UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Klični listi (zarodne plasti)
nihče ni domneval, kako pomembni so!
Embriologi na splošno delijo embrionalni razvoj na tri tako imenovane klične liste (zarodne plasti): notranji klični list (endoderm), srednji klični list (mezoderm), zunanji klični list (ektoderm), ki se razvijejo že na začetku razvoja zarodka in iz katerega izhajajo vsi organi. Vsako celico ali organ telesa lahko določimo v eno od teh tako imenovanih zarodnih plasti.
V običajni medicini tako imenovani klični listi niso nikogar zanimali. Nihče ni domneval, kako pomembni so. To je pravzaprav razlog, zakaj do zdaj ni bilo mogoče uvesti sistema v celoten razvoj raka.
3. biološki naravni zakon Germanische Heilkunde, "ontogenetično določen sistem SBS raka in raku enakovrednega SBS", tako imenovani kompas Germanische Heilkunde, vse tako imenovane bolezni razvršča glede na pripadnost kličnim listom.
Če namreč vse te različne tumorje, otekline, razjede.. razvrstimo glede na to razvojno zgodovino ali glede na njihova merila različnih tako imenovanih kličnih listov, potem ugotovimo, da bolezni z isto pripadnostjo kličnemu listu (pri srednjem kličnem listu ločimo tudi med; malo-možgansko in veliko možgansko usmerjenim) izražajo tudi druge lastnosti in posebnosti. Kajti vsakemu od teh kličnih listov, razvojno-zgodovinsko pogojeno, pripada točno določen del možganov, določena vrsta konfliktne vsebine, določena lokalizacija v možganih, čisto določena histologija, specifični kličnim listom sorodni mikrobi, in iz tega ven ima vsaka tako imenovana bolezen, ki je v resnici smiselen biološki poseben program narave (SBS), še en razvojno-zgodovinski razumljiv biološki pomen/smisel.
Celice oz. organi, ki so se razvili iz notranjega kličnega lista, imajo svoje releje, svojo kontrolno točko, od koder so usmerjeni, v možganskem deblu, najstarejšem delu možganov. Tudi tam najdemo urejeno lokalizacijo, ker se začnejo na desni hrbtni strani z boleznimi ust, nosno žrelnega predela in se nato razvrstijo v nasprotni smeri urnega kazalca ustrezajoč prebavilom in se končajo z esastim črevom in mehurjem.
Histološko so vsi karcinomi adenokarcinomi brez izjeme. V primeru raka, organi, ki pripadajo temu kličnemu listu, v ca-fazi celice razmnožujejo s kompaktnimi tumorji adenoceličnega tipa, npr.v jetrih, črevesju, vozličkih v pljučih itd.
Vse celice oz. organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista, imajo nadzorne releje v možganski skorji velikih možganov, najmlajšem delu naših možganov. V ca-fazi v primeru raka povzročijo fuzijo celic v obliki razjed ali izgube funkcije na organski ravni, npr. diabetes ali paraliza itd.
Pri srednjem kličnem listu ločimo starejšo in mlajšo skupino.Celice oz. organi, ki spadajo v starejšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mest (rele) v malih možganih, torej še vedno pripadajo starim možganom in zato v primeru konflikta, v konfliktno aktivni fazi (ca-fazi), tudi tvorijo kompaktne tumorje, in sicer tipa adenoidnih celic, npr. v prsnem košu, tudi melanome, ali mezoteliome v perikardu - torej v srčni vreči, v pleuri - torej mreni prsnega koša ali v peritoneumu - torej v trebušni mreni.
Celice oz. organi, ki spadajo v mlajšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mesto v beli snovi velikih možganov in v primeru raka v konfliktno aktivni fazi (ca-fazi) naredijo nekrozo ali tkivne luknje, torej fuzijo celic, kot so npr. luknje v kosti, v vranici, ledvicah, jajčnikih.
4. biološki naravni zakon Germanische Heilkunde, "ontogenetsko določen sistem mikrobov", zdaj mikrobe dodeljuje trem kličnim listom, ker so vsaki s kličnim listom sorodni skupini organov, sorodni tudi specifični mikrobi. Ker so bili skupaj s programiranjem naših organov, v različnih možganskih relejih naših računalniških možganov, hkrati programirani tudi naši zvesti specialisti, mikrobi.
Iz tega sledi:
- da so najstarejši mikrobi; glive in glivične bakterije (mikobakterije) odgovorni za endoderm, pogojno še za malo možganski mezoderm, v vsakem primeru pa le za organe, ki jih nadzirajo stari možgani,
- da so stari mikrobi; in sicer bakterije, odgovorni za mezoderm in vse organe, ki so iz njega nastali,
- da so mladi mikrobi, in sicer virusi, če sploh obstajajo, in v strogem pomenu niso pravi mikrobi, torej niso živa bitja, izključno odgovorni za ektoderm ali za organe, ki jih nadzoruje možganska skorja. Imeli naj bi velikost tisočinke do tritisočake bakterije, a so zaenkrat le hipotetični.
"Odgovoren" v tem smislu pomeni, da vsaka od skupin mikrobov "predeluje" le določene skupine organov, ki imajo enako pripadnost kličnim listom, tj. prihajajo iz iste zarodne plasti. Edina izjema je "mejno območje" organov, nadzorovanih z mezodermalnimi malimi možgani, ki jih (pretežno) "predelajo" mikoze in mikobakterije ter (manj pogosto) bakterije, ki so običajno odgovorne za organe, ki jih nadzira/usmerja mezodermalna bela snov velikih možganov.
Čas, od katerega mikrobi smejo "predelovati", ni odvisen od zunanjih dejavnikov, kot smo do zdaj vsi napačno domnevali, ampak ga izključno določajo naši računalniški možgani.
2. biološki naravni zakon v Germanische Heilkunde, "dvofaznost vseh bolezni, če se konflikt reši", pomeni tudi, da vsi mikrobi - brez izjeme - delujejo izključno v 2. fazi, tj. zacelitveni fazi (pcl faza), začenši ob rešitvi konflikta in končanjem s koncem pcl faze.
Zacelitvena faza je pri treh kličnih listih tudi zelo različna. Namreč z začetkom pcl-faze organi, ki jih usmerjajo stari možgani, razgrajujejo svoje tumorje s pomočjo posebnih mikrobov, medtem ko, ravno tako v pcl-fazi luknje in razjede organov , ki jih usmerjajo veliki možgani, s pomočjo virusov ( ?) in bakterij, z vnetjem, ponovno napolnijo. Vsi mikrobi so bolj ali manj strokovnjaki, ne samo z vidika organov, temveč tudi z vidika njihovega načina delovanja.
Višje kot smo napredovali v filogenetski evoluciji, bolj razviti in bolj zapleteni so naši možganski programi. Od arhaičnih, najstarejših programov našega možganskega debla, do že nekoliko bolj zapletenih konfliktnih vsebin malih možganov, preko že bistveno bolj zapletene bele snovi velikih možganov, vse do kortikalnih konfliktnih vsebin, ki jih nadzoruje naša možganska skorja.
DHS (sindrom Dirka Hamerja) ne vključuje le akutno dramatičnega konfliktnega šoka, ki nas je ujel "na napačno nogo", ampak v isti sekundi je tudi vse vprogramirano. V primeru DHS-a, pri katerem nastane hamerjevo žarišče (HH), tako imenovana tarčna konfiguracija v možganih, reagirajo organi, ki ustrezajo temu HH, z ustrezno reakcijo kličnih listov: bodisi s celično proliferacijo (celice plus) ali celičnim minusom, nastanejo luknje ali razjede (razjede v obliki kadi na koži ali sluznici) ali pa s spremembo funkcije, pri tako imenovanimh ekvivalentih raka. Vse, kar ni rak, je ekvivalentno raku, podobno kot rak, torej so mišljene vse tako imenovane "bolezni" v konvencionalni medicini, pri čemer naša prejšnja beseda "bolezen" vedno prikazuje le konfliktno aktivno ali konfliktno razrešeno fazo .
Iz lokalizacije HH-ja lahko tudi zelo natančno vidimo, za katero vrsto biološko konfliktne vsebine gre.
Od malih možganov naprej je pomembna tudi ročnost (levičar-desničar), za določitev, na kateri strani možganov pacient deluje. Zato za vse releje malih možganov in celotne velike možgane velja, da je korelacija od možganov do organa navzkrižna. V možganskem deblu ročnost praktično ne igra nobene vloge.
Vsak SBS ima tudi razvojno-zgodovinski razumljiv biološki pomen, ki je prav tako odvisen od kličnih listov. To je izredno pomemben, če ne celo eden osrednjih stebrov za razumevanje celotne Germanische Heilkunde.
Za ledvični parenhim (konflikt z vodo ali tekočino) je biološki smisel v zacelitveni fazi, v kateri se ledvica skozi ledvično cisto poveča, ki je potem, ko se cista izoblikuje t.j.se strdi ( v 9 mesecih), mnogo bolj funkcionalna kot prej. Od takrat naprej na primer indurirana cista ledvic proizvaja urin, indurirana cista jajčnikov pa estrogene.
Ker pa do zdaj nihče ni ničesar vedel, so obnavljanje ali ponovno polnjenje lukenj in razjed v pcl fazi tudi označili kot rak ali sarkom, ker tudi tu potekajo proliferacije celic (mitoze) z velikimi celicami in velikimi jedri - vsekakor z namenom zacelitve.
Zdaj lahko razumemo tudi, zakaj nikoli nismo doumeli nastanka raka, dokler nismo razumeli teh povezav in predvsem razvojno-zgodovinskega nastanka mehanizma naših programov za biološke konflikte.
Rešitev uganke je v tem, da lahko zdaj v svoja razmišljanja vključimo pripadnost kličnim listom in lokacijo v specifičnem možganskem releju, ki usmerja točno določen organ. In glej, zdaj najdemo čudovit red za vse vrste raka in ekvivalente raka - vsak od njih je bil vedno samo ena faza, in zraven takoj najdemo simptome in povezave komplementarne faze. Fascinantno je, da se prvič učimo vzročno razumeti proces tako imenovanih bolezni, in ga lahko razumemo na vseh treh ravneh (psiha-možgani- organ) hkrati in začudeni odkrijemo, da je mati Narava razvila čudovit, dih jemajoč sistem, ki so ga prejele vsaka vrsta zase in različne vrste druga ob drugi in druga z drugo- dokler ni prišel pre-pameten človek, ki se je oklical za krono stvarstva.
La medicina sagrada (kot Španci imenujejo Germanische Heilkunde) je vse obrnila na glavo, razen dejstev nič več ne drži. Zato bo treba v prihodnosti posvetiti veliko pozornosti tema dvema velikima razvojnima »vmesnikoma« med antiko in srednjim vekom ter srednjim vekom in moderno dobo naših možganov. Konec koncev je ključnega pomena za vse razumevanje bioloških procesov in zakonitosti našega organizma, pa tudi za razumevanje biološko nujnih povezav med človeškim organizmom in kozmosom, ki ga obkroža.