UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Razmejitev od psihosomatske medicine

Moj profesor v Gießnu Thure von Üxküll, pri katerem sem bil asistent, je napisal zelo debelo standardno delo na področju psihosomatike. Tam je problem simpatikotonije in vagotonije obravnavan v samo nekaj vrsticah. Tam je rečeno, da se taka motnja imenuje "vegetativna distonija". Psihosomatika si je zagotovo želela pravo stvar in je imela na mnogih izhodiščih pravilne predpostavke. Prav tako bi mnogim avtorjem storili krivico, če ne bi cenili njihovega velikega prispevka k iskanju povezav med psiho in organi. Vendar si niso mogli s tem nič pomagati, ker jasne in trdne povezave - kot jih zakonito kaže Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische neue Medizin) - niso bile nikoli opisane.

Kot celota se psihosomatika ukvarja samo s tistimi boleznimi, pri katerih domnevno kronični konflikt, preko avtonomnega živčnega sistema, vodi do somatskih sprememb v organih. Za prepoznavanje teh kroničnih konfliktov, ki naj bi vodili do določene bolezni, se običajno uporablja metoda psihoanalize. Zato ni čudno, da smo do sedaj zaman skušali posamezne motnje povezati z nekaterimi konfliktnimi konstelacijami. Priznavam, da do zdaj ni našla enotnih pravil za izbiro organov.

Običajno se napad astme razlaga kot solzni izbruh, visok krvni tlak je enačen z zadržanim izbruhom jeze, razjede na želodcu pa kot nenehen konflikt med težnjami k agresiji in težnjami po begu.

Ti primeri lahko pokažejo, kako daleč je psihosomatika od Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische neue Medizin).

Na žalost je bilo to med drugim posledica dejstva, da je psihosomatika preveč odšla na pot psihologov, namesto da bi se zanašala na trdne temelje biologije in vedenjskih raziskav ter raziskav primatov. Nekdo je neskončno razpravljal o stresnih potencialih ali o stresnih raziskavah, ne da bi se zavedal, da je stres le posledica DHS, simptoma ca-faze (konfliktno aktivne faze). V sedanjih knjigah o psihosomatiki (Bräutigam, Christian, vom Rad) izraz simpatikotonija ni omenjen niti enkrat.

Morda sem bil vedno preveč naravno-znanstven za nejasno psihosomatiko. Menim, da psihosomatiki ni mesta poleg Germanische Heilkunde , ampak bo s strani Germanische Heilkunde  dopolnjena in zbrana s trdno, biološko zakonitostjo.

Grossarth-Maticek (Illness as Biography, 1979) se pritožuje nad raziskovalci psihosomatskega raka:

Do danes znanstveniki niso mogli razviti metode, v kateri bi lahko ločevali med psihosocialnimi konflikti pred boleznijo in psihosocialnimi spremembami po bolezni. To tudi ni mogoče pri posameznih izvedenih študijah, ker ni raziskovalnega programa.

Grossarth-Maticek vidi tu eno pravo stvar, da je po diagnozi težko ločiti, kaj se je zgodilo že prej in kaj je dodatno sprožila diagnoza. Seveda spregleda eno stvar, saj takrat biološka načela Germanische Heilkunde še niso bila znana: pacient je bodisi v stalni konfliktno aktivni simpatikotoniji, videzno fiziološke narave, da bi rešil svoj biološki konflikt, ali pa je v trajni vagotoni ozdravitveni fazi, ker mora spet regenerirati svoj organizem. Oboje lahko razumemo samo biološko - ne psihološko in ne psihosomatsko.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik