UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Zdravila
alopatska - homeopatska – alternativna

Zdravila naj bi simbolizirala napredek sodobne medicine oz. to, kar si pod njo predstavljamo. Mnogi pacienti vsak dan prejmejo 10, celo 20 različnih vrst zdravil za in proti vsem mogočem. Zdravnik, ki ne predpisuje zdravil, ni pravi zdravnik. Dražja so zdravila, tem boljša naj bi bila. To je bil velik blef! Najbolj neumno  pri tem je bilo, da je vedno veljalo, da imajo zdravila lokalni učinek, da možgani s tem menda nimajo nič opraviti! V praksi nobeno zdravilo ne deluje direktno na organ, če ne upoštevamo lokalnih črevesnih reakcij pri oralnem vnosu strupa ali zdravila.

Vsa druga zdravila delujejo na možgane in njihov "učinek" je praktično učinek, ki jo zastrupitev možganov oz. njegovih različnih delov, povzroči na organski ravni. Če zanemarimo droge, narkotike in pomirjevala (tranquilizer), ostaneta dve veliki skupini zdravil:

  1. simpatikotoniki – ki povečujejo stres,
  2. vagotoniki - ki podpirajo fazo okrevanja ali počitka

V 1.skupino spadajo adrenalin in noradrenalin, kortizon in hidrokortizon in navidez različna zdravila, kot so kofein, čaj, penicilin in digitalis ter številna druga. Načeloma jih lahko uporabimo, če želimo zmanjšati učinek vagotonega efekta in tako zmanjšati tudi možganski edem, kar je v bistvu dobro, toda njihov presežek lahko povzroči zaplet.

Druga skupina vključuje vsa pomirjevala in antikonvulzive, ki povečajo vagotonijo ali ublažijo simpatikototonijo. Njihova razlika je v tem, da povzročajo tudi različno v možganih.

Penicilin npr. je simpatikoton citostatik. Učinek, ki ga ima na bakterije, je zanemarljiv in nezaznaven, glede na vpliv, ki ga ima na edem bele snovi v velikih možganih. Zato ga lahko uporabimo v ozdravitveni fazi (pcl-fazi) za zmanjšanje edema bele snovi velikih možganov. Na drugih delih možganov pa je slabši od kortizona.

Pomena odkritja penicilina in drugih tako imenovanih antibiotikov ne smemo zanemariti. Toda do tega odkritja so prišli na popolnoma napačnih premisah in predstavah. Domnevalo se je, da bodo produkti razpadanja bakterij delovali kot toksini in povzročali vročino. Potrebno bi bilo samo ubiti hudobne, male bakterije, in se tako izogniti tudi škodljivim toksinom. To je bilo napačno!  Seveda takšni učinki vplivajo tudi na bakterije, naše pridne prijatelje, ki so začasno odpuščeni, ker je bilo njihovo delo prestavljeno na kasnejši čas - z manj dramatičnim izidom.

Treba pa je postaviti vprašanje, v kolikšni meri je sploh smiselno obravnavati smiseln ozdravitveni proces  narave.

Zdravnik Germanische Heilkunde® torej ni sovražen do zdravil, a če predvideva, da je večino procesov mati narava že optimizirala, ve, da zato v veliki večini primerov  podporna terapija z zdravili ni potrebna. Pri krajšem trajanju konflikta in s tem manjši konfliktni masi praviloma v ozdravitveni fazi ni pričakovati posebnih zapletov. Ostanejo posebni primeri, ki bi se v naravi končali usodno, za katere se moramo zaradi medicinske etike še posebej zavzeti. Kljub temu bomo tudi v prihodnje izgubljali paciente. Imamo pa to prednost, da že vnaprej vemo, kaj lahko pričakujemo.

Čisto nič ni koristilo , da smo zmanjšali pogostost pljučnice, tako da sedaj pljučnico imenujemo bronhialni karcinom in pacienti sedaj umirajo zaradi bronhialnega karcinoma, ker smo "bolezen" le preimenovali, toda, če pri pljučnici (ki je ozdravitvena faza po bronhialnem karcinomu) ) vemo, da je konflikt (revirski strah) trajal le tri mesece, potem vemo, da se pljučna liza (epileptoidna kriza = EK) na splošno ne bo končala usodno, tudi, če zdravila sploh ne uporabite. Če pa je konflikt trajal devet mesecev ali več, zdravnik ve, da je epileptoidna kriza, pljučnica vprašanje življenja in smrti, če se nič ne naredi.

V tem primeru bi npr. že prej dajali simpatikotona zdravila, masivno pa bi uporabili tudi kortizon, česar doslej niso delali, in sicer takoj med epileptoidno krizo, da bi pacient prestal kritično točko, ki se vedno pojavi po EK.

Logično in posledično je, da je v primeru novega DHS-a ali recidiva, to je, ko je pacient spet v simpatikototoniji, kortizon takoj kontraindiciran. Vendar dajanje kortizona ne smemo prekiniti naenkrat, ampak ga "zmanjšujemo" v nekaj dneh ali nekaj tednih. Če pacient še naprej jemlje kortizon, to konflikt v smislu intenzivnosti še poveča.

Prav tako bi bilo napačno, če bi pacientom dali pomirjevala, saj vse vrste pomirjeval zameglijo sliko in nosijo nevarnost, da bo akutni, aktivni konflikt postal subakutni, viseči konflikt in lahko pacient kadarkoli preko nadaljnjega konflikta vstopi v shizofreno konstelacijo.

Na primer, če ima pacient simptome angine pektoris, potem se glasi: "Ja, mora dobiti beta blokatorje, mora dobiti pomirjevala, da ne bo imel več angine pektoris." V resnici pa je narava vstavila simptome zato, da se razreši konflikt (revirski konflikt) in ne zato, da bi zdaj nek zdravnik ali alternativni zdravnik, simptome obdeloval in razblinil. Ker bolj kot doktriramo na simptomih, manj možnosti ima pacient za razrešitev svojega konflikta. Čisto odvisno od tega ali še ima instinktiven občutek za svoj konflikt. Namesto tega bi morali pacientu pomagati pri razrešitvi njegovega konflikta, potem ne bo več imel angine pektoris - z zdravili in brez njih. To je ravno nesmisel, da vedno mislimo, da moramo obdelati simptome namesto vzrokov.

Poleg tega pacientu to ne pomaga, nasprotno, celo zelo nevarno je, saj če bi zaradi kakršnih koli okoliščin pozneje spontano rešil svoj revirski konflikt, vendar bi bil konflikt aktiven več kot 9 mesecev, potem pacient v  epileptoidni krizi umre za srčnim infarktom. Previdno moramo pretehtati, ali se sme konflikt razrešiti ali pa je bolj smiselno, instinktivno, kot to počnejo živali (drugi volk), revirski konflikt sicer transformirati, in tako ga ne razrešiti do konca svojega življenja.

Očitno je tudi, da v fazi, ki se zaradi vseh možnih telesnih parametrov bistveno razlikuje od druge faze, torej je popolnoma nasprotno, eno in isto zdravilo ne more "pomagati". Na splošno se je treba vprašati: »Ali pomaga v konfliktno-aktivni fazi ali v ozdravitveni fazi? Toda to pri nobenem zdravilu dosedaj ni bilo nikoli upoštevano. In vse skupaj postane še bolj zapleteno, ko več bioloških konfliktov poteka hkrati in morda celo v različnih fazah.

Na primer pri putiki: pri enem aktivnem karcinomu zbiralne cevi, tj. eksistencialni / begunski konflikt in eni levkemiji, ki je ozdravitvena faza  pri konfliktu samospoštovanja ali pri bulimiji, kombinacija dveh aktivnih konfliktov, hipoglikemije in razjede na želodcu.

Katera zdravila, kroglice, kapljice ali prašek bi morali delovati kje, kako in pri čemu? Mogoče še uspe prikriti enega ali več simptomov, vendar nikoli ne more biti govora o resničnem zdravilnem učinku ali celo zdravljenju.

Ravno tako pri visokem krvnem pritisku, ki ga je sicer mogoče z zdravili umetno znižati, ampak je njegov smisel, da v primeru konflikta s tekočino na primer, funkcionalno kompenzira luknjo v ledvičnem tkivu, ki nastane zaradi nekroze v konfliktno-aktivni fazi, tako da se lahko izloči dovolj urina in sečnine. Toda dokler je konflikt aktiven, ostane tudi krvni pritisk visok. Šele ko se konflikt razreši in z nastankom ciste v ozdravitveni fazi, se krvni pritisk spet sam od sebe zniža in tudi ob daljšem konfliktnem dogajanju preide na starostno primerne vrednosti- in vse to brez zdravil.

Pri vseh ozdravitvenih fazah je tudi pomembno vedeti, ali so  simptomi izginili zaradi popolne ozdravitve ali zaradi novega recidiva, ki zavede z vidnim izboljšanjem. Psevdoterapija s celičnimi strupi (kemoterapija) dana v takšnih ozdravitvenih fazah, si je knjižila, neupravičene simptomatične "uspehe", s tem, ko je smiselne simptome ozdravitve, ob sprejemanju najhujše zastrupitve celotnega organizma, nesmiselno zaustavila.

Toda tudi vse tako imenovane alternativne metode imajo nekaj skupnega z simptomatsko medicino - ne glede na to, ali odmerjajo homeopatsko ali alopatsko, to pomeni, da dajejo veliko snovi ali dajejo malo snovi, ali dajejo kosmiče ali omelo ali kisik, makrobiotiko ali Bachove kapljice ali karkoli drugega, da vsa sredstva delujejo simptomatsko - domnevno. V resnici edino kar deluje je preko možganov in to je zanemarjeno.

Argumenti, kot: "Gospod Hamer, saj duše ne morete izmeriti, ali kaj lahko imate proti Bachovim kapljicam, saj delujejo skozi dušo .....". Na to lahko rečem le: Seveda lahko merim dušo.  Saj vidim, da ima človek pri določenem konfliktu, ki je ja duhovni predhodni proces, na določenem mestu v možganih določeno žarišče in na organu spremembo ustrezajoč temu.  S tem sem spoštljivo omejil odziv duše. Ni mi je treba količinsko meriti, ampak jo tako lahko znanstveno dokažem.

Seveda obstajajo tudi tako imenovani placebo učinki.Če pacientu zdravilo "dobro prodate", je to 80% učinkovito. Toda to ne pomeni, da snov na kakršen koli način deluje, samo da ljudje vanjo verjamejo. Tudi če nekdo z dobrim srcem naredi nekaj dobrega za pacienta, deluje enako dobro, ne glede na to, kako imenujemo postopek.

Naša zmota je temeljila na dejstvu, da smo vedno mislili, da moramo nekaj narediti, na primer z zdravili, v velikih odmerkih ali samo z molekulo. Vidimo pa lahko, da se 80-90% primerov bolnih živalih spontano ozdravi - brez zdravil.

Naj bo dovoljeno vprašanje, kako lahko s kakršnimi koli sredstvi npr. rešimo konflikt, če je to, kot zdaj vemo, najpomembnejši kriterij. Kako bi sploh lahko s kar nekimi stvarmi ustvarili smiseln poseben program narave? Če bi to lahko storili, sem s to rečjo. Ampak tega ne moremo storiti, ne obstaja. Tako imajo lahko nekatere snovi le podporni učinek (blažitev) v ozdravitveni fazi, na primer sirup proti kašlju, nikoli pa zdravilni učinek , ko smo do sedaj domnevno razumevali, saj se je ozdravitvena faza začela že z razrešitvijo konflikta.

Germanische Heilkunde® ni poddisciplina, ki bi se omejila na reševanje konfliktov in prenesla zaplete na druge poddiscipline, ampak je celostna medicina, ki mora paziti na vse korake bolezenske faze na psihološki, cerebralni in organski ravni, in jih imeti v očeh.

Zdravnik Germanische Heilkunde® je zaradi tega iskan tudi kot vse izobražen, človeško usposobljen "medicinski kriminalist". Ker terapija prihodnosti sestoji najmanj v dajanju medikamentov, temveč predvsem v tem, da se pacient nauči razumeti vzrok svojega biološkega konflikta in svoje tako imenovane bolezni ter skupaj s svojim zdravnikom najde najboljšo pot priti iz tega konflikta ali se v prihodnje vanj ne več spotakniti. Seveda bi tak zdravnik pri pacientu uporabil vse koristne možnosti, vključno z medicinskimi in kirurškimi vrstami, vendar le - če je potrebno, na primer, da bi se izognil možnim zapletom pri naravnem procesu zdravljenja, in bi to storil tudi pri sebi.

Germanische Heilkunde® je sama po sebi popolna, temelji na 5-tih bioloških naravnih zakonih - brez ene same hipoteze in je bila 8./9. septembra 1998 verificirana s strani Univerze v Trnavi (Slovaška) in potrjena 11. septembra 1998. Če bi torej želeli karkoli narediti, bi moralo biti to v harmoniji s temi 5-timi naravnimi zakoni Germanische Heilkunde®.

Dokler pa obstajajo ljudje, ki mislijo, da lahko na primer z zdravili okrepimo imunski sistem, lahko rečem le, da niso razumeli Germanische Heilkunde®.

V konvencionalni medicini, vključno z alternativno medicino, imajo vsi "uspehe". Predstavljali so si, da bodo ti uspehi tem večji, v kolikor bo pravilnejša izbira zdravil. A uspeha ne zaslužijo zdravniki, naturopati, zdravilci ali drugi t.i. terapevti, ampak v prvi liniji pacient sam. Prav tako sam programira neuspeh, saj tako uspeh kot neuspeh vedno sledita 5-tim biološkim naravnim zakonom Germanische Heilkunde ®.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod:Anita Kogelnik