UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Imunski sistem
kaj to sploh je?
V pri nas vladajoči šolski medicini, "bolezen" na splošno velja za "napako narave", kot propad tako imenovanega "imunskega sistema" , kot nekaj "zlonamernega", ki poskuša uničiti organizem in mora biti zato z vsemi razpoložljivimi sredstvi medicine in njeno vojaško strategijo, premagana in odstranjena.
Tako so tudi verjeli, da je "imunski sistem", karkoli si pod tem predstavljamo -nekakšna obrambna vojska telesa - oslabel, tako da so lahko zlonamerne, majhne rakave celice ali mikrobi našli vrzel, skozi katero so lahko prodrli v tkivo in se razširili . Torej bi šlo za mobilizacijo obrambne vojske našega telesa, tako imenovanega "imunskega sistema", proti sovražni množici mikrobov ali rakavih celic, ki so nas želele uničiti.
Po drugi strani je Germanische Heilkunde ugotovila, da v prej veljavnem smislu "bolezni" sploh ni, ampak da so simptomi, ki smo jih prej imenovali tako imenovane "bolezni", dvofazni, smiselni biološki posebni programi narave, od katerih domnevna ena "bolezen" vedno predstavlja le eno fazo.
Vse tako imenovane bolezni v celotni medicini, delujejo na ta dvofazni način. V preteklosti smo zaradi nepoznavanja teh povezav v grobem videli 1000 bolezni. 500 je bilo hladnih bolezni, pri katerih je imel pacient zožene kožne žile, bil bled, hujšal. Drugih je bilo 500 tako imenovanih vročih bolezni, z zvišano telesno temperaturo, razširjenimi žilami, dobrim apetitom, vendar veliko utrujenostjo.
Vse te domnevne bolezni so veljale za ločene "bolezni". Opisane so bili v naših učbenikih in za državni izpit smo si jih morali zapomniti. Zdaj vemo, da nič od tega ni res. Vedno so bile le polovice bolezni in posledično zdaj poznamo samo še, grobo rečeno, 500 dvofaznih smiselnih bioloških posebnih programov (SBS):
- 1. faza je vedno hladna, konfliktno-aktivna, simpatikotona stresna faza.
- 2. faza je, če pride do rešitve konflikta, vedno vroča, konfliktno-rešena, vagotona zacelitvena faza.
3.biološki naravni zakon ureja vse tako imenovane bolezni glede na pripadnost kličnim listom, ki se razvijejo že na začetku razvoja zarodka: notranji, srednji in zunanji klični list.
Ne samo, da vsako celico ali organ v telesu dodelimo enemu od teh tako imenovanih kličnih listov, ampak vsakemu od teh treh kličnih listov pripadajo tudi, odvisno od razvojne zgodovine,
- poseben del možganov,
- posebna vrsta konfliktne vsebine,
- posebna lokalizacija v možganih,
- čisto posebna histologija
- in specifični, kličnim listom sorodni, mikrobi.
Iz tega sledi, da ima vsak SBS prav poseben biološki pomen.
Do zdaj smo mikrobe razumeli le, kot da povzročajo tako imenovane nalezljive bolezni, in to mnenje se je zdelo blizu, ker smo te mikrobe pri tako imenovanih nalezljivih boleznih vedno našli. Toda pri teh domnevnih, nalezljivih boleznih smo pozabili ali spregledali prvo fazo. Ker je pred temi domnevnimi, nalezljivimi boleznimi vedno nastopila konfliktna faza. In ti mikrobi lahko postanejo aktivni šele, ko je konflikt rešen. Torej niso naši sovražniki, ampak nam pomagajo, delujejo na naš ukaz, na ukaz našega organizma, vodeni s strani naših možganov.
Zamislimo si mikrobe kot tri vrste delavcev:
- tiste, ki morajo počistiti smeti (zbiralci smeti), tuberkulozne mikobakterije , ki na primer v zacelitveni fazi (samo razgradnja celic!) počistijo črevesne tumorje (notranjega kličnega lista). Hkrati povejmo, da se mikobakterije - v enakem ritmu kot tumorji staro-možgansko nadzorovanih organov, nastalih iz entoderma- in (starega) mezoderma - sicer v konfliktni fazi že množijo, vendar lahko opravljajo svoje delo šele v konfliktno rešeni fazi (zacelitveni-pcl fazi),
- tiste, ki morajo znova izravnati kraterje bombnega polja (terenski delavci), virusi (če sploh obstajajo), ki razjedo znova napolnijo, torej jo postavijo na nivo okoliškega tkiva (celična gradnja). Viruse (če sploh obstajajo) najdemo le v zacelitveni fazi in le v organih zunanjega kličnega lista, ki jih nadzira možganska skorja. Spremljevalni simptomi so: vagotonija, običajno zvišana telesna temperatura, otekanje povrhnjice ali sluznice, in sicer med različnimi sluznicami otekanje izključno skvamozne sliznice,
- tiste, ki vedno delajo samo na okvarah (osteolizah, nekrozah) organov srednjega kličnega lista(novi mezoderm) , bakterije, ki jih je najbolje primerjati z bagri, ki kopljejo ruševine, da lahko zgradijo novo hišo; z drugimi besedami, da lahko organizem, okvaro pravilno zopet napolni (razgradnja celic in celično množenje!). Toda tudi tu se bakterije množijo le v zacelitveni fazi ali po poškodbah, kjer so bakterije tudi vedno prisotne.
Če "posebni mikrobi" niso prisotni, bo zacelitvena faza kljub temu potekala, vendar ne biološko optimalno, npr. non A, non B, non C-hepatitis. V jetrnih kanalih, ki so obloženi s ploščatim epitelijem in se ob biološkem konfliktu revirska jeza, ulcerozno spremenijo, tako da se odtekanje žolča z večjim premerom izboljša (= biološki smisel/pomen), se z otekanjem t. i. jetrni kanali zaprejo. Posledica: žolč se kopiči in ne more več odtekati. Če je hkrati prizadetih več hepatobiliarnih kanalov, pacient porumeni: zlatenica, rjav urin, svetlo rumeno obarvano blato, zaradi pomanjkanja žolčnega pigmenta.
Toda niso virusi tisti, ki povzročajo hepatitis, kot smo v svoji preprostosti verjeli pametni medicinci, ampak jih naš organizem uporablja, če sploh obstajajo, za optimizacijo celjenja. In naši možgani vedno določajo, kateri mikrobi nam lahko pomagajo, pri katerem delu in kdaj, in sicer, le določena vrsta, ki jim naši možgani dovolijo, da tam delujejo.
In prav tako na ukaz naših možganov, domnevno patogeni, mikrobi spet postanejo dobronamerni, nepatogeni mikrobi, ki se umaknejo v kateri koli del našega organizma, kjer ne motijo, vendar jih je mogoče kadar koli znova aktivirati, če so ponovno potrebni. In ker tega prej nismo vedeli, ne samo, da smo vse tako imenovane bolezni (SBS-e) dojemali napačno, ampak seveda tudi nikoli nismo mogli pravilno zdraviti niti enega pacienta.
Če pa mikrobi niso bili vojska sovražnikov, ampak vojska prijateljev, ki jih je organizem nadzoroval in sistematično načrtoval, kot simbiote, kaj je bil potem tako imenovani imunski sistem - vojska "celic morilcev", fagocitov, T- limfocitnih celic itd., podprt z eskadriljo serumskih reakcij?
Če vprašamo drugače: Kaj ostane potem od tako imenovanega "imunskega sistema"?
Odgovor: zgolj dejstva, ne domnevni sistem.
Ker "imunski sistem" - ta nejasen, nedefiniran izraz, ki se uporablja povsod, brez razlikovanja, ali smo v konfliktno aktivni fazi ali zacelitveni fazi, pri raku, sarkomu, levkemiji ali aidsu, vsesplošno, brez razlikovanj pri vseh tako imenovanih "nalezljivih boleznih "- sploh ne obstaja, v smislu, kot smo prej verjeli.
Tudi pri tako imenovani "bolezen imunske pomanjkljivosti AIDS" naj bi bili masovno vpleteni virusi in T-limfociti . Vendar samih virusov HIV pri pacientih z aidsom nikoli ne najdemo. Nikoli ni nihče opazoval značilno simptomatiko po tako imenovani okužbi s HIV, kot smo je na primer navajeni pri ošpicah ali rdečkah. Prav tako je zelo nenavadno, da bi se "AIDS" kot sum na virusno bolezen obnašal popolnoma drugače kot vse druge virusne bolezni, ki vedno veljajo za prebolene, ko je test protiteles pozitiven, torej, ko je "bolezen" prebolena. Samoumevno je, da takšne očitne simptome seveda vedno spremljajo številne krvne in serumske reakcije. Ampak, ker lastne simptomatike "aidsa" sploh ni, so medicinsko-diagnostični samovolji, vrata na široko odprta.
Če oseba nima pozitivnega testa na HIV in če npr. zboli za rakom, revmatoidnim artritisom, sarkomom, pljučnico, drisko, demenco, glivično boleznijo, tuberkulozo, zvišano telesno temperaturo, herpesom ali vseh vrst nevroloških simptomov ali simptomov odpovedi, potem so, po prejšnjih predstavah, to vse povsem običajne, tako imenovane bolezni.
Če pa ima ista oseba pozitiven test na HIV, potem so to takoj maligni "simptomi AIDS-a", skoraj bi lahko rekli "metastaze AIDS-a", ki kažejo na skorajšnjo bolečo smrt nesrečnega pacienta z "AIDS-om".
Virus HIV, ki ne obstaja (domnevni odkritelj aidsa, gospod Montagnier, je v intervjuju za španski časnik priznal, da nikoli ni videl virusa aidsa!), je bil v glavnem razumljen tako, da so "prizadeti zaradi smrtonosne epidemije aidsa" končno umrli zaradi kaheksije in panmieloftize, kar pomeni, da niso mogli več proizvajati krvi.
Isti potek najdemo pri kostnem "raku" ali bolje rečeno pri raku izgube kosti, torej osteolizi v kostnem sistemu, ki je vedno povezan s panmieloftizo (anemijo) in s katerim je povezan - odvisno od lokalizacije prizadetega skeleta – en poseben konflikt padec-samozavesti.
Zacelitev takega konflikta- padec samozavesti- bi bila nastanek novega kalusa pri kostni osteolizi (ponovna kalcifikacija) z znaki levkemije. Vendar za "aidsom" bodo zboleli samo tisti, ki vedo, da so HIV pozitivni ali pa to sami verjamejo!
Čudno, da tega izjemnega pojava še nihče ni raziskal. Torej mora biti vse skupaj povezano s psiho. Natančneje: če ljudje opazno zbolijo šele potem, ko jim povedo, da so HIV pozitivni. potem je skrajni čas, da si predstavljamo, kaj se dogaja v psihi takšnega pacienta, ki mu povedo tako uničujočo diagnozo, s 50-odstotno prognozo smrtnosti!
Tako kot smo se vedno bali raka, ker je "zlonameren", tako smo se tudi vedno bali "zlonamernih mikrobov".
Tudi če strah pred epidemijami ni povsem neutemeljen, kar pa ni posledica mikrobov, ampak civilizacije - in tudi tu zopet, številnih napak naše civilizacije.
V bistvu obstajata dve možnosti pri mikrobih: bodisi so mikrobi (vsakič za posamezno pokrajino) vsi endemični, to je, da jih imajo vsi, nihče ne more dobiti "novih" mikrobov, ker ima že vse, ki jih pokrajina premore ali pa: s pomočjo "higiene ”, ločitvami in cepljenjem preprečujejo ljudem, da bi "trpeli" zaradi mikrobov ali njihovih toksičnih posledic itd. To pot preizkuša naša ti. civilizacija. V naravi, pri živalih ali avtohtonih ljudstvih se to praktično ne zgodi.
Kar zadeva tako imenovano "tveganje za okužbo", zlasti pri eksotičnih mikrobih, lahko rečemo: Tako kot naš organizem ali računalnik-možgani nimajo programa za avtomobile, letala ali televizijo, tako se tudi naš računalnik-možgani ni sposoben, v nekaj urah, premakniti tisoče kilometrov, v popolnoma različne podnebne pasove, z različnimi mikrobi. Kar je povsem normalno za prebivalce, ki tam živijo, saj tam živijo od otroštva in so prilagojeni, za nas obiskovalce nikakor ni normalno.
Tako imenovani imunski sistem, ki smo si ga v telesu predstavljali kot nekakšno vojsko, ki bi kot v veliki bitki uničevala "maligne" rakave celice in "maligne" mikrobe, v tem smislu ne obstaja. Ustreza dosedanjemu popolnemu nepoznavanju narave "bolezni" in popolni nezmožnosti pravilne ocene in razvrščanja množice dejstev in simptomov s serološkega in hematološkega področja.
Naša današnja šolska medicina, je s svojimi nešteto nedokazanimi in nedokazljivimi hipotezami, ena sama brutalna napaka. Čeprav smo v šolski medicini našli pravilna dejstva pri preiskavah, kot so krvna slika, laboratorijski parametri ali spremembe hematopoeze itd. ali CT slike, so bili zaključki, ki smo jih naredili iz njih, in terapija, ki smo jo nato izvedli, popolnoma napačni. Skladno s tem je bila naša smrtnost zaradi rakave terapije, po 5 letih na primer 95-odstotna. V Germanische Heilkunde je ravno obratno, stopnja preživetja je 95-98%!
"Bolezen" v strogem smislu, kot so nas prej učili na naših univerzah, ne obstaja. Ob tem, kar smo imenovali "bolezni", smo sprejeli napako "matere narave", da je domnevni "imunski sistem" (mišljen kot obrambna sila našega organizma) postal prešibak.
Vendar mati narava ne dela napak, razen če gre za namerne, očitne napake, ki so prav tako smiselne, čeprav včasih z negativnimi stranskimi učinki za posameznika, vendar v korist večje skupine.