Zbirka različnih

SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV

po znanju Germanische Heilkunde® dr. med. Rykea Geerda Hamerja

Hodgkin in ne-hodgkin - kaj imata skupnega

Skupna je le ena stvar: oba sta zacelitvena faza po predhodnem biološkem konfliktnem šoku (DHS).
Sicer pa imata vzročno povsem različno konfliktno vsebino, pripadata tudi različnim zarodnim plastem in imata popolnoma različni lokalizaciji v možganih.

V šolski medicini ju označujejo kot tako imenovani rak bezgavk. In diagnoza skoraj vedno sledi šele v zacelitveni fazi = pcl faza (pri pacientih s simptomi) ali včasih povsem naključno po zacelitveni fazi (pri pacientih brez simptomov).

Tako imenovan morbus hodgkin (Hodgkinova bolezen) spada v srednjo zarodno plast (veliko možganski mezoderm) in je, v Germanische Heilkunde,  v zacelitveni fazi  pod celično mitozo otekla in ponovno napolnjena bezgavka, torej je konflikt predhodno razrešen. Pred tem se je vedno zgodil konflikt -  padec samozavesti lažje vrste.

Primer: pacient si je med igranjem nogometa zlomil rebro in zdaj ne more igrati, in ve, da je tekma brez njega izgubljena. "Če se to ne bi zgodilo meni, bi lahko zmagali." To bi bil na primer konflikt samopodobe v odnosu - partner  in bi vplival na ramenski predel.

Ali: pacient meni, da ne more opraviti izpita. "Tega ne zmorem, tega ne prenesem." Tu bi bila prizadeta dimlja, kjer se v konfliktno aktivni fazi pojavi osteoliza, ki pa običajno ni vidna. Šele ko mu uspe opraviti izpit (razrešitev konflikta), v zacelitveni fazi opazi bezgavke v dimljah - in šele takrat se postavi diagnoza Hodgkinova bolezen.

Prizadete so bezgavke pripadajočega skeletnega dela. Konflikt padec samozavesti je le nekoliko šibkejši, kot bi bilo, če bi bila prizadeta sama odgovorna kost. Bezgavke utrpijo enako kot kosti, in sicer "luknje" oz. nekroze v konfliktno aktivni fazi. Pod mikroskopom je takšna (še ne povečana) bezgavka videti kot "švicarski sir".

V pcl fazi (zacelitveni fazi), kot dober znak zacelitve, bezgavka oteče, da bi ponovno napolnila nekroze. Posledica tega je, da ima taka bezgavka celične mitoze, v nasprotju z bezgavko v drenažnem območju abscesa, ki je  samo otekla zaradi "preobremenjenosti", zato nima mitoz in se zato obravnava kot "benigna".

Tako imenovani non-Hodgkin (ne-hodgkin) spada v zunanjo zarodno plast (možgansko skorjo) in je zacelitvena faza po konfliktu frontalni strah ali konfliktu strah pred rakom oz. konfliktu omedlevice (nujno bi bilo treba nekaj narediti) - tu pa je odvisno od ročnosti, ravni hormonov, shizo- konstelacije itd. - in je hkrati eden najbolj strahovitih začaranih krogov.

Frontalni strah je strah pred nečim, kar se vam zdi, da prihaja proti vam in čemur se ne morete izogniti. Če je pot nazaj  tudi onemogočena, potem pacient (človek ali žival) utrpi dodaten "strah v vratu" in je za trenutek v fronto-okcipitalni shizofreni konstelaciji.

Frontalni strah je zelo resničen strah pri ljudeh in živalih, torej strah pred zelo realno nevarnostjo, pred napadalcem, osebo ali živaljo itd. 
Pri ljudeh šele sekundarno postane strah tudi pred nečim imaginarnim, kar pa se za pacienta ne zdi nič manj nevarno kot dirjajoča divja žival:  na primer zdravnik je pacientu rekel: "Sumimo na raka" ali "Imate raka".

Ker je rak vedno predstavljen kot nekaj neizogibnega, nekaj napredujočega, tudi kot "usodni dogodek", čeprav ni nobene realne nevarnosti, temveč le namišljena, se vendarle ta domnevna nevarnost vali proti pacientu kot neizogibna nevarnost, tako lahko že skozi diagnozo utrpite ustrezen konflikt frontalni strah. Pacienti, ki jim je postavljena diagnoza in so po Germanische Heilkunde podučeni, takšnega konflikta - strah pred rakom skoraj nikoli ne utrpijo.

Pri frontalnem strahu ali strahu pred rakom se razvojno gledano vrnemo v arhaični čas, ko so naši predniki še živeli v vodi. Največja katastrofa takrat je bila, ko je tem ribam podobnim bitjem nekaj zamašilo škrge ali pa so ležali na suhem in so se škrge zlepile skupaj, da niso več prišli do zraka.

Ravno zaradi tega prvinskega strahu, da nam bo prekinjen zrak, trpimo zaradi takšnih konfliktov frontalnih strahov in analogno temu tudi zaradi konflikta strah pred rakom. "Stisnilo me je v grlu", pravijo pacienti. Če pride do takšnega "rak-diagnoza konflikta", ima pacient seveda v tistem trenutku vse znake konfliktne aktivnosti: ledeno mrzle roke, izgubo apetita, nespečnost, kompulzivno konfliktno mišljenje itd. Na vratu pa čuti le rahlo lokalno vlečenje ali ščipanje pod kožo.

Če se po določenem času domnevna ali resnična nevarnost konflikta strahu razblini, nastanejo na vratu na mestih, na katerih so se med konfliktno aktivno fazo razvile razjede v starih mirujočih kanalih škržnega loka (tj. ploščate tkivne okvare na ploščatem epiteliju škržnega loka, ki obdaja notranjost mirujočih cevk) zdaj v zacelitveni fazi tekočinske-ciste

V šolski medicini se, ker so mislili, da so bezgavke, zmotno imenujejo centrocistično-centroblastični ne-Hodgkinovi limfomi.  Te škržne-tekočinske-ciste  povzroči močno zacelitveno otekanje predhodno razjedenih mest v mirujočih cevkah starih škržnih lokov, obloženih s skvamoznim epitelijem.

Posledično tekočina ne more odteči in tvori koščke, kot cevke, napolnjene s tekočino, ki so lahko videti tudi kot kroglice in ležijo pod kožo na obeh straneh vratu pred in za ušesom, od tam pa gredo navzdol do rame in spredaj do jamice ključnice in celo čez jamico ključnice (približno v širini dlani).

V notranjosti lahko segajo do diafragme in tam lahko tvorijo debele tekoče ciste, ki se nato redno napačno razlagajo kot "zavoji bezgavk".

Pri cistah v mediastinumu, ki jih ni mogoče videti, in če se konflikt tukaj pogosto sem in tja menja (ca faza/pcl faza), se ciste vse bolj utrdijo (strdijo), tj. v notranjosti se oblikuje vezivno tkivo (brazgotinsko tkivo). , in to je nato v šolski medicini diagnosticirano kot "drobnocelični bronhialni karcinom".

Za ciste polkrožnega škržnega kanala je značilnih več kliničnih simptomov:
V prvi polovici zacelitvenega procesa, torej pred epileptoidno krizo, navadno kmalu po konfliktolizi (razrešitvi konflikta), "nevedne paciente" navadno zagrabi "metastazna panika". Na dotik težke ciste zamenjujejo za kompaktne "vozle", "bezgavke" ali kar "tumorsko rast".

Skozi " metastazno paniko" (DHS) utrpijo ponoven strah pred rakom. Zaradi tega paničnega strahu pred rakom pa se zacelitvena faza nemudoma obrne, v konfliktno aktivnost – in ciste se umikajo.

Enak, domnevno ugoden, rezultat lahko dosežemo tudi s kemoterapijo ali obsevanjem cist, z rentgenskimi ali kobaltovimi žarki, le s to razliko, da s kemoterapijo ali obsevanjem ne povzročimo konfliktne aktivnosti, temveč le zaustavitev zacelitve! V obeh primerih se pacient takoj ujame v začaran krog. V primeru ponovitve konflikta zaradi ponovnega strahu pred rakavo paniko se zgodi naslednje: Prekinitev zacelitve, ciste škržnega loka se manjšajo, nadaljnje širjenje razjed v cevkah in ceveh starih škržnih kanalov. Ostala je "konfliktna masa", ki se zaradi nenadne prekinitve ni zacelila niti psihično niti organsko, torej odložena, a še vedno potrebna "preostale zacelitve".

Sočasno nastane nova konfliktna masa, ki mora biti ravno tako tekom zacelitve obdelana, tako psihično kot možgansko kot tudi organsko. Če pacienta uspemo ponovno pomiriti, bodo tekočinske ciste, ki se ponovno pojavijo kot znak ponovne zacelitve, večje kot prej, zaradi preostalega celjenja plus celjenja zaradi nove panike.

Seveda postane epileptoidna kriza, ki se neizogibno pojavi, močnejša, kot bi bila prvič, če bi pacient popolnoma razrešil paniko strahu pred rakom brez ponovne ponovitve. Če se pacientu zdaj spet ponovi panika strah pred rakom, zaradi zdaj še večjih tekočih cist, se celotna igra začaranega kroga začne znova.

Če pacient, npr. zato, ker pozna Germanische Heilkunde, ne utrpi nov recidiv - panika strah pred rakom, torej ne ponovne konfliktne aktivnosti, in če pride do resnične zacelitvene faze, potem se seveda pogosto zgodi, še posebej, če se na vratu (ali v mediastinumu) nahajajo pogosto precej velike ciste, ki jih dojemamo kot "vozle", da ima pacient občutek, da čisto mehansko ne dobi dovolj zraka. Običajno to samo čuti, ne da bi bilo res tako.

Zelo redko pa se res zgodi, da je sapnik vtisnjen ali celo stisnjen od zunaj. Resne nevarnosti zadušitve pa praktično nikoli ni, saj lahko ciste le plosko pritiskajo na (trd) sapnik.

V epileptoidni krizi pa je lahko subjektivni občutek oz. arhaičen-kreaturalni strah pred zadušitvijo naravnost premočan in pacientu znova povzroči velik paničen strah. Na srečo pa se to zgodi le v skrajnih primerih, ki imajo tudi zelo velike tekočinske ciste.

Pomiriti takega pacienta, oz. spraviti iz panike ali – še bolje – z znanjem Germanische Heilkunde ne dovoliti, da bi v to paniko sploh zašel, je najpomembnejša naloga vsakega "iatrosa" (zdravnika, celitelja).

Sedacija (pomiriti s pomirjevali) teh pacientov z zdravili  je nesmiselna in običajno le znak nevednosti, kajti za čas po epileptoidni krizi, ko pacient pade v "drugo vagotono dolino", je lahko predhodna sedacija usodna. Kemična sedacija, ena oblika zastrupitve, nikoli ne more nadomestiti spodbudne, pomirjujoče besede človeka ali "iatrosa".

Šele, ko pacienti preplaninarijo to "drugo vagotono dolino", so zares zaceljeni (celi).

V primeru kemoterapije in obsevanja ortodoksni medicinec najprej doseže pirovo zmago, ko ciste škržnega loka nazadujejo. Vendar jo je dobil za ceno, da sta se zacelitev in epileptoidna kriza, ki je pri zacelitvi neizogibno sledila, le stornirali in s tem je bil celoten organizem strašno, in večinoma nepopravljivo, poškodovan. Niti najhujši mediciniki, kemoterapije prej nikoli niso opisovali kot "terapijo", ampak kvečjemu kot kratko obdobje podaljšanja življenja - a na račun kostnega mozga. A tudi to je bila seveda samo neumnost!

Pri pacientih, pri katerih se ciste škržnega kanala "obdelujejo" s kemoterapijo, se ciste, kot že rečeno, umaknejo, toda proces zacelitve se le stornira, ne zaključi. Ko se kemoterapija konča, se ponovno začne zacelitev in s tem se ciste vrnejo. Tako se pacient znajde v začaranem krogu, iz katerega običajno ne najde več izhoda.

Pri pacientih z mediastinalnimi cistami se pogosto izvaja večji torakalni kirurški poseg, zaradi dostopa do mediastinuma z obeh strani. Sama napoved operativnega posega je nato običajno že nov DHS za pacienta, in sicer konflikt - napada na prsno votlino. Zdaj se oblikuje nov rak, plevralni mezoteliom. Ta karcinom pripada srednji zarodni plasti, malo-možganskemu mezodermu, in zato povzroča v konfliktno-aktivni fazi rast celic adenoidnega tipa.

Biološki smisel je, da se organizem skuša zaščititi pred napadom tako, da zgradi notranjo ojačitev na poprsnici, mezoteliom. Vendar pa se plevralni mezoteliom običajno opazi šele, ko je konflikt rešen. Na primer, če pacientu po operaciji rečete, "zdaj je vse v redu", se ta konflikt -napad običajno razreši in posledično pacient dobi plevralni izliv, pogosto celo dvojni plevralni izliv, kot znak zacelitve. Kajti vsi malo-možgansko nadzorovani tumorji, tvorijo v zacelitveni fazi tekočino. Pri plevri to imenujemo = plevralni izliv, pri peritoneju = ascites in pri perikardu = perikard ali perikardni izliv.

V šolski medicini je vse "metastaza" (ki v sedanjem razumevanju ne obstaja) - v resnici pa je zacelitveni proces, čeprav je zacelitveno fazo treba še prestati.

Problemi namreč lahko nastanejo, če pacienta zagrabi panika, ali doživi ali utrpi nov DHS, t.i. begunski konflikt z zadrževanjem vode v konfliktno-aktivni fazi, pri čemer nato organizem, organ, ki je že tako ali tako, zaradi vagotonega zacelitvenega edema, preplavljen , dodatno uporabi še kot zbiralnik vode, saj se med begunskim konfliktom varčuje in kopiči (skladišči) vsaka kapljica vode. Potem imamo nenadoma plevralni izliv, ki močno ovira dihanje in ga je treba punktirati. "Neškodljiv" transudativni plevralni izliv (brez aktivnega begunskega konflikta) je običajno skoraj neopazen, saj organizem transudativni izliv absorbira enako hitro, kot nastane.

Zagotovo si ni težko predstavljati, zakaj večina pacientov zaradi panike in njenih posledičnih konfliktov umre v nekaj tednih ali mesecih. Zato se je vedno trdilo, da je rak "zlonameren", divji in naključni, nenadzorovan dogodek, ki ga nihče ne more razumeti.

Rak in vse druge tako imenovane "bolezni", ki jih zdaj razumemo kot dele smiselnih bioloških posebnih programov (SBS), so najbolj smiselna, logična in jasno razumljiva stvar, kar jih sploh obstaja. Vse teče po le 5 bioloških naravnih zakonih.

Čeprav že 20 let (opomba: to je starejše besedilo dr. Hamerja) vemo, kako se rak razvije in kako lahko spet izgine, pacientom to trenutno nič ne koristi, saj dokler bodo Germanische Heilkunde bojkotirali in se ne bo smela uporabljalati, bodo ljudje še naprej (večinoma zaradi panike) umirali.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik