Sindrom - v Germanische Heilkunde

Germanische Heilkunde se je v zadnjih letih hitro razvijala, zlasti na področju tako imenovanih psihoz (konstelacij) in na področju sindromov – pri čemer ima "SINDROM" zelo odločilno vlogo. 

Pravzaprav je presenetljivo, da se je Germanische Heilkunde (prejšnje ime: Neue Medizin, Germanische Neue Medizin) lahko še naprej razvijala, saj je zatiranje tega znanja še naprej v polni meri:

• kljub 27 revizijskim konferencam,
• kljub uradni oceni univerze v Düsseldorfu,
• kljub preverjanju na univerzi v Tyrnau (Trnava) 8. in 9. septembra 1998 – čeprav vmes vse več zdravnikov, doma (Nemčija) in v tujini, potrjuje, da je Germanische Heilkunde pravilna.

Kljub temu: 

1. Še vedno nimamo bolnišnice, kjer bi lahko paciente z zapleti zdravljenja ustrezno zdravili po Germanische Heilkunde,
2. nimamo zdravnikov, ki bi si upali odkrito priznati Germanische Heilkunde in bi delali po GH v miru, brez strahu pred odvzemom licence, saj Germanische Heilkunde zajema vso medicino - ne le raka.

Kar sem sprva samo sumil, da  ima: "SINDROM"; torej en smiselni biološki poseben program (SBS), ki je v zacelitveni fazi in hkrati en SBS, ki  = begunski konflikt, eksistencialni konflikt, konflikt osamljenosti, v aktivni fazi,  z zbiranjem vode v zbiralnem vodu ledvic; zelo pomembno vlogo, mi je v zadnjih letih postalo kristalno jasno.

Ker povsod srečamo "SINDROM":

• ni plevralnega izliva brez sindroma,
• ni perikardialnega izliva  brez sindroma,
• ni ascitesa v znatnem obsegu brez sindroma,
• ni hepatomegalije (velika jetra) brez sindroma,
• ni putike brez sindroma, kar vključuje tudi tako imenovane primere akutnega revmatoidnega artritisa (npr. zelo debelo koleno),
• ni hudega možganskega edema brez sindroma.

Tako dobi "SINDROM" klinično odločilen pomen. Na vsakem koraku srečamo "SINDROM", npr. če nenadoma pridobimo 5 ali 10 kg teže: SINDROM, oz. zadrževanje vode.

S tem arhaičnim posebnim programom, še posebej, če je obojestranski, postane resnično jasno, kako daleč se je naša civilizacija oddaljila od pravil narave in naših instinktov.

Ugovor "da, potem moramo samo spremeniti biološke programe" je popolnoma nesmiseln, saj lahko spremenimo samo civilizacijo in svoj gospodarski sistem. Mati narava se ne vpraša, ali upoštevamo njena  pravila. Kruto nas kaznuje, če ne upoštevamo njenih naravnih zakonov. Zato moramo spet postati skromni in poskusiti živeti v skladu s pravili narave.

Na primer, če nekoga dvakrat na leto premestijo iz njegovega podjetja v drug del države, potem je (arhaično) dvakrat poslan "v puščavo". Seli se tudi žena in otroci in nekateri družinski člani se zredijo, ker so izgubili vse prijatelje, v tuji državi se počutijo povsem same. Vsaka kapljica vode je življenjskega pomena za ljudi ali živali, ki jim v puščavi grozi smrt zaradi žeje. Zdi se, da ima ta potreba absolutno prednost pri kopenskih bitjih, saj brez vode ni več metabolizma (presnove).

Torej, če se v okviru katerekoli zacelitvene faze v našem organizmu kopiči endem (vnetje) npr. pri hepatitisu, cisti ledvic, cisti na jajčnikih, kostni osteolizi pri rekalcifikaciji, ali otekanju dojk v zacelitveni fazi duktalne razjede na mlečnih kanalih, takrat se, če se sproži tudi rak zbiralne cevi ledvic v aktivno konfliktni fazi, voda prekomerno shranjuje.

Do zdaj tega nismo mogli razložiti, ker smo poskušali povezati obseg otekline z obsegom konflikta. To je bilo le pogojno pravilno. Pogojno pomeni: dokler ni potekal noben program zadrževanja vode, torej ni bilo aktivnega konflikta-karcinom zbiralne cevi ledvic (Sammelrohr-ca).

To pomeni: Za obseg otekanja organa ali njegove okolice (v tako imenovanem transudativnem izlivu) ni bila odločilna le prejšnja konfliktna masa, temveč tudi hkratni spremljajoči begunski konflikt z karcinomom zbiralne cevi ledvic v aktivni fazi.

Do zdaj je na primer veljalo povečanje tako imenovanih jetrnih transaminaz za znak "bolezni" hepatitisa. Glede na to, da temu ni tako , laboratorijska dejstva vseeno niso sporna. Kajti bolj kot se povečujejo  transaminaze, večja je konfliktna masa, močnejši je zacelitveni proces in večja je nevarnost epileptoidne krize (imenovane coma hepaticum) z žolčno obstrukcijo ali brez žolčne obstrukcije (anicterični hepatitis).

Dodajam povsem novo stališče:
V primeru hepatitisa, kar bi sam po sebi, glede na maso konflikta, moral biti neškodljiv , lahko transaminaze, še posebej občutljive Gamma-GT, hitro narastejo, ko zaradi dodatnega aktivnega begunskega konflikta jetra povzročijo hudo hepatomegalijo (povečanje) (kot v primeru Olivie Pilhar).

Enako velja za vse pcl- faze (zacelitvene faze) drugih SBS-ov, npr. ciste na ledvicah, jajčnikih ali vranici, ki nato dosežejo ogromne razsežnosti in neredko počijo. Tudi edem hamerjevega žarišča- HH v možganih, to je intra- in perifokalni edem v HH, je ob hkratnem aktivnem begunskem konfliktu, pretiran.

Toda kako elegantno in učinkovito lahko mati narava to sama uredi, torej kako se zna spoprijeti s svojimi smiselnimi biološkimi posebnimi programi, pusti vsakega medicinca splošne medicine brez besed. 

Ponazorimo to na majhnem primeru:

Pred 7 leti smo podarili 2 samca iz legla naše bokserke v Španijo. Enega od njih (Rainer), 9-letnemu dečku Pablu, ki nam je zdaj zelo blizu. Pablo in Rainer sta bila že od prvega trenutka enega srca in ene duše. Skoraj samoumevno je bilo, da je Rainer lahko spal ob vznožju Pablove postelje. 

V zadnjih dveh letih je Pablo prvič odšel v Anglijo za 3 tedne. Rainer je ostal doma s starši in trpel, kot zmore le pes bokser. Enkrat je utrpel alopecijo na predelu levega čela (levo-tačkar), kjer ga je Pablo ob kakršnemkoli slovesu vedno pobožal. Drugič motorično paralizo leve zadnje tace, ker ni smel zraven. 

Letos so bile stvari še hujše, ko je Pablo za 6 tednov odšel v Anglijo, ker je Rainer tik pred tem močno poškodoval obe očesi na trnovi meji. Teden dni po Pablovem odhodu so si tudi starši za en teden želeli na dopust. Rainerja, za katerega smo skrbeli, skorajda nismo prepoznali. Bil je dezorientiran, zelo malo je uriniral (oligurija), bil je omamljen in je lahko le nespretno hodil. Levo oko je bilo slepo in močno oteklo, desno "le" močno oteklo. Bil je slika bede. Naši prijatelji so bili obupani. Rainer je shranil 5 kg vode in se spopadel z dvojnim konfliktom: begunskim in konfliktom zapuščenosti.

Pomiril sem jih in rekel, da se morajo naučiti razmišljati "biološko", imel pa sem tudi "skrivno orožje", in sicer njegovo mamo "Miško" ("Miška", ker je bila kot majhna psička bokserka videti kot debela bela miš) . Takoj, ko je bil Rainer z materjo "Miško"  - sprva ločen od nje skozi šipo- in z očetom Rolfom in bratom Rockyjem, in čeprav se nista videla vsaj 4 leta, se je njegovo stanje takoj začelo normalizirati. Izločil je velike količine urina, mama "Miška"  pa je zanj zelo ljubeče skrbela.

Po enem tednu so naši prijatelji prevzeli svojega boksarja. Naslednje jutro pa so nas spet v obupu poklicali: Rainer je spet prenehal urinirati, ni pojedel niti grižljaja, spet spil veliko vode, ni naredil več kupčkov, bil je popolnoma dezorientiran, s težavo se je zibal in z glavo dezorientirano trkal ob predmete. Obe očesi sta bili otečeni. Konvencionalna medicinska diagnoza: akutna ledvična odpoved - uremija - primer za dializo - dezorientacija - možganski edem.

Rekel sem, naj ga takoj pripeljejo nazaj k mami Miški (Maus) na oskrbo. Glej in glej: le eno uro po tem, ko je bil z mamo Miško, je lahko izločil ½ litra urina. Potem je izločil še 7 litrov vode in bil - razen oči in kljub očem - spet skoraj povsem normalen. Seveda je Rainer ostal z mamo, dokler se Pablo ni vrnil. In tudi takrat se je mama Miška, da bi bil na varnem, za nekaj dni najprej preselila v hišo Pablovih staršev, da Reiner "premosti vrzel".

Ne glede na to, da bi v vsaki veterinarski praksi psa v takem stanju zaradi nemoči veterinarja takoj uspavali, se moramo zdaj zavedati, da je vsa naša dozdajšnja medicina temeljito obrnjena na glavo. Kajti, če zgornji primer prezrcalimo na človeka, bi bil tak bolnik, vsepovsod v Evropi, odvisen od dialize , v bolnišnici. In s tem bi se begunski konflikt seveda še okrepil in utrdil.

Vendar zamisel, da lahko mati  samo s svojo prisotnostjo, reši tisto, kar je bilo prej znano kot "odpoved ledvic", si v običajni medicini doslej nismo mogli predstavljati. Nasprotno, s tem, ko smo paciente odpeljali v bolnišnico - z vsemi zastrašujočimi stroji in strašnim in brezdušnim vzdušjem - smo ta občutek osamljenosti (v puščavi) precej povečali.

Presenetljivo je:  Tudi celjenje rane, npr. poškodovanega očesa, se prav tako zaceli s SINDROMOM, torej oko močno oteče. Tako ogromno t.i. "vnetje" pa je v splošni medicini veljalo kot posebej nevaren potek infekcije rane, npr., da bi "zlonamerni mikrobi" požrli cel organ.

Veliko nerazumevanje!
V splošni medicini smo preprosto storili vse narobe!

Resda nismo poznali "SINDROMA" in tudi 5 bioloških naravnih zakonov. Zdaj pa lahko vse teoretično zlahka ločimo in moramo svoje terapevtske vzvode uporabiti drugje , ne več pri uporabi antibiotikov, ampak povsem drugače: in sicer tako, da  pacientom damo občutek varnosti.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik