Naš občutljiv nos z njegovimi „to mi smrdi“ konflikti

Germanische Heilkunde  je naravna znanost, kot so fizika, kemija ali biologija. Zahteva natančno diagnostično delo, in sicer dosti bolj natančno kot delo dozdajšnje splošne (šolske) medicine. Ker nova medicinska diagnostika poteka na 3 ravneh: psihi, možganih in na organu. Te 3 ravni so vedno sinhrone.

Železno pravilo raka (Eiserne Regel des Krebs (ERK)) navaja, da je vsaka tako imenovana bolezen: Reci Smiseln poseben program narave (SBS), aktiviran z  DHS (Dirk-Hamerjev  sindrom), torej s čisto specifičnim biološkim konfliktnim šokom, ki v isti sekundi DHS povzroči hamerjevo žarišče (HH) na, za ta konflikt odgovornem, možganskem releju (dokazljiv z računalniškim tomogramom – CT možganov) in ustrezne spremembe na organu. Tumorje ali paralizo ali funkcionalne spremembe itd.

To pomeni, da to niso konflikti v prejšnjem smislu razumevanja, torej psihološki konflikti, ki so se gradili že od otroštva, ampak biološki konflikti.   Ljudje, živali in na podoben način tudi rastline, lahko utrpijo biološke konflikte.

DHS je ključna točka celotne  Germanische Heilkunde. Zato je pomembno, da se še enkrat zavemo, da se v sekundi DHS, ki zadene osebo nepričakovano "na napačno nogo", ne zgodi le šok dogodek kot tak, ampak se zgodi konfliktno-doživetje šoka, ki ima zelo specifično vsebino!

Nos, kot naš vohalni organ je eden najbolj občutljivih organov. Združuje funkcije dihal, torej filtrira, greje, čisti in vlaži, za zaščito globljih dihalnih poti. Cevi in luknje povezujejo nos s štirimi obnosnimi votlinami (sinusi), ki ležijo simetrično in v paru: čelo, čeljust, etmoidna in sfenoidna kost. 
Nos sega do labirinta etmoidne kosti, do t.i. 1. možganskega živca (olfactoria), katerega vohalne- ali živčne niti so razporejene po srednjem in zgornjem delu nosne sluznice. Odpirajo se neposredno v vohalni tuberkel bazalne možganske skorje (zunanji klični list).  
Tako tu najdemo tipični ploščati (skvamozni) epitelij velikih možganov, ki ga lahko najdemo tudi v sluznici nazofarinksa.

Vse ploščato epitelne kože in sluznice razvijejo v konfliktno aktivni fazi razjede, torej krčenje tkiva (celični minus).
V konfliktno razrešeni fazi, t.j.  zacelitveni  fazi, se ta izguba tkiva, ta razjeda, ponovno zgradi  z novimi celicami, kar poteka pod močno oteklino. V preteklosti tega nismo vedeli in smo to novogradnjo  celic, ki naj bi dopolnile razjedo, obravnavali kot zelo maligne tumorje.

Razjeda nosne sluznice npr. ima vedno nekaj  opraviti z notranjostjo nosu in ustreza tako imenovanemu konfliktu-smrada.

Primer: Ameriški raziskovalci so vbrizgali podganam, katerih najbolj občutljiv organ je njihov nos, formaldehidno raztopino, ki se uporablja za dezinfekcijo in okoli katere živali običajno naredijo velik lok, v tisočkratni koncentraciji, eno leto, večkrat na dan v nos! Nekatere revice, na najstrašnejši način mučene, so v tem postopku utrpele DHS in razvile tako imenovano razjedo nosne sluznice. Ko so živali po enoletnem postopku mučenja zaklali, so v nosu našli le „benigne razjede“. Nekatere podgane so, preden so jih ubili, pustili  še nekaj tednov živeti. Pri teh so odkrili močno oteklino nosne sluznice z zacelitveno celično mitozo razjede. Po konvencionalno medicinsko: Rak.
Zaključek: formaldehid je rakotvoren – torej povzroča raka.
Pri enaki eksperimentalni postavitvi s katerim koli koncentriranim smrdečim sredstvom, bi najverjetneje vsak človek tudi utrpel razjedo na nosu. Zacelitveno fazo te razjede bi nato  "praznovali" kot karcinom! (medicinski znanstveniki namreč)

Posebna stvar pri tem pa je: Tudi živali imajo psiho kot mi ljudje. To pa tudi pomeni ,  da poskusi na živalih niso le nesmisli, ampak zločin, saj rezultatov tako ali tako ni mogoče prenesti na ljudi.

Tu se Hamerjevo žarišče nahaja v možganski skorji, globoko bazalno. 
V konfliktno aktivni fazi se tvorijo razjede v nosni sluznici, vendar ne krvavijo, temveč samo "skorjajo". Dlje ko traja konflikt, večja in globlja je razjeda.

V pcl-fazi (zacelitveni-fazi) se razjede z novimi celicami zopet napolnijo, kar je povezano z močnim otekanjem sluznice, ki ji pravimo rinitis ali "alergijski rinitis".
Občasno lahko nastopijo tudi krvavitve, srbenje (pruritus). Če v tej fazi slučajno pridemo v stik z virusi (če sploh obstajajo!) je zacelitev  sicer močnejša, a bolj optimalna, saj se virusi (če sploh obstajajo!) množijo glede na klične liste šele v zacelitveni fazi. In obdelajo izključno organe, ki jih nadzoruje možganska skorja in pospešijo proces zacelitve, s strani zunanjega kličnega lista nadzorovane razjede, torej vključno s tistimi v nosni sluznici. Čeprav niso nujno potrebni za zacelitev, je lahko le-ta bolj optimalna z virusi (če sploh obstajajo!).

Opomba: Dr. Hamer je v začetni fazi svojega raziskovanja mislil (ker se je tako učil med študijem), da obstajajo tako imenovani virusi. Toda že od začetka jih je videl kot pomočnike. Ko je prišel do naslednjih odkritij, je začel dvomiti v njihov obstoj... razumljivo je, da v kasnejših publikacijah, ki opisujejo potek vagotonije ektodermalnih delov organov, uporablja izraz: "virusi, če obstajajo". V zadnji fazi svojih raziskav je bil prepričan, da v času vagotone, restitutivne faze ektodermalnega  tkiva, organizem ne potrebuje dodatnih pomočnikov.

Tudi sluznica obnosnih votlin naredi razjedo v konfliktno aktivni fazi. Tudi tu je osnova konflikt-smrada: „Vse skupaj mi smrdi“ – tudi v prenesenem pomenu.   
Hamerjevo žarišče je tudi fronto-bazalno ležeče. V konfliktno aktivni fazi se razvijejo razjede v obnosnih votlinah, ki praktično ne povzročajo nelagodja.

Šele v zacelitveni fazi, po razrešitvi konflikta, sluznica na območju razjede močno nabrekne – z virusi ali brez njih – z izločanjem serozne tekočine (izcedek iz nosu) in srbenjem. Na koncu zacelitvene faze so razjede napolnjene z novimi celicami in zaceljene.

Gnojni izcedek nastane, če so vključene bakterijske komponente, ki jih tudi najdemo v obnosnih votlinah (sinusih). Tako imenovani konflikti -smrada so eden najpogostejših konfliktov ali ponovitev, ki jih utrpimo v času našega življenja. Vendar pa vsaka ponovitev konflikta ne pride zahrbtno, ampak le z obnovljenim DHS (majhnim DHS). Temu rečemo tudi "tirnica".

Tirnice so dodatni vidiki konflikta ali dodatna zaznavanja v trenutku DHS-a. Če pacient kasneje pride na tako tirnico, potem to lahko povzroči ponovitev celotnega konflikta. Seveda ponovitveni- DHS, ki nas vrne na konfliktno  tirnico, ne uporabi čustvene moči kot prvič. Lahko bi mu rekli tudi "močan spomin". (Ponovitveni- DHS = "majhen DHS"). Tirnice, ki jih je pogosto celo več, zato niso nič slabega, nobene stalne zlorabe narave, temveč običajno v  divjini, npr. za žival zelo pomembni osvežilci spomina: "Previdno,  tako se je takrat zgodil DHS, poskrbi, da zopet ne boš ujet na napačno nogo."

Te tirnice imenujemo tudi  alergije.  V Germanische Heilkunde smo se naučili še bolj ceniti tirnice ali alergije, odkar poznamo 5 bioloških naravnih zakonov.  Ker so tudi te tirnice, ki nas včasih motijo, jezijo ali celo ovirajo, in ki jih zato v šolski medicini z neznanjem „zdravimo“, obdelujemo, se z njimi borimo, v osnovi smiselni biološki opozorilni znaki.

Seneni nahod npr.  je vnetje nosne sluznice, ki se sproži alergijsko (s tirnico). V preteklosti npr. je bil seneni nahod najbolj pogosta alergija, kar danes ni več. V prejšnjih časih se je prva ljubezen med dvema mladima pogosto dogajala na seniku. Če je bilo to srečanje zmoteno ali neusklajeno, je pogosto prišlo do DHS. Partner, pri katerem je udaril DHS, se kasneje nehote spomni te katastrofe na senu - ne da bi poznal povezave - ko zazna vonj po senu, torej alergene sena (lahko tudi vizualno, npr. na televiziji).
V zacelitveni fazi potem pride do  vnetja nosnih sinusov, do tako imenovanega senenega nahoda. Situacija, povezana s senom, je pacientu „zasmrdela“.

Medtem, ko organi nadzorovani s strani velikih možganov  v konfliktno-aktivni fazi  zmanjšajo število celic, organi nadzorovani s strani starih možganov v konfliktno-aktivni fazi povečajo število celic. Sem spadajo tudi adenoidne vegetacije zadnjega dela žrela (farinks), ki se nahaja v možganskem deblu (notranji klični list).

Tu nastane, v konfliktno-aktivni fazi, cvetači podoben rastoč  sekretorni adenokarcinom , torej tako imenovani "polipi" nazofarinksa, še vedno izhajajo iz ostankov stare črevesne sluznice.
Vsebina konflikta:

• (leva stran): "nekega kosa se ne morem znebiti" ali
• (desna stran): "nekega kosa ne morem dobiti".

Običajno se pojavijo kot pecljati izrastki v zgornjem žrelu in rastejo k nosu navzdol.
V zacelitveni fazi običajno  sledi smrdljiva zasiritev polipov preko gliv (mikozami) ali glivičnih bakterij (mikobakterij) = polipna Tbc (tuberkuloza), vendar le, če so bili ti mikrobi v času DHS že prisotni. 

Poleg tega poznamo tudi zmanjšanje sposobnosti vonjanja.   Tu gre za tako imenovani ekvivalent raku (zunanji klični list), torej prenehanje delovanja oz. zmanjšanje funkcije, vendar brez celične fuzije ali celične proliferacije.To vključuje konflikt-nekaj ne želeti vohati:

• „ta vonj ali smrad mi je ogaben", ali
• „to ne more biti res"...

Pri tem se fila olfactoria, ki so del možganov, makroskopsko ne spreminjajo. Svojo funkcijo "le" z naraščajočim trajanjem konflikta vedno bolj zmanjšujejo, in sicer glede zaznavanja določenega vonja (anosmija). To je tudi biološki smisel, ki se tu nahaja v konfliktno-aktivni fazi, to pomeni neznosni vonj je preprosto "izklopljen", prekrit.

V zacelitveni  fazi – podobno kot pri izgubi  sluha – pacienti utrpijo olfaktorni padec, torej na prizadeti strani (desno ali levo),  ne morejo nič več vohati,  saj se v tej fazi v fila olfaktoriji nalagata edem in glija. Posledično pride do zožitve, zaprtja. Po zaključku zacelitvene faze se sposobnost vonja v večini primerov vrne.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik