UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Razmejitev od psihologije

S. Freud, ustanovitelj psihoanalize, je razvil celovit teoretični sistem o vzroku in odpravljanju duševnih motenj. Seveda svojih teorij, kot npr. teorijo libida- in seksualne teorije, ni mogel določiti na ravni možganov ali organov, kaj šele, da bi jih preveril. Zanj in za njegove učence se večinoma pravilna opažanja (npr. tista o podzavesti), mešajo s polresnicami in popolnoma napačnimi razlagami. Na splošno je psiha videti kot nekaj, kar je ločeno od telesa in možganov, katere lastnosti so že od otroštva oblikovali dogodki in s katerimi se je zdaj mogoče ukvarjati z zapletenimi teorijami. 

Vendar se arhaični biološki konflikti prekrivajo le na obrobnih območjih (kot so viseči konflikti) s temi že dolgo uveljavljenimi psihološkimi konflikti. Biološki konflikti so povsem drugačne vrste, tako da gre le za navidezno podobnost, ko psihologi govorijo o psihi ali konfliktih. Za večino psiholoških pristopov velja naslednje: Do zdaj še nihče ni iskal akutnih konfliktov ali česa podobnega DHS-u, tudi vrsto in način kako je tak dramatičen-šok-konflikt »udaril«, občutek pacienta točno v tem trenutku, niso bili  pomembni za kakršne koli znanstvene raziskave. Verjeli so, da imajo konflikti dolgo zgodovino in razvojni čas, pacientova osebna biografija pa naj bi razložila vzrok za konflikt in motnje. V tem smislu za biološke konflikte ni "zgodovine", v mnogih primerih sicer lahko obstajajo v psihološkem smislu, za diagnozo vodnega konflikta (npr. zaradi ladijske nesreče med nevihto) je pacientova osebna zgodovina sorazmerno nezanimiva ali nepomembna. Psihološka in biološka raven konflikta sta popolnoma različni, četudi se lahko mestoma prekrivata. Jasno nam mora biti, da lahko biološki konflikt doživijo tudi živali!

V psihologiji so številni dogodki že od samega začetka izključeni kot konflikti. Dogodki, ki si zaslužijo oceno "konflikta" v psihološkem smislu, so na primer izguba sorodnika ali razpad zakonske zveze. Da lahko z eno samo besedo (»prašič«), povzročimo raka oz. biološki konflikt, se mnogim zdi malo verjetno. Dejstvo, da dr. Hamer pravi, da je pomembno, da nas morajo konflikti zajeti akutno, dramatično, nepripravljeno, nepričakovano na napačni nogi, se je doslej dojemalo samo s posmehom.

Videl sem pacientko, ki je v kratkem času izgubila štiri zelo bližnje sorodnike in ni utrpela niti enega biološkega konflikta, ker je že prej vedela, da  vsakdo od teh sorodnikov, oče, mama, brat in stric, nimajo nobene možnosti za preživetje. Toda ko je stric, ki je pacientki obljubil, da ji bo zapustil čudovito skrinjo, v svoji oporoki to skrinjo zapustil pacientkini sestri,  je pacientko vrglo s tira in utrpela je DHS z biološkim konfliktom, ker je bila »ujeta na napačni nogi« .Razvil se ji je karcinom trebušne slinavke.

Povezav raka s tega stališča res ni mogel nihče spoznati, saj nihče ni razlikoval simptome med konfliktno-aktivno-stresno-fazo ter fazo po razrešenem konfliktu vagotono-fazo. Tudi psihološke "vrednote" so v obeh fazah popolnoma različne! Kriterij celične proliferacije (razrast celic) pri raku, npr. pri raku debelega črevesa, tumorjih jajčnikov (cistah) ali osteosarkomu, je privedel do dejstva, da so bile, zaradi nepoznavanja ontogenetskega sistema tumorjev, popolnoma različne faze bolezni in manifestacije proučene pod skupnim imenovalcem, ki ni mogel obstajati. Prav tako -psihološko videno- ni bilo razločevanja med primarnimi in sekundarnimi boleznimi ali celo že ozdravljenimi starimi karcinomi, ki so jih odkrili le naključno. Toliko rezultatov takšnih preiskav je samo po sebi nesmiselno.

Še  nekaj zelo pomembnega: Glede na naše sedanje razumevanje Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische Neue Medizin) pacientu ne sme biti zagotovljena zgolj splošna psihoterapija, ker mora svoj lastni biološki problem rešiti biološko- realno. Dodatna "moč", ki jo dobi pacient z aktivnim biološkim konfliktom skozi simpatikotono-stresno fazo, je po naravi mišljena za posameznika, da mu da dodaten zagon, ki ga potrebuje za razrešitev konflikta. Zato so praktično vse oblike psihološke terapije, če zgrešijo bistvo in ne razumejo tega mehanizma in celo poskušajo poseči vanj, da bi ga blokirale ali ustavile, v prvi vrsti zgrešene. Da je tu potrebna previdnost, bi nadalje rad pojasnil:

Najprej moramo natančno ugotoviti, kdaj in kako se je zgodil DHS, v kateri fazi katerega konflikta smo točno, da lahko s pacientom izvedemo, kar imenujem individualna, specifična in poteku prilagojena biološka terapija. Psihologi zaradi pomanjkanja medicinsko-biološkega ozadja niso kos takšni biološki »psiho-organski«  kriminalistiki. Ta manko številnih psihologov se lahko v ekstremnih primerih za pacienta konča smrtno: ko je namreč, v nevedni vnemi, treba vse konflikte nenadoma razrešiti, ne da bi upoštevali njihovo trajanje. Fizična in možganska raven sta hitro neupoštevani, in zgodijo se lahko nevarne stvari. Če denimo revirski konflikt, ki je trajal več mesecev, dobronamerni psiholog s terapijo razreši, potem se moramo čez nekaj časa na vrhuncu ozdravitvene faze (pcl-faze) soočiti z epileptoidno krizo v obliki srčnega napada. Seveda je to popolno presenečenje za vse, ki sodelujejo v tej zadevi, in se pogosto konča usodno, kot sem že večkrat izkusil. Enako seveda velja tudi za druge dolgotrajne konflikte, ki se s terapijo nenadoma in nevede rešijo in lahko povzročijo hude možganske simptome, kot so glavoboli, intrakranialni tlak zaradi »rešitvenega edema« itd.

Veliko je dolgotrajnih konfliktov, ki jih v nobenem primeru ne bi smeli rešiti, saj pacient ne bi preživel ozdravitvene faze. Če pa ostane v konfliktni dejavnosti, pa lahko živi razmeroma normalno življenje, razen dejstva, da je običajno zelo suh in živi v stalni nevarnosti shizofrene konstelacije (pri konfliktih nadzorovanih s strani velikih možganov).

Priznati je treba, da bi lahko Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische neue Medizin) odkrili s številnih strani, npr. z embriološke strani posebnosti kličnih listov posameznih skupin organov, ali pa bi lahko odkrili Germanische Heilkunde z vidika histologije, ko bi nekdo opazil, da obstaja sistem, če primerjamo skupine organov, ki spadajo skupaj. Morda bi ga lahko kdo odkril tudi z vedenjskimi raziskavami ali z lokacije relejev v možganih, ki so odgovorni za organske skupine, kar nam je bilo iz homunculusa  že znano.

Zaradi smrti sina Dirka in lastne bolezni raka sem se slučajno lotil akutnih posledic konflikta, verjetno najboljša pot za praktičnega zdravnika s telesom in dušo, kar sem bil že od nekdaj. Soočenje bolj s psihologi in manj s psihosomatiko je bilo torej neizogibno.

Še vedno se spominjam radiologa v naši kliniki v Oberaudorfu, ki je nekaj semestrov študiral psihologijo. Ko sem takrat predstavil Referat kolegom in jim skušal jasno povedati, da so takšni akutno dramatični konfliktni šoki po mojem opazovanju sprožili raka, je zastokal: "Vse to je non-stop neumnost, tega v psihologiji ni. "Na srečo sem imel za seboj več let nevroloških in psihiatričnih kliničnih izkušenj, tako da sem ostal popolnoma umirjen.

Ni res, da se mora resničnost ravnati po psiholoških teorijah, ampak obratno: če medicina trdi, da jo moramo z biološkega in znanstvenega vidika jemati resno, je eksperiment osnova vseh nadaljnjih premislekov. V tem pogledu naša psihologija trpi zaradi povsem teoretičnih konstrukcij, ki pa imajo žal to pomanjkljivost, da ne ustrezajo resničnosti. Na splošno psihologija trpi zaradi tistega, kar bo še določeno v novem zakonu o psihoterapevtih, saj ji manjka ne le medicinsko znanje, temveč tudi medicinska praksa. (Komentar: Izdaja iz leta 1994) Po tem zakonu se razumejo medicinci vse bolj kot medicinci-organov. Psiho želijo prepustiti psihologom. Kot smo videli do zdaj, pa posameznika ni mogoče razčleniti na posamezne dele. 

***

E. Evans, 1926 in LeShan sta s pomočjo raziskovanja osebnega razvoja poskušala zdraviti paciente z rakom. Ti poskusi "razumeti neželen razvoj pacienta" (Mars, Fritz Zorn 1977) seveda vodijo v pustolovske špekulacije terapevtov, saj so želeli zdraviti pacienta s tako imenovanim "malignim limfomom", ki pa so ga z svojo terapijo samo vrnili v bolezensko stanje, saj je tako imenovani maligni limfom, pravzaprav zelo benigna oteklina bezgavk , že ozdravitvena faza. Vidite lahko, da zdravniki in psihoanalitiki oz.  psihologi z veliko neprevidnosti delajo drug mimo drugega, pri čemer psiholog zdravnikove diagnoze vedno vzame za pravo vrednost in jih proda pacientu.

Hipotetično se je domnevalo (Engel 1954, Grinker 1966, Bahnson 1966, 1969, 1979, Baltrusch 1975, Schmale 1977, Fox 1978), da je raka za razumeti iz premorbidnih psihosocialnih vplivov in osebnostjo pacienta z rakom. Engel (1961) je preučil vpliv izgube in žalosti na raka, pri čemer je opredelil izgubo kot izguba dragocenega predmeta, torej ljubljene osebe, dragocenega premoženja, službe, doma, domovine, ideala ali dela telesa itd. 

Takšne študije so tipično psihološke in imajo zelo malo opraviti z biološkimi konflikti. Na biološkem območju lahko utrpimo konflikt samo zaradi ene osebe ali lastne vrste. Toda tudi tu je seveda odvisno od tega, ali se izguba nekoga v trenutku DHS dojema kot konflikt izgube. Lahko bi ga dojeli tudi kot revirski konflikt (dedovanje) ali pa ga sploh ne bi dojemali kot biološki konflikt, če bi pričakovali smrt. Ali če se izguba zgodi v prepiru, lahko ženska razvije rak dojke namesto raka jajčnikov. Če izgubo zaznamo kot ločitveni konflikt, potem pri biološkem konfliktu z DHS najdemo senzorično paralizo ali (odvisno od tega, ali gre za otroka, mati ali partnerja) duktalni karcinom v levi ali desni dojki, pri katerem v konfliktno aktivni fazi (ca-fazi) sprva ni ničesar opaziti. Stran je odvisna od tega, ali je pacient  levičar ali desničar. Če je izguba vezana na dom ali lastno hišo, je lahko biološki konflikt revirski, lahko pa tudi begunski konflikt s karcinomo ledvičnega zbiralca  v ca-fazi. Če pacient s svojo hišo izgubi tudi premoženje, lahko trpi zaradi biološkega konflikta lakote, seveda se razume, da  vedno samo v primeru z DHS.

Vidi se, da smo svetove narazen! Tudi za žival, za katero je treba na enak način uporabiti 5 bioloških naravnih zakonov, je "izguba enega kosa" nekaj povsem drugega kot izguba bližnjega.

Psihološke preiskave, ali je žalost bolezen (Engel 1977) in ali lahko pri pomanjkljivem žalovanju vodi do "nemoči in brezupa", so psihološka vprašanja povsem teoretične, špekulativne narave, ki nimajo nič skupnega z biološko resničnostjo.Običajna žalost ob smrti bližnjega sorodnika brez DHS seveda ni bolezen, ampak povsem običajen proces.Če pa je prišlo do DHS z revirskim konfliktom s hormonskim zastojem, potem ima pacient revirski konflikt z resnično depresijo. Isti simptom lahko utrpi mlada levičarka pri DHS-u s spolno konfliktno vsebino. Nemoč in brezup sta večinoma ideološka izraza, ki nista biološko pomembna, čeprav ju je v primeru depresije seveda mogoče razlagati različno. Želim povedati:

Vse te psihološke preiskave in njihovi navidezni ali resnični rezultati v biološkem smislu niso pomembni.

V tem kontekstu je lahko zanimiv še en primer: Green (1954, 1956, 1958, 1966) je pregledal 132 pacientov z levkemijo in otekanjem bezgavk. Verjel je, da je ugotovil, da so se te bolezni pojavile v času, ko se je pacient spopadal z različnimi izgubami in ločitvami, zato so ga prevzeli strah, jeza in brezup. Po Germanische Heilkunde je  levkemija dokazano ozdravitvena faza (pcl- faza) biološkega konflikta glede samopodobe, v ca-fazi: limfom oz. na organskem nivoju osteolize kosti in nekroze bezgavk.  V pcl-fazi ima sicer pacient pogosto hude bolečine v pokostnici, kar si psiholog lahko interpretira kot "jezo", sicer se počuti utrujeno in zaspan, kar psiholog morda interpretira z brezupom, vendar pa se počuti zelo dobro, ima dober apetit, spi veliko, dokler ni paničen, kar psiholog nato interpretira kot "strah". Psiholog kot medicinski laik seveda ne more razlikovati med vagotonijo in brezupnostjo. Vendar je treba priznati, da so preiskani pacienti seveda vsi tičali v mlinu kemoterapije, in nato se vrnejo vsi trenutki panike, pa tudi simptomi zastrupitve s citostatiki.

Ena najslavnejših epidemioloških študij vključuje, da ima Japonska najnižjo stopnjo raka dojke od vseh večjih industrializiranih držav. Če se Japonke izselijo v ZDA, trpijo za štirikrat večjim številom raka na dojkah, a veliko manj za rakom želodca.Včasih so trdili, da je to posledica rasnih ali prehranskih razlogov. Tega nihče več ne verjame.Tudi nespecifične raziskave stresa v povezavi z rakom večinoma zamenjujejo vzrok in učinek, saj imajo vsi rakavi pacienti v ca-fazi (konfliktno-aktivni fazi) stres (trajni stres).

***

Na koncu bi rad na kratko pojasnil razlike med Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische neue Medizin) in psihološkim pristopom k razumevanju raka na primeru L. LeShan, Stuttgart 1993.

Avtor je psihoterapevt. Na podlagi testov in intervjujev s približno 500 »zapuščenimi« pacienti z rakom ugotovi, da imajo vsi pacienti z rakom določene osebnostne dejavnike, ki spodbujajo razvoj bolezni. Glede na razumevanje Germanische Heilkunde to pomeni, da se bodo tu zagotovo pojavila popačenja, ker so izprašani pacienti zelo verjetno utrpeli obilo konfliktov pripadnosti. LeShanov cilj je prepoznati določeno "rakavo osebnost" med pacienti z rakom, pri čemur gre vsekakor predaleč, ker ima osebnost večine pacientov z rakom podobnosti, ki so obstajale le med terapijo in prognozo, ne pa tudi v času pred boleznijo. 

"Oboleli za rakom ima psihološko usmerjenost, zaradi katere je bolj verjetno, da bo zbolel, in mu tudi otežuje boj za lastno življenje, ko je razvil maligni tumor." (str.13) 

Od navedenih pacientov, ki so preživeli njegovo terapijo, lahko razberemo, da gre skoraj vedno za tipične paciente z rakom bezgavk, Hodgkinom in možganskimi tumorji, torej za paciente po Germanische Heilkunde v pcl- fazi (ozdravitveni fazi).

Tipično psihološko učinkuje tudi naslednji zaključek: na grozno vprašanje: "Kaj res želite početi s svojim življenjem?" so ga mnogi pacienti z rakom začudeno in nerazumljivo gledali. Iz tega je LeShan zaključil, da pacienti niso mogli odločno zastopati svojih potreb, želja in občutkov. Treba je domnevati, da gre za precej sekundarne pojave - sam s svojimi preiskavami v življenju pacienta pred njegovo boleznijo nikoli ne bi mogel najti takšnega brezupa, pomanjkanja prepričanja vase itd. Mislim, da je usoden pristop govoriti o osebnosti raka. Včasih podobno sliko seveda povzroča simpatikotonija ali vagotonija, ki močno vpliva tudi na psihološki videz pacienta.

LeShan je vsekakor senzibiliziral zavedanje za prisotnost psiholoških vzrokov za raka. Vendar v bistvo ni prišel, saj v nekaterih primerih niti ni zaznal povsem drugačnih konfliktov v njihovi raznolikosti in je vzrok iskal le v zelo široki zgodovini in osebnem razvoju pacienta. Ni treba posebej poudarjati, da ga organski in možganski procesi niso zanimali.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik