Spremembe v predelu ust - celična proliferacija (celični plus) ali celična atrofija (celični minus)
 

V naši prevladujoči šolski medicini je »rak« na splošno »napaka narave«, okvara tako imenovanega »imunskega sistema«, nekaj »hudobnega«, kar skuša uničiti organizem in zato medicina uporablja vsa razpoložljiva sredstva za borbo proti in izkoreninjenje raka z medicinsko-vojaško strategijo.

V Germanische Heilkunde imajo tako imenovane rakave bolezni le posebne faze: včasih konfliktno aktivno rakavo razvojno fazo (ca-faza), včasih konfliktno razrešeno zacelitveno fazo (pcl-faza). Niso več nekaj zlonamernega, ampak jih je mogoče s pomočjo razvojne zgodovine človeka razumeti kot smiselne biološke posebne programe (SBS) narave. Odkar smo izvedeli za železno pravilo raka , poznamo vzorec, kako se rak razvije, napreduje in kako ga je mogoče ustaviti.

V Germanische Heilkunde je vse urejeno samo po sebi v skladu s temi razvojno zgodovinskimi merili in petimi biološkimi naravnimni zakoni, ki nam jih je prišepnila »mati narava«. Je prva sistematična klasifikacija v vsej medicini, saj gre za razvojno zgodovinsko usmerjeno klasifikacijo glede na pripadnost kličnim listom (zarodnim plastem): 

• notranjemu (entoderm),
• srednjemu (mezoderm), in
• zunanjemu (ektoderm),
   

ki se razvijejo že na začetku razvoja zarodka.

Ne le, da lahko vsako celico ali organ v telesu pripišemo enemu od teh tako imenovanemu kličnemu listu, temveč vsak od teh kličnih listov vključuje tudi, odvisno od svoje razvojne zgodovine, določene dele možganov in histološke tvorbe.

Bistvo ŽELEZNEGA PRAVILA RAKA pa je DHS (Dirk Hamerjev sindrom), konfliktni šok. Kajti v isti sekundi DHS-a ni samo določeno kam pacient ta konfliktni šok asociira, temveč tudi to, da vsak rak nastane v zelo specifični psihološki konstelaciji in da ta konstelacija hkrati inducira specifično možgansko konstelacijo, Hamerjevo žarišče (HH ), tako imenovano tarčno konfiguracijo v možganih, ki pa tudi odgovarja ustreznemu organu. V primeru DHS, področja organov, ki ustrezajo temu HH, reagirajo z ustrezno reakcijo kličnih listov.

To pomeni, da so celice, ki pripadajo notranjemu kličnemu listu (možgansko deblo), podvržene celični proliferaciji v konfliktno-aktivni fazi, medtem ko so celice, ki pripadajo zunanjemu kličnemu listu (veliko možganska skorja), podvržene celični atrofiji v konfliktno aktivni fazi. Srednji klični list se razcepi na malo možganski mezoderm, ki je prav tako podvržen mitotični rasti v konfliktno aktivni fazi, in veliko možganski  mezoderm, ki je podvržen nekrozam v konfliktno aktivni fazi.

Če pogledamo bolezni oziroma posebne programe, ki jih nadzira možgansko deblo, vidimo, da imajo tudi tam (v množganskem deblu) urejeno lokalizacijo, saj se začnejo na desni dorzalni strani z boleznimi desnih ust in končajo s sigmo in karcinomom mehurja levo dorzalno in z levo stranjo ust, in vsi posebni programi imajo, kot tumorji, enako histologijo = adenokarcinomi. To pomeni, da obstaja zelo jasen vrstni red med razporeditvijo možganskih relejev in organi gastrointestinalnega trakta, vključno z njihovimi privesnimi organi.

Ontogenetsko določen sistem mikrobov (4. biološki naravni zakon) tudi mikrobe uvršča k tem trem kličnim listom, pri čemer so najstarejši mikrobi, glive in glivne bakterije (mikobakterije), odgovorni za endoderm, v določeni meri tudi za malo možganski mezoderm, vendar v vsakem primeru samo za organe, ki jih nadzirajo stari možgani.

Vsi releji možganskega debla vsebujejo konflikte, pri katerih gre za en kos lahko prijeti, lahko pogoltniti, lahko prebaviti, lahko izločiti itd. Tudi če je "biološke konflikte" mogoče razvojno zgodovinsko razumeti kot arhaične konflikte, ki jih živali večinoma še vedno realno doživljajo (zataknjen kos mesa v grlu), jih ljudje v bistvu tudi še vedno čutimo tako, le da te biološke konflikte zdaj doživljamo na kvazi kultiviran, skoraj bi lahko rekli paranoičen način. Na primer, zdaj paket delnic dojemamo kot kos in bomo utrpeli biološki konflikt, če ga izgubimo.
V naravnem okolju bi bil ta sveženj papirja seveda popolnoma brez vrednosti.
Vendar pa so vse oznake za "biološke konflikte" izbrane tako, da se lahko nanašajo tako na sesalce (v realnem smislu) kot tudi na nas ljudi v morda prenesenem pomenu.

Pri submukoznem raku ustne sluznice je konfliktna vsebina vedno "nezmožnost prijeti kos". Zelo pogosto pri hudo bolnih ljudeh, ko npr. zaradi bolečin ne morejo več pravilno jesti.

Tu v konfliktno aktivni fazi  najdemo ravno rastoč adeno-karcinom, ki doseže le majhno višino pod skvamoznim epitelijem ust in je praktično neviden. Z vidika razvojne zgodovine ta sodi v staro ustno sluznico, ki je danes v veliki meri prekrita.
Med zacelitveno fazo nato vidimo tako imenovano gnilobo v ustih ali soor v ustih.

Enako velja za raka podjezične žleze slinavke (acinarni del).
V ca-fazi (konfliktno aktivni fazi) se oblikuje kompakten s celično proliferacijo rastoč glandulasublingualis karcinom.
V pcl fazi (zacelitveni fazi) pride do smrdljive zasiritve in razgradnje tumorja s pomočjo glivic (mikoze) ali glivičnih bakterij (mikobakterij, npr. tuberkuloza).
V primeru popolne zasiritve žleznih celic (po več ponovitvah vključno z razrešitvami) pride do cistične fibroze, t.j. prenehanje izločanja tekočine (sline) podjezične žleze.

V primeru karcinoma ustnega neba je vsebina konflikta »že zgrabil kos, a ga ne morem pogoltniti«.

Primer: Pacient misli, da je zadel na loteriji, vendar je bila njegova srečka pomotoma napačno registrirana v uradu za loterijo. Po DHS-u organizem razvije visoko specializirane adeno karcinomske celice, ki proizvajajo prebavni sok, ki razgradijo prevelik kos, tako da ga je mogoče pogoltniti; Kajti to, ali lahko nekdo zaužije kos ali ne, v naravi pomeni življenje ali smrt.
V  pcl-fazi se specialne celice, ki niso več potrebne,  s pomočjo glivic ali tuberkuloze zasirijo in odstranijo.

Karcinom tonzil (karcinom vratnih tonzil) vključuje:

• leva stran= “ne moreš nekaj izpljuniti”
• desna stran= en konflikt »nezmožnost požreti nek kos«.
   

Primer: stanovanje je že potrjeno, vendar v zadnjem trenutku najemna pogodba pade v vodo, to pomeni, da je nekdo drug pograbil kos (stanovanje, hišo, službo itd.).

V ca-fazi: hiperplazija tonzil = hipertrofija tonzil = povečani, pogosto "nazobčani" mandlji.
V pcl-fazi se razvije gnojni tonzilitis, to je vnetje mandljev ali absces.
 

Tudi tu pri razgradnji pomagajo posebni mikrobi = tonzilna mikoza ali s pomočjo glivičnih bakterij (tonzilna-tuberkuloza).
Na mikrobe smo vedno gledali kot na nekaj »zlega«, ki jih moramo izkoreniniti. To je bila čista neumnost! Nujno potrebujemo mikrobe, celotno paleto, ki je pogosta na naših zemljepisnih širinah. Če nam denimo »iz higienskih razlogov« primanjkuje mikobakterij (TB), potem v zacelitveni fazi ne bomo mogli več razgraditi tumorjev.
 

To ima katastrofalne posledice za celo vrsto tumorjev:

Rak debelega črevesa lahko na primer povzroči resne zaplete in ga je treba nato kirurško odstraniti.
V primeru raka ščitnice to pomeni, da se še naprej proizvajajo velike količine tiroksina. Nasprotno, če bi bile prisotne ustrezne mikobakterije (v zacelitveni fazi), bi raven tiroksina padla nazaj na normalne vrednosti.
 

Obstajajo pa tudi organi, ki so funkcionalno sestavljeni iz več delov različnih kličnih listov. Naše raziskovanje razvojne zgodovine, embriologije, nas je na tej točki pustilo na cedilu: ne najdemo ničesar ali skoraj nič o »potovanju skvamoznega epitelija« v »moderni dobi možganov«. In ravno to je bila šibka točka, zakaj nikoli nismo mogli razumeti narave tumorjev. Nismo razumeli možganov in nismo vedeli ničesar o razvojno zgodovinskih "migracijah skvamoznega epitelija"  veliko-možganskega ektoderma.
 

Po 3. biološkem naravnem zakonu, ontogenetsko določenem sistemu tumorjev, vemo, da imajo vse celice ali organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista, svoj rele v možganski skorji, in v konfliktno aktivni fazi  se celice topijo v obliki razjed, ulcer ali pride do izgube funkcije na organski ravni (npr. diabetes).
 

Če imamo sedaj v mislih naravo razjede, gre v bistvu za substančni defekt.  Ta proces najdemo pri vseh skvamoznoceličnih razjedah, vključno z razjedami ustne sluznice.
Konfliktna vsebina  je vedno oralni konflikt.

Primer: voznik mora pihati v vrečo (z usti) in izgubi vozniško dovoljenje zaradi alkohola. Ali pa – oče je sinu med prepirom v obraz izstrelil kihalni prašek in ga zadel tudi v usta.

V konfliktno aktivni fazi so funkcionalno neuporabne celice zavrnjene, ker se zaradi svoje funkcionalne inferiornosti ne morejo spopasti z mehanskimi obremenitvami. To pojasnjuje »manj snovi«, pomanjkljivost snovi. Dlje kot traja konflikt, večja in globlja postaja razjeda.
V zacelitveni fazi  pride do hude lokalne otekline ustne sluznice. V približno 3 do 6 tednih je vse, kar ostane od razjede, ki lahko v tej fazi krvavi, drobna brazgotina.

Enak proces najdemo tudi pri raku jezika.
Specifična konfliktna vsebina  je tu brezgovornost (nemoč govorjenja).
Primer: Pacient je onemel, ko mu je šefica zabrusila: "Ali nimaš jezika v ustih, da ne moreš reči besede?"

V primeru sublingvalnih razjed slinavčnega kanala imamo vedno konflikt »ne smemo, ne moremo ali želimo jesti (sliniti se)«.
V ca-fazi nastanejo razjede v kanalih gandule sublingualis, ki povzročijo le rahlo boleč občutek vlečenja (spazme) in običajno ostanejo neopažene.
V pcl fazi pride do otekanja intraduktalne sluznice z zaprtjem. Posledica tega je kopičenje območja. Vendar to ni tumor, ampak le razjeda, ki je v procesu zacelitve.

Pri vseh ploščatoceličnih razjedah, ki imajo relejno središče v senzoričnem korteksu, najdemo odrivanje razjed, zlasti kadar je epitelijski matriks še nepoškodovan, torej ko je bila razjeda površinska. Ker je najbolj zunanja plast ploščatega epitelija vedno obrnjena navzven, torej proti zunanjemu svetu, organizem preprosto potiska tkivo navzven in od spodaj proizvaja nove ploščate celice, kot to tudi običajno počne.

Samo predstavljajte si, koliko milijonov takšnih skvamoznih epitelijskih celic se izlije iz ustne sluznice psa, ko ta strokovno obdeluje kost. V teh primerih razjeda torej popolnoma izgine, bodisi z restitutio ad integrum (povrnitev v prejšnje stanje), če matriks še ni bil prizadet, ali z brazgotinsko zacelitvijo .
 

Medtem, ko staro-možganske tumorje obdelujejo mikobakterije v zacelitveni fazi, so to pri tumorjih, ki jih usmerja možganska skorja (ulcere, razjede itd.) izključno virusi (v kolikor sploh obstajajo) tisti, ki prevzamejo to nalogo.
 

Virusi niso neodvisni živi organizmi, kot so to bakterije, temveč kompleksne lastno telesne beljakovinske molekule, ki se razmnožujejo – izključno v zacelitveni fazi po razrešitvi konflikta (CL) – in pomagajo pri obnovi razjed (ulkus) kože in sluznice. Če smo prej verjeli, da moramo izkoreniniti tudi viruse, so stvari zdaj videti zelo drugače: namesto tega moramo zagotoviti, da so ustrezni posebni mikrobi vedno prisotni med ustrezno zacelitveno fazo, da bi optimizirali proces celjenja.

Ker prej nismo poznali razlike med spremembami organov, ki jih nadzorujejo stari možgani, in spremembami organov, ki jih nadzorujejo veliki možgani, nismo mogli najti nobenih podobnosti. Če smo mislili, da smo jih našli, so bile napačne, kot lahko vidimo na primer pri tako imenovanih tumorskih označevalcih (markerji), ki so bili, kar zdaj vidimo za nazaj, nesmiselni in so običajno pomenili nasprotno od tega, kar smo jim dejansko pripisovali.
 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik