Hamerjeva žarišča
in kako spreminjajo celotno medicino

Izraz dejansko izvira od mojih nasprotnikov, ki so te, z moje strani odkrite, strukture v možganih omalovažujoče imenovali "smešna hamerjeva žarišča ".

Že eno leto po odkritju Germanische Heilkunde, torej leta 1982, sem prospektivno uspel najti ogromno hamerjevo žarišče (HH) pri pacientu z revirskim konfliktom v pcl-fazi / zacelitveni fazi in srčnim infarktom v epileptoidni krizi. Od takrat naprej sem vedel, da možganskih tumorjev ni, ampak da morajo biti vsi ti pojavi povezani z zacelitveno fazo biološkega konfliktnega dogajanja.

Ker sem takrat zelo hitro našel zakon dvofaznnosti bolezni, sem seveda vedel, da pred vsako zacelitveno fazo nastopi tudi konfliktno aktiven proces. Toda radiologi tega niso odobrili: "Gospod Hamer, ničesar ne vidimo".

Ker nisem imel lastnega CT aparata, nisem imel možnosti sistematičnih pregledov. Dobil sem lahko samo "tisto, kar je padlo z mize gospoda", in to ni bilo veliko. Poleg tega pri raku (in prav na to sem se takrat osredotočil, ker sem verjel, da sem odkril mehanizme, s katerimi se je rak razvil) še ni bilo običajno narediti računalniške tomografije (CT) možganov.

Videl sem veliko hamerjevih žarišč, vendar si pri njih raka nisem mogel predstavljati. To so bili na primer motorični, senzorični in periostealno-senzorični releji v možganih, ki na organski ravni ne povzročajo raka, ampak  predstavljajo ekvivalent raka. Toda s temi "boleznimi" sploh nisem računal, ampak samo z RAKOM.

Torej sem najprej začel sestavljati topografijo hamerjevih žarišč v možganih in to je bilo zelo težko, kajti če je bilo v možganih nekaj vidno, bi to lahko bil tudi star proces, ki je že minil in ni imel nič več opraviti s trenutnim konfliktnim dogajanjem pacienta.

Odkril sem tudi obsežne konflikte s podobno konfliktno vsebino, za katere zdaj vem, da so z enim hamejevim žariščem prekrili več relejev, tj. pacient je pretrpel enega ali več konfliktov z različnimi konfliktnimi vidiki, ki so zadeli hkrati , v trenutku DHS-a in vsi so bili zbrani v enem velikem hamerjevem žarišču.

Poleg tega so bili tudi pacienti, ki so imeli hkrati več hamerjevih žarišč v popolnoma različnih delih možganov. Toda vsem tem žariščem je bilo skupno eno: predstavljati so morali zacelitveno fazo, saj je pacient izrazil vse simptome konfliktno-razrešene faze.

Toda za vsa ta hamerjeva žarišča v zacelitveni fazi je v možganih morala obstajati neka formacija, ki bi ustrezala tem konfliktom v aktivni fazi in ki bi jo morali videti s kakšno aparaturo.

Včasih sem videl tarčno oblikovane kroge ali polkrožne strukture. Zgodilo se je tudi, da je imel pacient ogromen tumor in na CT možganov ni bilo "nič" najdeno. Drugi so imeli majhen tumor, ki je bil v zacelitveni fazi, v možganih pa je bilo obsežno hamerjevo žarišče.

Hamerjeva žarišča oz. tarčne konfiguracije so bili s strani radiologov vedno blago zasmehovani in napačno interpretirani kot okrogli artefakti. Toda če so kasneje razvili edem in postali tako imenovani "možganski tumorji", se radiolog običajno ni potrudil, da bi ugotovil, da je bil ta domnevni možganski tumor že prej viden kot tarčna konfiguracija, torej kot hamerjevo žarišče v konfliktno aktivni fazi.

Sodelovanje radiologov je bilo praktično nično.

Številni od njih so imeli napravo za sevanje in so izvajali tako imenovano rentgensko radioterapijo. In takšni nekdanji kolegi si niso mogli privoščiti, da bi moje rezultate sploh jemali za mogoče.

Drugi so mi odkrito rekli (takrat še ni bilo veliko radiologov s CT-aparatom), da od trenutka, ko so spoznali, da je hamerjeva "teorija" možna, od klinik niso dobili niti ene pogodbe več. Kajti če bi opravili možganski CT, potem samo zato, da bi našli "možganski tumor" ali "možganske metastaze".

Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem sledil poti vsakega naravoslovca in kot dober obrtnik z 99% transpiracijo in 1% navdiha primerjal vse možno dosegljive računalniške tomograme možganov, vključno s pripadajočimi ali domnevno pripadajočimi najdbami na organih, z drugimi možganskimi CT-ji, ki pa so imeli tudi druge najdbe na organih.

Sprva se je pojavila še dodatna težava, kajti nisem še ločil med levičarstvom in desničarstvom, tako da bi se, kot vem zdaj, še pogosteje motil, če ne bi vedno izhajal iz organov. Kajti korelacija od organa do možganov ali od možganov do organa je vedno jasna. Levičarstvo in desničarstvo sta pomembna le za povezavo med psiho in možgani ali možgani in psiho.

Primer:  hemoroide dobi bodisi desničarka med konfliktom identitete v zacelitveni fazi ali levičar pri revirskem konfliktu povezanim z jezo, ravno tako v zacelitveni fazi. Če torej na določenem mestu na levi strani velikih možganov v levem temporalnem režnju vidim hamerjevo žarišče z edemi, mora imeti pacient vedno hemoroid, to je rektalni skvamozni epitelijski čir v zacelitveni fazi. Obratno, če ima pacient razjede na danki v zacelitveni fazi, torej hemoroide, potem ima vedno v možganih na točki levega temporalnega režnja hamerjevo žarišče v zacelitveni fazi.

Končno mi je uspelo, na podlagi stotine in kasneje tisoče računalniških tomogramov možganov, da sem se naučil razlikovati med rakom in ekvivalentom raka in da sem lahko določil pravilno lokalizacijo oz. korelacijsko topografijo napram organu.

Toda spor je ostal glede tako imenovanih obročastih artefaktov, ki se sicer občasno pojavljajo (tako imenovani umeten artefakt naprave), ​​ki pa sem jim že takrat močno oporekal oz. sem jih obravnaval kot hamerjevo žarišče v konfliktno aktivni fazi.

Po podpisu protokola tovarne Siemens leta 1989 se je ta razprava o domnevnih artefaktih dokončno zaključila. Bili so dejstvo!

Le enkrat je en radiolog menil, da je te tarče videl tudi na organih in da so torej zares artefakti.

Od tega trenutka se je vzbudilo moje močno zanimanje za takšne tarčne konfiguracije na organu in sem jih nato sistematično preučeval. Ugotovil sem, da so se na kompaktnih organih, na katerih lahko izvajamo CT, kot so jetra, vranica, ledvični parenhim, kosti itd., resnično izrazile tarčne konfiguracije, ki so bile večinoma vidne samo na začetku, na kosteh pa šele kasneje zopet vidne, ko se je kost rekaljcificirala. 

Izkazalo se je presenetljivo dejstvo, da se možgani in organi očitno ujemajo med seboj v tarčni konfiguraciji in da imajo te tarče na organu tudi določen potek. Tako na primer vidimo na jetrih le na začetku, pri osamljenem jetrnem karcinomu, značilno tarčno konfiguracijo, kasneje na tomogramu, je ta osamljeni jetrni karcinom temen in neprepoznaven. Pri naravni zacelitvi skozi tuberkulozo, pa vidimo poudarjene apnenčaste obroče, še posebej, če ni prišlo do popolne kaverne, torej luknje v jetrih. Če vse skupaj gledamo pravilno, potem imamo na eni strani vsem poznane možgane, na drugi strani pa so organske celice, od katerih ima vsaka svoje jedro. Vse organske celice so med seboj pomrežene in vsako celično jedro, torej mini možgani, je pomreženo z vsemi mini možgani v telesu. Vsoto teh mini možganov lahko obravnavamo kot druge možgane. To pa bi pomenilo, da sta, v primeru biološkega konflikta, eno področje možganov glave, ki mu pravimo hamerjevo žarišče, in drugo območje možganov organa, kar smo do sedaj imenovali rak ali ekvivalent raka ali sprememba organov, v medsebojni korespondenci. Na primer v primeru senzoričnega dražljaja možgani organa dostavljajo informacije možganom glave, obratno, v primeru motoričnega odziva možgani glave dostavljajo informacije in ukaze možganom organa.

Kaj torej so hamerjeva žarišča v možganih, ki,

• jih, če so jasno vidna, torej že v zacelitveni fazi, nevroradiologi označijo kot možganski tumorji ali možganske metastaze;
• če so manj jasno vidna, povzročijo splošno zmedo;
• jih, če kažejo zelo močan perifokalni edem, in se hamerjevo žarišče zlahka obarva s kontrastnim sredstvom, označijo kot hitro rastoči možganski tumorji;
• če naredijo velik edem, vendar hamerjevo žarišče ni vidno (kot je to običajno pri hamerjevih žariščih bele snovi velikih možganov), spet povzročijo splošno zmedenost;
• če se nahajajo na možganski skorji, se napačno razumejo kot tumorji možganskih ovojnic, vendar so v osnovi vedno isto:

vsakokrat samo različne stopnje poteka hamerjevega žarišča!

No, možganski tumorji zagotovo ne!

Po definiciji možganski tumorji ne obstajajo, ker se možganske celice po rojstvu ne morejo več deliti niti v pogojih, ki so bili prej napačno interpretirani kot možganski tumorji, torej preprosto pod nobenimi pogoji.

Razmnoži se lahko neškodljiva glija, vezivno tkivo možganov, ki ima popolnoma enako funkcijo kot vezivno tkivo našega telesa. Ta svetla z glijo zapolnjena hamerjeva žarišča so popravila organizma hamerjevih žarišč, razlog za srečo, namesto da bi se prestrašili ali celo operirali možgane.

Glijalne celice pa niso shranjene samo za popravilo hamerjevih žarišč, ampak povsod, kjer je treba nekaj v možganih popraviti ali zabrazgotiniti (npr. po operaciji!). Odlaganje glijalnih celic, zaradi katerih je hamerjevo žarišče, če ga obarvamo s kontrastnimi sredstvi, videti bel, poteka vzdolž tarčnih obročev, kot je to jasno razvidno iz številnih primerov. Operirani možgani pa, tako kot drugače poškodovani možgani, nikoli več ne nihajo v osnovnem ritmu.

Od začetka zacelitvene faze naprej je hamerjevo žarišče mogoče obarvati s kontrastnim sredstvom. Barvanje je možno zaradi znatno povečane presnove na območju hamerjevega žarišča in zaradi shranjevanja glije, za popravilo spremenjenega releja.

"Tarča" torej pomeni, da je hamerjevo žarišče v konfliktno aktivni fazi.

Ob nastopu DHS-a se v možganih označi odgovorni relejni center, torej nastanejo ostri krogi, imenujemo jih tudi koncentrični krogi, ki so videti kot strelska tarča. Mesto tarče ni slučajno, ampak gre za računalniški rele, ki ga posameznik v sekundi DHS-a, odgovarjajoče konfliktni vsebini "asociira". Iz tega hamerjevega žarišča pa bo v isti sekundi DHS-a, s hamerjevim žariščem korelirani organ, prizadet z rakom .

Z napredovanjem konflikta napreduje tudi hamerjevo žarišče v možganih, to pomeni, da je prizadeto vedno večje območje ali pa je območje, ki je nekoč že bilo prizadeto, bolj intenzivno spremenjeno. Hkrati rak napreduje tudi na organu, t.j. tumor je skozi resnično mitozo celic

• masovno večji - pri notranjem kličnem listu,
• večja nekroza - pri srednjem kličnem listu,
• razjeda je večja in obsežnejša -  pri zunanjem kličnem listu.

Torej, takoj, ko v določenem releju vidimo to tarčno konfiguracijo na CT-ju, vemo, da v tem releju teče poseben program, torej je bil organizem v tem konfliktu, na možganskem in organskem območju "ujet na napačno nogo" in je vklopil poseben program.

Ta poseben program zagotavlja, da se organizem lahko spopade z nepričakovanimi razmerami, ki lahko vplivajo ne samo na pacienta kot posameznika, temveč tudi na njegovo biološko skupino (klan, družino itd.).

Dokler v hamerjevem žariču obstaja poseben program v obliki tarčne konfiguracije, tj. konfliktno aktivna faza, to očitno vpliva na možganski rele. Zaradi trajne simpatikotonije, ki je v bistvu nekaj načrtovanega (le preveč dobrega), so komunikacijske linije lobanjskih živcev zdaj vse bolj poškodovane, tako kot se zaradi raka, organ poveča, zmanjša ali vsaj spremeni.

Konfliktna aktivnost, torej tarčna konfiguracija v možganih, traja tako dolgo, dokler se konflikt ne reši. V možganih imata seveda obe fazi hamerjevo žarišče na istem mestu, vendar v drugačnem stanju:

• V konfliktno aktivni fazi, vedno z ostro označenimi krogi kot tako imenovano tarčnoo konfiguracijo,
• V konfliktno razrešeni fazi je hamerjevo žarišče oteklo, edematizirano.

Edem notranjega obroča imenujemo "intrafokalni edem", edem okoli zunanjega obroča pa "perifokalni edem".

Do konca konfliktno aktivne faze, se na hamerjevem žarišču očitno ne zgodi nič vznemirljivega, vsaj kar zadeva CT. V resnici pa je povsem drugače, kajti škodo lahko ocenimo šele, ko je konflikt rešen. Šele takrat lahko pregledamo celoten obseg spremembe.

Točno z začetkom zacelitvene faze organizem začne s popravilom škode tega posebnega programa –

• naj bo to celično razmnoževanje v telesnem organu,
• naj bo to zmanjšanje celic v telesnem organu
• in seveda prizadetega možganskega releja.

Če pa hkrati prihaja do aktivnega begunskega konflikta z zadrževanjem vode zbiralnih cevi, do tako imenovanega SINDROMA, potem ne le, da se v ustrezajočem organu prekomerno skladišči voda, tj. organ nenavadno nabrekne, ampak tudi v pripadajočem možganskem releju poteka ogromno skladiščenje vode, z ogromnim edemom. Toda to nima nič skupnega z konfliktno maso, ampak to je pač "sindrom".

Popravilo s skladiščenjem glije ima navadno to prednost, da je hamerjevo žarišče spet biološko popolnoma zaceljeno, tj. hamerjevo žarišče je po popravilu s pomočjo glijskih celic spet popolnoma funkcionalno, tako da lahko možgani nato spet nihajo v svojem osnovnem ritmu.

Cena je zacelitvena faza, popravek na psihološki, cerebralni in organski ravni, da bi se doseglo prejšnje, najbolj možno optimalno stanje. Šele ko se ta skozi zacelitveno fazo oz. popravilo na vseh treh ravneh konča, se lahko organizem zares normalizira. Vsekakor je od takrat naprej tkivo hamerjevega žarišča bolj togo, torej ni več tako elastično. Slabost tega je, da se v primeru ponovitve konflikta (na istem mestu) možgansko tkivo lahko raztrga (cista). Na koncu zacelitvene faze, torej po tako imenovani "odvajalni fazi", se edem spontano umakne ali izloči.

Hamerjeva žarišča, torej ti sami po sebi neškodljivi gliomi, so bila označena kot „možganski tumorji“ (npr. Astrocitomi, oligodentrogliomi, glioblastomi itd.) ali tudi „možganske metastaze“, ker so na CT-možganih, namesto računalniških relejev naših možganov, dogmatično iskali samo možganske tumorje in metastaze.

Na srečo so bili v resnici zaceljena hamerjeva žarišča.

Toda človek o tem tudi danes ničesar ne želi vedeti, ker bi to celotno tako imenovano konvencionalno medicino - z njenimi 5000 hipotezami - obrnilo na glavo.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
Prevod: Anita Kogelnik