UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
3. biološki naravni zakon
ONTOGENETIČNO DOLOČEN SISTEM SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV (SBS)
(SBS-i raka in raku ekvivalentni-SBS-i)
Embriologi na splošno delijo embrionalni razvoj na tri tako imenovane klične liste (zarodne plasti): endoderm (notranji klični list), mezoderm (srednji klični list) in ektoderm (zunaji klični list), ki se izoblikujejo že na začetku razvoja zarodka in iz katerih izhajajo vsi organi. Vsako celico ali organ telesa je mogoče dodeliti eni od teh tako imenovanih kličnih listov (zarodnih plasti).
Germanische Heilkunde® zato razvršča vse tako imenovane bolezni glede na njihovo pripadnost kličnim listom. Če vse te različne tumorje, otekline, razjede… razvrstimo glede na to »razvojno zgodovino« oz. po kriterijih različnih kličnih listov, potem ugotovimo, da imajo "bolezni" ki pripadajo istemu kličnemu listu (pri srednjem kličnem listu ločimo med mezodermom malih-možganov ter mezodermom bele snovi velikih možganov) tudi druge lastnosti in posebnosti.
Razvojno-zgodovinsko gledano vsakemu od teh kličnih listov pripada poseben del možganov, določena vrsta konflikta, določena lokalizacija v možganih, zelo določena histologija, specifični mikrobi, in izhajajoč iz tega ima vsaka tako imenovana bolezen, ki je v resnici "smiselni biološki poseben program narave" tudi evolucijsko razumljiv biološki pomen/smisel.
Celice oz. organi, ki so se razvili iz notranjega kličnega lista, imajo svoje releje, svojo kontrolno točko, od koder so usmerjeni, v možganskem deblu, najstarejšem delu možganov. Tudi tam najdemo urejeno lokalizacijo, ker se začnejo na desni hrbtni strani z boleznimi ust, nosno žrelnega predela in se nato razvrstijo v nasprotni smeri urnega kazalca ustrezajoč prebavilom in se končajo z esastim črevom in mehurjem. Histološko so vsi karcinomi adenokarcinomi brez izjeme. V primeru raka, organi, ki pripadajo temu kličnemu listu, celice razmnožujejo s kompaktnimi tumorji adenoceličnega tipa, npr.v jetrih, črevesju, vozličkih v pljučih itd.
Vse celice oz. organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista, imajo nadzorne releje v možganski skorji velikih možganov, najmlajšem delu naših možganov. V primeru raka povzročijo fuzijo celic v obliki nekroz in razjed ali izgube funkcije na organski ravni, npr. diabetes ali paraliza itd. Pri srednjem kličnem listu ločimo starejšo in mlajšo skupino.
Celice oz. organi, ki spadajo v starejšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mest (rele) v malih možganih, torej še vedno pripadajo starim možganom in zato v primeru konflikta, v konfliktno aktivni fazi, tudi tvorijo kompaktne tumorje, in sicer tipa adenoidnih celic, npr. v prsnem košu, tudi melanome, ali mezoteliome v perikardu - torej v srčni vreči, v pleuri - torej mreni prsnega koša ali v peritoneumu - torej v trebušni mreni.
Celice oz. organi, ki spadajo v mlajšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mesto v beli snovi velikih možganov in v primeru raka v konfliktno aktivni fazi, ,naredijo nekrozo ali tkivne luknje, torej fuzijo celic, kot so npr. luknje v kosti, v vranici, ledvicah, jajčnikih.
Bolj kot smo napredovali v filogenetski evoluciji, bolj razviti in bolj zapleteni postajajo programi naših možganov. Od arhaičnih, najstarejših programov našega možganskega debla, do že nekoliko bolj zapletenih konfliktnih vsebin malih možganov, do precej bolj zapletenih programov bele snovi velikih možganov velikih možganov, vse do kortikalnih konfliktnih vsebin, ki jih nadzoruje naša možganska skorja.
Prvotno so nekoč raka razumeli kot pravi tumor z močno proliferacijo celic (razmnoževanje). Predpostavljalo se je, da lahko celice tumorja odplavajo in tvorijo hčerinske tumorje v drugih delih telesa, tako imenovane "metastaze", ki v resnici ne obstajajo. Metastaze so vedno drugi ali tretji konflikt, večinoma iatrogeni, torej medicinsko povzročeni.
Če je danes pacient v konvencionalni medicini seznanjen z diagnozo "rak", potem večina pacientov to dojema tudi kot pretresljiv šok, ki lahko nato nemudoma sproži nadaljnje panične konflikte in s tem nove vrste raka, ki se nato v konvencionalni medicini štejejo za metastaze.
Pravljica o metastazah je nedokazana in nedokazljiva hipoteza. Ker še nikoli nobenemu raziskovalcu ni uspelo najti rakave celice v arterijski krvi tako imenovanega rakavega bolnika. Toda tam bi jih morali najti, če bi plavale na obrobje, torej v zunanje dele telesa.
Tudi to, da bi se rakave celice po tej nikoli opazovani poti po krvi celo spremenile, in na primer črevesna rakava celica, ki je v črevesju naredila cvetači podoben, kompakten tumor v, bi nenadoma zatavala v kosti, kjer bi se povzročila izgubo kostne mase , je čista norost in srednjeveški dogmatizem. Dejstvo, da obstaja drugi ali celo tretji karcinom, ni sporno, ocena tega dejstva pa je.
V konvencionalni medicini tako imenovane zarodne plasti nikogar niso zanimale. Nihče ni vedel, kako pomembne so. In to je pravzaprav razlog, da do zdaj, v celoten razvoj raka, še nikoli ni bilo moč uvesti nekega sistema. V učbenikih prihodnosti tako imenovane bolezni zato ne bodo več razvrščene glede na predmetna področja kot so sedaj, temveč po kličnih listih. Ta vrstni red je biološko-naravni red tako imenovanih bolezni ali posebnih programov narave.
Vse naše biološke konflikte lahko razvrstimo v zvezi z zgodovino razvoja. Vemo, kdaj so bila posebna vedenja razvita in vgrajena/programirana.
In zato ne obstajajo le organi in možganska področja, ki spadajo skupaj, temveč tudi konflikti, ki so povezani v evolucijskem smislu, vsi imajo enako histološko tvorbo celic in v zacelitveni fazi tam vedno najdemo iste mikrobe.