“Sreča levkemije“
z vidika Germanische Heilkunde®

V Germanische Heilkunde levkemija ni bolezen, ampak zacelitvena faza po obolenju kostnega mozga, ki je odgovoren za tvorbo krvi.

Načeloma obstajata dve možnosti poškodbe kostnega mozga:
Ena je splošno toksična ali pa na primer zaradi radioaktivnega sevanja (Černobil). Zacelitveno reakcijo kostnega mozga imenujemo levkemična reakcija: Ob tem kostni mozeg proizvaja veliko nezrelih celic tako rdečega kot belega niza, to je nezrelih eritrocitov in nezrelih levkocitov. Najbolj nezrele levkocite imenujemo (levko)blasti.

V šolski medicini se je uveljavila zabloda, da so ti blasti maligni, saj se proizvajajo velike količine teh blastov. Toda nikakor niso maligni in še nihče ni nikoli opazil, da se lahko delijo, nasprotno, po nekaj dneh se upokojijo (razgradijo v jetrih), tako da so v bistvu le “ponedeljkovci“, ki jih takoj ponovno vzamejo iz obtoka, zato ne morejo povzročiti nobene škode.

V preteklosti je veljalo zmotno mnenje, da lahko ti blasti, ki so večji od eritrocitov, zamašijo krvni obtok, vendar je tudi to zmotno mnenje, saj se v levkemični (vagotoni) zacelitveni fazi, žilam v povprečju tri do štiri krat (presek žile) razširi lumen, tako da v zvezi s tem ne more obstajati nobena nevarnost. Še Noben histopatolog  pod mikroskopom ni opazil tako zamašitev zaradi blastov.

Napačno je tudi mnenje, da je v levkemični fazi premalo normalnih levkocitov: kajti ne glede na to, koliko nezrelih normalnih levkocitov ali blastov najdemo, ima pacient vedno 5-10.000 “normalnih“ levkocitov, kar je glede na razredčitev celo mnogo več kot dovolj.

V zacelitveni fazi se po toksičnem ali radioaktivnem sevanju število levkocitov, ki lahko krepko preseže milijon, po določenem času, odvisno od obsega poškodbe, samo od sebe uravna. Biološko-naravno pa do te vrste poškodb praktično nikoli ne pride. Kar zadeva krvno sliko, pa se ne razlikuje od tiste, ki jo želimo na kratko obravnavati v nadaljevanju, in sicer tiste, ki je nastala kot posledica biološkega konflikta padca samozavesti: Tudi tukaj je levkemična faza zacelitvena faza. Škodna faza je tista iz predhodne tako imenovane konfliktno aktivne faze.

Konfliktno aktivna faza je tudi faza osteolize kosti. V tej konfliktno aktivni fazi nastane osteoliza, tj. luknje v kostnem tkivu zaradi atrofije kostnih celic. V tej fazi telo proizvaja vedno manj rdečih in belih krvnih celic.

Temu pravimo anemija. Anemija (slabokrvnost), kostna osteoliza in konfliktno aktivna faza biološkega padca samozavesti so torej praviloma eno in isto. V tej konfliktno aktivni fazi najdemo na vedno pripadajočem mestu v beli snovi velikih možganov tako imenovano "tarčno konfiguracijo".

Nekaterih od teh padcev samozavesti, ki so morda najpogostejši konflikti pri ljudeh in živalih, realno ni mogoče razrešiti. Posameznik umre zaradi anemije in atrofije kostnih celic. Če je konflikt trajal dlje časa in je končno rešen, je za levkemično fazo značilno visoko število levkocitov. Zacelitvena oteklina v možganih je takrat ustrezno velika in lahko povzroči zaplete (nevarnost možganske kome), če je neopažena, kot je to skoraj vedno v šolski medicini, in se ne uravnava z zdravili.

Simptomi levkemije so tipični, tako kot pri vseh zacelitvenih fazah po rakavem obolenju: pacient je brezvoljen in utrujen, pogosto ima povišano telesno temperaturo, ima apetit in v prvi fazi zacelitve računsko zmanjšano število eritrocitov in levkocitov zaradi razširitve njegovih žil (značilno za vagotono zacelitveno fazo) in razredčitve krvi s krvnim serumom.

Ob tem ima pacient pogosto hude bolečine zaradi razširitve pokostnice (kostne kože) na mestu, kjer se je pod pokostnico razvila kostna osteoliza, ki se sedaj začenja ponovno kalcificirati.

S to fazo utrujenosti in bolečine je mati narava želela narediti nekaj smiselnega: posameznik, človek ali žival, naj čim bolj mirno počiva, saj odstop pokostnice od kosti (zaradi edema v kosti) povzroči, da kost skorajda nima opore, ker prej je funkcija pokostnice zagotavljala kosti dodatno stabilnost in oporo.

Zato v tej fazi: pozor na zlome kosti, zlasti pri odraslih in še posebej pri osteolizi vratu stegnenice!

Pri majhnih otrocih je dekalcifikacija kosti običajno posplošena, ker so utrpeli tudi splošen padec samozavesti, npr. ("Mama me nima več rada, zdaj skrbi samo še za bratca"). Zato pri majhnih otrocih skoraj nikoli ni nevarnosti zloma.

Šolska medicina ne poskrbi niti za možgane niti za psiho svojih pacientov (otroški profesor Niethammer: „Otroci, še posebej dojenčki, sploh nimajo konfliktov„). Izhajajo iz zablode, da morajo povečano število levkocitov umetno normalizirati, in to takoj, kar mati narava tako ali tako počne, ampak šele, ko se kostna osteoliza rekalcificira, torej zaceli. Seveda gre to z roko v roki s tem, da se v tem času tudi psiha spet pozdravi, prav tako možgani. Če šolski zdravniki v tej levkemični fazi odkrijejo osteolizo kosti, ki je v procesu zacelitve, govorijo o osteosarkomu. Skoraj vsaka zacelitvena faza levkemije praktično ustreza manjšemu ali večjemu ali celo več osteosarkomom. Na srečo pacienta običajno ostanejo nediagnosticirani.

Različne vrste levkemije so: mieloična, limfna in monocitna levkemija. Včasih so bili med seboj strogo ločene. Ker pa vemo, da se pogosto spreminjajo znotraj iste zacelitvene faze, tem razlikam ne dajemo več pomena kot nekoč.

Kronična levkemija: preprosto pomeni, da se vedno znova pojavljajo ponovitve padca samozavesti in vedno znova tudi rešitve.

Mieloična levkemija: Pomeni, da mielociti diferencialne slike krvi očitno tvorijo skupno maso levkocitov = levkoblastov = nezrelih levkocitov. Kot rečeno, je bila delitev včasih zelo stroga. Zdaj je znano, da se tipi očitno lahko spreminjajo od ponovitve do ponovitve, vendar pa obstajajo tudi "mešane levkemije", to je mešana mieloična in limfna levkemija.

Limfna levkemija: tukaj so levkociti na periferiji sestavljeni pretežno ali samo iz limfoblastov. Toda tukaj velja isto: Obstaja mešani tip mieloične/limfna levkemije ali sprememba od ponovitve do ponovitve (domnevno!).

Monocitna levkemija: tukaj so levkociti sestavljeni pretežno ali v celoti iz nezrelih monoblastov.

Limfoblastna levkemija: levkemija, pri kateri se limfoblasti nahajajo pretežno v periferni krvi in ​​kostnem mozgu. Ime "Lympho" so dobili, ker so prvotno verjeli, da bi lahko nastajali v "bezgavkah". Limfoblastna levkemija, mieloblastna levkemija in monocitoblastna levkemija niso fiksni izrazi, kot se je nekoč verjelo, ampak se videz lahko spremeni. Ne vemo še natančno, ali so pri tako imenovanih recidivih (“pcl recidivi“) prizadeti tudi drugi deli skeleta. – Blasti pomenijo; da so nezreli limfociti.

Tako imenovana kronična ali starostna levkemija in limfna levkemija pri majhnih otrocih sta prej veljali za najbolj neškodljivi. Obe levkemiji večinoma nista bili obravnavani kot pravi levkemiji. V veliki zmoti sta bili dve majhni iskrici resnice. Tragično je, da je danes diagnosticiranih 30- do 40-krat več levkemij kot nekoč (čeprav bi jih lahko bilo v resnici še veliko več). V bistvu je vsak lumbago (heksenšus) ena mala levkemija.

V preteklosti noben pediater ne bi pomislil, da bi opravil punkcijo kostnega mozga pri limfni otroški levkemiji. Kontrolirali so jo po treh in  nato še po treh mesecih in ugotovili, da je spet izginila.

Akutna in kronična levkemija se razlikujeta po tem, da je tudi potek konflikta nastopil prvič ali pa se je že ponavljal. Če vse te stvari vemo, potem res nikomur ni treba umreti za levkemijo, še posebej otrokom. Tudi če ima pacient prehodne bolečine ter je slaboten in utrujen, govorimo o "sreči levkemije".

Tako kemoterapija kot morfij proti bolečinam v kosteh sta popolna neumnost in sta v nasprotju z vsem, kar si je mati narava zamislila ob teh smiselnih simptomih. Neumnost sedanje šolske medicine je v tem, da je poškodovani kostni mozeg, ki šele okreva, s kemoterapijo dodatno in pogosto dokončno tako hudo poškodovan, da si ne more več opomoči.

Vrhunec neumnosti je tako imenovana presaditev kostnega mozga: 
S kemoterapijo in obsevanjem je pacientov kostni mozeg popolnoma uničen. Nato celice kostnega mozga tujega darovalca (občasno tudi lastnega kostnega mozga iz t.i. faze popolne remisije) vbrizgamo v krvni obtok v upanju, da bodo celice v prejšnjem, zdaj uničenem kostnem mozgu, pognale kot redkvice v zemlji. 

Nobenemu raziskovalcu ni uspelo ugotoviti, da je radioaktivno označena celica kostnega mozga dejansko migrirala iz krvi v kostni mozeg in tam zrasla. Nasprotno, tuje celice se hitro razgradijo in kmalu niso več zaznavne. Preživi le majhen del pacientov, pri katerih obsevanje kostnega mozga iz nekega razloga ni bilo popolno, tako da se je  njihov lastni kostni mozeg lahko obnovil. Če ste razumeli vse posledice teh stvari, potem veste, zakaj si noben profesor ne upa nasprotovati Hamerju in zakaj bi komaj kakšen profesor izvajal to neumnost nad lastnimi sorodniki.

Izvirni ton šolske medicine, prof. Winkler iz Centra za levkemijo v Münstru:

"Že po štirih tednih kemoterapije rakavih celic sicer ni več mogoče odkriti pod mikroskopom. Kljub temu moramo še pet mesecev izvajati teror v slepem letenju", pravi onkolog Winkler. Temu intenzivnemu zdravljenju sledi 18-mesečna faza tablet." (Spiegel, 47/1991, str. 336)

Pomagajte končati to norost!

(Nadaljnje zelo podrobne informacije na temo levkemije
glej „Vermächtnis einer Neuen Medizin“ (Literatura).

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod:Anita Kogelnik