UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
2. biološki naravni zakon
ZAKON DVOFAZNOSTI
vseh smiselnih bioloških posebnih programov (SB-ov), pod pogojem, da pride do rešitve konflikta (CL)
Vsaka bolezen v medicini je dvofazni dogodek, če pride do razrešitve konflikta. V medicinskih učbenikih smo včasih opisovali več sto "hladnih bolezni", pa tudi več sto "vročih bolezni".
"Hladne bolezni" so bile tiste, pri katerih so imeli pacienti mrzlo zunanjo kožo, hladne okončine, so bili v nenehnem stresu, izgubljali težo in so težko zaspali in imeli motnje spanja.
Druga vrsta "bolezni" je bila tista, pri kateri so imeli pacienti tople ali vroče okončine, večinoma zvišano telesno temperaturo, dober tek, a so bili mlahavi in utrujeni.
V primeru tako imenovanih "hladnih bolezni" je bila naslednja faza- zacelitvena faza spregledana ali napačno interpretirana kot ločena "bolezen". V primeru tako imenovanih "vročih bolezni", ki vedno predstavljajo zacelitveno fazo po predhodni konfliktno aktivni fazi, je bila ta hladna faza spregledana ali napačno interpretirana kot ločena "bolezen".
Obe fazi imata hamerjevo žarišče (HH) na istem mestu v možganih, vendar v drugačnem stanju: v konfliktno aktivni fazi, vedno z ostro označenimi krogi, tako imenovano tarčno konfiguracijo, in v fazi po razrešenem konfliktu (zacelitveni fazi) je hamerjevo žarišče (HH) oteklo, edemasto.
Lahko bi se vprašali, zakaj zdravniška stroka že zdavnaj ni prepoznala zakona o dvofazni naravi vseh bolezni, ko pa je tako sistemsko urejen.
Odgovor je tako preprost, kot je bil prej težaven: preprosto zato, ker se razreši le del konfliktov.
Če konflikta ni mogoče rešiti, bolezen ostane enofazna, torej posameznik ostane v konfliktni dejavnosti, postaja vedno bolj izčrpan in na koncu umre zaradi izčrpanosti ali kaheksije.
Diagram prikazuje, kako je DHS, običajni dnevno - nočni ritem, spremenil v trajno simpatikotonijo, ki traja, dokler se skozi konfliktolizo konflikt ne razreši in s tem nastopi trajno vagotona faza.
To trajno vagotonijo, tako rekoč na svoji najnižji točki, prekine epileptična ali epileptoidna kriza ali simpatikotonična zanka, kar kaže na spremembo vagotone faze s tako imenovano "fazo lulanja", izpraznjenje velikega dela shranjene tekočine. Smiselni biološki posebni program (SBS) se konča šele z vrnitvijo v normalno stanje ali normotonijo.
Vsaka bolezen, ki ima rešitev konflikta, ima tudi konfliktno aktivno fazo in zacelitveno fazo. In vsaka zacelitvena faza - pod pogojem, da je ne prekine konfliktno aktivna ponovitev, ima tudi epileptoidno krizo, torej točko preobrata v zacelitveni fazi, na najnižji točki zacelitvene faze (vagotonije).
Epileptoidna kriza (EK) je proces, ki ga mati narava izvaja že milijone let. Hkrati teče na vseh treh ravneh. Namen te krize, ki se pojavi na vrhuncu zacelitvene faze, je, da je treba možganski edem iztisniti in odpraviti, da se pacientovo stanje normalizira. To, kar običajno imenujemo epileptični napad z mišičnimi krči, je le posebna oblika epileptične krize, in sicer po rešitvi motoričnega konflikta.
Epileptoidne krize, torej epilepsiji podobne krize, obstajajo za vse t.i. bolezni in se pri vseh boleznih nekoliko razlikujejo. To ne vodi do tonično-kloničnih napadov, kot pri motoričnih konfliktih, vendar ima vsaka biološka vrsta konfliktov in vrsta bolezni tudi zelo specifično vrsto epileptoidne krize. Če že zacelitvena faza na splošno pri številnih boleznih ni bila povsem varna, se lahko tu, če nismo previdni, konča tudi smrtno.
Z epileptoidno krizo je mati narava ustvarila zelo učinkovit nabor instrumentov z zelo preprostimi sredstvi: epilept. kriza predstavlja zelo močno, a kratkotrajno konfliktno dejavnost, torej v tej krizi pacient spet na hitro doživi celoten potek konflikta. Od tod na primer huda angina pektoris bolečina, povezana s srčnim napadom. Nismo vedeli, da ima ta angina pektoris v epilept. krizi svoj najpomembnejši biološki pomen za preživetje. Ker "pravilen potek" epilept. kriza, v tem primeru srčni napad, odloča o "pravilnem izpraznjenju edema" in s tem o preživetju. V Germanische Heilkunde® kortizon dajemo le, če je res potrebno.
Epileptoidna kriza (EK) nas pogosto sooča s še večjimi kliničnimi nalogami: npr. »lysa« pri pljučnici, srčni napad po revirskem konfliktu, desni srčni infarkt s pljučno embolijo ali odsotnost funkcije, po ločitvenem konfliktu, tudi diabetes ali hipoglikemija. EK je trenutek resnice! Najnevarnejša točka je takoj po koncu krize, ko postane jasno, ali je epileptoidna kriza zadostna, da obrne kolo. Ampak pacientu naj gre na znanje: večini jih uspe preživeti.
V drugi polovici zacelitvene faze - z začetkom epileptoidne krize - se v možganih naloži neškodljivo možgansko vezivno tkivo, tako imenovana glija, da se popravi hamerjevo žarišče. To hamerjevo žarišče, torej bolj ali manj velika bela pega ali področje na CT-ju, predstavlja konec celjenja, ko ni več nobenega intra- ali perifokalnega edema.
Če so v računalniškem tomogramu v možganih našli nakopičeno glijo, ki jo je bilo mogoče zlahka obarvati tudi z jodnim kontrastnim sredstvom, potem je bila običajno postavljena diagnoza: "možganski tumor"! Vendar po definiciji možganski tumorji ne obstajajo, ker se možganske celice po rojstvu sploh ne morejo več deliti, niti pod pogoji, ki so bili prej napačno interpretirani kot možganski tumorji - torej preprosto pod nobenimi pogoji. Pomnoži se lahko neškodljiva glija - vezivno tkivo možganov -, ki ima popolnoma enako funkcijo kot vezivno tkivo našega telesa. Ta svetla, z glijo napolnjena hamerjeva žarišča, ki jih lahko vidimo na računalniškem tomogramu, so popravila hamerjevih žarišč, torej razlog za srečo, namesto da bi se prestrašili ali celo operirali možgane.
Zelo pomemben kriterij v Germanische Heilkunde® je tudi pacientova ročnost. Ker brez določitve ročnosti: levičar ali desničar, v Germanische Heilkunde® sploh ni moč delati. Tako kot morate vedeti, koliko je pacient star, kakšnega spola je in ali je treba upoštevati kakršne koli hormonske posebnosti ali posege (tablete, sevanje jajčnikov, vnos hormonov, klimakterij itd.), morate vedeti, ali je pacient desničar ali levičar.
Vsak lahko sam ugotovi svojo ročnost: če ploskate, tako kot v gledališču, potem je roka, ki leži zgoraj (oz. ploska), vodilna, to je, da določa ročnost. Če je desna roka na vrhu, potem ste desničar, nasprotno, če je leva roka na vrhu, ste z vidika možganov levičar. Ta test je zelo pomemben, da ugotovimo, na kateri hemisferi možganov človek deluje, saj je zelo veliko prekvalificiranih levičarjev, ki mislijo, da so desničarji. Vendar se večinoma spominjajo, da nekatere pomembne stvari, ki jih lahko desničarji počnejo samo z desno roko, lahko oni le z levo roko. Na primer mnogi so bili trenirani za pisanje z desno roko in zato mislijo, da so desničarji. Poenostavljeno povedano, desna malo-možganska in velika-možganska polobla, sta v glavnem odgovorni za levo stran telesa, in obratno , leva malo-možganska in veliko-možganska polobla sta odgovorni za desno stran telesa..
Levičarstvo in desničarstvo se začne v možganih, natančneje z malimi možgani, saj od malih možganov naprej je vse definirano obratno. Medtem ko levičarstvo in desničarstvo v možganskem deblu praktično ne igra nobene vloge. Od organa do možganov ali od možganov do organa je korelacija vedno jasna. Levičarstvo in desničarstvo sta pomembni le v povezavi med psiho in možgani ali možgani in psiho, ker odločata o konfliktu / možganski poti. Tako tudi o tem, katero "bolezen" pacienti pri določenem konfliktu sploh utrpijo.
Primer: Desničarka zaradi identitetnega konflikta utrpi rektalnega raka, medtem ko levičarka pri istem konfliktu utrpi rak želodca ali žolčnika. Desničar pri revirskem konfliktu utrpi razjedo žolčnega kanala ali rak želodca, levičar pa pri istem konfliktu utrpi rektalnega raka.V primeru desničarke na primer je leva dojka odgovorna za otroka in njeno mamo ter gnezdo in desna dojka za partnerja ali partnerje, kar dejansko vključuje vse druge ljudi, razen majhnih otrok ali ljudi in živali, ki jih dojema kot otroke. Pri levičarki je ravno obratno.
Levičarstvo nam na prav poseben način kaže tudi, da biološki konflikti nimajo nič skupnega, predvsem s Freudom in konvencionalno psihologijo, ampak so resnično biološko določeni.
Kajti, da levičarka po spolnem konfliktu utrpi organske simptome moškega revirskega konflikta (angina pektoris) in posledično na psihološkem področju depresijo, to "čisto psihološko" nima nobenega smisla. Levičarka nikoli ne izgubi funkcije jajčnikov, zato ima še vedno ovulacijo in ima menstrualne krvavitve, medtem ko desničarka nima več ovulacije.
V tem kontekstu je zanimivo tudi to, da je pri enojajčnih dvojčkih eden vedno levičar, drugi pa desničar.