Karcinom zbirnega kanala ledvic

“ledvična insuficienca”
vzrok in biološki smisel

Ledvica je v bistvu sestavljena iz 3 vrst tkiva, najstarejši del so zbirni kanali. Ti so sestavljeni tako rekoč iz črevesne sluznice, ko so naši predniki še živeli v vodi, imeli pa so tudi različne funkcije: senzorično, motorično, sekretorno in resorptivno.

Vsebina konflikta pri zbirnem kanalu je vedno begunski ali eksistencialni konflikt. Vključuje:

• izgubiti vse,
• kot bi bil bombardiran,
• počutiti se od vseh zapuščenega,
• strah pred bolnišnico,
• občutek neposkrbljenosti ali slabe oskrbe,
• občutek-kot-v-puščavi = brez vode.

Je zelo pogost pri pacientih z rakom (pred tem DHS), na primer pri bolnišničnem zdravljenju (kemoterapija) oziroma operaciji v bolnišnici ali kadar obstajajo konflikti eksistencialne narave – vključno z lastnim obstojem. Pogosto tudi pri starih ljudeh, ki so »izgnani« v dom upokojencev. Pa tudi pri otrokih, katerih mame na primer delajo in morajo zato ostati pri babici ali v vrtcu....

Ta arhaični konflikt izhaja iz evolucijskega obdobja, ko smo še živeli v vodi in nas je val naplavil na obalo, tam smo bili begunci, dokler nas velik val ni vrnil nazaj v vodo. Vsaka kapljica vode je bistvena za ljudi ali živali, ki v puščavi umirajo od žeje. Zdi se, da ima ta potreba pri kopenskih bitjih absolutno prednost, saj brez vode ni več presnove.

Torej, če se v našem organizmu med katero koli zacelitveno fazo kopiči edem, na primer hepatitis, ledvična cista, cista na jajčniku, kostna osteoliza pri rekalcifikaciji ali otekanje dojke v zacelitveni fazi duktalne razjede dojke ali vranica, potem se, če pride tudi do karcinoma zbirne cevi ledvic v aktivni fazi, voda prekomerno shranjuje (sindrom!).

Tudi edem hamerjevega žarišča (HH) v možganih, torej intra- in perifokalni edem v HH, je ob hkratnem aktivnem begunskem konfliktu pretirano velik! "Majhen konflikt- revirska jeza" v zacelitveni fazi, ki ga imenujemo hepatitis, se lahko nato spremeni v masivno hepatomegalijo, ki jo pacient po deseti ponovitvi ne preživi več.

Ali en neškodljiv transudatni plevralni izliv, na primer zaradi levkemičnega celjenja  parasternalne (poleg prsnice) rebrne-osteolize, ki se jih običajno komaj ali sploh ne opazi, tudi na CT ne, ne more objektivizirati, ker organizem absorbira transudativni izliv z enako hitrostjo kot nastane, postane nenadoma plevralni izliv, ki močno omejuje dihanje in mora biti punktiran.

Organizem rabi ali uporablja predel, organ ali del možganov, ki je že preplavljen z edemom vagotone zacelitvene faze, še dodatno kot vodni rezervoar, saj se vsaka kapljica vode varčuje in kopiči. Očitno so za takšno kopičenje najprimernejši organi ali deli organov, ki so že edematizirani.

Torej, za obseg otekline organa ali njegove okolice ni bila odločilna le predhodna konfliktna masa (v primeru t.i. transudativnega izliva), temveč tudi sočasni spremljajoči begunski ali eksistencialni konflikt s karcinomom zbirne cevi ledvic v konfliktno-aktivni fazi = sindrom!

Ni pomembno, ali se nam zdijo ti procesi dobri ali koristni za naše tako imenovano civilizirano življenje, pomembno je le, ali se je ta kombinacija v preteklih mnogih milijonih let biološko izkazala. Lahko le opazujemo, registriramo in se na to usmerimo.

Do zdaj so bili vneti boleči sklepi znani kot protin (putika), ki niso bili  na splošno vneti kot pri akutnem sklepnem revmatizmu ampak so imeli "protinske nodule", ki so bili zelo boleči. Sečna kislina v serumu je bila vedno povišana, zato so v preteklosti poskušali stanje omiliti z (brezmesno) dieto, tako imenovano »purinsko osiromašeno dieto«. V Germanische Heilkunde se protin predstavlja kot sindrom; sovpadanje zacelitvene faze kostnega raka, namreč levkemije, s konfliktno aktivno fazo begunskega konflikta.

Če gledamo na begunski konflikt z vidika razvojne zgodovine, kot starodaven, arhaičen konflikt, ki ga nadzira možgansko deblo, zadrževanje vode v konfliktno aktivni fazi, zasilna zavora ali poseben biološki program pomeni:

a) izločiti malo vode in
b) čim več vode absorbirati.

Vidimo paciente, ki se tako rekoč »napijejo do smrti«, ker želijo po svojem arhaičnem posebnem programu absorbirati čim več vode.

Če bi bilo prvobitno bitje še vedno v mlaki vode, bi še vedno vsrkalo čim več vode, da bi povečalo svoje možnosti za preživetje.
V ta namen se je oblikoval kompakten tumor zbirnih cevi, tako da se »izločevalno sito« bolj ali manj zamaši oziroma stisne, da zadrži vodo v organizmu. To je tudi biološki pomen karcinoma ledvičnega zbirnega kanala. Smo v puščavi, varčevati moramo z vsako kapljico vode!

Pri begunskem in eksistencialnem konfliktu se voda zadržuje (»retinira«). Tako naša pametna mati narava shrani dragoceno vodo v naš organizem: 5, 10 kg (= 10 litrov) ali v primeru obojestransko aktivnega begunskega konflikta zlahka 20 kg = 20 litrov.

In danes je begunski konflikt hkrati tudi eksistencialni konflikt. Pri naših evolucijskih »prednikih« ni šlo za službo in ne za hišo ali dvorišče, temveč za golo fizično eksistenco. Hrane, še posebej beljakovinske, ni bilo več, ko so naše "prednike" vrgli iz morja na obalo. Bili so begunci in beljakovinsko podhranjeni. Za te izredne razmere je mati narava konstruirala SBS, čemur pravimo begunski in eksistencialni konflikt, to je varčuj z vodo in varčuj z beljakovinami! 
Kajti brez beljakovin  je tudi smrtno.

Kreatinin je organska spojina dušika in ogljika, preostalo stanje presnove beljakovin. Vendar: organizem bi lahko, z malo presnovne energije, kadarkoli  pretvoril kreatinin nazaj v beljakovine!

Ravno to je razlog, zakaj "zadržuje" tudi sečnino in kreatinin, kakor zadržuje vodo = kot železno rezervo!
Mati narava ne dela napak, ne iztiri, ampak ima nekaj pametnega v mislih, ko "nabira" kreatinin in beljakovine: pač urgentni program!

In še nekaj:
Pri begunskem konfliktu se serumske beljakovine (običajno 6,5 - 7,2 mg%) nekoliko povečajo, ne veliko, a vseeno. To smo vedeli že prej od uremikov. Zato je bila kot spremljevalna terapija uporabljena "ledvična dieta":
Dieta skoraj brez beljakovin. Takoj ko je organizem dosegel rešitev svojega begunskega in eksistencialnega konflikta, je z nočnim potenjem (če so bile prisotne mikobakterije), torej s tuberkulozo v pcl fazi, izločal povečano sečnino in kreatinin, tako da se je vrednost spet normalizirala. Toda poleg tuberkuloznega gnoja je izločal tudi beljakovine (tako imenovana »albuminurija«).

In to tudi danes izloča, če ni prisotnih mikobakterij (tj. tuberkuloza). Zato smo naše paciente iz nevednosti hranili z »beljakovinsko revno«, hrano, saj smo pri »ledvičnih pacientih« v zacelitveni fazi govorili o »beljakovinskem diabetesu«. Pa saj nič nismo vedeli.

Organizem mora torej – kar je tudi očitno – imeti na »kupu« ne le sečnino in kreatinin, temveč tudi beljakovine. In ker mati narava deluje zelo varčno, velja naslednje: če težave ni več, se kreatininski in beljakovinski depoji lahko razgradijo, kot se tudi odplakne shranjena voda. Moto: preveč dobrega je slabo. Tako so depoji ponovno izpraznjeni.

Ko to zdaj vedo vsi rečejo: seveda, in seveda je tudi očitno: Če organizem deponira vodo, mora deponirati tudi sečnino in kreatinin!

Že 27 let (opomba: to vsebino je napisal dr. Hamer leta 2005) – od Dirkove anurije – so ledvice tema mojega nenehnega razmišljanja. Mislil sem, da sem skoraj vse ugotovil, vendar mi je manjkala ena stvar: zakaj se vrednost kreatinina dvigne pri begunskem/eksistencialnem konfliktu zbirne cevi, zlasti dvostranskem? Danes mi je padlo »kot luske z oči«: Seveda, le tako je to možno!

Predstave prejšnje medicine o tako imenovani uremiji, kot imenujemo povečanje tako imenovanih "urinskih snovi", so izhajale iz tega, da presnova ledvic "iztiri", je nezadostna, nesposobna izločati te snovi, ostanke snovi beljakovinske presnove, iz krvi (skozi ledvice). Zato smo govorili o "odpovedi ledvic" ali uremiji, ki mora v primeru dveh "pokvarjenih ledvic" brez dialize, neizogibno voditi v smrt zaradi uremije

Povsem drugače pa je s tako imenovanim vodnim ali tekočinskim konfliktom, ki prizadene ledvični parenhim (ledvično tkivo), pri katerem v konfliktno aktivni fazi ne pride do tumorja, temveč do nekroze ledvičnega tkiva, ki izvira iz druge zarodne plasti in razvojno mlajšega obdobja, v katerem je bil posameznik že naseljen na kopnem in je element »voda« lahko posledično postal konflikt.

Torej, medtem ko je bil konflikt starega dela ledvice (zbirnih kanalov) konflikt pomanjkanja vode, tako imenovani vodni konflikt ne izvira samo iz drugačne zarodne plasti, ampak tudi iz drugačne filogenetske razvojne epohe. V tem času je bil prednik človeka že »dihalec zraka«, izločanje vode ni bilo več vzeto iz črevesja, temveč iz krvnega obtoka. Od tod tudi »program pomoči«, da se v primeru vodnega konflikta v konfliktno aktivni fazi vedno preventivno poveča pritisk krvnega obtoka (t. i. visok krvni tlak).

Ledvice smo si predstavljali kot motor, kjer so valji izrabljeni, in je zato nezadosten. V resnici pa so to vse aktivni biološki procesi, ki imajo vsi svoj biološki smisel, ki nam je bil prej neznan. Za zbirne cevke (tubuli) je na primer biološki smisel v konfliktno aktivni fazi in pomeni aktivno zadrževanje vode. Za ledvični parenhim (glomeruli) je biološki smisel v zacelitveni fazi, v kateri se ledvica s tvorbo ledvične ciste poveča in je po dokončanju ciste (t. i. induracija) veliko bolj funkcionalna kot je bila prej. S tem organizmu odpade potreba po hipertoniji (visokem krvnem tlaku). Zdaj lahko ledvični parenhim (glomeruli) izloči več vode!

Včasih smo vse to razumeli kot "odpoved ledvic". To je bilo napačno. Bistvena napaka je bila, da smo napačno razlagali aktivne, smiselne biološke procese, npr. začasno zadrževanje vode, kot "tubularno odpoved ledvic". Medtem, ko se je vnos vode, prvotno torej, zgodil iz črevesja v tkivo, in je izločitev vode ravno tako sledila v črevesje,  je prišlo do spremembe šele skozi glomerularno ledvično tkivo.

Kot mlajši del naših ledvic so bili zgrajeni glomeruli.
Ta mlajši del naših ledvic je odgovoren za filtriranje krvi in ​​izločanje urina. Tubuli ponovno absorbirajo del vode in s tem koncentrirajo urin.
Reabsorpcija tako imenovanega primarnega urina je tisto, kar pri zadrževanju vode v primeru biološkega konflikta intenzivira . Posledično se lahko povečata vrednosti kreatinina in sečnine v serumu, vendar se še vedno od osebe do osebe razlikujeta.

Tudi oligurija se v šolski medicini obravnava kot ledvična insuficienca. Zdaj pa vemo, da gre za aktiven proces karcinoma zbirnih cevi obeh ledvic. "Uremična zmeda", ki so jo pogosto omenjali v preteklosti, je preprosto bila shizofrena možgansko debelna konstelacija dveh v možganskem deblu nasprotujoče stoječih si begunskih konfliktov:

Pacienti so v času konfliktne aktivnosti popolnoma neorientirani, torej dezorientirani, ne vedo več, kje so, kam naj gredo in kdo so. A tudi to ima arhaično-biološki smisel, in sicer, da se posameznik, vržen na kopno, ne sme preveč oddaljiti od vode, da bi ga lahko naslednji val zopet odplavil nazaj v vodo.

Vedeti moramo tudi, da organizem s tako imenovano oligurijo (zmanjšano nastajanje urina), torej izločanje le malo urina (150-200 ml), lahko vseeno izloči vse urinske snovi, ki se jih mora znebiti zaradi presnovnih razlogov.

Po dosedanjem razumevanju pa je veljalo, da je treba pri dializi, v nasprotju s pravili organizma, dializirati tudi vodo, ki jo organizem želi zadržati, ker se je domnevalo, da pacient nima več možnosti za izločanje vode. Polovica vseh dializ, ali več, se opravi le »z namenom odvzema tekočine«, kar načeloma ne bi bilo potrebno.

Kako pomemben je biološki smisel za razumevanje teh odnosov, kaže na primer naslednje:

Pri razvojno mlajših organih, začenši z organi, ki jih nadzirajo mali možgani, vidimo, da so organi in tudi možganski releji definirani: npr. dojka-mati/otrok nasproti  dojka-partner. Torej, če amputirate dojko-mati/otrok, se biološki smisel dejansko ne more prestaviti na dojko- partner. 

Drugače je pri karcinomih zbirnega kanala. Če je bila ena ledvica že odstranjena, bo karcinom zbirnega kanala, ob recidivu (ponovitvi konflikta), preskočil na drugo ledvico, da bi izpolnil biološki smisel, namreč zadrževanje vode. To je nekoč vodilo k napačnemu prepričanju, da so nekatere "maligne" celice slučajno "priplavale" v drugo ledvico.

V primeru vodnega konflikta z nekrozo ledvičnega parenhima pa se proces z ekstirpirano (odstranjeno) ledvico nadaljuje le fantomsko, kot da bi bila ledvica še vedno tam, ker se biološki smisel v organih, ki jih nadzira bela snov velikih možganov izpolni v zacelitvitveni fazi. Razliko je mogoče pojasniti z dejstvom, da imajo različni posebni programi tudi drugačen biološki smisel. Pri begunskem konfliktu je v konfliktno aktivni fazi, pri vodnem konfliktu v zacelitveni fazi.

Za tuberkulozno zacelitveno fazo (če je imel pacient mikobakterije od DHS dalje) pri karcinomu zbirne cevi ledvic ni pričakovati zapletov, niti na vrhuncu zacelitvene faze, katerih resnost pa je mogoče tudi vnaprej določiti. Vendar s predpostavko, da lahko nove ponovitve s vključujočimi pcl-fazami preprečimo. Pacient ima dober apetit, pridobiva na teži, se ponoči močno znoji (tbc), ima albuminurijo, to pomeni, da izgublja veliko beljakovin. Če pa pacient iz nekega razloga ne more sam pokriti izgube beljakovin, s peroralnim vnosom beljakovin, moramo hipoalbuminemijo nadomestiti z infuzijami albumina.

Spremljevalni simptom obilnega znojenja (nočno znojenje) je za paciente, ki zanj vnaprej vedo in se lahko psihično pripravijo, običajno le rahlo obremenilen, pri nepripravljenih pa pogosto vodi v paniko. Toda to je zanesljiv znak, da mikobakterije zdaj z zasiritvijo razgrajujejo tumorje organov, ki jih nadzira možgansko deblo in ki so se razvili v konfliktno aktivni fazi. Ob koncu zacelitvene faze albuminurija in znojenje ponovno prenehata. Če pa tuberkuloznih bakterij v zacelitveni fazi ni (ki se razmnožujejo v konfliktno aktivni fazi), se tumor ne more več razgraditi.

V tem kontekstu je pomembno vedeti, da je karcinom zbirne cevi v šolski medicini histološko poznan samo kot karcinom ledvične celice. V šolski medicini nihče ne ve, da izvira iz tubulov, niti, da je (v najboljšem primeru) v zacelitveni fazi identičen ledvični tuberkulozi, če so bile mikobakterije TB prisotne v času DHS. Saj tuberkuloza pospravi tumorje adeno-karcinoma zbirnega kanala, če pride do razrešitve begunskega ali eksistencialnega konflikta. Seveda  pa jim sploh ni nič znanega o vzrokih, biološkem smislu ali dodatnem konfliktu, ki so v ozadju te simptomatike.

Zahvaljujoč Germanische Heilkunde lahko zdaj razjasnimo vzrok tega "sindroma". Gre za tuberkulozo ledvičnega zbirnega kanala, tj. biološko zacelitveno fazo  karcinoma zbirne cevi. In ker zaradi narave stvari pogosto prihaja do recidivov begunskega ali eksistencialnega konflikta in nato do ponovnih razrešitev, karcinom zbirne cevi nenehno raste in se tudi nenehno s tuberkulozno zasiritvijo razgradi. Zato je tako imenovana nefroza ali nefrotski sindrom veljal za kronično.

Kronično ponavljajoča se tuberkuloza - v primeru kronično ponavljajočega se konflikta-recidiva - postopoma kazeizira (zasiri) celotno tubularno tkivo (= tkivo zbirne cevke ledvic) in tako povzroči majhne, ​​zakrknjene ali samo še srpaste ledvice z "zoženo parenhimsko obrobo".

Torej nefroza ali nefrotski sindrom v bistvu ni bila ne bolezen ne sindrom, čeprav je v preteklosti pogosto vodila v smrt, ker so se tako imenovane bolezni oziroma tisto, kar se je prej mislilo, da so tragično prepletle in vodile v začaran krog, npr. da je ena "bolezen" postala vzrok naslednje.

Postopoma se nam odstira slika sindroma karcinoma zbirne cevi in tako imenovane »ledvične insuficience«, kot smo jo včasih imenovali. O "uremiji" smo govorili, ko je prišlo do močnega povečanja urinskih snovi.

Gre za eno in isto: šibkejša oblika smiselnega biološkega posebnega programa (SBS) je »samo oblika zadrževanja vode«, ki lahko postane nevarna zaradi zapleta pri sindromu zbirne cevi. Močnejša oblika (očitno tudi povezana s konfliktom) je tista s povečanjem urinskih substanc (kreatinina in sečnine ipd.), kar tudi ima biološki smisel, saj lahko organizem iz kreatina in sečnine ponovno zgradi beljakovine. Poleg nujne količine vode je pomemben tudi nujen obrok prehrane.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik