UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Terapija v Germanische Heilkunde®
zahteva popolno in jasno razumevanje!
Popoln in jasen razum bi bil nekaj tako preprostega in nekaj tako osrečujočega, prilagojen pacientovi duši, in nekaj celostno zacelitvenega. Toda najpreprostejše je najtežje. Včasih, v daljnji preteklosti, so iz najpametnejših, v smislu razsodne pameti, naredili zdravnike, čarovnike in celitelje, tiste, ki so poznali vse vzpone in padce človeške duše.
Terapija rakavega obolenja po sistemu Germanische Heilkunde® je na prvem mestu sestavljena iz tega, da pacientu razložimo povezave, odstranimo panični strah pred "metastaznimi celicami", ki se plazijo po telesu, mu razjasnimo mehanizem nastanka in potek njegove bolezni, ki ga je večinoma že tudi sam zaznal. Diametralno se razlikuje od zdajšnje terapije šolske medicine, vključno z njeno zunanjo stranjo (alternativna medicina). Pacienta, trpečega oz. potrpežljivega, so vedno zdravili le simptomatsko, pa naj bo to z "obsevanjem in kemijo", morfijem ali z otrobi, sojinimi kalčki, injekcijami omele, rdečo peso, desno sučno mlečno kislino itd.
Ves ta (ne)sistem je zdaj zastarel. Pacient postane "agent ", sodelujoči, ki mora sam rešiti svoj konflikt, morda z določeno mero pomoči, v bistvu pa ga mora rešiti sam. Realna rešitev je vedno najboljša in najbolj drži, je dokončna rešitev. Ni patentiranega recepta za možne rešitve, ki bi jih na splošno lahko dajali vnaprej. Obstajajo samo možne optimalne rešitve za vsak posamezen primer.
Seveda obstajajo tudi konflikti, ki jih realno ni mogoče rešiti in jih je treba obravnavati duhovno. Pri tem nam lahko verska predstava pomaga prav toliko, kot spodbuda ljubljene osebe, po motu: deljeno trpljenje je polovično trpljenje.
Verjetno je bilo vedno tako, tudi pomemben moment religij, ljudem pomagati pri takih konfliktih, ki jih v resnici ni mogoče rešiti ter doseči duhovno rešitev konflikta. Pacientu Germanische Heilkunde® lahko samo povemo, kakšna je pot, ki ga lahko pelje iz situacije. Ali bo izbral to pot ali podobno, je povsem njegova odločitev. Pri nas je pacient, res vodja postopka. V primeru zapletov mu lahko nato terapevt ponovno svetuje.
Vendar, če je pacient pod nenehnim vplivom medicinskih predstav šolske medicine in skače sem in tja, iz sistema šolske medicine v sistem Germanische Heilkunde®, kot se je pogosto dogajalo v preteklosti, potem utrpi izmenične prhe, skoraj neprekinjeno. Vendar tega ne zdrži dolgo, izmučen, saj je že na zadnjih kapljicah svojega rezervnega rezervoarja. Že diagnoza rak ali nomenklatura »generalizirane metastaze«, pacienta takoj vrže v najgloblji orkus brezupnosti. Tudi dosedanje mnenje, da rak ne more nehati rasti, je smrtna obsodba za večino pacientov oz. domnevna smrtna obsodba. Zato je za paciente tako katastrofalno, če so razpeti med upanjem in paniko ter med aktivnostjo in pasivnostjo. Ti "izmenični tuši" so v bistvu najhujši zapleti.
Obstajajo številni zapleti, ki se jih moramo med zacelitvenim procesom bati. To ne vključuje le reparativnih procesov v možganih, temveč tudi reparativne procese okoli rakavega tumorja, kot so običajni v vsaki reparativni fazi, po tako imenovani bolezni, v vagotoniji; kot npr. pri hepatitisu, gripi ali podobno. Tu je povsem normalno, da je pacient nekaj tednov, pri hepatitisu tudi nekaj mesecev, šibek in utrujen.
Če pa ima tako imenovani rakavi pacient v zacelitveni fazi hepatitis in je šibek in utrujen, čeprav se sicer počuti dobro, je nagnjen k temu, da je to nekaj, kar ni normalno. Številni pacienti, ki so med aktivnim obolenjem raka še vedno lahko stali na nogah (simpatikotonija), postanejo, po razrešitvi konflikta, v vagotoniji tako oslabljeni, da zaradi same navidezne šibkosti ne morejo več niti vstati iz postelje.
Pacient, ki je zbolel za rakom, se mora najprej naučiti, da je to stanje zelo dobro, zaželeno, skoraj optimalno.
Prav tako vsak pacient po zlomu kosti, ve, da zlomljena kost med celjenjem boli. Pacientu povedo, da se mora zlom obnoviti, da mora tam nastati kalus in da včasih boli. Pri pacientu, ki je imel osteolitična kostna žarišča, je v osnovi enako. Osteoliza se mora ponovno kalcificirati, območje okoli kosti je močno otečeno, ta proces lahko povzroči zelo hude bolečine, predvsem v kostnih vretencih, ko se medvretenčne odprtine zožijo in s tem stisnejo živce, ki prihajajo iz hrbtenjače. Mnogi pacienti imajo tako hude bolečine v kosteh, da jih težko prenašajo. Če pa pacient zdaj ve, da je bolečina del zacelitvenega procesa , ki se konča z rekalcifikacijo kosti, potem to bolečino veliko bolje prenaša.
Vagotonija v zacelitveni fazi, po tako dolgotrajni simpatikotoniji v konfliktno aktivni fazi, je torej kot dež na presušeni zemlji.
Zdaj je vse v popravilu. Ne samo v možganih, ampak v celem telesu je zdaj poskrbljeno za "zaostala" oziroma odložena opravila: npr. absces, ki je bil na stranskem ognju, se zdaj znova razplamti ali pa se krvavitev, ki je bila z vazokonstrikcijo zmanjšana, zdaj nenadoma okrepi, izgubljena teža se povrne in nenazadnje, sami rakavi tumorji ali nekroze se reparirajo , ponovno kalcificirajo ali s pomočjo mikrobov ponovno zgradijo- ali razgradijo. Vendar pa lahko vsi ti normalni in dobrodošli procesi povzročijo zaplete, na primer v primeru krvavitve ali če edem ovira vitalne poti: tako kot pri davici, dihalne poti, pri bronhialnem karcinomu, bronhije, pri razjedi žolčevoda, žolčevod. Zato ne gre podcenjevati nobenega zapleta.
Temeljito ločimo med zapleti v konfliktno aktivni fazi (ca-faza), funkcionalnimi motnjami, na primer pri sladkorni bolezni, in zapleti v zacelitveni fazi (pcl-fazi). Na možganski ravni imamo največ zapletov v zacelitevi fazi, ko se kot znak zacelitve, razvije lokalni možganski edem in se pojavi intrakranialni tlak in moramo paziti, da pacient ne pade v komo. V tej fazi, v blažjih primerih, tako kot v babičinih dneh, pomagajo že kava, čaj, dekstroza, vitamin C, Coca-Cola in ledeni obkladek na glavi. Toda 60-70 % pacientov v zacelitveni fazi ne potrebuje nobenih zdravil. Vendar lahko to odločitev sprejmete šele, ko vas je CT prepričal, da to res ni potrebno.
Ljudem je treba svetovati, naj se učijo od svojih sobitij. Vsaka žival, ki je v zacelitveni fazi, se obnaša umirjeno, veliko spi in mirno čaka, da se ji povrne (normotona) moč. Nobena žival ne bi brez potrebe šla v tej fazi (zacelitveni fazi) na sonce, ker ima možganski edem in ji njeno instinktivno vedenje, skladno s kodo, pove, da je neposredna sončna svetloba na ta možganski edem lahko le slaba.
Hladilni obkladki na vroče mesto Hamerjevega žarišča (HH) so ravno prava stvar, še posebej ponoči. Pacienti, ki so v zacelitveni fazi, najbolj trpijo ponoči, do približno 3. ali 4. ure zjutraj, ko organizem prehaja nazaj v dnevni ritem. Po mojih izkušnjah te zaplete preživi 95 % pacientov. In celo teh 5 % bi verjetno lahko znižali, če bi z intenzivno nego lahko prešli skozi kritično obdobje, zlasti pacientov, pri katerih se razvijejo možganski zapleti.
Torej, če zdaj vemo, da mora tako rekoč vsako rakavo obolenje po razrešitvi konflikta povzročiti možganske simptome – tudi če jih pacient ne bi opazil – jih je mogoče jasno videti na računalniškem tomogramu (CT) možganov, kot tako imenovana Hamerjeva žarišča in jih je v prihodnosti treba pravilno diagnosticirati. In če to pacient ve, ga ni več treba skrbeti, če kot simptome opazi prehodne glavobole, slabost, vrtoglavico ali dvojni vid in podobno, ki so ga prej lahko spravili v popolno paniko. V večini primerov gredo stvari zelo gladko.
Zdravniki moramo številne možne zaplete videti tako, kot jih vidimo pri kateri koli drugi »bolezni«, kot nalogo, za nas kot zdravnike. Vedno se moramo vprašati: kaj koristi pacientu, če ne umre zaradi raka, ampak zaradi zapleta, ki bi se mu preventivno lahko izognili. Mrtev je mrtev.
Skoraj izključno so k meni našli pot pacienti, nad katerimi je šolska medicina dvignila roke. In moral sem videti, umreti veliko ljudi, ki jim v svoji situaciji in s primitivnimi sredstvi, ki sem jih imel na voljo, nisem več mogel pomagati, ker so jim moji nekdanji sodelavci odrekali pomoč. Mnogim od njih ne bi bilo treba umreti. Prepričan sem, da bi kmalu imeli te zaplete pod nadzorom, če bi le nekaj mojih nekdanjih kolegov pomagalo, zlasti med nevrokirurgi in zdravniki na intenzivni negi.
Terapijo rakavih pacientov je treba razdeliti na 3 stopnje:
- psihična raven: praktična psihična terapija z zdravo človeško pametjo
- možganska raven: spremljanje in zdravljenje možganskih zapletov
- organska raven: terapija organskih zapletov
Vsekakor pa se moramo zavedati, da vse v našem organizmu vedno teče sočasno, sinhrono. V nobenem primeru ne smemo pri Germanische Heilkunde®, ponoviti napako splošne medicine , in jo rezdeliti na posebna področja: torej, nekdo pregleduje dušo, drugi možgane, tretji organe. V osnovi pa je treba razlikovati med konfliktno aktivno fazo (ca faza) in po razrešitvi konflikta, zacelitveno fazo (pcl faza). Če je odgovorni konflikt pri pacientu še vedno aktiven, je treba najprej ugotoviti DHS, konfliktni šok. Z njim poznamo maksimalno trajanje konflikta in vsebino konflikta ter manifestacijo na organu. Zelo pomembno pa je tudi poznavanje konfliktnega poteka, zlasti intenzivnosti konflikta, da bi lahko ocenili konfliktno maso.
Upoštevati je treba ali je pacient levičar ali desničar, ugotoviti morate tudi trenutno hormonsko stanje, na primer, ali je ženska v spolno zreli fazi, ali je v menopavzi, ali jemlje kontracepcijske tablete. Isto (smiselno) velja za moškega. S pacientom moraš sodelovati, da najdeš rešitve za njegove konflikte, še posebej za njegovo paniko. Več kot ima terapevt karizme in zdrave pameti, bolj bo lahko pomagal pri iskanju ali posredovanju izvedljive resnične ali tudi duhovne rešitve. Rešitev, ki jo je pacient našel v takšnem sodelovanju, se mi zdi najboljša, saj jo lahko v celoti podpira. Pacient se lahko iz paničnega konflikta izvleče le tako, da se počuti umirjeno, tako kot žival, ki izstopi iz paničnega konflikta, takoj ko čuti ali začuti svoj zaščitni breg, svoje gnezdo, svojo mater, čredo, trop, sorodno vrsto.
Pomirjevala vseh vrst le zameglijo sliko in skrivajo nevarnost, da se akutni, aktivni konflikt spremeni v subakutni, viseči konflikt. Tudi razburjenja vseh vrst so zelo nevarna in se jim je treba izogibati, saj se lahko vsako vznemirjenje brez razloga stopnjuje in kadar koli sproži nov konflikt.
Če je odgovoren konflikt pri pacientu že rešen, je pomemben čimprejšen CT možganov, saj se pričakuje epileptična kriza. Kriza lahko povzroči zaplet, ki jo tako predhodno že ocenimo. V primeru revirskega konflikta je mogoče oceniti bližajoči se srčni infarkt z razmakom plus/minus 14 dni, če vemo, kdaj je bil konflikt rešen in kako izgleda CT možganov, in ga po potrebi reduciramo, če se zdi potrebno. Vendar pa obstajajo tudi konflikti, ki jih ne smemo več rešiti.
V Germanische Heilkunde lahko operiramo takrat, ko je to smiselno, na primer, ko bi naravno spontano celjenje trajalo predolgo in bi pacientu povzročilo prevelike nevšečnosti, npr. kjer je dojka tako uničena, da je za žensko nadaljnji biološki potek psihično nesprejemljiv.
Zdravljenje z zdravili nikakor ni izključna domena šolske medicine. Vendar pa se v Germanische Heilkunde uporabljajo le za ublažitev ali preprečevanje zapletov pri naravnem procesu zdravljenja. In ne za zdravljenje raka, kot je to običajno pri tako imenovani kemoterapiji, ki je enakovredna izganjanju hudiča. Torej, če me vprašate, kako naj konkretno poteka terapija pri rakavem obolenju?
Pameten, karizmatičen zdravnik vsekakor ve, kaj mislim. Če vprašate mamo, kako celiskrbi svojega otroka, se bo začudila in odgovorila, da ne ve, a do zdaj je vedno uspela svojega otroka potolažiti in ga znova osrečiti. In če ne morem postaviti nobenih trdnih pravil o tem, kako ravnati »psihoterapevtsko« s pacientom, potem žal ne morem postaviti nobenih trdnih pravil o tem, kako ravnati s pacientovimi svojci, njegovim šefom, sodelavci ali njegovimi sosedi, zato da "sodelujejo v igri", še posebej ne, ko so sami vpleteni v konflikt. Ker nimamo samo opravka s pacientom, ampak morajo vsi okoli njega vedno sodelovati, sicer mu je praktično nemogoče pomagati. To je torej prepuščeno zdravnikovi umetnosti zaznave. In roko na srce, sorodnike pogosto sploh ne zanima, da bi njihov stric, svak ali oče ostal pri življenju in se tako celotno »vprašanje dediščine« samo še dodatno odlaša. Tudi zato je terapija otežkočena!
Z Germanische Heilkunde®, pacientu ni treba več biti v paniki. Prav tako ni veliko nadaljnjih konfliktov, predvsem paničnih konfliktov, saj pacient, če je sistem razumel že od začetka, ali še bolje, že pred boleznijo, zlahka prenese predvidljive simptome, predvsem tiste v zacelitveni fazi. Ve, da to v resnici niso bolezni, kot smo vedno verjeli, ampak da je vsak posamezen proces del smiselnega biološkega posebnega programa, ki ga je mati narava uporabila za naše dobro. Zelo dobro razume, kaj se dogaja in kaj se mora dogajati, prav tako pa ve, da 95 % pacientov z Germanische Heilkunde® preživi. Tudi če mnogi od nas tu in tam doživimo nov konflikt in dobimo novega »raka«, je to zelo normalno, to je pač življenje, in ni tako hudo, če razumemo Germanische Heilkunde®.
Nekatere paciente lahko moti, da Germanische Heilkunde® ne predlaga terapije po predhodnem (ne)razumevanju, ampak iz prepričljivega in obsežnega razumevanja Germanische Heilkunde® logično sledi vrsta terapije. Terapija Germanische Heilkunde® najbolj ustreza tisti, ki je biološko namenjena ljudem in živalim in zato "ni medicina za goltanje" - kot je nekoč dejal nekdanji pacient; kar pa ne pomeni, da se zdravila ne uporabljajo, če so koristna ali če pričakujemo prednost za pacienta. Vsa zdravila, ki so simptomatsko dobra, je treba uporabiti v korist pacienta, po načelu, ali bi jih zdravnik uporabil na lastni ženi.