Epilepsija - ali epileptična kriza
in za kaj sploh gre

Epilepsija ni ena neprekinjena tako imenovana bolezen, temveč – tudi pri pogostih epileptičnih napadih – kronično ponavljajoča se „konstelacija zacelitvenega procesa“.

Epileptični napad oz. epileptična kriza pomeni tonično-klonični napad v najnižji točki vagotonije v zacelitveni fazi (pcl-faza) – po motoričnem konfliktu. Pred takšnim konfliktom  se je vedno dogodila težka konfliktna izkušnja, tako imenovani DHS (konfliktni šok).

Pri vseh motoričnih paralizah, pri kostnem skeletu ali pri senzorični paralizi, je pomembno vedeti ali je prizadeta oseba desničar ali levičar (test ploskanja):

• pri desničar(jih)-kah so vse mišice desne strani povezane s partnerji, vse mišice leve strani z otroki ali lastno mamo,
• pri levičar(jih)-kah je vse obrnjeno,
• v primeru obojestranske paralize sta bili  vedno obe skupini vključeni v DHS, vsaj v mislih, 
•  
• edina izjema so tisti procesi, pri katerih je bila določena mišica lokalno prizadeta, na primer v nesreči. Seveda to nima nobene zveze z otroki, partnerji ali lastno mamo. Posebna vsebina konflikta je konfliktni strah, da ne bi mogel pobegniti ali se izogniti. 
  Majhen otrok je med cepljenjem utrpel motorični konflikt, ko so ga zavili v brisačo in „vklenili “.

Tako ima vsaka mišica in vsaka mišična skupina torej svoj lasten konfliktni pomen: z ekstenzorsko stranjo noge na primer desničar odriva partnerja stran, z upogibno stranjo ga objema. Glede na intenzivnost motoričnega konflikta , se motorična paraliza poveča, to pomeni, da nobena motorična koda več ne gre ven, dokler obstaja konfliktna aktivnost.

Prizadete so lahko posamezne mišice, mišične skupine ali cele okončine.

Velika nevarnost je vedno v tem, da pacienti zaradi šoka ob diagnozi, običajno utrpijo drugi motorični konflikt – predvsem nog –, ker jim povedo, da bi lahko bili doživljenjsko priklenjeni na invalidski voziček, na primer ob diagnozi multiple skleroze. Pacienti se običajno tega konflikta nikoli več ne znebijo .

Tudi otroci, rojeni s paralizo, so intrauterino utrpeli hud konflikt-DHS, ki je udaril v motorični center. Tu daleč najpogostejši embrionalni konflikt je konflikt krožne žage. Ljudje imamo prav tako prirojene kode kot živali. Že milijone let živimo na istem zemeljskem območju kot lev ali drugi plenilci. Rjovenje leva je za nas ljudi opozorilni znak. To nam je prirojeno in celo zarodek že prepozna levje rjovenje in postane maksimalno nemiren.

Naša krožna žaga približno posnema rjovenje in sikanje plenilca. Noseča mati zarodka je medtem, v naši civilizaciji, svoje instinkte  v veliki meri izgubila. Nič hudega sluteča stoji ob delujoči krožni žagi in z njo celo reže, ne da bi vedela, da bo otrok v njenem telesu paničen ter domneval, da bo mamo v naslednjem trenutku pojedel lev - vključno z njim (zarodkom). In tako po rojstvu  vidimo motorično ali senzorično paralizo ali kombinacijo obojega.

Naši možgani teh civilizacijskih zvokov preprosto še nimajo v programu, ampak jih povezujejo z nevarnostmi, ki so zaradi naših filogenetskih prilagoditev vdelane v naš program . DHS je vedno začetek konfliktno aktivne faze in tudi začetek vsakega obolenja. Zato je pomembno se vedno vrniti k DHS-u.

Vsaka bolezen, ki ima rešitev konflikta, ima tudi ca-fazo in pcl-fazo. In vsaka pcl-faza, kolikor ni prekinjena s konfliktno aktivnim recidivom, ima epileptično ali epileptoidno krizo v najnižji točki vagotonije.

Epileptični napad oz. tako imenovana epileptična kriza, ki bolj ali manj izrazito in dramatično zaznamuje vsako zacelitveno fazo po motoričnem konfliktu, vedno nastane na podlagi možganskega edema. Epileptična ali epileptoidna kriza pomeni, da je edem ustavljen, protireguliran, s strani samega organizma.

Če se torej motorični konflikt razreši, razvijejo tarčni obroči v možganih, edem. Ob tem se motorična funkcija v tej pcl-fazi (zacelitveni fazi) začasno spet očitno poslabša. Poleg tega se vključijo nenadzorovane kretnje. Vedno pride do epileptičnega napada z mišičnimi krči. Takšne kortikalne epileptične krize, ki izhajajo iz hamerjevega žarišča v možganski skorji, se lahko razširijo na celotno možgansko skorjo in povzročijo tonično-klonične krče, z ugrizom jezika, peno pred usti, zaradi udarjanja jezika itd.

Epileptični napad ali epileptična kriza je po svoji naravi naravnanost organizma ob šoku , pri čemer organizem poskuša iztisniti intra- in perifokalni edem hamerjevega žarišča, ker se bo v nasprotnem primeru ,zaradi prevelikega edema, ustrezni relejni center zagotovo zadušil, kar pomeni, da funkcija ni zagotovljena. To je točka preobrata k renormalizaciji, eden s strani narave opremljen kvazi fiziološki in obvezen konfliktni-recidiv (ponovitev) v zacelitveni fazi, kvazi imaginaren.

V tej epileptični krizi pacient v hitrem posnetku ponovno doživi svoj celoten biološki konflikt, konfliktno-aktivne faze. Na ta način organizem doseže, da se edem iztisne in se s fazo diureze (t.i. faza lulanja) sproži renormalizacija. Od tu naprej organizem stremi nazaj k normalizaciji, torej po tej epileptični krizi se mišična inervacija počasi vrača.

Stara predstava, da bi ti epileptični napadi uničili možganske celice, je napačna. Edino dejstvo je, da se prizadeto hamerjevo žarišče v možganih vse bolj brazgotini, kar velja tudi za vse ostale smiselne biološke posebne programe (SBS) s pogostimi recidivi.

Kako brezskrbno in preprosto so se naši možganski kirurgi spopadli s tem fakultativnim znanjem, kaže dejstvo, da so od države do države poskušali operirati "epileptična žarišča", kar je nato večinoma vodilo v nepopravljivo paralizo prizadetih mišičnih skupin in tudi v brazgotinske epilepsije. 

Če ima pacient dva motorična konflikta , vsakega na svoji hemisferi, potem ni le v shizofreni konstelaciji, ampak ima tudi motorično zablodo. V pcl-fazi ima potem pogosto tik, se pravi, da vedno naredi določen gib ali v določeni situaciji, ki je spet povezana s konfliktom, izvede določeno na videz nesmiselno  dejanje, ki pa ga je moč razumeti, če poznamo oba DHS-a.

Poleg motoričnih bioloških konfliktov, ki imajo epileptično krizo v pcl-fazi, imajo v bistvu vse bolezni celotne medicine epileptoidno krizo. Epileptoidno pomeni: podobno epilepsiji. Pri epileptoidnih krizah ne pride do tonično-kloničnih napadov kot pri motoričnih konfliktih, ampak ima vsaka vrsta biološkega konflikta in bolezenska vrsta svojo posebno vrsto epileptoidne krize. Konfliktna vsebina pri senzoričnih konfliktih je strah pred nezmožnostjo čutiti, kar je v naravi večinoma smrtno, in še "strah pred izgubo telesnega stika" ali "strah pred zapuščenostjo".

Narava je skozi milijone let razvijala stanje šoka in njegovo terapijo. Vsako obolenje ima svoje zelo specifične pcl- simptome, ki se pojavijo po razrešenem konfliktu. Kratko fazo preobratne točke oziroma začetek protiregulacije imenujemo epileptična ali epileptoidna kriza. Pri koronarnem ulkusu "rak" to imenujemo srčni napad. Pri tem ne spreglejmo, da imajo tudi zacelitvene faze (pcl-faze) svoje nevarnosti.

V primeru srčnega infarkta, na primer pri konfliktnem trajanju več kot 9 mesecev, kot je pokazala naša dunajska študija srčnega infarkta, se možnosti za preživetje glede na trenutno stanje konvencionalnega zdravljenja bistveno zmanjšajo. Pacienti so 3 do 6 tednov po konfliktolizi (razrešitev konflikta) dobili epilep. krizo. Niti en pacient ni preživel, ki je imel dlje trajajoč revirski-konflikt kot devet mesecev, pri čemer je seveda predpogoj "normalna" konfliktna aktivnost.

To se sicer lahko znatno zmanjša, če se terapija izvaja vnaprej, torej v 3-6 tednih vagotonije (zacelitvena faza) pred epilept. krizo. oz. srčnim infarktom in s pomočjo kortizona in hlajenjem glave upočasnimo možganski edem. To lahko zlahka zmanjša stopnjo umrljivosti zaradi srčnih napadov na manj kot polovico.

Vsak edem v zacelitveni fazi ima svoj vrhunec ali tako imenovano preobratno točko. Če je pacient to krizo preživel in ostaja stanje stabilno, to je brez panike in brez ponovitve konflikta, je pacient večinoma svoje celotno obolenje v veliki meri preživel.

Pcl- faza (zacelitvena-faza), za zdravnika, na splošno predstavlja veliko večjo težavnost kot ca-faza (konfliktno-aktivna faza). Ne samo, da moramo pacienta naučiti, da so simptomi, ki so se mu doslej predstavljali kot slabi, zdaj v večini primerov dobrodošli, prestati je treba tudi prave zdravstvene krize.

Pomislimo denimo na prvo fazo zdravljenja levkemije ali na epileptoidne krize, ki nam zdaj tudi glede zdravil predstavljajo nov izziv, ker smo jih do zdaj, če sploh, potem samo pod drugimi etiketami poznali ali napačno razumeli. Ob celotni paleti zdravil, ki jih vsak pacient prejme v bolnišnici dosedanjega tipa, večinoma zdravnikov več ne ve, kaj, kdaj, kje in kako bo delovalo. Popolna zmota– v bistvu!

Zdaj so v Germanische Heilkunde ugotovljeni zelo natančni kriteriji , kaj so na primer značilni konfliktno aktivni simptomi na psihični, možganski in organski ravni in kateri so značilni simptomi zacelitvene faze, ravno tako na psihični, možganski in organski ravni. Poleg pridejo značilni simptomi na vseh 3 ravneh v času epileptične ali epileptoidne krize, ki so za vsako obolenje nekoliko drugačni, vendar spet specifično značilni, kar zadeva možganske in organske simptome, in seveda tako ali tako značilni za psihološke in vegetativne simptome.

Epileptična ali epileptoidna kriza je pri številnih kortikalnih veliko-možganskih konfliktih najnevarnejši trenutek v poteku biološkega konflikta, na primer srčni infarkt, pljučna embolija, pljučna liza, absenca po ločitvenem konfliktu itd. Pri nekaterih zacelitvenih potekih je celo pcl faza (zacelitvena faza) veliko nevarnejša kot konfliktno aktivna faza. Njena preventivna oslabitev je zato ključnega pomena.

Germanische Heilkunde je stroga, logično-koherentna naravoslovna veda, hkrati pa je tudi najbolj humana in najodgovornejša od vseh ved, lahko razumljiva tako pacientom kot zdravnikom. Temelji izključno samo na 5-tih bioloških naravnih zakonih  – v nasprotju z dosedanjo hipotezno- medicino.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik