Pljučni rak in „pljučni rak“ - ni isto

3. biološki naravni zakon Germanische Heilkunde, "ontogenetski sistem tumorjev in rakavih ekvivalentov", razvršča vse tako imenovane bolezni glede na pripadnost zarodnih plasti/kličnih listov: notranja, srednja in zunanja zarodna plast (zarodni listi/klični listi), ki nastanejo že na začetku razvoja zarodka. Vsako celico oz. vsak organ v telesu ne samo, da pripišemo enemu od teh tako imenovanih zarodnih listov, ampak vsakemu od teh zarodnih listov razvojno-zgodovinsko pripadajo tudi določeni deli možganov in tudi histološke tvorbe. Poleg tega se obnašajo tisti organi, ki jih nadzorujejo veliki možgani in tisti, ki jih nadzorujejo stari možgani, glede celične proliferacije (celični plus) in celične fuzije (celični minus) med konfliktno aktivno fazo in zacelitveno fazo (po razrešitvi konflikta), ravno obratno sorazmerno med seboj.

Celice oz. organi, ki se razvijejo iz notranjega zarodnega lista (kličnega lista), imajo svoje releje v možganskem deblu in se v primeru raka razmnožujejo (celični plus) s kompaktnimi tumorji  adeno-celičnega tipa.

Celice oz. organi, ki se razvijejo iz zunanjega zarodnega lista, imajo svoje releje v možganski skorji  in v primeru raka naredijo celični minus v obliki ran ali razjed (ulcera), ali funkcionalne spremembe na organski ravni, na primer diabetes ali paraliza (ohromelost).

Pri srednjem zarodnem listu ločimo starejšo in mlajšo skupino: celice oziroma organi, ki spadajo v starejšo skupino srednjega zarodnega lista, imajo releje v malih možganih, torej  pripadajo starim možganom in zato tudi tvorijo kompaktne tumorje v konfliktno aktivni fazi in sicer adeno-celičnega tipa.

Celice oziroma organi, ki spadajo v mlajšo skupino srednjega zarodnega lista, imajo svoj nadzorni rele v beli snovi velikih možganov in v primeru raka v konfliktno aktivni fazi povzročijo nekroze ali tkivne luknje oz. celični minus.

Iz tega je razvidno, da rak ni nesmiseln pojav celic, ki so slučajno podivjale, ampak gre za lahko razumljiv in že predvidljiv proces, ki se zelo natančno drži ontogenetskih pogojev.

Intrabronhialno skvamozno-epitelijsko dogajanje, znano tudi kot bronhialni karcinom, spada k zunanjemu zarodnemu listu in je pod nadzorom velikih možganov. Tako imenovani bronhialni »karcinom« je torej ulcerozni dogodek, to pomeni, da se v konfliktno aktivni fazi ne oblikuje tumor, temveč razjeda na bronhialni sluznici.

V zacelitveni fazi je bronh oviran zaradi otekanja sluznice. To povzroči atelektazo, to je večinoma samo začasno zmanjšano prezračevanje, ki skupaj s pruritusom (AH-shema) povzroči močan kašelj. Tragika je: v tej fazi se v veliki večini primerov tako imenovani bronhialni karcinom šele odkrije. Če bi ti pacienti našli pot h Germanische Heilkunde pred negativno diagnozo in prognozo šolske medicine, bi 95 % teh pacientov, ki so že v zacelitveni fazi, lahko preživelo.

Od malih možganov naprej, postaneta desničarstvo in levičarstvo prav tako pomembna za določitev, na kateri strani možganov pacient deluje.  Za vse releje malih možganov in celotnih velikih možganov je korelacija med možgani in organi prekrižana. Kljub temu se mali in veliki možgani med seboj razlikujejo, pri čemer so strani malih možganov vedno konfliktno tematsko povezani.

Konflikt (bronhialnega karcinoma) je vedno konflikt revirski strah.  Konflikt lahko utrpimo na dva načina: motorični in senzorični. Senzorični revirski strah, ki v zacelitveni fazi kaže pljučnico, v epileptoidni krizi imenujemo lysa. Motorični biološki konflikt bronhialnih mišic imenujemo, v primeru shizofrene konstelacije, astma. Desno cerebralni epileptični napad! Tu obstajata zopet dve vrsti. Vendar tukaj ne želimo iti v podrobnosti (glej astma).

Vendar lahko revirski strah utrpijo samo moški ali možate ženske, ženske po menopavzi. Po drugi strani pa lahko mlade levičarke tudi razvijejo bronhialno razjedno dogajanje, v primeru konflikta prestrašenosti – skupaj z depresijo. Tudi tukaj so izjema shizofrene konstelacije, hormonske spremembe (npr. kontracepcijske tablete).

Po 4. biološkem naravnem zakonu Germanische Heilkunde, ontogenetsko določenem sistemu mikrobov, razgradijo organi, ki jih nadzirajo stari možgani, svoje tumorje s pomočjo  specialnih mikrobov, medtem, ko se tudi v zacelitveni fazi, luknje in ulcere (razjede) organov, ki jih nadzirajo veliki možgani, s pomočjo virusov (če sploh obstajajo!) in bakterij s pomočjo vnetja zopet napolnijo.

Alveolarni adeno karcinom, znan tudi kot pljučni rak, spada k notranjem zarodnem listu, nadzoruje ga možgansko deblo in ima vedno za konflikt, konflikt strah pred smrtjo. Torej raste v konfliktno aktivni fazi in ga v zacelitveni fazi mikobakterije razgradijo, tuberkulozne bakterije (v primeru, da so prisotne), se zasiri in izkašlja, ostanejo pa kaverne.

Doslej smo mikrobe razumeli samo kot povzročitelje tako imenovanih nalezljivih bolezni in ta pogled se je zdel blizu, ker smo te iste mikrobe vedno našli pri tako imenovanih nalezljivih boleznih. Ampak, to ni bilo res. Ker je pred temi domnevnimi nalezljivimi boleznimi vedno potekala konfliktno aktivna faza. In ti mikrobi lahko postanejo aktivni šele, ko je konflikt rešen. Usmerjajo in aktivirajo jih naši možgani. Pomagajo pa nam v smislu, da čistijo posledice raka, ki je postal odvečen, torej pospravijo tumor, ki ga po opravljeni nalogi ne potrebujemo več ali tako, da bakterije in virusi (če sploh obstajajo!) pomagajo ponovno napolniti luknje, nekroze, tkivno uničenje. So torej naši zvesti pomočniki, naši gastarbajterji.

Predstava o imunskem sistemu kot vojski, ki se bori proti slabim mikrobom, je bila preprosto napačna.

Če pa v tej zacelitveni fazi manjkajo tuberkulozne mikobakterije, ostanejo pljučni vozliči. Veliko je pacientov, ki imajo kot preostalo stanje manjši ali večji pljučni vozlič, ki izraža strah pred smrtjo, na primer za poškodovanega družinskega člana (tudi žival). Takšne osamljene vozliče pogosto, slučajno odkrijejo leta kasneje med rutinskim pregledom. Toda pacienti sploh niso več bolni.  Le tuberkuloza v zacelitveni fazi jim je manjkala, v primeru tuberkuloze bi imeli kaverno in nihče ne bi govoril o tumorju.

Tako je v obdobju, ki je sledilo, bilo vedno več pljučnih vozličev diagnosticiranih kot pljučni rak, ki je bil prej kot pljučna tuberkuloza diagnosticiran šele v zacelitveni fazi . Posledično se je zmanjšala tuberkuloza in povečal pljučni rak. Čudno, da tega še nihče ni opazil.

Če danes v šolski medicini pacientu postavijo diagnozo "rak", večina pacientov to doživi kot uničujoč šok, ki lahko takoj sproži nadaljnje panične konflikte in s tem nove rakave bolezni, ki jih šolska medicina nato uvršča med ti metastaze.

Toda to, kar so zdravniki šteli za metastaze, so bili novi raki, ki so izhajali iz novih konfliktnih šokov, to je predvsem iz iatrogenih, torej medicinsko sproženih diagnostičnih in prognostičnih šokov.

Pravljica o metastazah je bila pravljica, sestavljena iz samih nedokazanih in nedokazljivih hipotez. Še nikoli nobenemu raziskovalcu ni uspelo odkriti rakave celice v arterijski krvi tako imenovanega rakavega pacienta. Kajti tam bi jih morali najti, če bi plavali na periferijo, torej na zunanje dele telesa. Tudi to, da bi se rakave celice na poti skozi kri spreminjale, in bi se na primer rakava celica debelega črevesa, ki je v črevesju oblikovala cvetači podoben, kompakten tumor, nenadoma preselila v kosti, kjer bi povzročila izgubo kostne mase, sta čista norost in srednjeveški dogmatizem.

Ontogenetski sistem je dokončno ovrgel idejo, da celica, ki so jo na primer prej nadzorovali stari možgani in je oblikovala kompaktne tumorje, nenadoma zapusti svoj povezani možganski rele, se poveže z velikimi možgani, da bi nenadoma povzročila celično atrofijo.

Ni redko, da pacienti diagnozo "rak dojk" ali "rak na pljučih" razumejo kot konflikt napad na prsno votlino in pri tem razvijejo tudi raka na poprsnici, tako imenovani plevralni karcinom. Ta karcinom pripada srednjemu zarodnemu listu, malo možganskemu mezodermu, in zato v konfliktno aktivni fazi, povzroča celično rast celic adenoidnega tipa. Organizem se zdaj poskuša – to je biološki smisel – zaščititi pred napadom tako, da zgradi ojačitev znotraj poprsnice, en mezoteliom.

Vendar se ta plevralni mezoteliom običajno opazi šele, ko je že prišlo do rešitve konflikta. Ker vsi malo-možganski nadzorovani tumorji tvorijo v zacelitveni fazi tekočino. Na plevri temu rečemo plevralni izliv, na peritoneju = ascites in na perikardu = perikardni ali perikardialni izliv. (Vendar samo v primeru sindroma, drugače ga imenujemo plevritis, peritonitis, perikarditis)

V šolskimedicini pa pacient zdaj preide iz slabšega na slabše. Diagnoza "plevralni karcinom" (šolsko medicinsko: "metastaza") običajno sproži nov šok, na primer strah pred rakom ali konflikt frontalni strah. V konfliktno aktivni fazi nastanejo razjede v starih zaprtih škržnih vodih, ki so obloženi s skvamoznim epitelijem. Tudi te običajno opazijo šele v zacelitveni fazi, saj sluznica okoli razjed znotraj škržnih vodov oteče. Posledično nastanejo ciste, ki vsebujejo serozno tekočino.

Napačno se v šolski medicini te ciste imenujejo centro-cistični-centroblastični non-Hodgkinov "limfom". Po večkratnih ponovitvah sledi: zatrdlina tako imenovanega non-Hodgkinovega limfoma. Te lahko segajo celo do diafragme v mediastinumu.

Toda tudi tu se diagnoza postavi šele v zacelitveni fazi pri pacientih s težavami ali po zacelitveni fazi brez težav, torej mora biti konflikt predhodno razrešen. Žal so zdaj diagnosticirani kot "drobnocelični bronhialni-karcinom".

Zagotovo si ni težko predstavljati, zakaj večina pacientov zaradi panike in njenih konfliktov umre v nekaj tednih ali mesecih. Predvidevamo lahko, da približno 80 % drugega in tretjega raka povzročita šolsko medicinska diagnoza in trenutna psevdoterapija.

"Pljučnega raka povzroča kajenje"
V večletnem obsežnem poskusu je bilo na tisoče hrčkov vse življenje izpostavljenih cigaretnemu dimu, medtem ko kontrolnih živali niso izpostavljali dimu. Ugotovljeno je bilo, da niti ena žival ni utrpela skvamoznega bronhialnega razjednega dogajanja, niti ena karcinom pljučnega vozliča. Preprosto spregledano je bilo, da se hrčki sploh ne bojijo dima, ker živijo pod zemljo. Zato v možganih nimajo kode, nimajo opozorilne lučke za dim.

Pri hišnih miših pa je ravno nasprotno. Že ob najmanjšem dimu jih zgrabi panika in pobegnejo. Ko si v srednjem veku videl, da iz hiše beži roj miši, si vedel, da nekje gori. Pri nekaterih od teh miši lahko izpostavljanje dimu dejansko povzroči pljučnega raka, ki ga povzroči konflikt strah pred smrtjo.

Ti primeri naj zadoščajo, da postane jasno, da so vsi poskusi na živalih, ki se danes izvajajo, samo nesmiselno mučenje živali, saj se v vseh teh poskusih duša živali obravnava kot neobstoječa. Zato si dovolim napoved, da bodo poskusi na živalih nekoč obravnavani kot sramota za celotno našo dobo in kot dokaz naše neizrekljive ignorance.

Skratka, ni nikakršnih dokazov o rakotvornih snoveh, ki delujejo neposredno na organ, mimo možganov.

Šolska medicina je zbrala veliko pravilnih dejstev. Večini teh dejstev Germanische Heilkunde ne oporeka, oporeka pa vrednotenju, povezovanju teh dejstev!

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik