Zgodovinski pregled

Kako je bilo rojeno
ŽELEZNO PRAVILO RAKA
(1. biološki naravni zakon Germanische Heilkunde)
 

Kratke informacije
dr. med. Ryke Geerd Hamer

Vse se je začelo z lastno "boleznijo - rak na modah" leta 1979, potem ko je italijanski prestolonaslednik V. E. Savojski ustrelil oz. usodno ustrelil mojega sina DIRKA. Umrl je 4 mesece po usodnem streljanju, 7. decembra 1978.

Kot vem danes, sem takrat utrpel konflikt izgube z rakom na modih. Takrat pa še nisem poznal teh povezav, ampak sem le sumil, da ima otekanje mod, ki sem ga občutil dva meseca po smrti sina Dirka, nekaj opraviti z njegovo smrtjo. Nikoli prej in pozneje nisem bil hudo bolan in sem se takoj, ko sem imel priložnost, odločil raziskati ali niso vsi pacienti z rakom, pred tem doživeli podoben, strašen šok, kot jaz.

7. decembra 1978 zvečer je moj sin umrl v mojem naročju, na kirurški kliniki Heidelberg University. Najbolj črn dan v mojem življenju. Najhujši obup, ki ga človek lahko doživi, ​​ko umre njegov otrok. In to sredi sovražne vrste zdravnikov in medicinskih sester.

Izvedel sem, da je vodja klinike trikrat na dan telefoniral odvetnikom družine Savoy. Kot mi je razkril urolog, prof. Röhl, je med temi telefonskimi klici očitno prišel do zaključka, da bi bilo bolje, če bi fant umrl, s tem bi imela družina Savoy to prednost, da ne bi imeli celo življenje pred sabo sliko »kripla«. Poleg tega bi bilo veliko ceneje in potem bi s svojci tudi uredili zadevo. Sodne oblasti v Franciji imajo v celoti pod nadzorom (...), kar je  posledica prinčeve oprostilne sodbe oz. njegove obsodbe leta 1991, torej 13! let kasneje , ki jo je zaradi posebnega kaznivega dejanja nezakonitega posedovanja orožja, na grozljiv in nečloveški način potrdilo francosko vrhovno sodišče.

Moja družina je bila v Rimu, jaz pa povsem sam.

Ne samo oče žrtve, ki je izgubil otroka, je na dan 7. decembra 1978 zbolel za rakom (na modih), zbolel je še en oče, oče morilca, ki je izgubil ime in čast (izguba kostne mase = Osteoliza): Umberto II iz Italije. Njegova samopodoba se je sesula. Zdaj je bil oče morilca, ki je za vedno oskrunil družino Savoy. Umberto nam je dal klasičen dokaz, kako natančno se potek konflikta in potek "bolezni" ujemata.

Ko so v savojski hiši verjeli, da so preprečili sojenje in s tem nadzorujejo javno priznanje umora (vmes so mi ponudili 2.000.000 DM podkupnine) se je bolezen nekdanjega monarha spet umirila v enaki meri, kot  se je domnevno umiril konflikt. Celotna stvar bi morala potekati v ozadju. Če ne bi bilo sojenja in posledično nobene sodbe, bi se o tem bolj malo govorilo in v nekem trenutku umirilo.

Toda ko je najvišje francosko sodišče Cour de Cassation, 18. maja 1982 razsodilo, da bo princ obtožen naklepnega umora in da se mora sojenje začeti pred poroto, je pri Umbertu  prišlo do dramatične ponovitve konflikta. Samozavest/samopodoba se je porušila!

Pozneje se je skušal vrniti v Italijo in Rim, da bi tam ponovno vzpostavil kraljevsko družino, in ne umreti, kot je bilo rečeno. Italijani so mu ponudili, da se sam vrne v Italijo, pa je bil odločen, da na vsak način pretihotapi tudi sina. Toda Italijani morilca sprva niso želeli. Na koncu pa je zmagala večina, ki so skoraj vsi pripadali monarhistom. Sprožili so pravo tiskovno kampanjo "za ubogega kralja". Seveda je treba dovoliti, da pride tudi njegova družina. Ljudje so celo povsem odkrito govorili o obnovi monarhije v Italiji. Nekdanji kralj je bil v Ženevi, le korak od meje.

2. marca 1983 sem prek ANSA Bonn objavil sporočilo glavnega državnega tožilca Bastije, da je celotna preiskava nadaljnjega sojenja sinu bivšega kralja, popolnoma pokvarjena od prvega dne, od pomočnikov, prijateljev in podkupnin evropske kraljeve mafije.  To obvestilo je bilo na veliko objavljeno v skoraj vseh italijanskih dnevnih časopisih. Tisti trenutek se je prej pozitivno razpoloženje za vrnitev, nenadoma popolnoma spremenilo. Naenkrat se je vrnil spomin na  »umor«, o katerem se v vsem prejšnjem času ni izgubljalo besed.

Nekdanji kralj Umberto, ki je bil navdušen bralec časopisov, je spoznal, da nima več niti najmanjše možnosti, da bi se s sinom vrnil v Italijo. Odnehal je, sina razdedinil in deset dni kasneje umrl. 
Pustil sem mu sporočilo, naj  bi se raje vrgel pod noge mami  umorjenega DIRKA in jo prosil za odpuščanje, namesto da je nenehno izumljal nove trike in zvijače, s katerimi je zakrival resnico in zakon.

Potek bolezni v primeru kralja Umberta je torej popolnoma vzporeden s tokom konflikta propada samozavesti in tako natančno sledi ŽELEZNEMU PRAVILU RAKA.

Sam sem svoj konflikt-izgube, pri čemer je bilo konfliktno to, da sem si zelo očital, da sina Dirka nisem odpeljal iz najbolj nečloveške klime, Heidelberger Uni- Klinik, ko je bil še čas za to, razrešil preko pogovorov s svojo ženo, izkušeno, prijazno zdravnico, kot vem danes. Takrat bi mi bilo popolnoma vseeno, če bi umrl. Tudi ko so mi povedali, da imam raka, sem ponoči  sanjal samo o mojem DIRKU. 

Takrat sem bil operiran, danes me po spoznanju ŽELEZNEGA PRAVILA RAKA zagotovo ne bi več.

Priložnost, da pridem do dna mojemu sumu o psihološkem vzroku raka, sem dobil leta 1981, kot višji internist v bavarski kliniki za raka, ki je bila priključena münchenski univerzitetni kliniki. Ko sem tam začel delati, so se mi smejali: "Tja tudi spada, išče si mestece za smrt".

Iz spoštljivosti so me pustili (pol leta) pri miru. Sumili niso nič slabega . Moji nasprotniki so se ustrašili šele, ko sem 5. oktobra 1981 na RAI in na bavarski televiziji sporočil, da sem našel nov sistem za razvoj, lokalizacijo in potek raka. 
Mehanizem njegovega razvoja sem imenoval DIRK-HAMER SINDROM (DHS), ker sem ta mehanizem nastanka raka, prvič po smrti svojega sina, opazil sam! Od takrat so me preganjali kot zajca preko polja.

Kot prvi je prišel k meni glavni zdravnik klinike in rekel, da sem ta sistem izumil samo zato, da bi dokazal, da je princ kriv tudi za mojega raka, tako mu je razložil "gospod iz Münchna". Poleg tega je dve uri telefoniral z Mildred Scheel (predsednica nemške organizacije za pomoč pri raku) in s prof. Krokowskim (Kassel) ter tudi z münchenskimi profesorji in vsi so svetovali, Hamerja nujno čim prej odpustiti iz klinike, zaradi "vznemirjanja pacientov".

Postavljen sem bil pred zid, vse preklicati oz. razložiti, da sem se motil, v nasprotnem primeru bi moral takoj oditi. Šel sem.

Z mojim intenzivnim delom na bavarski kliniki za raka se je povečala moja gotovost, da se vsaka rakava bolezen začne s hudim pshičnim konfliktnim šokom. Vendar pa naj ne bo zamolčano, da je bila za popolno razumevanje sistema razvoja raka, da, celo za popolno razumevanje izvora vsake tako imenovane bolezni, potrebna zunanja pomoč.

Ni me sram povedati, kar se je zgodilo v nadaljevanju, četudi se marsikomu zdi "neznanstveno".

ŽELEZNO PRAVILO RAKA je zapuščina mojega mrtvega sina DIRKA. Ne samo, da je s svojo smrtjo omogočil začetek raziskovanja povezav, ampak verjamem, da je po njegovi smrti še bolj posegel v to odkritje, kot bi lahko domnevali.

Zgodilo se je tako:
Ko sem septembra 1981 mislil, da sem prvič našel sistem za genezo raka, in sicer DIRK-HAMER- SYNDROM, sem dobil, kot rečemo, "šibka kolena". To odkritje se mi je zdelo preveliko, da bi mu sam verjel.

Tisto noč sem sanjal: Moj sin DIRK, o katerem sem pogosto sanjal in s katerim sem se v sanjah posvetoval, se mi je prikazal v sanjah, se nasmehnil s svojim dobrodušnim nasmehom, kot se je pogosto nasmejal, in rekel: " To kar si ugotovil Geerd je pravilno, je popolnoma pravilno, to ti lahko rečem, ker zdaj vem več kot ti, to si modro ugotovil. To bo v medicini sprožilo revolucijo. Odkritje lahko na mojo odgovornost objaviš. A raziskovati moraš dalje. Nisi odkril vsega, dve pomembni stvari ti še manjkata."

Zbudil sem se in si vsako besedo najinega pogovora dobro zapomnil. Zdaj sem bil pomirjen in od takrat naprej trdno prepričan, da je DIRK-HAMER- SYNDROM resničen. Do takrat sem pregledal približno 170 pacientov.

Poklical sem gospoda Oldenburga z bavarske televizije, ki je maja 1978 že objavil kratko poročilo o Hamerjevem skalpelu s kongresa kirurgov v Münchnu. Prišel je v Oberaudorf in posnel kratek film, ki je bil predvajan 4. oktobra 1981 na Bavarskem, hkrati je bil rezultat objavljen v obliki reportaže na italijanski televiziji RAI.

Zdaj sem kot v blaznosti raziskoval še več primerov. Dobro sem vedel, da bo klinika kmalu "dala roko na to", ker so moji rezultati v nasprotju z običajno medicino.

Z večkratnim preučevanjem ne le drugih primerov, temveč tudi preiskovanjem starih primerov, ki sem jih sestavil v obliki tabele, sem prišel do izjemnega zaključka: Na primer, "rak" ali čir na materničnem vratu je imel vedno prav poseben konflikt - vsebino izkušnje, namreč spolno vsebino. Rak na dojki, po drugi strani, pa je vedno splošno človeški, običajno konflikt mama- otrok. Rak jajčnikov je konflikt izgube itd.

Po eni strani so se mi te ugotovitve zdele logične in razumne, kot da bi jim lahko verjel, ampak niso bile samo proti šolski medicini, ampak so vso medicino obrnile na glavo, kajti to ni pomenilo nič drugega, kot da bi psiha definirala, kje nastane rak!

Zopet sem dobil "šibka kolena". Vse skupaj se mi je zdelo tri številke preveliko zame.

Naslednjo noč sem spet sanjal in v sanjah spet govoril s sinom DIRK-om. Pohvalil me je in rekel: Prmejduš, Geerd, to si pa hitro ugotovil, zelo dobro si se odrezal. " Potem se je spet nasmehnil s svojim neprimerljivim nasmehom in rekel: "Manjka ti samo še eno, potem boš našel vse. Ne moreš se še ustaviti. Moraš raziskovati naprej, a zagotovo boš vse ugotovil."

Ponovno sem se zbudil, bil sem popolnoma prepričan v pravilnost mojih rezultatov in mrzlično raziskoval dalje, kaj je DIRK mislil s tem zadnjim.

Vsak naslednji primer sem preučil glede meril, ki sem jih poznal  in ugotovil, da ustrezajo natančno v vsakem primeru. Torej je imel DIRK prav. Nisem raziskal le vseh prejšnjih primerov, naprej in nazaj, za katere sem izdelal protokol, ampak predvsem "speče karcinome", kot tudi naslednje primere.

Skrivnost povezav med rakavim dogajanjem - in kot lahko vidite spodaj, verjetno celotne medicine, ki sem jo že poznal poleti 1981 - je bila v razumevanju "spečih karcinomov". Takrat sem rekel kolegom : "Ko bomo ugotovili, zakaj mirujejo, bomo odkrili skrivnost raka."

Moji kolegi so se tapkali po čelih in mislili, da sem čudak. Niso mogli razumeti, da Hamer raziskuje po vseh oddelkih klinike in išče "speče karcinome" in kaj bi lahko imeli skupnega.

To je bila dirka s časom. Dobro sem vedel, da mi grozi prepoved, da pacientov sploh ne bom več smel pregledati. V moji zadnji vikend izmeni sem zato preučeval "noč in dan". Potem pa se mi je nenadoma posvetilo dih jemajoče spoznanje:

V tistih primerih, ko je pacient preživel, je bil konflikt vedno rešen; po drugi strani pa konflikt ni bil rešen v primerih, kjer so  pacienti umrli ali katerih potek je bil progresiven.

Sem se že navadil, da so kolegi, s katerimi sem se skušal pogovarjati, marsikaj kar sem vzel za resnico, preprosto označili za nesmisel in o tem niso želeli nič vedeti. Toda to spoznanje ni bilo samo tri, ampak deset številk preveliko zame. Bil sem popolnoma razburjen in kolena so bila spet šibka. V tem stanju sem komaj čakal naslednjo noč, ko sem želel predstaviti svojo šolsko nalogo učitelju DIRK-u.

Spet sem sanjal o svojem DIRKU, tako jasno kot zadnjič. Tokrat je bil čisto navdušen od občudovanja, se odobravajoče nasmehnil in rekel: Ne bi si mislil, da je mogoče, da boš to tako hitro ugotovil. Da, prav imaš. Zdaj imaš vse. Nič ti več ne manjka. Točno tak je potek. Zdaj lahko vse skupaj objaviš na mojo odgovornost, obljubim ti, da se ne boš spravil v zadrego, ker to je resnica!"

Ko sem se naslednje jutro zbudil in pred seboj jasno zagledal sanje, so se mi razblinili zadnji dvomi. Vedno sem lahko verjel svojemu DIRK-u, še posebej zdaj, ko je bil mrtev.

Potem ko sem svoje ugotovitve predstavil v predstavitvi pred vsemi kolegi klinike (čemur ni mogel nihče resnično nasprotovati), sem bil takoj odpuščen brez odpovednega roka, kar pa bi se dejansko moralo zgoditi že konec septembra. Tudi v zdravniško menzo nisem smel, ker je moral glavni zdravnik, v razpravi z mano, pred pomočniki priznati, da je to, kar sem rekel, kljub vsemu resnično, in je vse kar je bilo do zdaj narejeno, napačno. Zaradi „negotovosti vrhovnega zdravnika Merkel" mi je bil prepovedan vstop v zdravniško zbornico.

Številnim ljudem, tako takrat kot kasneje, sem povedal o svojih sanjah in rekel, da v bistvu smatram svojega sina DIRKA za odkritelja ŽELEZNEGA PRAVILA RAKA. Ker je mogoče, da so nekateri drugi pred mano miselno prišli do te ravni, a si niso upali iti naprej. Kdo ve, če bi si upal nadaljevati, če mi moj DIRK v sanjah ne bi dal gotovosti, da je to, kar sem našel, resnica.

Zato se ne sramujem povedati resnice o tem, kaj se je zgodilo. Resnica ne more zmanjšati niti tako imenovano "znanstvenost" niti zaslug osebe.

Mojemu DIRK-u gre slava, ne samo da je s svojo smrtjo povzročil ugotovitve o povezavah glede raka, ampak me je po smrti tudi vzpodbujal k ugotovitvam. Zato znanje o povezavah raka štejem za zapuščino mojega sina DIRK-a. In tako naj tudi ostane!

Tako dragi bralci, do tega trenutka sem vam resnično poročal, kako je prišlo do odkritja ŽELEZNEGA PRAVILA RAKA.
DHS (DIRK-HAMER-SINDROM) je vrtišče celotne Germanische Heilkunde (nekdanja imena: NEUE MEDIZIN, Germanische Neue Medizin).

• Pred vsakim rakom nastopi  hud psihičen šok, zelo hudo, konfliktno-šokantno- doživetje.
• Vedno je konfliktno doživetje zelo akutno in dramatično (v pacientovi duši).
• Vedno je konfliktni-šok izolativno doživetje.

Pomembno je, da se zavedamo, da se v trenutku DHS, ki ljudi nepričakovano udari "na napačno nogo", ne zgodi le šokantno-doživetje, ampak zgodi se konfliktno-šokantno- doživetje, s prav posebno vsebino!

Če uporabimo besedo "konflikt", je treba takoj povedati, da ne gre za konflikte v dosedanjem razumevanju, torej za psihološke konflikte, temveč za biološke konflikte. Tovrstne konflikte lahko utrpijo ljudje in živali, celo, na podoben način, rastline.

Kaj je nekaj konfliktnega? 
Izkušnja/doživetje, ki sproži šok, da človeka zadane popolnoma nepripravljenega, da nanjo na prvi poskus ne more reagirati:

To se mi še ni zgodilo. 
Niti v sanjah ne bi pomislil na kaj takega. 
Udarilo me je kot strela z jasnega. 
Bil sem kot zamrznjen. 
Ostal sem brez besed.

Prav tako velja, da tisto, kar občutimo kot "dejavnik stresa", ni nujno, da sproži DHS z biološkim konfliktom; na primer smrt osebe ali ločitev ali dejstvo, da je nekdo alkoholik. To vse namreč ni nujno, da je  "nepričakovano", ni nujno, da nas informacije dosežejo nepripravljene, tudi ni nujno, da so nerazumljive.

Toda ŽELEZNO PRAVILO RAKA je bil le prvi korak na poti k Germanische Heilkunde, je bil prvi med 5. biološkimi naravnimi zakoni.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik

 7.12.1980 je dr. Hamer napisal svojemu mrtvemu sinu DIRK-u pismo: priloženo v Arhivu