Tinitus - aktiven slušni konflikt

Že vseskozi so ljudje imeli občutek, da obstaja povezava med psihičnimi konflikti, čustvi ter drastičnimi izkušnjami in pretresi v življenju ljudi. Naš nemški jezik o tem zgovorno priča v neštetih frazemih in izrazih, ki se nanašajo na izkušnjo biološkega šoka, DHS (Dirk Hamerjev sindrom); npr. " ne morem verjeti svojim ušesom" ali "to mi še vedno odzvanja v ušesih".

DHS je osnova Germanische Heilkunde, začetek vsake tako imenovane "bolezni" - v resnici smiseln biološki poseben program narave.
Vsak "smiselni rak ali raku enakovredni posebni program" je nastal z DHS, to je zelo težkim, zelo akutno-dramatično in izolativno konfliktno doživetjim šokom, hkrati oz. kvazi istočasno na vseh 3 ravneh: v psihi, v možganih in organu.

Določa konfliktno vsebino, lokalizacijo hamerjevega žarišča (HH) v možganih (ti. tarčno konfiguracijo) in tudi lokalizacijo celične proliferacije, nekroze ali sprememb na organu. To je preveč nad sistem, kar pomeni, da če poznate eno raven, lahko dokončno najdete druge.

Vsaka tako imenovana bolezen celotne medicine poteka v dveh fazah, če pride do razrešitve konflikta, to je s konfliktno aktivno, hladno, simpatikotono fazo, ki se začne od DHS naprej (ca-faza) in konfliktno razrešeno ali  zacelitveno fazo ( pcl-faza).

Zdaj poznamo tri različne klične liste (zarodne plasti) v embrionalnem razvoju, ki nastanejo že od čistega začetka razvoja zarodka in iz katerih se lahko izpeljejo vsi organi:

• notranji klični list (entoderm),
• srednji klični list (mezoderm) in
• zunanji klični list (ektoderm).

Ne samo, da lahko vsak organ v telesu pripišemo enemu od teh kličnih listov, ampak ima vsak od teh kličnih listov tudi določen del možganov (možgansko deblo, mali možgani, veliki možgani), določeno vrsto konfliktne vsebine, specifično lokacijo v možganih, zelo specifično histologijo, specifične kličnim listom sorodne mikrobe in zaradi vsega tega tudi poseben biološki smisel.

Tinitus je eden od organov zunanjega kličnega lista, ki ga nadzira možganska skorja. To med drugim pomeni, da tukaj igra vlogo ročnost. Kajti levičarstvo in desničarstvo se začneta v možganih, od malih možganov naprej. Od malih možganov naprej je vse definirano po straneh. V možganskem deblu ročnost še nima praktično nobene vloge. Vsak človek  je ali levičar ali desničar.

Levičar si, če je tvoja leva roka med ploskanjem na vrhu (aplavz). Levičarstvo na primer premakne konflikt na nasprotno stran možganov, se pravi  desna  malo in veliko možganska polovica je pretežno odgovorna za levo stran telesa, in leva malo in veliko možganska polovica je odgovorna za desno stran telesa.
Zlasti pri konfliktih  možganske skorje je treba razlikovati med trdno dodeljenimi možganskimi releji za partner/partnerka - mama _ ali partner/partnerka - otrok (Opomba: jasnejše črkovanje: stran partner ali stran mater/otrok), in različno dodeljeni možganski releji na revirskem območju.

V primeru tinitusa  ni nujno, da je levo uho desničarja "mati/otroki uho" ali "oče/otrok uho", saj lahko slušni konflikt šteje tudi k revirskemu območju, kjer se na primer  sliši glas revirskega tekmeca, vendar ne verjame svojim ušesom (jelen sliši rjovenje svojega tekmeca).

Tinitus ali slušni rele v možganih je neposredno pod (kaudalno) relejem revirskega konflikta (periinsularno). Zato ga lahko imenujemo tudi "pol revirski konflikt" ali neobvezen revirski konflikt. To ima pogosto pozitiven stranski učinek, saj pri tinitusu v levem ušesu desničar med konfliktno aktivnostjo ne more utrpeti revirskega konflikta na desni cerebralni strani. Toda slušni konflikt je lahko tudi neobvezen z stranjo, odvisno od ročnosti, otrok/mama ali partner.

Tinitus vedno temelji na aktivnem slušnem konfliktu, pri katerem človek nečesa noče slišati. Konfliktna vsebina: "Nisem mogel verjeti svojim ušesom, kar sem slišal, ne more biti res".

Od DHS naprej ima pacient tinitus, odvisno od tega ali je v desnem ali levem ušesu, torej piskajoče, brneče, zvonjenje, žvižganje in sliši tudi glasove pri govoru, vendar le, če ima "govorni tinitus" v obeh ušesih.

Povezano hamerjevo žarišče se nahaja temporalno-kortikalno v srednji levi oz. ​​desni lobanjski fosi, ustrezno povezanemu releju tinitusa. V primeru dvojnega tinitusa, torej če ima pacient tinitus v obeh ušesih hkrati, potem ne trpi le za nevzdržno občutljivostjo na hrup, ampak je tudi v tako imenovani shizofreni konstelaciji, z in brez slišanja glasov.

Primer: Poklicni vojak, ki se je nameraval poročiti, je želel kupiti stanovanje in je s svojega računa dvignil 150.000 DM v gotovini. Vsoto je “v zaupanju” predal svoji nevesti , ki naj bi denar hranila do podpisa pogodbe. Pred podpisom kupoprodajne pogodbe pa je prišlo do hudega prepira. Njegova nevesta je nato poklicala njegovo pisarno in ne le preklicala zaroko, temveč tudi trdila, da ji je pacient  150.000 nemških mark podaril. Ob tem je pacient utrpel ogromen DHS, dvojni slušni konflikt, "saj ne more biti res, kar sem slišal".
Dve uri pozneje je moral na trening streljanja.
Kot vedno je streljal brez zaščite ušes, a tokrat je bilo vse drugače, saj je kolega streljal tik ob njegovem nepoškodovanem ušesu (DHS) in zdaj se mu je streljanje zdelo neznosno glasno.
Po strelski vadbi  je imel večkratni tinitus, torej je bil od takrat v posebni shizo konstelaciji. Tinitus pa ga je tako "obnorel", da ni bil le alergičen na vsak zvok, ampak je vedno slišal tudi glas svoje bivše zaročenke. Takšni pacienti lahko potem utrpijo to, čemur pravimo "norost".

"Vox" ime za glas in pomeni: Pacient sliši glasove. "Slišanje glasov", na primer določen stavek, to v šolski medicini pomeni paranoidno shizofrenijo. Za uboge paciente je bila tako vedno določena moralna smrtna obsodba, kajti enkrat shizofrenik, za vedno shizofrenik. To pomeni, da so bili pacienti do konca življenja uničeni, primer za psihiatrično institucijo, saj se te diagnoze do konca življenja niso mogli znebiti. Enkrat nor - za vedno nor!

"Slišalci glasov" običajno veljajo za nenevarne paranoike, vendar se njihova shizofrena konstelacija lahko kombinira tudi z drugo, na primer agresivno-biomansko konstelacijo. Takrat pa pacienti niso več nenevarni, ker trdno verjamejo v glasove in ukaze, ki jim jih ti glasovi dajejo.
Številni verski fanatiki so "slišalci glasov". Tudi če v sanjah slišimo glasove, doživimo kratkotrajno ponovitev (recidiv), na primer pri visečem slušnem konfliktu (ti. klop). Vendar pa je takšna ponovitev običajno le zelo kratkotrajna, saj prizadeta oseba takoj, ko se zbudi, ve: to so bile sanje!

V Germanische Heillkunde shizofrenija ne obstaja kot značilnost ali kvaliteta v sedanjem razumevanju. Obstaja samo shizofrena konstelacija, to je sočasnost konfliktne aktivnosti v različnih možganskih hemisferah, in ta je načeloma začasna in se lahko reši kadarkoli. Že po razrešitvi le enega od obeh konfliktov je pacient spet "normalen". Torej, če pacient "sliši glasove", potem je vedno v takšni shizofreni konstelaciji.

Slišanje glasov ni nič drugega kot dvojni ali trojni tinitus, le da se namesto enega ali dveh tinitusov nenehno ali pogosteje sliši en ali dva glasu. Vedno je glas ali zvok, ki ga je slišal na DHS slušnega konflikta, ko ni mogel verjeti svojim ušesom. Če je bil zvok akustičnega DHS pok, trk, sikanje, brenčanje ali hrup motorja, je to tisto, kar sliši.

Vendar pa DHS ne določa samo konfliktne vsebine biološkega konflikta, ampak po tej tirnici teče tudi nadaljnji konflikt. Tirnice so dodatni vidiki konflikta ali dodatne percepcije v trenutku DHS. Če pacient pozneje pride na takšno tirnico (alergija), lahko pride do ponovitve celotnega konflikta. Vendar vsaka ponovitev konflikta ne nastane zahrbtno, ampak z ponovnim DHS. Seveda pa ponovitveni DHS, ki nas vrne na konfliktno tirnico, ne zahteva enake čustvene moči kot prvič. Lahko bi ga imenovali tudi "močan opomnik".

Primer: pacient se je ponoči vozil po avtocesti in zaspal za volanom. Moral je voziti ½ km pri 120 km/h z zaprtimi očmi, ko je hitrost padla pod 100 km/h. Prestrašil ga je spremenjen hrup motorja. Imel je DHS s tinitusom v levem ušesu. To mu je verjetno rešilo življenje. Odslej je imel dvojno tirnico, po kateri je zdaj tekel tinitus: V nadaljnjem obdobju je tinitus dobil vedno, ko je bil utrujen za volanom in je hitrost njegovega avtomobila padla pod 120 km/h in ko se je zjutraj zbudil. Kasneje je lahko tinitus dobil tudi zgolj zato, ker je avto s specifičnim hrupom motorja zmanjšal hitrost. Ko pacient dlje časa (1 leto) ni več mogel voziti avtomobila, tinitusa ni bilo več.

Primer: Drugi pacient je imel težave s sluhom, ko mu je davčni uslužbenec po davčni kontroli izjavil: "Doplačati morate 100.000 DM". Pacient ni mogel verjeti svojim ušesom: "To ne more biti res, mislim, da ne slišim dobro!" Vsakič, ko se je v prihodnje spet kaj zgodilo z "davčno blagajno", je pacient stopil na staro tirnico in takoj spet dobil tinitus.

Biološki smisel tega tega dogajanja gre očitno iskati v ca- fazi. Leži v opozorilni funkciji, torej opozarjanju na nevarnost, povezano z akustično informacijo. Vedno je pomembno, da se, tudi če nas tinitus muči, spomnimo, da je del smiselnega biološkega posebnega programa, namreč vedno gre za opozorilo: "Pozor, ob tem hrupu motorja si zaspal ali bil na tem, da boš zaspal! "Pazi, da ne zaspiš, takoj se moraš zbuditi, avto se upočasnjuje."

To pomeni, da na tinitus ne smemo gledati kot na " bolezenski simptom", ki ga je treba "od terapirati", temveč moramo poskušati odpraviti vzrok, kot nekakšno potrebo po opozorilu. Zato je pomembno vedno najti DHS čim prej (ob pojavu tinitusa) in dokončno rešiti konflikt.

Če pa ima pacient stalen tinitus in ga ima že več let, potem govorimo o visečem konfliktu. To pomeni, da je biološki konflikt nenehno aktiven, vendar  navzdol transformiran. Pacient  lahko s tem konfliktom doživi visoko starost.

Konfliktno maso vedno izračunamo kot produkt intenzivnosti konflikta in trajanja konflikta. Obstaja pa tudi pojav, ki zagotavlja, da konfliktne mase skorajda ni: to je tako imenovana shizofrena konstelacija. Pacient v shizofreni konstelaciji ima lahko 15 let aktivne viseče konflikte na obeh straneh in preživi na primer koronarni infarkt, če se konflikti rešijo. Če pa je samostojni revirski konflikt trajal več kot 9 mesecev s povprečno intenzivnostjo konflikta ali 6 mesecev z zelo visoko intenzivnostjo konflikta, potem bo srčni infarkt, ki ni bil odkrit pravočasno, usoden. Mimogrede, v primeru konfliktov, ki jih nadzorujejo stari možgani, je masa konflikta vedno premosorazmerna z velikostjo tumorja.

Terapija tinitusa je v prvi vrstij sestavljena iz ugotovitve, pri katerem DHS je pacient utrpel slušni konflikt. Šele takrat je mogoče skupaj s pacientom poiskati možno rešitev. Pomembno je opozoriti pacienta, da v zacelitveni fazi , ko je konflikt razrešen, ne bo več slišal prizadetih frekvenc –  v  trajanju zacelitvene faze. To se imenuje "izguba sluha" (začasna gluhost na prizadetih frekvencah).

Dozdajšnja šolsko medicinska terapija je bila sestavljena iz dajanja infuzij. Ravno nasprotno od tega, kar bi dejansko morali storiti, saj z začetkom razrešitve konflikta in kot znak zacelitvene faze, Hamerjevo žarišče dobi edem, to je možgani nabreknejo in so nato z dodatno infuzijo skoraj preplavljeni , kar tudi podaljša umetno podaljša zacelitveno fazo. Tudi organsko se celoten rele pretirano napihne. Običajno tudi tukaj velja pravilo, da zacelitvena faza traja toliko časa, kolikor je trajal konflikt (močna izguba sluha v primeru sindroma).

Seveda ni nenavadno, da to zacelitveno fazo mnogokrat prekinejo recidivi, torej ima pacient vmes vedno znova tinitus. Ko pa gre za manjše ponovitve, pride pri pacientu le do manjših  izgub sluha, kar običajno ni tragično. Vendar pa lahko v primeru pogostih ponovitev s posledično nenadno izgubo sluha včasih pride do raztrganin možganskega tkiva z nastankom ciste. Takšna nenadna izguba sluha lahko včasih traja več let, tako imenovana naglušnost ("viseča zacelitev"), tako da se lahko začasno uporablja slušni aparat. Zato je tako pomembno čim prej najti DHS in dokončno rešiti konflikt.

Opomba: razumna analiza o tem, kako je prišlo do izgube sluha pri genialnem skladatelju Ludwigu van Beethovnu, vključno s podrobno razlago "male in velike slušne konstelacije" v knjigi "Die Archaische Melodien®" - glej stran 135, poglavje: "Človeška plat naših velikih skladateljev".

Germanische Heilkunde, ki temelji na biološkem vedenju in konfliktih, postavlja povsem nova merila. Nikakor ni nečloveška, ker je biološko naravnana, nasprotno, odpravlja to brezdušno medicino. Najprej navaja, da v našem organizmu vse teče kot v sodobnem računalniku, le veliko bolj grandiozno, saj je v program vključen tudi velik del drugih živalskih in rastlinskih vrst.

Vsa medicina je bila doslej le simptomatska. Bolezni so bile bolezni organa in jih je bilo treba kot take zdraviti čisto organsko in simptomatsko. To je pripeljalo do naše brezdušne sodobne medicine, v kateri je psiha le nadloga. Vse je bilo zdravljeno z infuzijami ali zastrupitvami, kemo ali skalpelom.
Psiha je veljala za "neznanstveno". To je bilo samo za "norce". Serumski parametri, rentgenske slike in CT slike organov so veljali za "dejstva". Psiha in možgani, ki nadzorujejo vse v našem organizmu, so bili popolnoma nezanimivi.

Pri tem je vse tako preprosto, naš organizem deluje kot sodoben stroj: psiha je programer, možgani so računalnik in telo je stroj. Sistem je še toliko bolj fascinanten, ker si tudi računalnik zgradi svojega programerja, psiho, ki ga potem sam programira.

Če so naši možgani računalnik našega organizma, potem so tudi za vse. Nima smisla si predstavljati, da bi se nekateri procesi tega organizma zgodili "mimo računalnika".
Celotna medicina se mora torej temeljito spremeniti! Pravzaprav čudno, zakaj nihče ni pomislil, da so možgani kot računalnik našega organizma lahko odgovorni tudi za vse tako imenovane bolezni.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik