Ledvična cista - Wilms - nefroblastom
so eno in isto
le v različnih fazah

Mehanizem nastanka neproblastoma:
Začetek nastanka nefroblastoma je v vodnem ali tekočinskem konfliktu, tako imenovanem "biološkem konfliktu", pri katerem najdemo na organski ravni nekrozo (celično atrofijo) v ledvičnem parenhimu (ledvičnem tkivu) in za kompenzacijo tej parenhimski nekrozi, hipertenzijo (visok krvni tlak).
To se zgodi v konfliktno aktivni fazi, tj. dokler je konflikt aktiven, ostaneta tudi nekroza ledvičnega parenhima in hipertenzija.
V tej fazi na CT-ju vidimo tarčno konfiguracijo v beli snovi velikih možganov neposredno nad srednjimi možgani, kot tudi tarčo (= HOH, Hamerjevo žarišče organa), dokler se nekroza še ni izgradila.

Konfliktoliza: (razrešitev konflikta)
Takoj ko se vodni ali tekočinski konflikt razreši, se pri nekrozi ledvičnega parenhima zgodijo neverjetne stvari: 

• Nekroza ledvičnega parenhima zdaj dobi "notranji edemski pritisk".
  Biološki smisel ni le ponovna zapolnitev parenhimskega defekta, temveč tudi ustvarjanje dodatnega ledvičnega tkiva, da se s povečanim morebitnim izločanjem urina prepreči kasnejši vodni/tekočinski konflikt .
• V nekrozi možgansko nadzorovan edem oz. edemski pritisk zdaj prav na tem mestu potisne ledvično kapsulo navzgor, še posebej, če je bila nekroza periferna. Razširi se in se obnaša zelo elastično, ko se celice razmnožujejo. Ta proces imenujemo ledvična cista.

Močnejši kot je bil biološki konflikt in dlje ko je trajal, tj. večja kot je konfliktna masa (= intenzivnost konflikta * trajanje konflikta), večja je ledvična cista, ki se zdaj razvije in ima mehurčasto obliko, ki se začne od istmusa preko ledvične nekroze. Vsekakorr pa lahko s sindromom postane zelo velik!

Pri ledvični cisti lahko razlikujemo 4 stopnje:

1. Izboklina ledvične kapsule v ledvično cisto:
   Ledvična nekroza potisne tekočo izboklino iz ledvičnega parenhima navzven z lokalnim raztezanjem ledvične kapsule na mestu nad ali obrobno od ledvične nekroze.
2. Povečanje ledvične ciste: Z ojačitvijo (razmnoževanjem celic) in nespremenjeno elastičnostjo stene ciste se začne cista zaradi povečanega notranjega pritiska povečevati, to je »delovati«.
   Sploščena kot iverka se prebija retroperitonealno v smeri najmanjšega upora in se povečuje. Kot rečeno, velikost je odvisna od konfliktne mase in/ali sindroma. Takšna (tekoča) ledvična cista lahko občasno poči, če se zaradi sunka ali udarca nenadoma poveča pritisk v trebuhu, seveda pa lahko tudi zlahka poči pri sindromu, če se je zelo povečala.
3. Pritrditev kapsule ciste na okolico, za nujno oskrbo s krvjo:
   Da bi ustvarili nujno oskrbo s krvjo za nefroblastom, ki se kasneje zgradi, se stena ciste razraste povsod na tem območju. Včasih smo si to napačno razlagali kot »maligno infiltrativno rast tumorja« in iz tega izpeljali posebno »malignost«. Kot bomo videli kasneje, je ta pritrditev le začasne narave, saj iverki podobna cista pridobi določeno stabilnost, ko raste v okolico, tako da je odtrganje na ožini (istmusu) manj verjetno.
4. Zapolnitev ledvične ciste z mezodermalnimi celicami,
   ki bodo kasneje prevzele delovanje ledvičnih celic in izgradnjo lastnega vaskularnega sistema (arterije in vene) preko ožine, izhajajoč iz prejšnje nekroze ledvičnega parenhima: To prehodno fazo (poltekočega) polnjenja celic do popolne induracije (strditve), smo v našem neznanju prej imenovali "Wilms" (Wilmsov tumor).

»Biološki smisel« te prehodne »Wilmsove tvorbe« je seveda v končni izgradnji in sicer v induriranem stanju nefroblastoma, ki postane dodatni del ledvice in prevzame so-izločanje urina. Celoten čas od začetka zacelitvene faze do končne nefroblastomatozne tvorbe je 9 mesecev, kolikor traja nosečnost. Pri živalih s krajšo življenjsko dobo (in krajšo brejostjo) so časi ustrezno krajši.

Med to "Wilmsovo fazo" ledvična cista izgubi vso tekočino (razen pri sindromu!), prav tako se z naraščajočo zatrdlino vedno bolj razvija lastna prekrvavitev skozi istmus in adhezija, ki smo jo zmotno razumeli kot "infiltracijo" tumorskega procesa, zdaj spontano upada! Na koncu Wilmsovega prehoda je struktura, ki jo zdaj imenujemo nefroblastom, obdana s trdo kapsulo in ni nikamor več zrasla; najpozneje zdaj se krvni tlak normalizira.

Nefroblastom:
(Po 9 mesecih) zrel nefroblastom je popolnoma otrdel (induriran), ima grobo kapsulo, skozi ožino ima močno arterijo in veno  in sodeluje pri nastajanju urina. Je kot neprepustna vrečka, ki je vzklila iz mesta prvotne nekroze ledvičnega parenhima. Nefroblastom je potem del ledvice.

Mi nevedneži smo Wilmse vedno operirali v zgodnji fazi, ko so še rasli. Vendar sem že pred 10 leti objavil (opomba: datum; ta znanstveni članek dr. Hamerja je prvotnejši), da so ledvične ciste, Wilmsi in nefroblastomi eno in isto, samo na različnih stopnjah zrelosti, kot dojenček, moški in starec, ki so lahko ista oseba v različnih obdobjih.

Onkologi so zavohali priložnost in izdali moto, da je treba Wilmsa nekaj mesecev zdraviti s kemoterapijo, nato pa se bo inkapsuliral in ga lahko operirajo. Edino pravilno pri tem je bilo čakanje, ki so ga prepisali od Hamerja. Wilms tako in tako inkapsulira, namreč vedno, ko samo čakaš. Zato je najbolje samo počakati!

Zgodnje posredovanje je potrebno le takrat, če ima pacient npr. jetrno tuberkulozo (pcl faza karcinoma jeter) z otekanjem jeter in imamo težave s trebušnim prostorom zaradi utesnitve portalne vene.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik