Depresije – Psihoze
in njeni vzroki

Poznavanje 5 bioloških naravnih zakonov Germanische Heilkunde se v bistvu domneva, da je znano.

V vseh psihiatričnih klinikah po svetu se že dolgo časa trudijo najti razlog za psihozo, v pacientovi zgodovini, a zaman. Čeprav človek velikokrat ni mogel spregledati dejstva, da so pred izbruhom psihotične bolezni nastopile drastične izkušnje, konfliktne izkušnje, vendar tudi z najboljšo voljo se nikoli ni dalo v tem odkriti nekega sistema. Čeprav imajo danes skoraj vse psihiatrične klinike računalniški tomograf (CT), ni še nihče ničesar opazil, saj psihiatri običajno ne razumejo CT možganov, nevroradiologov pa biološki konflikti ne zanimajo. Uganka je bila tako težka kot enostavna.

Konstelacija za depresijo je vedno, poleg konflikta revirskega območja, v posebni hormonski konstelaciji, pri hormonskem patu med ravnjo možatih in ženstvenih hormonov, to je bodisi pri mladostni, bodisi pri postmenopavzni amenoreji, torej pri maskulinizaciji žensk ali feminizaciji moških.
Pri levičarki npr. ob seksualnem (ženstvenem) konfliktu.
Nasprotno pri desničarki le malo pred ali po menopavzi, torej pri t.i. "hormonskem patu".
Moški desničar lahko utrpi depresijo, če ravnokar lahko doživi še en revirski konflikt, torej tudi v "hormonskem patu".

V nasprotju lahko moški levičar doživi depresijo samo pri t.i. konstelaciji: S svojim 1. konfliktom na revirskem območju (levo cerebralno) postane maničen. S tem postane hipermožat, vendar psihično kvazi kastriran. Če doživi še 2. konflikt na revirskem območju, ga doživi desno cerebralno. To imenujemo konstelacija. Zdaj odloča pravilo tehtnice.: Če je levo cerebralni 1. konflikt močnejši od desno cerebralnega 2. konflikta, ostane maničen. Če pa je 2. konflikt močnejši kot 1. , postane depresiven in sočasno zdaj reagira ženstveno.

To tudi pojasnjuje, zakaj toliko žensk po menopavzi dobi "depresijo vrednotenja". Predstavlja 3/4 depresij pri ženskah. Preostala četrtina so mlade levičarke brez amenoreje, medtem ko imajo ženske po menopavzi, ki trpijo za depresijo, ponavadi brado, imajo globok glas in so doma »glavne«. Samo takšne »možate ženske« lahko psihično zbolijo zaradi revirskega konflikta kot moški, saj ženstvena ženska ne more utrpeti revirskega konflikta, z izjemo levičarke. Vendar pa levičarke hkrati z depresijo postanejo še bolj ženstvene.

Ugotovitev levičarstva-ali desničarstva je zato zelo velikega pomena. Test: Če ploskate, kot v gledališču, je zgornja roka, ki leži zgoraj (oz. tista, ki ploska), vodilna. Ta test je zelo pomemben, da ugotovimo, na kateri hemisferi možganov človek deluje. Odloča tudi o tem, katero "bolezen" sploh lahko pacenti pri katerem konfliktu utrpijo in o tem, pri katerem konfliktu moramo računati z depresijo.

Levičarstvo nam na prav poseben način tudi pokaže, da biološki konflikti nimajo nobene prvenstvene zveze s Freudom in konvencionalno psihologijo, ampak so resnično biološko določeni. Dejstvo, da ima levičarka zaradi seksualnega konflikta organske simptome moškega revirskega konflikta (angino pektoris) in s tem na psihičnem področju pogojeno depresijo, »čisto psihološko« ne bi imelo smisla.

In še ena posebnost: Levičarka, ki utrpi  ženstven-seksualni konflikt, a kot levičarka kaže svoje Hamerjevo žarišče (HH) v desnem periinsularnem predelu, nikoli ne izgubi funkcije jajčnikov. Torej še vedno ovulira in ima menstruacijo, vendar je depresivna, medtem ko desničarka nima več ovulacije. Zato je pri mnogih, pogosto mladih, dekletih ali ženskah po DHS konflikt trajal, ker so dekleta resno verjela, da so zaradi amenoreje noseča. Ovulacija se ponovno pojavi šele, ko je seksualni konflikt razrešen, ženska je torej zopet za paritev.

V tej konfliktno-aktivni fazi pa se lahko ženska odzove na možat način, odvisno od začetne hormonske situacije in stopnje blokade estrogena. Zato so taki pacienti, na primer s konfliktno aktivnim seksualnim konfliktom (pri moških revirski konflikt izgube), v stalni nevarnosti, da bodo naslednjič, ko pride do konflikta-DHS, reagirali kontralateralno, tako psihično, kot možgansko in organsko, in s tem takoj prešli v "shizofreno konstelacijo", pri čemer nastopi biološki nadsmisel konstelacije, eventualno, če desno cerebralno znano, se ovulacija vrne.

Toda tisto, kar ena oseba imenuje psihoza, druga imenuje "živčni zlom" ali pravi, da je pacient "pač znorel", "je imel napad" ali "se je obnašal noro".

Vse skupaj, kot kaže, še poslabša dejstvo, da seveda pacienti v takem primeru seveda utrpijo »depresivno shizofreno konstelacijo« ali »shizofreno manično-depresivno konstelacijo«, pri čemer se klinično zdi, da včasih prevladuje ena komponenta, včasih pa druga.

Vendar je pomembno vedeti, da shizofrenija kot značilnost ali lastnost ne obstaja. Obstaja samo shizofrena konstelacija in ta je v principu začasna in kadarkoli rešljiva. Z dednostjo nima nobene veze. Podeduje se lahko le na primer nagnjenost k ambivalentni hormonski ravni, nagnjenost k hormonskemu patu. Vendar vam za tem nikoli v življenju ni treba zboleti, če ne utrpite DHS-a ali se mu lahko izognete.

Nekoč sem doživel pacientko v fazi dvojnega aktivnega konflikta. Bila je kot steklo, ki grozi, da se bo vsak hip razbilo, ledeno tiha, skrajno sumničava in v napeti depresiji. Dodatno še  agresivna in nenehno v skoku kot ranjena žival. Na njenem obrazu ni bilo nasmeha. Sedela je tam - kvazi pritrjena - kot da jo bodo v naslednji uri usmrtili. Klasična kombinacija "shizofrene konstelacije" in "depresivne konstelacije". Ko je ta pacientka dosegla rešitev obeh konfliktov, je bila očarljivo, prijazno in umirjeno bitje.

En drug pacient, ki je že zapadel v shizofreno konstelacijo z depresijo, je dodatno utrpel revirski konflikt na ženstveni levi veliko-možganski hemisferi. S poudarkom na levi hemisferi, je bil pacient od tega trenutka naprej v manično-depresivni shizofreni konstelaciji, ki se je izražala v tem, da je bil naprej v depresiji, a od zdaj naprej v pogonu z maničnim, paničnim strahom. S tem je dobila dosedanja shizofrena konstelacija eno novo dimenzijo: Od zdaj naprej se je namreč moški nahajal v manično-depresivni konstelaciji z postmortalnim obsesivnim razmišljanjem, t.j. vedno je sanjal o času po svoji smrti. Videl je sebe ležati v krsti, videl je svojo družino, ki je stala ob njegovem grobu in jokala, videl je svojo družino nepreskrbljeno.

Brez poznavanja tega sistema je bila dosedanja obravnava takšnih pacientov zelo problematična, saj so bili običajno v »shizofreni konstelaciji pritrjenosti« in v »depresivnem razpoloženju, melanholiji in nekomunikativnosti«, posledično od teh pacientov nisi nič izvedel in si se moral omejiti na opisano simptomatiko. Vzročna terapija ni bila mogoča; simptomatska psevdoterapija je redno vključevala »sedacijo«, reci »klub zdravil« ali prisilni jopič na osnovi zdravil. Pacientom se je zmračilo, saj so bili napumpani z zdravili vseh vrst.

Medtem ko torej nekatere depresije nastanejo zaradi »hormonskega pata«, je torej shizofrenija ali shizofrena konstelacija nekaj povsem drugega, to sta vedno dva konflikta v različnih hemisferah, ki računalnik možgane ponesejo ven iz ritma v konstelacijo, z biološkim nadsmislom. Tu torej ne gre za "hormonski pat", temveč za "pat v hemisferi".

Toda poleg zgoraj omenjenih kombinacij je še veliko drugih konstelacij, na primer
– samomorilna konstelacija = pacient se ubije
– agresivno-biomanična konstelacija = pacient je nasilen.

Zadnji primer nakazuje, da se skoraj neizogibno zgodijo tudi spontani zločini, če gre za obravnavo kaznivega dejanja, in je podana na specifičen način. Germanische Heilkunde odpira osupljivo novost, namreč biološko razumevanje kriminalne dispozicije in tudi posebno vrsto kaznivega dejanja. To hkrati vključi tudi terapijo kot logično posledico, vsaj načeloma.

Spolni hormoni delujejo na vsako posamezno celico telesa in jo spreminjajo specifično glede na spol; zelo posebno velik vpliv - vendar v interakciji - imajo na možgane. Čeprav nam je interakcija od organa do možganov in od psihe do možganov znana, pa ima posebno dimenzijo, ko gre za spolne hormone. Vsaka manipulacija hormonske konstelacije v smeri »hormonskega pat položaja« lahko, kot smo videli, npr. v primeru revirskega konflikta, takoj vodi v depresijo!

Razrešitev konflikta (CL) pa je tu običajno precej težja, kot če bi imeli pred seboj le razrešitev konflikta v primeru enojnega revirskega konflikta, kajti v takšni depresivni fazi je pacient manj odprt za racionalen razmislek, kot nekdo, ki je "samo" v revirsko - konfliktni - aktivnosti.

Pomembno je vedeti, da hormonalni pat predsatavlja le eno relacijo, pat med ravnjo možatih in ženstvenih  hormonov, torej med androgeni in ostrogeni.  Namreč, če se raven hormonov spremeni, se posledično spremeni tudi zaznava-konfliktov, to pomeni, da se isti dogodek nato popolnoma drugače obdela, in v primeru menopavze, ko ženska postane virilizirana, se to ne dojema več kot ženstveni konflikt, na primer "ne biti parjena", ampak bolj kot revirski konflikt v možatem razumevanju.

Pravilo za depresijo se glasi:
Levičarka utrpi depresijo v primeru seksualnega-konflikta, grozovit-strah-konflikta, konflikta-identitete ali konflikta-revirskega označevanja ali, depresijo utrpi človek, moški ali ženska, ki je v hormonskem patu (t.j. katerega možati ali ženstveni hormoni ravno držijo tehtnico, vendar se malo bolj nagibajo na možato stran), pri revirskem-konfliktu, revirskem strah-konfliktu, revirski jeza-konfliktu ali revirskem-označevanju-konfliktu, torej, ko doživi konflikt v desnem revirskem področju, v desnem temporalnem režnju.
 
Manijo avtomatsko utrpi moški levičar pri revirskem-konfliktu, revirski-strah, revirska-jeza in revirsko-označevanje konfliktu, ker kot levičar utrpi HH (hamerjevo žarišče) namesto na desnem revirskem območju, na levem revirskem območju možganov. Manijo utrpi tudi pacient v hormonskem patu, kjer malenkost prevlada ženska komponenta, torej pacient zboli za ženstvenim seksualnim-konfliktom, groza-strah-konfliktom, konfliktom-identitete ali revirskim-označevanjem-konfliktom.

Kot pravo depresijo moramo opisati »napeto depresijo« v konfliktno-aktivni fazi (ca-faza), pri hormonalnem oz. hormonskem patu.

"Razrešena depresija" pa dejansko sploh ni več depresija, kajti imajo jo, če že, vsi z rakom oboleli pacienti v zacelitveni fazi (pcl-faza). Pacienti z "rarešeno depresijo" so vsi v pcl-fazi. V tej fazi ima depresija, ki v manjši meri še obstaja, eno čisto drugo kvaliteto.

Medtem ko so značilnosti »napete depresije«: zagrenjenost, žalost, brez-pogonskost, brezvoljnost, so značilnosti »razrešene depresije«, torej sproščene depresije, slabotnost, utrujenost in zaspanost, skratka simptomi vagotone zacelitvene-faze.

Ker pa psihiatri niso vedeli ničesar o železnem pravilu raka ali o poteku raka, so dosedaj domnevali, da je ta zacelitvena-faza v globoki vagotoniji tudi del depresije, kar v določenem smislu tudi drži, kajti ta "razrešena depresija" vedno sledi po "napeti depresiji", ko pride do razrešitve konflikta. Vendar v dejanskem smislu ne gre za nič posebej depresivnega, nima nič opraviti z "izgubo pogona" in podobnim, ampak je preprosto zacelitvena faza  po raku, skozi katero gre vsaka živalca na enak način, brez potrdila psihiatra, da je depresivna.

Vse psihoze so specialne konstelacije pri rakavem obolenju oz. SBS-u ali raku-ekvivalentnem SBS-u. Depresije so v bistvu enoslojna rakava obolenja, pri čemer je le hormonska konstelacija večplastna (hormonski pat).

V prihodnosti moramo torej reorganizirati duševne in čustvene bolezni, psihoze, glede na njihov izvor in njihov resnični značaj in sicer temeljito v skladu s 5 biološkimi naravnimi zakoni Germanische Heilkunde. Če se bomo v prihodnje potrudili in za nazaj spremljali poteke naših depresivcev, bomo ugotovili, da niso samo vse depresije potekale točno po železnem pravilu raka, temveč so tisti, ki so doživeli novo t.i depresivno fazo, torej recidiv (npr. po izpustitvi iz bolnišnice), da so se ti pacienti ponavadi doma ali v službi ponovno na nož zagnali v svojo staro konfliktno brazgotino (brez, da bi vedeli), in da so pod temi pogoji skoraj neizogibno morali utrpeti svojo naslednjo depresijo.

Psihoanaliza se za psihoze ne more uporabit in to vsi psihiatri vedo. Namesto tega se moramo naučiti razumeti biološko, potem psihoze za nas ne bodo več, kot do sedaj »zaprta knjiga s sedmimi pečati«.

Dokler pa vsi diagnostično aktivni kolegi , še naprej zavračajo pomoč v smislu Germanische Heilkunde, se mora pacient sam naučiti razumeti sistem Germanische Heilkunde. 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik