Ledvica
z njenimi posebnimi programi

Germanische Heilkunde ne zajema le povezave med psiho, možgani in organi, ampak daje tudi embriološko-ontogenetske razlage za razumevanje, zakaj se posamezni relejni centri nahajajo v delih možganov, kjer jih najdemo. Kajti vedno najdemo možgansko lokalizacijo naših bioloških konfliktov v predelu naših možganov, ki je bil "v izgradnji" v času, ko je bil ta novi vedenjski vzorec naštudiran in vprogramiran.

Na primer, ko je bilo vprogramirano »vedenje mati/otrok« pri nas sesalcih, so bili »v izgradnji« mali možgani, ko je bilo vprogramirano spolno vedenje, so bili  »v izgradnji« veliki možgani. Skladno s tem najdemo pri tovrstnih bioloških konfliktih  na teh mestih v možganih tudi ustrezna Hamerjeva žarišča (HH). To torej pomeni, vsaki konfliktni vsebini pripada točno določen rak in točno določeno mesto v možganih. Iz tega sledi, da ima vsaka »bolezen« tudi svoj biološki smisel.

Biološki konflikt, ki vodi do raka, je vedno DHS (Dirk Hamerjev sindrom), močan konfliktni šok, ki ujame ljudi in živali »na napačno nogo«. A fascinantno pri Germanische Heilkunde je to, da lahko iz računalniškega tomograma ne le takoj ugotovimo vrsto konflikta oziroma vsebino konflikta, ampak lahko tudi tako rekoč kriminalistično ugotovimo, ali je konflikt v konfliktno aktivni fazi ali že v zacelitveni fazi. Rak »raste«, dokler konflikt traja, in ko se konflikt ustavi, se začne celjenje v možganih in celjenje na organu.

Vse povezave z rakom je mogoče izslediti nazaj do teh preprostih osnovnih formul, namreč tako imenovanega železnega pravila raka (ERK). Nekaterim se zdi preveč preprosto, drugim preveč zapleteno. 
Toda naravni zakoni so vedno oboje hkrati. Germanische Heilkunde temelji na 5 bioloških naravnih zakonih in vključuje vse tako imenovane bolezni celotne medicine.

Vsebina konflikta, na primer v primeru begunskega ali eksistencialnega konflikta, na primer vključuje "izgubiti vse", "kot da bi bil bombardiran". V konfliktno aktivni fazi nastane kompakten tumor med ledvičnimi čašicami in tubulami.

Če gledamo na begunski konflikt z vidika razvojne zgodovine, kot starodaven, arhaičen konflikt, ki ga nadzira možgansko deblo, je tu na primer biološki smisel v konfliktno aktivni fazi in pomeni aktivno zadrževanje vode, torej zasilno zavoro ali poseben biološki program (enega iz vode zaradi nesreče vrženega posameznika na obalo) zadrževanja dragocene vode v organizmu, da čim dlje preprečimo grozečo dehidracijo na kopnem. V ta namen se je oblikoval tumor zbirnih cevk, karcinom zbirnega kanala ledvic, tako da je »izločevalno sito« bolj ali manj zamašeno oziroma stisnjeno, da bi zadrževalo vodo v organizmu.  Odtod edem pri karcinomu zbirnega kanala ledvic.

V zacelitveni fazi (pcl-faza) so diagnosticirali ledvično tuberkulozo na deloma zelo močno stisnjenem ledvičnem pelvisu ali čašicah, tj. kompaktne adeno-Ca tumorje so mikobakterije (tbc) zasirile. Kaverne so dajale videz gručastih ledvičnih čašic

Medtem ko smo do sedaj verjeli, da moramo vse celične proliferacije, tj. tumorje, operirati ali jih vsaj zastrupiti s kemoterapijo, ima mati narava s tuberkulozo ne le veliko učinkovitejšo kirurško tehniko, kot bi jo mi lahko kadarkoli razvili, ampak so ti kirurški ukrepi uporabljeni samo v zacelitveni fazi  (glej 4. biološki naravni zakon).

To vrsto celjenja so prej imenovali nefroza ali nefrotski sindrom. Po šolski medicini je nefrotski sindrom kompleks kliničnih simptomov in se kaže kot posledica spremenjene prepustnosti glomerulne bazalne membrane, tako pri vnetnih kot pri degenerativnih boleznih ledvic.
In zaradi narave tega konflikta, kjer se pogosto pojavljajo ponovitve in nato faze razrešitve, je bil nefrotski sindrom obravnavan kot kroničen.

V Germanische Heilkunde gre za zacelitveno fazo  karcinoma zbirnega kanala ledvic in izgubo beljakovin preko izločka rane, v predelu tuberkuloznega zasiritvenega procesa. Tako kot nastane pri tuberkulozni zasiritvi tumorja dojke v pcl fazi veliko izločka iz rane, enako nastane ranski izloček v ledvičnem pelvisu med zasiritvijo karcinoma zbirnega kanala ledvic. Terapija sestoji iz, nadomestiti hipoproteinemijo (nizko raven beljakovin v serumu) z infuzijami albumina, dokler se zacelitvena faza dokončno ne zaključi. Če lahko pacient naravno zaužije veliko beljakovin, so beljakovinske infuzije nepotrebne.

Spremljevalni simptom obilnega znojenja (nočno znojenje) je običajno za paciente, ki zanj vedo vnaprej in se nanj lahko psihično pripravijo, le malo stresen, medtem ko pri nepripravljenih pogosto vodi v paniko.
 
Nefroza ali nefrotski sindrom v bistvu ni bila ne bolezen ne sindrom, čeprav je v preteklosti skoraj vedno končala s smrtjo. 
Predstave prejšnje medicine o tako imenovani uremiji, kot imenujemo povečanje tako imenovanih "urinskih snovi", so predpostavljale, da je presnova ledvic "iztirila", je bila nezadostna, nesposobna izločati te snovi, ostanke pri presnovi beljakovin, iz krvi (preko ledvic). Zato smo govorili o "odpovedi ledvic" oz. uremiji, kar bi naj pri obeh "pokvarjenih ledvicah" brez dialize neizogibno povzročilo smrt zaradi uremije. Tako torej prejšnja predstava, ki je napačna! (glej karcinom zbirnega kanala ledvic).

Pri vodnem ali tekočinskem konfliktu (srednji možgani) vidimo v konfliktno aktivni fazi nekrozo ledvičnega parenhima, torej nekrozo ledvičnega tkiva. Hkrati je krvni tlak v tej fazi vedno povišan, ki pa ima ta smisel, funkcionalne kompenzacije luknje v ledvičnem tkivu, ki nastane zaradi nekroze, da funkcionalno kompenzira luknjo v ledvičnem tkivu, nastalo zaradi nekroze, tako da se lahko izloči dovolj urina in sečnine. To pomeni, da dokler je konflikt še aktiven, je povišan tudi krvni tlak.

Vemo, da se ledvice, ki jih imamo danes, niso razvile iz pred ali pra ledvice, ampak post-ledvice. Tako vodni konflikti niso mogli obstajati, dokler se naši biološki predniki niso »premaknili (»vstali iz vode«) »iz vode na kopno«.

Večina vodnih konfliktov ima zelo otipljiv razlog za DHS: preveč vode, ki se je ne morete znebiti; na primer poplava, "skoraj utopitev", infuzija v bolnišnici, počena vodovodna cev ali podobno. V večini primerov problem in njegove posledice po nekaj mesecih postanejo brezpredmetni in se konflikt s tem običajno razreši.

Nato se med zacelitveno fazo iz nekroze ledvice oblikuje izboklina, napolnjena s tekočino. Temu pravimo ledvična cista. Znotraj ciste je zdaj močna celična proliferacija, na koncu katere se – po 9 mesecih – namesto tekočine zgradi trdno celično tkivo z lastnim sistemom krvnih žil.

V tem času se cista "razraste" povsod po okolici, in se kasneje, ko zatrdi in postane trdna, spet loči. V šolski medicini smo si to napačno razlagali kot "invazivno rast tumorja" in  zdravili  temu primerno nesmiselno - namesto da bi preprosto mirno počakali, da se izrastki ponovno spontano ločijo in naredijo čudovito gladko, približno 1 cm debelo, trdo kapsulo.  Ta tako imenovana indurirana ledvična cista, ki se v tej fazi imenuje "nefroblastom", je nato del ledvice in prav tako proizvaja urin. To pomeni, da je ledvica zdaj še bolj opravilna.

Biološki smisel je tu v zacelitveni fazi, saj lahko ledvica zaradi nastalih cist, ki otrdijo in proizvajajo urin, deluje bolje kot prej. Ob koncu zacelitvene faze se krvni tlak zopet normalizira.

V prvih 5-6 mesecih, ko je cista še delno tekoča in delno trdna, je bila prej znana kot "Wilmsov tumor" in je bila nato vedno kirurško, skupaj z ledvico, odstranjena.
Za te neumnosti je odgovorna samo zabloda "zlonamerno". Enostavno počakaš 9 mesecev in če je zatrdela cista res tako velika, da povzroča mehanske težave, potem jo lahko tudi naknadno odstraniš, vendar brez odstranitve ledvice.

Zacelitveno fazo nekroze ledvičnega parenhima oz. nastajajoče ledvične ciste, torej zacelitveno fazo tekočinskega konflikta, smo prej imenovali glomerulonefritis. Prej smo se borili tudi proti temu. Vendar od Germanische Heilkunde naprej vemo, da se na koncu te zacelitvene faze oblikuje otrdela ledvična cista, ki kasneje proizvaja urin in se vključi v delovanje ledvic. Ker je ledvični parenhim, zmanjšan z nekrozami, zdaj ponovno zapolnjen, še bolj kot prej, organizem ne potrebuje več hipertenzije (visokega krvnega tlaka).

Ledvična cista nikoli ni vzrok za hipertenzijo, ampak enkrat je bila v njeni pretekli konfliktno aktivni fazi. Hipertenzija je vedno znak konfliktne aktivnosti vodnega konflikta, kar smo že v šolski medicini občasno spoznali kot tako imenovani potreben visok pritisk. Ko se konflikt razreši, po drugi strani krvni tlak takoj pade. Če pa poskušamo z zdravili zmanjšati visok pritisk, ki je v konfliktni aktivni fazi potreben, delamo proti naravi.

Do zdaj smo mislili, da to predstavlja le približno 5 % primerov hipertenzije, čeprav sem v resnici, razen primerov Goldblattovega mehanizma pri stenozi ledvične arterije ali kardio- ali aortogene hipertenzije, povezane z ledvicami, mnenja, da so ta običajna, le, da to do zdaj nismo mogli prepoznati. Kajti tudi tako imenovana labilna hipertenzija ali konstantna hipertenzija nista bili kvalitativno različni vrsti hipertenzije, ampak sta se razlikovali po tem, da so nekateri vodni konflikti spet našli začasne rešitve (potem imenovana labilna H.), drugi vodni konflikti pa so ostali konfliktno aktivni (potem imenovana konstantna H.).

Pri nekrozi skorje nadledvične žleze (bela snov velikih možganov) imamo konflikt 

• „hoja-v-napačno-smer“
• „zaiti-na-napačno-pot“.

V konfliktno aktivni fazi
proizvodnja kortizona se zaradi nekroze zmanjša in zato se kljub simpatikotoniji ustavi tek v napačno smer. Tudi tukaj občasno nekoliko povišan krvni tlak.

V zacelitveni fazi
zdaj se nekroza ponovno napolni s tvorbo ciste, in sočasnega povečanja nevroglijskega -volumna, in s tem povezano močno povečano nastajanje kortizola, ki omogoča hiter tek (npr. za čredo) v pravo smer. Ob koncu pcl faze (indurirana cista) se krvni tlak vrne v normalno stanje.

V ozadju razjed ledvičnega pelvisa (veliki možgani) je konflikt, ki obstaja v ženstveni in možati obliki,

• ženstveno: nezmožnost razmejevanja ozemlja od znotraj (podobno konfliktu identitete), npr. nevedenje, kam spadati, kateremu mnenju slediti
• možato: nezmožnost označiti meje ozemlja (konflikt označevanja ozemlja), odvisno od ročnosti. (Test s ploskanjem: če desna roka ploska, ste desničar, če leva roka ploska, levičar).

V konfliktno aktivni fazi se tvorijo razjede v ledvičnem pelvisu ali v ledvičnih čašah. Če je prizadeta čašica, pride v pcl fazi do zastoja v ledvični čašici in nastane ledvični kamen.

V pcl-fazi, se razjede v ledvičnem pelvisu celijo z vnetjem ledvičnega pelvisa. Celijo se tudi razjede v čašicah. 
Pacient zdaj dobi ledvično koliko.
Čašični kamen, ki je nastal v pcl fazi, se skozi ponovno sproščen čašični vrat potisne v ledvični pelvis, od tam pa skozi sečevod v mehur. Ta proces se imenuje ledvična kolika (= epileptični napad prečnoprogastih mišic sečevoda).

Človeška embriologija ali razvojna zgodovina človeka je mati celotne medicinske znanosti. Samo ona nam je lahko izdala skrivnosti raka in s tem vseh tako imenovanih bolezni/posebnih programov.
 

Kajti naši biološki konflikti se nanšajo na vedenjske programe, ki so bili naštudirani in vprogramirani tekom mnogih milijonov let.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik