žarišče v malih možganih tvori edemske obroče in se prične celiti ter sčasoma zabrazgotini. A to še ni vse.

V nadaljevanju sem odkril "ontogenetsko (torej razvojno- zgodovinsko ali embriološko) določen sistem tumorjev in raku enakovrednih bolezni" in "ontogenetsko določen sistem mikrobov".

Hkrati sem doumel, da ti 4-je biološki naravni zakoni zajemajo celotno medicino, torej vse spremembe, brez izjeme, ki smo jih prej obravnavali kot "bolezni", potekajo po teh naravnih zakonih. Skozi ta biološki pogled sem skoraj nujno prišel do osupljivega zaključka.

Opazil sem, da "bolezni" niso nesmiselne napake narave, s katerimi se je treba boriti, ampak da je vsaka tako imenovana bolezen pomembno dogajanje, zato sem bil dobesedno prisiljen, za vsako tako imenovano bolezen (ne le raka) postaviti vprašanje:

• Kako je prišlo do te "bolezni"?
• Kakšen biološki smisel ima?

Izkazalo se je, da pri mnogih boleznih biološki smisel lahko razumemo le iz embriologije. Izkazalo se je tudi, da moramo v to biološko razumevanje smisla, vključiti biološko-socialni kontekst, na primer mati "zboli" v korist svojega otroka.

In končno se mi je porajalo vprašanje, ali naše dosedanje razumevanje narave bolezni in izraz "bolezen" ni bilo napačno, ker se nismo zavedali biološkega smisla bolezni. Uspelo mi je dokazati, da je biološki smisel odvisen od kličnega lista. Ker vsakemu od teh tako imenovanih zarodnih plasti (endoderm, mezoderm, ektoderm), ki nastanejo na začetku razvoja zarodka in iz katerih  se izoblikujejo vse celice in organi telesa, niso določeni samo: določeni organi ali posebni deli možganov, določene vsebine konfliktov, specifični mikrobi ali histološke tvorbe, ampak se z njimi neizogibno pojasnjuje biološki smisel vsake tako imenovane bolezni – to je 5. biološki naravni zakon. 

To mi je dalo popolnoma novo nosološko razumevanje prejšnjega izraza "bolezen". Zato dejansko ne smemo več govoriti o bolezni v prejšnjem pomenu, ampak o pomembnem smiselnem biološkem posebnem programu narave.

Na kratko, 3. biološki naravni zakon pravi: Vsi tumorji, ki jih nadzira naš najstarejši del možganov, stari možgani, imajo najstarejše arhaične konflikte. V konfliktno aktivni fazi se celice razmnožujejo (celični plus), njihova histologija je podobna in biološki smisel takšnih bolezni je tudi v tej konfliktno aktivni fazi. V zacelitveni fazi se tako ustvarjene celice, ki so zdaj postale odvečne, s pomočjo, za to odgovornih mikrobov, znova razgradijo.

Nasprotno pa imajo tumorji in raku ekvivalentne bolezni, ki jih nadzirajo naš najmlajši del možganov, veliki možgani, v konfliktno aktivni fazi, celični minus (razjede, nekroze in funkcionalne okvare, paraliza). Tudi njihova histologija je podobna. V zacelitveni fazi se te nekroze, ki jih povzroči celični minus, s celično proliferacijo (celični plus) dopolnijo oziroma izravnajo. (Tudi njihov biološki smisel je v konfliktno aktivni fazi).

Biološki pomen tako imenovanih bolezni, ki jih nadzira bela snov velikih možganov (veliki možgani), pa je v zacelitveni fazi.

V našem primeru matere z rakom dojke to pomeni naslednje:

Ker je rak dojke proces, ki ga nadzirajo stari možgani, se celice v konfliktno aktivni fazi množijo, torej vozlič v dojki raste, dokler je konflikt skrb za mater / otroka aktiven.

Hkrati se v tej fazi razmnožujejo tudi mikrobi, če so bili v trenutku DHS nekateri že prisotni (pozneje nam več ne koristijo), in le toliko, kolikor jih je kasneje potrebnih za razgradnjo tumorja. Prav tako je biološki smisel, te tako imenovane bolezni, v tej konfliktno aktivni fazi.

Da bi to razumeli, pa moramo pogledati v zgodovino človekovega razvoja. Kaj je narava želela s to tako imenovano "boleznijo"? Od naravnih ljudstev vemo, da ženske skoraj vedno dojijo, približno štiri leta, in v tem času ženska ne more več zanositi. Po tem, če bi bila spet noseča, bi zopet dojila približno štiri leta. Če ženska v tem času utrpi konflikt skrb za mater / otroka, potem raste tumor dojke, ki poseže v proizvodnjo mleka, to pomeni, da novonastale posebne celice zdaj proizvajajo več mleka kot običajne celice. Biološki smisel je s tem izpolnjen, otroku je z več hrane omogočeno hitrejše okrevanje.

Ko se konflikt razreši, nastale, dodatne celice postanejo nesmiselne in se med zacelitveno fazo s pomočjo odgovornih mikrobov (mikobakterije = bakterije glivice Tbc) razgradijo. Ostane le kaverna (majhna votlina).

Seveda se ti procesi, pri ženskah v tako imenovanih civiliziranih državah, odvijajo izven obdobja dojenja.

Če torej ženska v naši civilizaciji utrpi konflikt skrb za mater / otroka, potem tak tumor na dojki raste (po arhaičnem programu) in posnema namen, dojenčku dati več mleka, čeprav otrok ni več dojenček.

In v zacelitveni fazi - če do nje pride - tuberkle glivične bakterije (če so bile že prisotne v času DHS-a) tumor razgradijo. Če ni prisotnih nobenih glivičnih tuberkuloznih bakterij (kot je na žalost običajno danes), se vozel ne sesiri več in ostane stalen.

To je naše sodobne zdravnike končno pripeljalo do tega, da so ta tumor obravnavali kot nekaj povsem nesmiselnega, bolnega, kot degeneracijo narave, ker so izgubili razumevanje njegovega prvotnega pomena.

Iz teh dveh zadnjih naravnih zakonov je mogoče sklepati nekaj stvari:

a) Rast torej ni isto kot "rast". Rak ne obstaja. Odvisno od tega, kateri rele možganov nadzoruje "bolezen", vidimo  proliferacijo celic  tako v konfliktno aktivni fazi kot v konfliktno razrešeni fazi. Ni potrebno posebej poudarjati, da zdravila proti raku, iz tega razloga, ne more biti in ga tudi nikoli ne bo, kajti kako bi lahko obstajala snov, ki bi lahko bila učinkovita v dveh popolnoma različnih fazah, na popolnoma različne načine?

b) Prav tako ni metastaz, kajti kako bi lahko tumor, ki ga nadzirajo stari možgani in se v konfliktno aktivni fazi množi (npr. tumor mlečne žleze), poslal celice, ki se nato nenadoma drugje v telesu, npr. kosti, spremenijo v nič, saj izguba kosti v konfliktno aktivni fazi pomeni celični minus, torej luknje v kosti?!  

c) Obstajata le drugi in tretji karcinom, ki sta običajno posledica iatrogenih (medicinsko sproženih) diagnostičnih in prognostičnih šokov ali trenutne terapije, ki povzroča paniko. Tipičen nadaljnji konflikt pri pacientu z slabo prognozo je na primer strah pred smrtjo. 

Uporaba in posledice 3. in 4. biološkega naravnega zakona so me neizogibno pripeljale do spoznanja, da je vsaka tako imenovana bolezen, ne glede na to, ali gre za rak ali ne, pomemben poseben biološki program narave in ni nesmiselno in slučajno dogajanje, ki naj bi uničilo organizem, ampak nekaj dobrega, dogajanje, ki poteka po fiksnih pravilih ter velja za ljudi in živali (primerljivo celo z rastlinami) na enak način.

Kljub temu ljudje umirajo zaradi raka - zakaj?

Tu ne moremo iti v podrobnosti, zato želim omeniti tri glavne razloge:

1. Pacient ne uspe rešiti svojega prvotnega konflikta ali nadaljnjih konfliktov, nato pa umre zaradi kaheksije (izčrpanosti).
2. Pri pacientu konflikt traja predolgo, na primer več kot šest mesecev, in šele nato lahko najde rešitev za konflikt. Z razrešitvijo konflikta se zacelitvena faza otežuje, dlje kot je konflikt trajal. Nevarni trenutki so zlasti: z zacelitvijo povezanim možganskim edemom, (kopičenje tekočine v ustreznem možganskem releju, v skrajnih primerih tvegamo s komo), epileptične ali epileptoidne krize, ki obstajajo za vsak SBS (smiselni biološki posebni program ). Splošno znan in še posebej nevaren je na primer miokardni infarkt, kriza pri hepatitisu ali liza pri pljučnici. Če to krizo, na sredini zacelitvene faze,  prestanemo , se stanje ponavadi izboljša.
3. Kot tretji razlog je treba poleg zastrupitvene psevdoterapije sedanje medicine, to je kemoterapije, navesti tudi morfij in sorodne snovi. V zacelitveni fazi se lahko pojavijo začasne bolečine (npr. pri kostnem raku). V splošni medicini se bolečina običajno obravnava kot "začetek konca". Večina pacientov sploh ni obveščenih o stranskih učinkih protibolečinskih zdravil, ki vsebujejo morfij: povzročajo zasvojenost, zavirajo dihanje in zavirajo delovanje črevesja. Končni rezultat je smrt zaradi izstradanosti.

V idealnem primeru boste za Germanische Heilkunde izvedeli, preden zbolite. Seveda se konfliktom na splošno ne moremo izogniti. S snovjo pa se lahko že prej soočimo in jo uporabimo v vsakdanjem življenju.

Če na primer nekdo med prijatelji ali družino nenadoma shujša in ima vedno hladne roke, se lahko poskusimo tu vključiti. Ker vemo: ko udari konflikt, je pomembno, da ga čim prej rešimo. Tudi pri "boleznih- kot so banalne okužbe", lahko s pomočjo razpoložljive literature in tabele "psiha-možgani-organ" ugotovimo, za kakšen konflikt je šlo.

Poleg tega se ne moremo izogniti, zanimanju, zakaj je bila Germanische Heilkunde  z vsemi sredstvi, z najmočnejšim bojkotom, zatirana od leta 1981 (vključno z atentati in mojim zaprtjem) in je pacientom - kljub uspešni verifikaciji Germanische Heilkunde (8. in 9. septembra 1998) – vzeta možnost, da bi ozdraveli po tem sistemu.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik