Zbirka različnih

SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV

po znanju Germanische Heilkunde® dr. med. Rykea Geerda Hamerja

Rak na dojki
najpogostejši rak pri ženskah

V čustvenem smislu ženska svojo navezanost na otroka in na partnerja lokalizira predvsem v prsih. Zato so bolezni dojk tudi najpogostejša bolezen pri ženskah.

Po Germanische Heilkunde ločimo dve vrsti raka na dojki v prsih:

  1. tako imenovani rak mlečne žleze, v medicini znan tudi kot adenoidni karcinom dojke, otipljiv kot trden, kompakten vozlič ter
  2. tako imenovani rak mlečnih vodov, v medicini znan tudi kot intraduktalni karcinom – pravzaprav intraduktalni ulkusni dogodek – pri katerem  v konflikno aktivni fazi ni mogoče ničesar otipati. Pacientka kvečjemu čuti rahlo vlečenje na prizadetem predelu dojke.

Poleg tega seveda obstajajo običajni kožni karcinomi na zunanji koži dojk, ki se na enak način nahajajo tudi na preostalem delu telesa, vključno z nevrodermitisom skvamoznega epitelija kože.

V osnovi so konflikti

  • za karcinom mlečne žleze je konflikt vedno spor ali skrb
  • za duktalno razjedo mlečnega voda je konflikt vedno ločitev (ločitveni konflikt).

Vemo, da obstajajo desničarji in levičarji. To lahko vsak sam preveri. Če ploskate, kot v gledališču, je zgornja roka, ki leži zgoraj (oz. tista, ki ploska), vodilna in določa ročnost, tj., če je desna roka na vrhu (oz.ploska), potem si z vidika možganov desničar, nasprotno, če je leva roka na vrhu (oz.ploska), potem si z vidika možganov levičar. Ta test je zelo pomemben, da ugotovimo, na kateri hemisferi možganov človek deluje, saj je zelo veliko "prekvalificiranih" levičarjev, ki se imajo za desničarje. Poenostavljeno povedano, saj je desna polovica malih  in velikih možganov odgovorna predvsem za levo stran telesa in obratno - leva polovica malih in velikih možganov je odgovorna za desno stran telesa.

V primeru desničarke lahko na kratko rečemo:
Leva dojka je odgovorna za otroka in mamo ženske ter gnezdo (stanovanje, hišo), desna dojka pa za partnerja (moža ali prijatelja) oziroma tudi partnerje, torej vse ostale ljudi (oče, brat ali sestra, tašča, šef, sosedje itd.) – razen majhnih otrok oziroma ljudi in živali, ki jih dojemamo kot otroke.

Če ima desničarka raka mlečnih žlez na levi dojki, potem ima bodisi konflikt zaskrbljenosti zaradi svojega otroka, svoje matere ali svojega gnezda, bodisi se prepira s svojim otrokom, svojo mamo ali glede svojega gnezda. Po drugi strani pa, če gre za razjedo mlečnega voda, potem ima ženska konflikt ločitve od svojega otroka, od svoje matere ali od svojega gnezda.

Pri levičarki je ravno obratno:
Desna dojka je za otroka, mamo ženske in gnezdo, leva dojka pa za partnerja-e (kot zgoraj).

Torej, če ima raka mlečnih žlez na desni dojki, je to konflikt skrbi za njenega otroka, njeno mamo ali njeno gnezdo. Če ima duktalno razjedo mlečnega voda na desni dojki, potem ima ločitveni konflikt od otroka, matere ali gnezda.

Tako kot je konfliktna vsebina pri obeh vrstah raka dojke različna, se tudi releji, mesta v naših računalniških možganih, seveda nahajajo na različnih mestih naših možganov.

Releji za raka mlečnih žlez se nahajajo v lateralnem zunanjem malomožganskem področju in spadajo v srednjo zarodno plast (srednji klični list).
Releji za razjede duktalnih mlečnih vodov se nahajajo v senzoričnem kortikalnem centru možganske skorje in - kot že omenjeno na začetku - na nasprotni strani glede na organ.

Rak mlečne žleze je eden od rakov, ki jih nadzirajo stari možgani, kar pomeni, da po ontogenetskem sistemu SBS raka in raku enakovrednega SBS (3. biološki naravni zakon), pride v konfliktno aktivni fazi do celične proliferacije (celični plus).

Nasprotno pa so razjede duktalnih mlečnih vodov proces, ki ga nadzirajo veliki možgani in povzročajo v konfliktno aktivni fazi razjede, torej okvare tkiva.

V zacelitveni fazi se nato vse obnaša obratno:
Tumorje, ki so zrastli med konfliktno-aktivno fazo, mikrobi, če so prisotni, torej npr. glivice in glivične bakterije, kot tuberkuloza, zasirijo in ponovno razgradijo, medtem, ko pri veliko možgansko nadzorovanih okvarah tkiva pride v zacelitveni fazi do ponovne gradnje s celično rastjo. V ta namen se kot pomožni mikrobi uporabljajo izključno tako imenovani virusi (če sploh obstajajo!). To je kirurgija narave!

Šolska medicina ni poznala povezav, ni znala ločiti med konfliktno aktivnostjo in zacelitveno fazo in je vse, kar povzroča celično proliferacijo ali spremembe tkiva, enostavno označila za maligno. Nasprotno pa so razjede, ki pa povzročijo zmanjšanje celic v konfliktno aktivni fazi, označene kot benigne.

Primer: materi je dojenček padel iz rok, udaril z glavo ob tla in bil nekaj časa nezavesten. Kot desničarka je mati utrpela biološki konflikt mati/otrok leve dojke z DHS (Dirk Hamerjev sindrom). Iz tega DHS je v materini levi dojki zrasel adenoidni rak mlečne žleze, tj. povečalo se je tkivo mlečne žleze.

To nikakor ni nekaj nesmiselnega, kar tukaj počne materin organizem z izgradnjo dodatnega tkiva mlečne žleze, saj je očitno namen pomagati dojenčku, ki ima zaradi te nesreče motnjo v razvoju, da dobi več materinega mleka. Na ta način skuša materin organizem nadomestiti nastalo škodo.

Dokler torej konflikt traja, tako imenovani tumor mlečne žleze raste, torej proizvodnja mleka se ustavi. Konflikt se razreši šele, ko je otrok spet popolnoma v redu, torej mlečne žleze prenehajo rasti. Učinek: mati ima veliko več mleka kot prej na domnevno bolni strani, čeprav je v simpatikotoniji, torej v konfliktno aktivni fazi.

Vidimo, da so bile spremembe, ki jih imenujemo bolezni, pravzaprav ravno nasprotje bolezni, namreč: zelo pomenljiv proces v interakciji narave, na primer med materjo in otrokom ter materjo in partnerjem.

Ena druga ženska, ki je imela konflikt z možem in je pred prvimi tremi meseci nosečnosti razvila rak mlečnih žlez, ki se je po nosečnosti znova konfliktno razplamtel, je imela dolgo časa mleko na partnerjevi desni dojki, medtem ko je na levi dojki mleko že zdavnaj presahnilo. Ob koncu dojenja se je rak mlečne žleze nato z tuberkulozo, z običajnim nočnim potenjem zasiril in ponovno razgradil.

Ta proces lahko, ni pa nujno, spremlja bolečina, tako imenovana bolečina malih možganov, ki jo najdemo tudi v preostalih delih človeške usnjice, posebej hude, na primer pri pasovcu. Ženske takrat govorijo o hudi,  zabadajoči bolečini na mestu vozla, tako imenovani brazgotinjeni bolečini. Na računalniškem tomogramu (CT) dojke lahko na koncu, na nekdanjem mestu  mlečno žleznega vozla, vidimo kaverno.To je na primer biološki potek, ki je še danes pravilo med primitivnimi ljudstvi .

Pri ženskah v tako imenovanih civiliziranih državah ti procesi običajno potekajo po doječem obdobju. Torej, če ima ženska v civilizaciji konflikt mati/otrok, medtem ko ne doji več, potem raste takšen tumor mlečne žleze in posnema namen, dati več mleka dojenčku, ki je sicer večinoma že otrok, in ne več dojenček. To je tisto, zaradi česar so naši sodobni zdravniki videli ta tumor kot nekaj popolnoma nesmiselnega, bolnega, kot degeneracijo narave, ker so izgubili razumevanje prvotnega pomena.

Ampak tudi pri ženski v naši civilizaciji se ti procesi odvijajo analogno, čeprav ženska ne doji in v zacelitveni fazi - če do tega pride - tumor sesirijo tuberkulozne bakterije (če so prisotne) in ga razgradijo. Če tuberkulozne bakterije niso prisotne, ostane vozel za vedno, se inkapsulira, ampak se seveda ne sesiri več.

Ampak, boste vprašali, kako lahko potem sploh umreš zaradi raka na dojki?

Če odmislimo redka, zelo, zelo dolga konfliktna dogajanja, ki lahko v redkih primerih vodijo tudi v smrt, je treba reči, da so iatrogeni to je panični konflikti, ki jih sproži medicinska nevednost ko diagnosticirajo rak dojke (panika pred rakom, panika smrti, padec samozavesti) itd., ki nato sprožijo nov rak, ki ga šolska medicina imenuje (»metastaze«) – danes so na žalost norma – in zaradi česar lahko človek umre. Toda nič od tega sploh nima več nobene zveze z dejansko boleznijo.

Torej, medtem, ko pri raku mležnih žlez v konfliktno aktivni fazi vidimo povečanje mlečno žleznega tkiva, pa pri SBS dogajanju mlečnih vodov, v konfliktno aktivni fazi razjede, celični minus v sluznici mlečnih vodov.

Psihično gledano, je vedno prisoten ločitveni konflikt: ali mati/otrok ali ženska/mama ali od partnerja. Pri tem si moramo ta proces predstavljati zelo realistično, kot da bi bili ti posamezniki zlepljeni z lepilom in bi ob ločitvi odtrgali košček  kože, kot običajno vidimo na ostali koži ob klinični sliki nevrodermatitisa . Te razjede so en simptom. Drugi simptom je senzorična paraliza mlečnih vodov.

Ko se senzorična paraliza razširi na zunanjo kožo prsi, pacientka v bradavici sploh nima več občutka. Ta proces redko opazimo, medtem, ko pa pri karcinomu mlečne žleze lahko vozel, odvisno od velikosti dojke in lokacije prizadetega predela, otipamo že po nekaj tednih.

Izjema pri raku mlečnih vodov je t.i.  skirozni vozel, ki se razvije, ko konflikt traja skoraj neomejeno. Lahko bi ga imenovali tudi rak krčenja brazgotin. Tak skirozni rak je včasih na mamografiji viden kot zgostitev. Značilni so tudi majhni madeži vodnega kamna.

Če pride do rešitve ločitvenega konflikta, potem vidimo, da se pojavi zaplet, ki biološko sploh ni bil predviden, saj bi pri normalnem poteku dojenček mleko v zacelitveni fazi posesal . Čeprav sedaj ne nastaja mleko, nastaja pa izloček iz rane (sekret), ki pogosto ne more odteči in zato se dojka zamaši, postane vroča in rdeča, v zelo kratkem času oteče. Dojka se torej poveča šele z začetkom zacelitvene faze , medtem ko je bilo pri raku mlečne žleze obratno.

Puščanje dojke, je pozitiven znak in pomeni, da se izloček iz bradavice izliva navzven ali celo kaplja, torej prizadeti mlečni vodi niso popolnoma otečeni, lahko pa se izloček izprazni navzven. Neprijetno je, da se občutljivost zdaj povrne, običajno celo pretirano, tako da govorimo o preobčutljivosti (hiperesteziji). Včasih pacientka opazi tudi notranje krčenje dojke, če konflikt traja dlje časa.

Operirati je treba le, če je smiselno, če bi spontano celjenje trajalo predolgo ali če so nastali posledični konflikti. Na primer, če se pacientka počuti iznakaženo zaradi vozla in se je s tem DHS-om razvil melanom, in/ali  če iz nekega razloga poči prekrivni skvamozni epitelij, potem imamo odprto, pekočo, smrdljivo dojko, ki lahko povzroči nelagodje. Enako se zgodi, ko je dojka z vbodom ali rezom odprta.

 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik