UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Kajenje in rak
kaj k temu pravi Germanische Heilkunde® 

Konvencionalna medicina trdi: Kajenje je vzrok pljučnega raka. Kdor temu ne verjame, velja za neresnega. Ta medicinska dogma še vedno velja za tako neovrgljivo pri vseh zdravstvenih delavcih, da se vse, kar to dogmo postavlja pod vprašaj, že od vsega začetka šteje za napačno in nediskutabilno.

Hipoteza, da imajo vsi pljučni tumorji kakšno zvezo s kajenjem, ki so jo skoraj brez izjeme našli v tako imenovanih poskusih na živalih, je vedno temeljila na istih premisah, ki so veljale za splošno zavezujoče.

Ena od njih je , da psiha, duša, vedenje ali psihološka reakcija ali karkoli nam teologi dovolijo, da to poimenujemo pri živalih, kar ustreza človeški psihi ter psihološkim čustvom in konfliktnim izkušnjam, kot so veselje, žalost, zvestoba, izdaja , jeza ali razočaranje, da smo to živalsko psiho preprosto izključili pri izvajanju poskusov na živalih, kot da sploh ne bi obstajala.

Grozljive ideje primitivnega pogleda na svet, kjer je "bolezen" nekaj hudobnega, nič naravnega, kjer živali ne smejo imeti duše, ampak so le meso ali kožni izdelki, kjer se lahko kozmos poljubno uniči.

Če želimo primerjati psiho živali in ljudi, si moramo predstavljati, da so v naših velikih računalniških možganih za različne življenjske situacije kodirani povsem različni konflikti. Tudi če se pridno treniramo, da ne upoštevamo kode naših možganov, praktično vse naše občutke, odločitve in dejanja odločilno oblikuje to kodno vedenje. Kodno vedenje med ljudmi in sesalci je podobno, vendar ima vsaka rasa svoje specifično vedenje.

Vse je kozmični sistem, pri katerem je končno vsaka vrsta na nek način med seboj povezana in če je to na primer le to, da od ene živali do druge ne more priti nobena nevarnost. Mačka nikoli ne bi zbežala pred kravo ali slonom, ampak takoj zbeži, ko zagleda psa. Vsaka živalska rasa in tudi človeška rasa se je v milijonih let naučila razvijati "svoje kodno obnašanje/vedenje".

Jelen se bo na primer vedno obnašal v skladu s svojo možgansko kodo in branil svoje ozemlje, čeprav še nikoli ni videl drugega jelena. To je preprosto v njegovi kodi.

Kruti poskusi na živalih so predvidevali, da ima cigaretni dim "lokalni" učinek in da psihe poskusne živali ni treba upoštevati. Na primer, v obsežnem preskušanju, ki je trajalo več let, so na tisoče hrčkov vse življenje zakajli s cigaretnim dimom, medtem ko kontrolnih živali niso zakajali. Ugotovljeno je celo bilo, da nobena žival ni utrpela bronhialnega karcinoma, nobena ni imela raka pljučnih vozlov in da so zakajani hrčki očitno živeli dlje kot nezakajani. Seveda hrčka dim sploh ne vznemirja, saj mu v svojem habitatu običajno nič ne naredi, ker živi v luknjah pod površjem zemlje, zato za dim ni razvil panične kode.

Toda tistega, kar so iskali, in sicer bronhialnega karcinoma , niso našli. No, po merilih medicine bi se morala razprava o povezavi med kajenjem in rakom končati z rezultatom: kajenje cigaret ne povzroča raka. Toda rezultat je bil zamolčan oz. relativiziran: ko so namreč zakajali laboratorijske miši (to so potomci hišne miške), s cigaretnim dimom, so pri nekaj živalih, na pljučih odkrili kroge, tj. alveolarni rak, ki ga človek in sesalec, utrpita pri konfliktu strah pred smrtjo.

Znano je, da ko so v prejšnjih časih pogorele strešne konstrukcije, so vse miši s hitrostjo strele stekle iz hiše, še preden se je kaj opazilo. Hišne miši pri najmanjšem razvoju dima začnejo paničariti in bežati, saj nimajo le finega nosu, ampak tudi prirojeno panično kodo proti dimu. To imenujem "kodno vedenje možganov". Tako je z neskončnim številom stvari, ki bi jih tudi mi ljudje intuitivno pravilno naredili v skladu s prvotno kodo naših možganov, dokler nas tako imenovana civilizacija še ni denaturirala. Pri hišnih miših lahko kajenje dejansko povzroči pljučnega raka, ki pa ga povzroča konflikt strah pred smrtjo.

In tako so rekli: "No, potem kajenje sicer ne povzroča bronhialnega raka, ampak pljučnega." Od takrat v povezavi s kajenjem nikoli več ne govorimo o bronhialnemu raku ampak vedno o pljučnem raku. Bronhialni rak so preprosto preimenovali v "pljučni rak", ker so želeli dokazati, da kajenje povzroča raka.

Pred nekaj leti je krožila tudi domnevno zelo ugledna preiskava in povzročila veliko razburjenje. Formaldehid ali kem. formula HCHO ali aldehid mravljične kisline, brezbarven, ostrega vonja, topen v alkoholu in vodi, z dodatkom metanola za preprečitev polimerizacije, znan tudi kot vodna raztopina formola, bi moral pri podganah povzročiti raka.

Običajno se podgane formolu, v običajni razredčitvi, ki se uporablja za razkuževanje pri čiščenju operacijskih sob, izogibajo, ker ga ne prenesejo. Pametni raziskovalci so to informacijo uporabili in tisočkratno koncentracijo formola - sliši in se čudi - vbrizgali, večkrat na dan, v nos ubogim podganam! Uboge podgane so vsak dan trpele zaradi novega ponavljajočega se DHS-a.

Po nekem času, so podgane končno "odrešili" in jim mikroskopsko pregledali nos: Rezultat se je glasil: rak nosne sluznice! Zaključek: formaldehid povzroča raka.

Kadar žival tedne ali mesece mučijo na istem mestu (t.j. prvo mučenje -DHS, se dnevno nadaljuje z novim DHS -om, ponavljajočim se mučenjem), lahko to - natančno v skladu z železnim pravilom raka – pri ubogi žival povzroči raka . Nasprotno pa na organih, katerih živčne povezave z možgani so prekinjene, ne moremo povzročiti raka.

Medtem je bilo izbranih skoraj 1500 domnevno rakotvornih snovi, ki so s tako brutalnimi poskusi na živalih, imenovane v rakotvorne snovi. To ne pomeni, da so vse te snovi za nas nestrupene, vendar ne povzročajo raka, vsaj ne mimo možganov. 

Tako pljučni rak in pljučni rak nista isto, čeprav konvencionalna medicina daje vse skupaj v en koš:

  • Ploščatocelični karcinom - bronhialne razjede
  • Alveolarni adenokarcinom
  • Intrabronhialni adenokarcinom peharnih celic
  • Mezoteliom pleure
  • Razjede žolčnih lokov, mediastinal (tako imenovani ne-Hodgkinov limfom).

Hipoteza je, da naj bi imeli vsi ti "pljučni tumorji" nekaj opraviti s kajenjem. Toda cigaretni dim vstopi le v bronhije, praktično že ne več v alveole.

V tako imenovani konvencionalni medicini se to glasi tako:

Pljučni rak je bolezen 20. stoletja. Sprva so bili prizadeti samo moški, zdaj pa prizadene tudi ženske. V Združenih državah je pljučni rak odgovoren za približno tretjino vseh smrti pri moških. V Angliji približno polovico. Od začetka je veljalo, da je kajenje cigaret najverjetnejši vzrok, saj je bila to nova vrsta onesnaženja zraka, ki so ji bili sprva izpostavljeni predvsem moški, kasneje pa tudi ženske.

 

Vendar je ta razlaga naletela na težave. Zlasti ni bilo mogoče uskladiti pojavnosti pljučnega raka s porabo cigaret na prebivalca v različnih državah.

Ta problem je bil v veliki meri rešen, ko je bila znana dolga "inkubacijska doba" bolezni. Številna vprašanja so ostala brez odgovorov, vendar v osnovna dejstva se ni več dvomilo:

“ Kadilec cigaret ima 10 do 50 -krat večjo verjetnost, da bo umrl zaradi pljučnega raka, natančna vrednost je med drugim odvisna od tega, koliko kadi in v kateri državi živi. Če bi veliko ljudi v dani skupini opustilo kajenje, se bo skupna smrtnost zaradi pljučnega raka v tej skupini zmanjšala. Torej vse kaže na to, da bi pljučnega raka, najpogostejšo smrtno oblika raka, lahko v veliki meri preprečili, če bi odpravili kajenje cigaret. "

Takšne ugotovitve konvencionalne medicine so bile doslej pridobljene le statistično. Dokler se dejstva seštevajo, je statistika zakonita. Toda če je treba statistično in vzročno povezati dejstva iz različnih serij, zadeva postane napačna.

Primer: pastirji na Kavkazu zelo malo zbolevajo za rakom. Pastirji na Kavkazu jedo veliko ovčjega sira. Statistični zaključek: ovčji sir je antikarcenogen, preprečuje raka. (Znanstveno delo iz Ordinariata za preprečevanje raka na Univerzi v Heidelbergu / Mannheim).

Toda dejstvo, da so pastirji na Kavkazu vse leto imeli komaj kakšno resno možnost konflikta, se niti ni štelo za vzrok. Statistično lahko tako čudovito lažemo!

Obstajajo pa tudi drugi razlogi, zakaj moramo dvomiti v vse statistične podatke, ki so bili sestavljeni o domnevno pozitivnih ali negativnih učinkih na raka:

Niso upoštevali niti zakona o dvofazni naravi bolezni, niti pravila levičarstva in desničarstva ter s tem povezane različne korelacije konflikta in ustrezne lokalizacije v možganih ter posledične lokalizacije v organu,  niti razmerja med različnimi zarodnimi plastmi in s tem različne histološke tvorbe, kaj šele pomen mikrobov, ki so naši pomočniki in simbionti. V skladu z ontogenetsko določenim sistemom tumorjev in ekvivalentov raka se pri vseh plosko epitelijskih membranah in sluznicah v konfliktno aktivni fazi pojavijo razjede, to je krčenje tkiva.

Intrabronhialni ploščatocelični karcinom, znan tudi kot bronhialni karcinom, spada v zunanjo zarodno plast (ektoderm), nadzorujejo ga veliki možgani, zato v konfliktno aktivni fazi povzroči minus celic (razjede) in na psihološki ravni ustreza konfliktu revirski strah.

Konflikt revirskega strahu (strah za svoj revir) pa lahko utrpijo le moški ali ženske po klimakteriji, ki delujejo moško. Bronhialni rak pa lahko, skupaj z depresijo, utrpijo tudi mlade levičarke. (Kot vedno izjeme: raven hormonov, šizofrena konstelacija, tabletke itd.).

Kar smo prej imeli za bronhialni karcinom, je bila pravzaprav atelektaza, nezadostno prezračevanje, večinoma začasno, ki  že predstavljala ozdravitveno fazo te razjede in je zaradi otekanja sluznice, kar povzroča tudi močan kašelj, bila napačno pripisana bronhijem.

Tragedija je: v tej fazi se karcinom bronhijev v veliki večini primerov šele odkrije, vse glede na moč in trajanje konflikta, torej konfliktne mase, po možnosti diagnosticiran kot "le" gripa, bronhitis, pljučnica ali liza pri pljučnici oz. ko virusi (?)začnejo optimizirati ozdravitveno fazo.

Virusi (?) so čisti gradbeni delavci / delavci za restitucijo in delujejo samo na organih, ki jih nadzira možganska skorja. Povzročajo hudo otekanje in nadomestijo izgubo ulcerozne celične snovi. Zato smo nastanek novih celic, ki naj bi zapolnile razjedo, obravnavali kot zelo maligne tumorje. Virusi delujejo kot vsi mikrobi, vendar le v ozdravitveni fazi.

Alveolarni adenokarcinom, znan tudi kot rak pljučnih vozlov, pripada notranji zarodni plasti (entoderm), usmerja ga možgansko deblo in ima vedno za konflikt strah pred smrtjo. Tako raste v konfliktno aktivni fazi in ga v ozdravitveni fazi, če do nje z razrešitvijo konflikta pride, razgradijo mikobakterije.

Z izjemo zelo redkih pacientov, ki so morda še v konfliktno aktivni fazi, je večina takih pacientov še v ozdravitveni fazi ali že iz nje ven. Mnogi pacienti  imajo kot preostalo stanje tudi manjši ali večji pljučni vozel, ki izraža strah pred smrtjo  za poškodovanim družinskim članom (vključno z živaljo). Takšna osamljena okrogla žarišča se po letih pogosto odkrijejo po naključju. Pacienti sploh niso več bolni, le tuberkuloza jim je manjkala v ozdravitveni fazi. V primeru če bi tuberkoloza (mikobakterije) opravila svoje delo, potem bi imeli le kaverno in nihče ne bi govoril o tumorju.

Tbc bakterije (mikobakterije) so specialisti za prebavila, kjer koli je zrak in plin, z vsemi dodatki, zlasti alveoli. Po drugi strani pa nikoli ne vidite "bronhialne tuberkuloze", čeprav bi bilo to v pravem pomenu besede bližje.

Danes velja, da je tuberkuloza sovražnik človeštva in je že skoraj izkoreninjena. Če pa glivične tuberkulozne bakterije v ozdravitveni fazi niso prisotne, ostanejo okrogla žarišča. Tako je bilo v obdobju po izkoreninjenju tuberkoloze , vedno več pljučnih vozlov diagnosticiranih kot pljučni rak, ki je bil prej diagnosticiran kot pljučna tuberkuloza (v ozdravitveni fazi). Posledično se je zmanjšala tuberkuloza in povečal pljučni rak. 

Predstava, da kajenje povzroča raka, so čiste hipoteze, ki niso bile nikoli dokazane, so nedokazljive. Navedeni primeri bodo morda zadostovali, da bo jasno, da so vsi poskusi na živalih, ki se izvajajo danes, le nesmiselna krutost do živali, saj se v vseh teh poskusih duša živali obravnava kot neobstoječa.

Za obstoj rakotvornih snovi, ki delujejo neposredno na organ, mimo možganov, sploh ne obstaja niti en dokaz. Kajenje zožuje krvne žile, vendar ne povzroča raka!

Najnovejše ugotovitve konvencionalne medicine: Kajenje je eden glavnih vzrokov za bolečine v hrbtu.

Direktor univerzitetne klinike za splošno ortopedijo v Münsterju prof. Wilfried Winkelmann zato ljudem svetuje, naj se odrečejo cigaretam. "Ne vemo, zakaj, vendar vemo, da imajo kadilci pogosteje težave s hrbtom," je dejal znanstvenik na informativnem dogodku na medicinski fakulteti univerze. (Odlomek iz časopisnega članka).

 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik