UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Poskusi na živalih - sramota za naše celotno obdobje
Neskončno stara je potreba ljudi, da bi razumeli jezik živali. Od antičnih časov vemo za religijo hetitov, indijancev, Grkov in Germanov, da so v veliki meri imeli zelo spoštljiv odnos do živali, svoje konje so npr. imeli za svoje prijatelje.
Ta odnos se je temeljito spremenil s prihodom islama in krščanstva. Njun prezir je končal kakršen koli dialog z živalmi in degradiral vse živali (in rastline) na povsem prodajne artikle, ki jih je mogoče izkoristiti in prodati. Ljudje so s tem postali grobi in osiromašeni. Dialog z našimi živalmi je prekinjen.
In živalim ni zanikana samo njihova duša temveč tudi njihov jezik. Toda vsak pasji prijatelj ve npr. da pes govori s celotnim telesom in njegova vrsta to govorico razume. Govori z repom, ki ga dvigne ali zniža in s katerim lahko maha, govori s krznom, ki ga lahko nagrbanči, govori z gesto, očmi, renčanjem ali ušesi, in govori z ritualnimi dejanji : npr. da poklekne pred zmagovitim nasprotnikom in mu ponudi grlo v ugriz. Seveda, ne slišimo tega dela "jezika", čeravno pes govori skozenj.
In tako to počnejo vse živali , ustrezajoče njihovi vrsti. Ker imajo drugačen jezik, niso bolj neumne kot mi, so pač drugačne. "Oh," pravijo sovražniki živali, "živali ne morejo čutiti bolečine, tulijo samo zaradi instinkta, vse so samo refleksi. Saj lahko poskrbimo za to, da ne bodo več tulile." Toda tudi s tihim mučenjem – s poskusi na živalih - naši prijatelji, živali tulijo..
Statistike, ki obravnavajo rakotvorbe, so po pravilih izvedene v okviru izvajanja poskusov na živalih. Pri tem je bila poskusnim živalim psiha in inteligenca zanikana. V resnici pa je psiha, s številnimi tako imenovanimi biološkimi konflikti, vhod za nastanek "bolezni" pri ljudeh in ostalih sesalcih.
V velikem, leta trajajočem poskusu, je bilo na tisoče hrčkov vsakodnevno zakajenih s cigaretnim dimom, medtem, ko kontrolnih živali niso zakajali. Ugotovili so, da niti ena od živali ni utrpela ploščato celičnega bronhialnega raka ali pljučnega raka, in da so zakajeni hrčki živeli očitno dlje kot ne zakajeni. Toda rezultat je bil zamolčan, oz. relativiziran: ko so namreč zakajali laboratorijske miši (to so potomci hišne miške), s cigaretnim dimom, so pri nekaj živalih, na pljučih odkrili kroge, tj. alveolarni rak, ki ga človek in sesalec, utrpita pri konfliktu strah pred smrtjo. In tako so rekli: "No, potem kajenje sicer ne povzroča bronhialnega raka, ampak pljučnega." Od takrat v povezavi s kajenjem nikoli več ne govorimo o bronhialnemu raku (tabela: r.r.a.2), ampak vedno o pljučnem raku (tabela: G.13). Tako čudovito lahko statistično lažemo!
Posebnost na vsej tej stvari je: živali imajo tudi psiho kot mi ljudje. Hrčka dim ne vznemirja, ker mu v njegovem naravnem habitatu ne škodi, ker živi v jamah pod površjem zemlje, in zato ni razvil panične kode. Miško pa vonj po gorenju ali cigaretnem dimu zagotovo razburi. Ko je v starejših časih zagorela strešna konstrukcija, so vse miši bliskovito stekle iz stavbe, preden se je sploh kaj opazilo.
Za vonj po gorenju imajo miši izostren nos in prirojeno panično kodo, zato lahko skozi zakaditev, zagotovo utrpijo DHS (konfliktni šok), reci: konflikt strah pred smrtjo z alveolarnim karcinomom (tabela: g.13).
Še en primer: ameriški raziskovalci so podganam, katerih najbolj občutljiv organ je nos, vbrizgali raztopino formaldehida, ki se uporablja za razkuževanje in se ji živali običajno izogibajo, v tisočkratni koncentraciji večkrat na dan eno leto. Nekatere uboge živali, mučene na tako grozen način, so očitno med tem postopkom imele DHS in razvile rak nosne sluznice (tabela: r.r. + l.a.11). Rezultat raziskave: formaldehid je rakotvoren. Enak učinek bi lahko dosegli pri poskusu na ljudeh, v katerem bi testirani osebi večkrat na dan eno leto vbrizgali njene izločke v nos, iz česar bi seveda morali strogo sklepati, da so njeni izločki rakotvorni! Verjetno se bomo še vedno spomnili kakšne milijardne posledice je sprožila ta masovna formaldehidna histerija, ki se je žal sprožila. A nikomur ni prišlo na misel, da bi ubogim podganam ta snov bila odvratna in so zato z DHS-om utrpele rak nosne sluznice.
Tako imenovane ugotovitve v šolski medicini so bile doslej pridobljene le statistično. Dokler se dejstva seštevajo, je statistika zakonita. Toda če je treba statistično in vzročno povezati dejstva iz različnih serij, zadeva postane pomanjkljiva.
Primer: pastirji na Kavkazu zelo malo zbolevajo za rakom. Pastirji na Kavkazu jedo veliko ovčjega sira. Statistični zaključek: ovčji sir je antikarcenogen, preprečuje raka. (Znanstveno delo iz Ordinariata za preprečevanje raka na Univerzi v Heidelbergu / Mannheim). Seveda ni statistike z vidika Germanische Heilkunde (sprva imenovane NEUE MEDIZIN). Tu bi prišle v poštev povsem drugačne razlage, ki bi jih lahko za povrh tudi dokazali.
Če želimo primerjati psiho živali in ljudi, si moramo predstavljati, da so v naših velikih računalniških možganih za različne življenjske situacije kodirani povsem različni konflikti. Če človeka postavimo v avto, se tam počuti prijetno, če v avto zapremo orla, se na smrt ustraši, kar bi se zgodilo tudi osebi, ki bi jo dali v orlovo gnezdo. Sicer je strah pred smrtjo, kot rezultat, med seboj primerljiv, ampak se pojavi pri različnih živih bitjih v zelo različnih življenjskih situacijah. Posledično je treba upoštevati posamezne posebnosti in psiho vsakega živega bitja, da bi lahko morebitno konfliktno situacijo ocenili.
Če sto psicam jazbečarkam z karcinomom dojke (tabela: o.r. + l.a.4) naredimo CT pljuč in enako sto ženskam z rakom na dojki (tabela: ali + la4), pri nobeni, na dan diagnoze, ne bo opaznih pljučnih vozličkov. Dva meseca kasneje, odvisno od brutalnosti diagnoze, se pri velikem številu žensk ugotovi adeno-karcinom pljučnih vozličev (tabela: g.13). Pri psicah pa niti v enem primeru. Na srečo niso mogle razumeti diagnoze in zato niso bile v paniki, z drugimi besedami: niso razvile drugega raka. Drugi konflikt pomeni, da se človek ob diagnozi (iatrogeno) sooči s paniko in zato utrpi DHS z novim biološkim konfliktom. Te nove karcinome smo v popolni nevednosti imenovali "metastaze". Ampak našim zdravnikom ali onkologom ni nikoli prišlo na pamet, da živali skoraj nikoli ne dobijo tako imenovanih "metastaz".
Večino teh bioloških konfliktov žival še vedno občuti realno, mi ljudje pa pogosto prenešeno. Za žival je kos, ki ga ne more pogoltniti, res kos hrane. V nasprotnem primeru pa je pri ljudeh to lahko tudi račun ali dobitek na loteriji. Te biološke konflikte je mogoče razumeti le z vidika razvojne zgodovine, kot arhaične konflikte, ki so načeloma analogni pri ljudeh in sesalcih.
To nam kaže, da se ljudje počutimo povezani s psi, konji ali kravami, da lahko z njimi komuniciramo in da jih dojemamo kot "kvazi-ljudi". Tako lahko utrpimo tudi isti konflikt izgube, ko umre naš človeški partner ali naš pasji partner. Če je na primer mlad pes bolan, potem lahko človek-ženska doživi tudi "konflikt skrb za mamo/otroka" z rakom dojke na levi strani, v primeru desničarke. In tudi žival lahko občuti biološke konflikte okoli nas ljudi, kot partnerje itd.
Upam, da bo poznavanje konfliktnih vsebin končno odprlo novo obdobje v odnosu med ljudmi in živalmi; stran od grozljivega razumevanja živali kot stvari, ki je svoj vrhunec dosegla z iztrebljanjem številnih redkih živalskih vrst in popolnoma nepotrebnimi poskusi na živalih, ki so sramota za vse človeštvo. Vsi poskusi na živalih, ki se izvajajo danes, so le nesmiselna krutost do živali, ker psiho živali obravnavamo kot neobstoječo.
V zadnjem času postajajo vse pomembnejše tako imenovane vedenjske raziskave. Konec koncev se spet naučimo razumeti marsikaj, kar nam je bilo prej popolnoma nerazumljivo. Obvezno moramo komunicirati z našimi sobitji, živalmi. Toda zadeva ostaja delna, dokler govorimo le o instinktih in obnašanju ter živalim ne priznamo duše, ki je podobna naši. Le tako lahko z njimi resnično komuniciramo.
Velik manko teh poskusov komunikacije je bil vedno v tem, da nismo razumeli jezika živali. Obstaja pa en jezik, ki nam je skupen z našimi živalmi, in sicer "interanimalni biološki jezik" naših možganov. Načeloma se lahko z računalniškim tomogramom "pogovarjamo" s katerim koli konjem ali miško. Ker je jezik možganov, torej interanimalni biološki jezik, enak, tako glede lokalizacije strahov in konfliktov v možganih kot glede sprememb v možganih, pri ljudeh in sesalcih.
Vse te stvari so čudovito vnaprej programirane v naših možganih in naši možgani so tudi z možgani naših sobitij, živali, pomreženi. Enako velja med živalmi in rastlinami. Te medsebojne odnose imenujemo biološko ravnovesje, ki je čudovito obstajalo milijone let, dokler človek ni prišel v svojo ošabnost (hubris) in ga uničil. Od vseh živih bitij na zemlji je človek pravzaprav edino, kar je ušlo izpod nadzora in uničilo to čudovito stvarstvo. Na misel mi pridejo Schillerjevi verzi:
Gefährlich ist's den Leu zu wecken, verderblich ist des Tigers Zahn,
doch das schrecklichste der Schrecken, ist der Mensch in seinem Wahn.
Dovolim si napoved, da bodo poskusi na živalih nekoč veljali za sramoto, za celotno našo dobo in kot pričevanje naše neizrekljive ignorance.