Rak jajčnika - teratom in nekroza jajčnika

Germanische Heilkunde je znanstvena medicina in velja za ljudi, živali in rastline, tudi za enocelično živo bitje – za celoten živeči kozmos – in ugotovila je, da v smislu, kot se danes verjame, "bolezen" ne obstaja, ampak so simptomi, ki smo jih prej imenovali "bolezni", dvofazni "smiselni biološki posebni programi" narave, od katerih je domnevna "bolezen" le ena faza. Tako doslej nismo  vse domnevne "bolezni" videli napačno, ampak tudi niti ene od teh domnevnih "bolezni" nismo mogli vzročno pravilno terapirati.

Sprožilec vsake tako imenovane bolezni (ne samo raka) je vedno biološki konflikt, zelo dramatično-nepričakovano-šokantno doživetje, imenovano DHS. In s sekundo DHS-a se začne tudi konfliktno-aktivna faza (ca faza), to pomeni, da vegetativni živčni sistem preklopi iz normalnega ritma dan/noč v trajno simpatikotonijo ali fazo trajnega stresa, pacient  dan in noč misli samo na svoj konflikt, ponoči ne more več spati, nima več apetita, izgublja težo, tako rekoč je na polnih obratih, in steče tudi sprememba na organu. Ta nepričakovani šok pušča v možganih sledi, ki jih je mogoče jasno videti s pomočjo računalniške tomografije (CT) možganov, tako imenovano Hamerjevo žarišče (HH), to pomeni, da lahko s tem natančno opredelimo, katero vrsto biološkega konflikta je pacient doživel v trenutku šoka, kateri organ je prizadet in tudi, ali je prišlo do celične proliferacije (celični plus) ali zmanjšanja celic (celični minus).

Vsi konflikti oz. smiselni biološki posebni programi narave vedno potekajo sinhrono na treh ravneh: na psihi,  možganih in organu.

Pri raku jajčnikov moramo najprej razlikovati med dejanskim rakom jajčnikov, torej kompaktnim tumorjem (tkivo plus), tako imenovanim teratomom, in med intersticijsko nekrozo jajčnikov (tkivo minus), redukcijo celic.

Saj sedaj v embrionalnem razvoju poznamo tri različne klične liste (zarodne plasti), ki nastanejo v začetku razvoja zarodka in iz katerih je mogoče izpeljati vse organe: entoderm, mezoderm in ektoderm, to pomeni, vsako celico ali vsak organ našega organizma lahko uvrstimo k enemu od teh tako imenovanih kličnih listov.

To pa zopet vključuje:

• čisto specifičen možganski del (možgansko deblo, mali možgani, bela snov velikih možganov in možgansko skorjo),
• čisto specifično vrsto konfliktne vsebine kot
• čisto specifično lokalizacijo v možganih,
• čisto specifično histologijo, kot tudi
• specifične kličnim listom pripadajoče mikrobe.

Poleg tega ima vsaka tako imenovana bolezen tudi biološki pomen (smisel), ki ga je mogoče razumeti z vidika razvojne zgodovine.

Teratom (teratom zarodnih celic) pripada, z vidika razvoja, še k možganskemu deblu, čeprav se nahaja v zgornjem delu srednjih možganov, in je tako njegov položaj izjema, ker je mlad organ, ki ga nadzoruje možgansko deblo. Teratom sočasno predstavlja anahronistično možgansko debelno obliko razmnoževanja. Organizem poskuša kvazi poseči po starodavnem programu razmnoževanja.

Vsi organi, ki jih nadzoruje možgansko deblo, v primeru konflikta proizvajajo kompaktne tumorje tipa adeno celic. Vsebina konflikta pri raku jajčnikov je vedno težek konflikt izgube, na primer otroka, ljubljene osebe, pa tudi živali.

Primer:  Mati pacientke je nenadoma umrla v bolnišnici. Pacientka si je zdaj najbolj bridko očitala to, da že nekaj časa ni obiskala matere.

Za DHS odločilno ni samo to, kar se je zgodilo (izguba matere), ampak je moral biti dogodek tudi konflikten. Normalno žalovanje ob izgubi sorodnika, doživet brez DHS, seveda ni bolezen, ampak zelo normalen proces. Vendar, če je prišlo do DHS, ni nujno, da je konflikt, konflikt izgube.

Konflikt bi lahko na primer dojemali tudi kot revirski konflikt ali pa sploh ne kot biološki konflikt, če bi materino smrt že predvidevali. Ali če pride do izgube med prepirom, lahko na primer ženska namesto raka na jajčnikih razvije raka dojke.

Lahko pa se konflikt dojame tudi kot ločitveni konflikt s senzorično paralizo v ca-fazi in  sproži tudi razjedo mlečnih vodov v levi ali desni dojki odvisno od tega, ali gre za otroka/mamo ali partnerja. Le zaznava odloča o tem, kje biološki konflikt udari.

V konfliktno-aktivni fazi raste kvazi pra-zarodek kot teratom po vzorcu starih možganov (tj. v simpatikotoniji). Toda ta starodavna oblika razmnoževanja danes ni več izvedljiva in jo zato mikobakterije v pcl-fazi (fzacelitveni fazi) razgradijo.

Hkrati z rastjo teratoma se v ca-fazi razmnožujejo tudi glivice in mikobakterije (npr. tbc, če so prisotne), vendar le toliko, kolikor jih kasneje potrebujemo za razgradnjo tumorja.

Biološki smisel, ki je tukaj v ca-fazi, je stara oblika razmnoževanja, po smrti sorodnika. Nekako to, čemur bi danes rekli “klon“.

Če pacientki uspe rešiti svoj biološki konflikt, vstopi v drugo fazo “posebnega programa“, v zacelitveno fazo. Rak se ustavi, neha rasti, čeprav z rahlo zamudo pri ustavitvi rasti, ker vsako embrionalno tkivo še vedno doživlja "nabrek rasti zarodka". Hkrati se aktivirajo glivice in mikobakterije, ki so se namnožile od DHS naprej, glede na zarodne plasti in sorazmerno s tumorjem, in tumor, ki je postal odvečen z zasiritvijo razgradijo . Kar pa se do konca zacelitvene faze ne uspe razgraditi , ostane in se lahko – ni pa nujno, saj ne povzroča težav – kirurško odstrani.

Medtem ko teratom možganske ravni z ravnjo organa ne križa, ker ročnost v možganskem deblu še ne igra vloge, so stvari od malih možganov naprej drugačne. Preprosto povedano, desna stran malih in velikih možganov je odgovorna za levo stran telesa in obratno – leva stran malih in velikih možganov je odgovorna za desno stran telesa.

Levičarstvo in desničarstvo se začne v možganih, natančneje, z malimi možgani (mezoderm), saj je od malih možganov vse opredeljeno glede na stran, torej od organa do možganov ali od možganov do organa je korelacija vedno jasna. Levičarstvo in desničarstvo je pomembno v korelaciji med psiho in možgani ali možgani in psiho, saj odloča tudi o konfliktni/možganski poti. S tem tudi o tem, katero “bolezen“ pri določenem konfliktu sploh lahko utrpimo.

Preizkus ploskanja (plosk) je najbolj zanesljiva metoda za ugotavljanje ročnosti: roka, ki ploska je dominantna. 

Povsem drugače je pri nekrozi jajčnikov (intersticijsko), kjer se hamerjevo žarišče nahaja v okcipitalno-bazalni beli snovi velikih možganov, v neposredni bližini srednjih možganov, vendar pripada drugemu kličnemu listu. Ker vsi organi, ki jih nadzoruje bela snov velikih možganov, v primeru konflikta povzročijo nekrozo, to je redukcijo celic.

Pri nekrozi jajčnikov pa obstajata dva vidika konflikta:

1. Konflikt izgube (otrok, žena, mož, starši, prijatelji, žival) zaradi smrti ali odhoda.
2. Grd, polgenitalni konflikt z moškim ali z možačo.

Polgenitalna tu pomeni, da fokus vsebine konflikta ni le na izključno genitalnem področju (v resničnem ali prenesenem pomenu), temveč se genitalna tema pojavlja kot “spremljevalna glasba“, ki ta konflikt jasno razlikuje od spolnega konflikta.

Primer: Zelo možata mačeha mlade deklice je potrgala vse rože na vrtu in celo rože na grobu mrtve matere.

Nekroz v konfliktno-aktivni fazi ne opazimo, razen če slučajno zmanjšani jajčnik ne zaide pod mikroskop histologa. Nekroze tukaj so pravzaprav “rak“ ovarijev. Posledica tega je zmanjšanje proizvodnje estrogena, kar lahko privede do amenoreje.

V zacelitveni fazi, tako kot pri drugih organih, ki jih nadzirajo mezodermalni možgani, se nekroze ponovno zapolnijo z novimi celicami. In ker kapsule jajčnika praktično ne obstajajo, nastanejo ciste jajčnikov različnih velikosti (ki imajo tekočino v notranjosti), ki so najprej tekoče, kasneje se utrdijo (strdijo), torej so napolnjene s tako imenovanim intersticijskim mezodermalnim tkivom. Te z intersticijskim tkivom indururane ciste, so prej napačno imenovali tudi “rak“ jajčnikov, celo “hitro rastoči “rak“ jajčnikov, ker so se celice intersticijskega tkiva v prvi tekoči cisti namnožile.

Na začetku zacelitvene faze se cista prisesa na vse notranje organe, kar so do sedaj napačno razlagali kot “invazivno rast“. V bistvu je šlo le za to, da se je cista morala oskrbeti s krvjo iz okolja, saj si v 9 mesecih zgradi pravi krvni sistem z arterijami in venami, in nato postane tudi samozadostna.

Takoj, ko je lastna oskrba s krvjo (cistna arterija in vena) zagotovljena, se bodo adhezije razblinile same od sebe. Cista zdaj tvori 1 cm debelo trdo kapsulo, tako da jo je mogoče zlahka kirurško odstraniti, če mehansko moti.

Indurirana prvotna cista jajčnikov kasneje proizvede toliko estrogena, da je ženska videti 10-20 let mlajša.

Biološki smisel za povečano proizvodnjo estrogena je ta, da je ženska videti veliko mlajša in ima veliko višji libido ter je kot ženska, ki izgleda mlajše, bolj privlačna za moške. To ji daje možnost, da kmalu spet zanosi. “Končna faza“ takšnih posebnih programov je torej ravno to, za kar je treba pacientom čestitati.

Enako se dogaja obratno pri moškem, v primeru intersticijske nekroze testisov, saj moda, povečana v zacelitveni fazi, proizvajajo toliko testosterona, da moški postane bolj moški kot prej.

Tudi v ledvicah indurirana ledvična cista končno proizvede urin in tako omogoči ledvici, da lahko urin proizvaja bolje kot pred “boleznijo“, tako da ima po izteku zacelitvene faze celo funkcionalni plus v primerjavi s prej. To je tudi biološki smisel, ki je pri organih, ki so nadzirani s strani bele snovi velikih možganov, vedno na koncu zacelitvene faze.

Pri cistah na jajčnikih in ledvicah, ki sledijo ritmu nosečnosti in potrebujejo devet mesecev, dokler se ne utrdijo (strdijo) in lahko prevzamejo funkcijo, ki jim jo organizem predvidel, se pred potekom devetih mesecev ne sme izvesti nobene operacije. .

S tako prenagljenimi operacijami je šolska medicina izrezala tudi vse "infiltrirane" organe (ker so, kot je opisano zgoraj, v tem času ciste zrasle na drugih trebušnih organih, da bi zgradile lasten krvni sistem), tako da je bil trebuh po takšni maksimalni operaciji pogosto le še trup.

O posledičnih konfliktih teh ubogih pacientov tu niti ne želimo govoriti. Če pa počakate devet mesecev, majhnih cist do 12 cm sploh ne boste operirali, ker te ciste opravljajo funkcijo tvorbe hormonov oz. v primeru ledvične ciste (t.i. wilmsov tumor, ki ga v indurirani obliki, imenujemo nefroblastom) izločanje urina, kot ga organizem predvideva.

Samo v skrajnih primerih, ko te ciste povzročajo hude mehanske težave, na primer, če so zelo velike (6-8 kg), se izvede operacija devet mesecev po induraciji ciste. Takšen poseg je tehnično manjši poseg, saj so se medtem odstranili vsi adheziji in je cista obdana s trdno kapsulo.

Ta biološki proces je bil do zdaj napačno razumljen kot "maligna infiltrirajoča rast tumorja". Toda napako smo vlekli naprej: in sicer ko so med operacijo iz napol indurirane ciste iztekli infiltrirani  "tumorski deli", ki so nato rasli še do preostalih devet mesecev in  je bilo menda treba ponovno operirati. Zato so veljali za posebno "zlonamerne", kar je bila velika napaka, saj te domnevne "metastaze" pridno proizvajajo estrogene, tako kot matična cista.

Pri tumorjih, ki jih nadzorujejo stari možgani, trenutno še vedno potrebujemo kirurga (kakor potrebujemo lovce v gozdu, ker nimamo več volkov), ker smo odpravili tuberkulozo, ki bi sicer kirurško očistila te staro- možganske tumorje (glej 4. biol. naravni zakon).

Celotna prognostika dozdajšnje tako imenovane šolske medicine je, kot lahko zdaj vidimo, le navidezno pravilna, in sicer zaradi panike, ki jo je širila, kar je običajno sprožila pri pacientih nov DHS in temu pogojene posledične konflikte (t.i. "metastaze"), ki pa v sedanjem razumevanju sploh ne obstajajo. Pravzaprav se je popolnoma zmotila. Saj živali zelo redko dobijo tako imenovane metastaze, torej druge karcinome, in večina jih preživi. Nekaj ​​odstotkov, ki v šolski medicini dosežejo tako imenovano petletno mejo , je preprosto tistih, ki so iz nekega razloga našli pot iz panike in seveda tudi rešili svoj konflikt.

Medtem, ko se, s strani starih možganov nadzorovanih tumorjev jajčnikov, ne več potreben, vendar smiselni  tumor v zacelitveni fazi zopet razgradi, pod pogojem, da so bile mikobakterije pri DHS že prisotne (saj je tukaj biološki smisel ca- fazi), se pri, s strani bele snovi velikih možganov nadzorovani nekrozi jajčnikov, cista zgradi šele v zacelitveni fazi, ki nato v devetih mesecih utrdi in proizvaja estrogene. Tukaj je torej biološki smisel na koncu zacelitvene faze.

To kaže, kako pomembna je nova nomenklatura, ko se je spremenilo razumevanje tega, kar smo do zdaj imenovali “bolezen“.

Kaj so bile torej naše tako imenovane “bolezni“? No, simptomi, ki smo jih poznali, ostajajo, a le oni! Čisto na novo jih moramo razvrstiti in ovrednotiti, ker smo pridobili povsem drugačno razumevanje.

Če opazujemo 2. biološki naravni zakon, zakon dvofaznosti vseh tako imenovanih bolezni (zdaj: biološki posebni programi), ko se konflikt razreši, spoznamo, da smo napačno mislili, da obstaja dosti več "bolezni" kot je bilo posebnih programov, ker smo na vsako od dveh faz gledali kot na ločeno bolezen.

Copyright Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik