Karcinom prostate
kompakten tumor adeno-celičnega tipa

Sprožilec vsake tako imenovane bolezni je vedno biološki konflikt, zelo dramatična, šokatna izkušnja - imenovana DHS. V sekundi DHS-a se označi odgovorni relejni center v možganih, z ti. tarčno konfiguracijo (Hamerjevo žarišče), ki ustreza točno določenemu organu. Obsežnejše je to Hamerjevo žarišče (HH), obsežnejši je tumor, nekroza ali sprememba celic v organu.

DHS je osnovni gradnik železnega pravila raka (ERK), temelj revolucionarnega razumevanja celotne Germanische Heilkunde. Večina pacientov  skoraj do minute natančno zna navesti DHS, ker je vedno potekal dramatično.

V Germanische Heilkunde ima vsaka tako imenovana bolezen dve fazi: prvo (hladno) in drugo (vročo) fazo, pod pogojem, da je bil konflikt razrešen. Če pa konflikta ni mogoče rešiti, potem bolezen ostane monofazna, tj. posameznik ostaja v konfliktni dejavnosti, postaja postopoma shujšan in lahko na koncu umre zaradi prostracije ali kaheksije. Vedno smo spregledali komplementarni del, zato je bila naša celotna šolska medicina od osnove napačna.

Glede na ontogenetsko določen sistem tumorjev in rakavih ekvivalentov obstajata dve vrsti celične proliferacije (celični plus). Ena vrsta izvaja celično proliferacijo v konfliktno aktivni, simpatikotoni fazi, druga vrsta pa celično proliferacijo v vagotoni, zacelitvei fazi;  in sicer pri boleznih, pri katerih se je med konfliktno aktivno fazo razvila celična atrofija, to so luknje, nekroze ali razjede.

Vsi tumorji, ki nastanejo v konfliktno aktivni fazi s celično proliferacijo, nimajo samo relejev, ki ležijo drug ob drugem, ampak zaradi razvojnih razlogov pripadajo isti zarodni plasti (kličnemu listu) in imajo prav poseben biološki smisel. Vsaki od teh zarodnih plasti pripada poseben del možganov, specifična vrsta konfliktne vsebine, zelo specifična histološka celična tvorba in tudi zelo specifični mikrobi, povezani s to zarodno plastjo.

Ta osnovna shema velja za vse tri klične liste oziroma tako imenovane bolezni organov, ki izhajajo iz njih. Vsi raki, ki se v konfliktno aktivni fazi razraščajo, imajo svoj releje, iz katerega so usmerjeni, v možganskem deblu in malih možganih – torej v starih možganih.

Karcinom prostate spada med organe, ki jih nadzira možgansko deblo in zato v konfliktno aktivni fazi tvori kompaktne tumorje adenoceličnega tipa.

Vsebina konflikta je vedno grd, pol-genitalni konflikt, kar pomeni, da fokus vsebine konflikta ni le na čisto genitalnem področju (v pravem ali prenesenem pomenu), temveč se genitalna vsebina pojavlja kot spremljevalna glasba, zaradi česar se ta konflikt izrazito razlikuje od seksualnega konflikta.

Tukaj je le nekaj tipičnih primerov konfliktov s prostato:

• najljubša hči toži očeta za preživnino ali predčasno predajo dediščine,
• edina hči je zašla iz tira in/ali je odvisna od mamil,
• moški zaloti ženo/ljubico pri dejanju z mlajšim ljubimcem,
• pri ločitvi pridejo na dan zelo grde stvari,
• starejšega moškega zapusti mlajša prijateljica, zaradi mlajšega...

V konfliktno aktivni fazi zdaj raste kompakten tumor adenoceličnega tipa. Kot vsi tumorji s strani starih možganov nadzorovanih organov, se tudi mikobakterije (če so prisotne) razmnožujejo z enako hitrostjo, čeprav bodo svojo dejansko nalogo opravljale šele v zacelitveni fazi, če pride do rešitve konflikta.

Močnejši kot je konflikt, hitreje raste tumor in dlje ko konflikt traja, večji je tumor. Razen vegetativnih parametrov, kot so nespečnost, izguba apetita, hujšanje itd., pacient nima bolečin ali drugih težav, le v primerih (približno 5%), ko karcinom prostate  po nesreči pritisne na sečnico, lahko opazimo zamudni pretok urina (šibkejši curek urina). Karcinom prostate ne boli niti v ca fazi (konfliktno aktivna faza) niti v pcl fazi (zacelitvena faza).

Če se konflikt reši, je vse ravno obratno: pacient spet spi, spet je, spet se zredi. Zdaj mikobakterije, ki so se namnožile med aktivno fazo konflikta, postanejo aktivne in ponovno razgradijo tumor. 
To je operacija narave.

Urin je smrdeč, moten (tuberkulozen), včasih z dodatkom krvi. Pacient se ponoči poti, je zelo utrujen. Ima vročino, pogosto do 40^oC, vendar to ni nevarno. Pacient se mora zdaj le dobro in beljakovinsko bogato prehranjevati.

Tudi oteklina v zacelitveni fazi lahko začasno stisne sečnico. V tem primeru je treba vstaviti za 1-2 meseca trajni kateter, dokler se tuberkulozni tumor ne razgradi in ovira za pretok urina ne izgine. Po tem je spet vse v redu.

Tuberkulozno celjenje prostate (tudi z začasnim trajnim katetrom) je popolnoma neškodljivo in ne boleče, dokler urin odteka. Tudi impotenca ni posledica. Edina nevarna stvar je tako imenovano "skobljanje" prostate skozi sečnico, saj pacient običajno res postane impotenten (zaradi okvare živca).

Tudi v odsotnosti mikobakterij se v 90% primerov ne zgodi nič bistvenega, razen da je pretok urina lahko nekoliko upočasnjen zaradi splošnega otekanja prostate. Toda tudi tu pride do renormalizacije na koncu otekline.

V tistih primerih (5 %), v katerih je proliferacija celic potisnila v sečnico in zdaj zaradi odsotnosti mikobakterij ni več razgrajena , bo morda treba razmisliti o operaciji. Vse skupaj pa bi bilo le približno 5% primerov, ko bi sploh morali razmisliti o operaciji, in to samo zato, ker gre za nebiološki potek, tj. v času konflikta ni bilo prisotnih mikobakterij. 

Mikrobi, ki smo jih vedno imeli za “zlobne sovražnike“, kot armado “virulentnih nasprotnikov“, ki nas hočejo uničiti, ki bi jih zato morali čim bolj iztrebiti, so se zdaj izkazali za naše najboljše prijatelje, pomočnike, kot dobri zbiralci smeti in obnovitelji našega organizma. Pridno delujejo le takrat, ko jim naš organizem izrecno da ukaz iz možganov, in sicer vedno takoj na začetku zacelitvene faze , ko organizem preide iz trajne simpatikotonije, v trajno (zacelitveno) vagotonijo.

V šolski medicini je bila doslej edina usmerjena terapija odstranitev tumorja oziroma tistega, kar je veljalo za tumor, ne glede na to, ali je ta tumor zrasel v konfliktno aktivni fazi ali pa je šlo za zacelitveno fazo rasti celic, vse je bilo odrezano. Vedno se je domnevalo, da mora rakavi tumor nastati iz celice, ki je podivjala, priplavala po arterijski krvi do drugih organov in tam ustvarila novega raka , tako imenovane "metastaze".

Če pa bi lahko rakave celice odplavale v oddaljene organe, bi morale do tja priti po arterijski krvi, saj venski in limfni sistem vodita le v središče, torej v srce. Toda še nobenemu raziskovalcu ni uspelo odkriti rakave celice v arterijski krvi.

Torej, če se diagnoza glasi: "metastaze", potem je v tem takoj implicirana  nedokazana, celo napačna hipoteza, da so vsi najdeni sekundarni karcinomi tako imenovani hčerinski tumorji primarnega karcinoma. Dejstvo, da lahko obstaja drugi ali celo tretji karcinom, ni sporno, vsaj načeloma ne, sporno pa je vrednotenje tega nespornega dejstva in njegovih povezav. Kajti kako naj se karcinom prostate, ki tvori kompaktne tumorje (celični plus) v konfliktno aktivni fazi, na primer  preseli v kosti, da bi tam proizvedel atrofijo celic (celični minus).

Germanische Heilkunde ni hipotetična medicina, temveč temelji izključno na 5 bioloških naravnih zakonih in jo je mogoče natančno dokazati in striktno reproducirati na vseh 3 ravneh (psiha, možgani in organ). V Germanische Heilkunde moramo torej na podlagi novih dognanj Germanische Heilkunde precizno premisliti: ali moramo sploh še kaj narediti, kaj je smiselno, česa nam ni več treba narediti.

Biološki smisel karcinoma prostate je v konfliktno aktivni fazi in je naslednji: ob -zmanjšanju sperme - se kompenzacijskoo proizvede več sekreta prostate. Po razrešitvi konflikta, ki je lahko na primer v tem, da pacient pridobi nazaj svojo mlado dekle ali da nadomesti izgubo z novim (mladim) dekletom, se ejakulat vrne na prejšnjo raven, ker je sedaj ponovno potrebna le po prejšnji količini ejakulata.

Dodatno grajene celice (t. i. tumor prostate = hipertrofija prostate = povečanje prostate) so postale odvečne in se lahko ponovno tuberkulozno razgradijo.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik