UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®
Dr. med. Ryke Geerd Hamer
4. biološki naravni zakon
ONTOGENETIČNO DOLOČEN SISTEM MIKROBOV
Doslej smo mikrobe razumeli le, kot da povzročajo tako imenovane nalezljive bolezni, in ta pogled se je zdel očiten, ker smo te mikrobe res vedno našli pri tako imenovanih nalezljivih boleznih. Vendar to ne drži. Ker je pred temi domnevnimi nalezljivimi boleznimi vedno obstajala konfliktno aktivna faza. In ti mikrobi lahko postanejo aktivni šele, ko je konflikt rešen. Usmerjajo in aktivirajo jih naši možgani. Mikrobi nam pomagajo v smislu, da posledice raka, ki je postal odvečen-tj. tumor-glivice in mikobakterije, odstranijo, saj po izpolnitvi svoje naloge ni več potreben (stari možgani) ali pri katerih bakterije in virusi pomagajo obnoviti luknje, razjede in tkivno uničenje (veliki možgani). So torej naši zvesti pomočniki. Zamisel o imunskem sistemu kot vojski, ki se bori proti zlim mikrobom, je bila preprosto napačna. Ker mikrobi niso vzrok za "bolezni", so optimizatorji zacelitvene faze.
4. naravni zakon Germanische Heilkunde® - ontogenetično določen sistem mikrobov - mikrobe zdaj razvršča po treh kličnih listih, ker vsaki, po kličnih listih razvrščeni, skupini organov pripadajo tudi specifični, po kličnih listih razvrščeni, mikrobi.
Skupaj s programiranjem naših organov v različne releje naših računalniških možganov so bili hkrati programirani tudi naši zvesti strokovnjaki, mikrobi.
Iz tega sledi, da
- najstarejši mikrobi, glive in glivične bakterije (mikobakterije) so odgovorni za endoderm, do neke mere še za mezoderm-male možgane, v vsakem primeru pa le za organe, ki jih nadzirajo stari možgani.
- stari mikrobi, in sicer bakterije, so odgovorne za mezoderm in vse organe, ki so iz njega nastali.
- mladi, tako imenovani mikrobi, in sicer virusi, ki v strogem smislu niso pravi mikrobi, torej niso živa bitja, so izključno odgovorni za ektoderm ali za organe, ki jih nadzoruje možganska skorja.
Odgovorni v tem smislu pomeni, da vsaka od skupin mikrobov "predeluje" le določene skupine organov, ki pripadajo istemu kličnemu listu. Čas, od kdaj naprej mikrobi smejo "delati", ni odvisen od zunanjih dejavnikov, kot smo do zdaj vsi napačno domnevali, temveč ga izključno določijo naši računalniški možgani.
Mikrobe smo videli tudi kot nekaj "zlonamernega", kar smo morali izkoreniniti. To je bila čista neumnost! Nujno potrebujemo mikrobe in sicer vso paleto, ki je običajna v naši zemljepisni širini. Če na primer iz "higienskih razlogov" primanjkuje mikobakterij (Tbc), v zacelitveni fazi ne moremo več razgraditi svojih tumorjev.
Za celo vrsto tumorjev ima to katastrofalne posledice:
Pri ščitničnem raku to pomeni, da ga kljub razrešenemu konfliktu ni mogoče razgraditi in da bo še naprej proizvajal velike količine tiroksina. Razlog za to je, da manjkajo mikobakterije, ki v normalnih okoliščinah razgradijo tumor in povzročijo, da se raven tiroksina spet spusti na normalne vrednosti. Tudi karcinom debelega črevesa lahko povzroči resne zaplete in ga je treba kirurško odstraniti, kadar niso prisotne mikobakterije.
Mikobakterije obstajajo tako dolgo ali skoraj tako dolgo, kot obstajajo enoceličarji, torej že dolgo preden so obstajale živali ali ljudje. Imajo jasno nalogo, in sicer tumorje, ki jih nadzorujejo stari možgani, od začetka zacelitvene faze, zasiriti in razgraditi. A tudi tako kot tumorji, ki jih morajo razgraditi, ko le-ti izpolnijo svojo funkcijo in opravijo svoje delo, se tudi mikobakterije v konfliktno aktivni fazi množijo.
Zdaj vemo, da moramo mikobakterije (Tbc), imenovane tudi "na kislino odporne paličice" - ker jih moti želodčna kislina, imeti od DHS-a naprej! Če jih dobimo po razrešitvi konflikta, nam v zacelitveni fazi za ta smiselni biološki posebni program ne koristijo več, ker se namnožijo le v konfliktno aktivni fazi. Očitno je, da naš organizem - v sodelovanju s prijateljem, mikobakterijo - omogoča, da se proizvede ravno toliko palic, odpornih proti kislinam, kolikor bo kasneje potrebno za razgradnjo tumorja. In mi norci smo verjeli, da moramo izkoreniniti tuberkulozo.
Po drugi strani pa bakterije spadajo v skupino velikih možganov in tako kot vsi organi, ki jih nadzirajo le-ti - predvsem bela snov velikih možganov - celice razmnožujejo v zacelitveni fazi, zato se tudi bakterije razmnožujejo le po konfliktolizi (rešitvi konflikta).
Virusi (?, če sploh ovstajajo) niso neodvisna živa bitja kot bakterije, temveč le zapletene endogene beljakovinske molekule, ki se množijo - izključno v zacelitveni fazi, po razrešitvi konflikta - in pomagajo obnoviti razjede kože in sluznice.
Zdaj vidimo, da se mikrobi na smiseln in razvojno razumljiv način prilegajo biološkemu procesu pomembnih posebnih bioloških programov. Rasli so z nami in tako rekoč za nas. Vsakokrat so člani nadzornega krmila, česar pa nismo vedeli. Toda nadzorna krmila narave ne morejo delovati, če "čarovniški vajenci medicine" samovoljno odstranimo katere koli dejavnike. Skoraj vse, kar smo storili mi, "moderni konvencionalni medicinci", je bila neumnost.