UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

5 bioloških naravnih zakonov Germanische Heilkunde®

 

Germanische Heilkunde®, ki je bila odkrita leta 1981, je stroga naravoslovna znanost, ki ima 5 bioloških naravnih zakonov in je brez hipotez. Natančno, kot celoto, opisuje medicinsko-biološka razmerja živega organizma.

psiha, možgani in organ

V Germanische Heilkunde® bi se bilo nesmiselno spraševati, ali lahko psihološki procesi "sprožijo" telesne procese. V Germanische Heilkunde® je psihološki proces sinonim za vzporedni in sinhroni možganski proces in je sinhroniziran tudi s fizično-organskim procesom. Vsi procesi psihe in organa so povezani skozi možgane in tam usklajeni. Možgani so kot velik računalnik našega organizma, psiha postane programer, telo in psiha pa skupaj uspešen organ računalnika, tako pri optimalnem programiranju kot tudi pri motnjah programa. Ker nikakor ni samo tako, da psiha programira možgane in organe, temveč je organ, v primeru poškodb, sposoben sprožiti samodejno programiranje možganov in psihe. Na ta način se Germanische Heilkunde® bistveno razlikuje od vseh prejšnjih medicinskih smeri, zlasti tako imenovane konvencionalne medicine.

Prvič v zgodovini medicine zdaj obstaja znanstvena medicina, s katero je mogoče vsak primer pacienta reproducirati na strogo znanstven način. To je bilo dokazano in uradno preverjeno 8. in 9. septembra 1998 na Univerzi v Trnavi (Slovaška)!

Do zdaj smo na medicino v glavnem  gledali na ideološko-teološki način, kot na boj med zlom in dobrim, tistim, zaradi katerega so ljudje bolni in tistim, kar jih ohranja zdrave. Tako imenovane "bolezni" smo videli kot okvare narave, pomanjkljivost organov in tudi kot božjo kazen. Zato smo govorili o "maligni rasti" in "benigni rasti". Predstavljali smo si, da so rakave celice in mikrobi vojske zla ali zlonamernega, s katerimi se moramo boriti z vojsko dobrega (npr. imunski sistem), s pomočjo dobrih zdravnikov in številnih dobrih zdravil, operacij, sevanjem, kemoterapijo, itd. Verjeli smo celo, da bi morali izganjati hudiča, se boriti proti raku z najslabšim celičnim strupom. Medicina se je zelo motila, zato v njej še nikoli nismo mogli najti nekega sistema.

Germanische Heilkunde® velja za ljudi, živali in rastline ter celo za enocelična živa bitja - za ves Kozmos. In to velja za vse tako imenovane bolezni - vse, ki sploh obstajajo - ker so le del običajno dvofaznega "smiselnega biološkega posebnega programa narave" (SBS) in vse potekajo v skladu s petimi biološkimi naravnimi zakoni iz Germanische Heilkunde®. Sprožilec vsake tako imenovane bolezni je vedno biološki konflikt, zelo dramatična šok izkušnja - imenovana DHS.

1. naravni zakon je - ŽELEZNO PRAVILO RAKA - ima 3 merila:

1. merilo:

Vsak rak ali bolezen, enakovredna raku, se pojavi z DHS-om, torej z zelo hudim  akutno-dramatično, in izolativno , doživetim konfliktnim šokom, hkrati (v isti sekundi)  na vseh treh ravneh: v psihi, v možganih in na organu.

... ujet na napačno nogo

DHS (sindrom Dirka Hamerja) je hud, zelo akutno-dramatičen in izolativen, konfliktni šok, ki "posameznika ujame na napačno nogo", hkrati pa tudi priložnost narave, da "reši" konflikt. Kajti v istem trenutku se vklopi poseben program, tako rekoč sinhrono: v psihi, možganih in na organu in je tam tudi zaznaven, viden in merljiv! Nepričakovana vrsta vpliva je pomembnejša od "vsebine psihološke ocene " konflikta. Prav tako gre vedno za konfliktno izkušnjo, ne za usodo ali za dogodek, ki ga zadevna oseba nikakor ne bi mogla spremeniti. Natanko od DHS-a naprej je pacient v stalnem stresu, to je: ima zelo hladne roke in noge, dan in noč razmišlja o svojem konfliktu in ga poskuša rešiti. Ponoči ne more več spati, in če že, potem samo v prvi polovici noči, nima več apetita, hujša.

2. merilo:

V trenutku DHS-a vsebina konflikta določa tako lokalizacijo Hamerjevega žarišča (HH) v možganih, kot lokalizacijo raka, ali raku enakovredno bolezen, v organu.

Konfliktov samih po sebi ni, ampak ima vsak konflikt zelo specifično vsebino, ki je opredeljena v sekundi DHS-a. Konfliktna vsebina nastane asociativno, torej prek nehotene miselne preslikave in večinoma mimo filtra našega uma. Mislimo, da mislimo, a je v resnici konflikt s sekundno hitrostjo udaril že preden začnemo razmišljati. Ta nepričakovani šok pušča sledi v možganih, ki jih je mogoče fotografirati s pomočjo računalniške tomografije (CT) možganov. Tak rele se imenuje Hamerjevo žarišče (HH). Ta žarišča so videti kot koncentrični obroči na tarči ali kot podoba vodne površine, v katero vržemo kamen.

To pomeni, da k vsaki konfliktni vsebini pripada čisto specifičen rak in čisto specifična lokacija v možganih. Ampak fascinantno pri Germanische Heilkunde® je, da na podlagi CT možganov ne določimo samo vrsto biološkega konflikta ali konfliktne vsebine ali kateri organ je prizadet in ali poteka celična proliferacija ali celična redukcija, ampak lahko tudi kriminalistično ugotovimo, ali so konflikti v konfliktno aktivni fazi (ca faza) ali že v ozdravitveni fazi (pcl faza).

3. merilo:

Potek konflikta ustreza določenemu poteku  Hamerjevega žarišča v možganih in zelo specifičnemu poteku raka ali bolezni, enakovredni raku, na organu. (Vse, kar ni rak, je enakovredno raku – s tem so mišljene vse t.i. bolezni)

Preko trajnega stresa (simpatikotonija), ki je v bistvu nekaj načrtovanega, naraščajo poškodbe komunikacijskih linij lobanjskih živcev, torej je prizadeta vedno večja površina ali pa se nekoč prizadeta površina bolj intenzivno spreminja. Hkrati rak napreduje tudi na organu, rak organ poveča, zmanjša ali v vsakem primeru spremeni.

To pomeni: Če konflikt postaja močnejši, tudi učinki na organ postanejo močnejši, če konflikt oslabi, oslabi tudi na drugih ravneh. Če se konflikt reši, potem se razreši na vseh treh ravneh. Če pride do recidiva, tj. če se konflikt ponovi, pride do ponovitve na vseh treh ravneh.

V sekundi DHS-a se lahko zgodi še več, ker se v tej sekundi postavijo tudi tirnice. Tirnice so dodatni vidiki konfliktov ali dodatne zaznave v trenutku DHS-a. Ker ljudje in živali v trenutku DHS-a "opazijo" - ne da bi se tega zavedali - tudi spremljevalne okoliščine, kot pri hitrem posnetku. To so toni ali zvoki, vonjave, občutki okusa in občutki vseh vrst.., ki se v možganih zapišejo in te zapise hranijo praktično vse življenje. Če se pacient pozneje znajde na takšni tirnici, lahko to povzroči ponovitev celotnega konflikta.

Če pacient uspe razrešiti svoj biološki konflikt, vstopi v drugo fazo posebnega programa, ozdravitveno fazo (pcl-fazo). Točno z začetkom ozdravitvene faze  začne organizem popravljati škodo - naj bo to razmnoževanje celic ali celično zmanjšanje v telesnem organu in seveda prizadetem možganskem releju. In dlje kot je trajal konflikt, večja so ali dlje trajajo tudi popravila.

V trenutku, ko se konflikt razreši, organizem iz konfliktno aktivne faze (simpatikonija) preklopi v ozdravitveno fazo, imenovano vagotonija.

Na ravni organov zdaj vidimo tisto, kar je veljalo za najpomembnejše: rak se ustavi! In na ravni možganov vidimo vzporedno s tem, da Hamerjevo žarišče (HH) zdaj dobi edem.

 

Računalniška tomografija (CT) možganov
Tudi laikom jasno prepoznavna: tarčna konfiguracija (na začetku ozdravitvene faze) z edemastimi obroči

 

2. naravni zakon je ZAKON DVOFAZNOSTI vseh bolezni pri razrešenem konfliktu

Vsaka bolezen v medicini je dvofazni dogodek, če pride do razrešitve konflikta.

V medicinskih učbenikih smo včasih opisovali več sto "hladnih bolezni", pa tudi več sto "vročih bolezni". "Hladne bolezni" so bile tiste, pri katerih so imeli pacienti mrzlo zunanjo kožo, hladne okončine, so bili v nenehnem stresu, izgubljali težo in so težko zaspali in imeli motnje spanja. Druga vrsta "bolezni" je bila tista, pri kateri so imeli pacienti tople ali vroče okončine, večinoma zvišano telesno temperaturo, dober tek, a so bili mlahavi in ​​utrujeni.

V primeru tako imenovanih "hladnih bolezni" je bila naslednja faza- ozdravitvena faza spregledana ali napačno interpretirana kot ločena "bolezen". V primeru tako imenovanih "vročih bolezni", ki vedno predstavljajo ozdravitveno fazo po predhodni konfliktno aktivni fazi, je bila ta hladna faza spregledana ali napačno interpretirana kot ločena "bolezen".

Obe fazi imata hamerjevo žarišče (HH) na istem mestu v možganih, vendar v drugačnem stanju: v konfliktno aktivni fazi, vedno z ostro označenimi krogi, tako imenovano tarčno konfiguracijo, in v fazi po razrešenem konfliktu (ozdravitveni fazi) je hamerjevo žarišče (HH) oteklo, edemasto.

Lahko bi se vprašali, zakaj zdravniška stroka že zdavnaj ni prepoznala zakona o dvofazni naravi vseh bolezni, ko pa je tako sistemsko urejen. Odgovor je tako preprost, kot je bil prej težaven: preprosto zato, ker se razreši le del konfliktov. Če konflikta ni mogoče rešiti, bolezen ostane enofazna, torej posameznik ostane v konfliktni dejavnosti, postaja vedno bolj izčrpan in na koncu umre zaradi izčrpanosti ali kaheksije. 

Diagram prikazuje, kako je DHS, običajni dnevno - nočni ritem, spremenil v trajno simpatikotonijo, ki traja, dokler se skozi konfliktolizo konflikt ne razreši in s tem nastopi trajno vagotona faza . To trajno vagotonijo, tako rekoč na svoji najnižji točki, prekine epileptična ali epileptoidna kriza ali simpatikotonična zanka, kar kaže na spremembo vagotone faze s tako imenovano "fazo lulanja", izpraznjenje velikega dela shranjene tekočine. Smiselni biološki posebni program (SBS) se konča šele z vrnitvijo v normalno stanje ali normotonijo.

Vsaka bolezen, ki ima rešitev konflikta, ima tudi konfliktno aktivno fazo in ozdravitveno fazo. In vsaka ozdravitvena faza - pod pogojem, da je ne prekine konfliktno aktivna ponovitev, ima tudi epileptoidno krizo, torej točko preobrata v ozdravitveni fazi, na najnižji točki ozdravitvene faze (vagotonije).

Epileptoidna kriza (EK) je proces, ki ga mati narava izvaja že milijone let. Hkrati teče na vseh treh ravneh. Namen te krize, ki se pojavi na vrhuncu ozdravitvene faze, je, da je treba možganski edem iztisniti in odpraviti, da se pacientovo stanje normalizira. To, kar običajno imenujemo epileptični napad z mišičnimi krči, je le posebna oblika epileptične krize, in sicer po rešitvi motoričnega konflikta.

Epileptoidne krize, torej epilepsiji podobne krize, obstajajo za vse t.i bolezni in se pri vseh boleznih nekoliko razlikujejo. To ne vodi do tonično-kloničnih napadov, kot pri motoričnih konfliktih, vendar ima vsaka biološka vrsta konfliktov in vrsta bolezni tudi zelo specifično vrsto epileptoidne krize. Če že ozdravitvena faza na splošno pri številnih boleznih ni bila povsem varna, se lahko tu, če nismo previdni, konča tudi smrtno. 

Z epileptoidno krizo je mati narava ustvarila zelo učinkovit nabor instrumentov z zelo preprostimi sredstvi: epilept. kriza predstavlja zelo močno, a kratkotrajno konfliktno dejavnost, torej v tej krizi pacient spet na hitro doživi celoten potek konflikta. Od tod na primer huda angina pektoris bolečina, povezana s srčnim napadom. Nismo vedeli, da ima ta angina pektoris v epilept. krizi svoj najpomembnejši biološki pomen za preživetje. Ker "pravilen potek" epilept. kriza, v tem primeru srčni napad, odloča o "pravilnem izpraznjenju edema" in s tem o preživetju. V Germanische Heilkunde® kortizon dajemo le, če je res potrebno.

Epileptoidna kriza (EK) nas pogosto sooča s še večjimi kliničnimi nalogami: npr. »lysa« pri pljučnici, srčni napad po revirskem konfliktu, desni srčni infarkt s pljučno embolijo ali odsotnost funkcije, po ločitvenem konfliktu, tudi diabetes ali hipoglikemija. EK je trenutek resnice! Najnevarnejša točka je takoj po koncu krize, ko postane jasno, ali je epileptoidna kriza zadostna, da obrne kolo. Ampak pacientu naj gre na znanje: večini jih uspe preživeti.

V drugi polovici ozdravitvene faze - z začetkom epileptoidne krize - se v možganih naloži neškodljivo možgansko vezivno tkivo, tako imenovana glija, da se popravi hamerjevo žarišče. To hamerjevo žarišče, torej bolj ali manj velika bela pega ali področje na CT-ju, predstavlja konec celjenja, ko ni več nobenega intra- ali perifokalnega edema.

Če so v računalniškem tomogramu v možganih našli nakopičeno glijo, ki jo je bilo mogoče zlahka obarvati tudi z jodnim kontrastnim sredstvom, potem je bila običajno postavljena diagnoza: "možganski tumor"! Vendar po definiciji možganski tumorji ne obstajajo, ker se možganske celice po rojstvu sploh ne morejo več deliti, niti pod pogoji, ki so bili prej napačno interpretirani kot možganski tumorji - torej preprosto pod nobenimi pogoji. Pomnoži se lahko neškodljiva glija - vezivno tkivo možganov -, ki ima popolnoma enako funkcijo kot vezivno tkivo našega telesa. Ta svetla, z glijo napolnjena hamerjeva žarišča, ki jih lahko vidimo na računalniškem tomogramu, so popravila hamerjevih žarišč, torej razlog za srečo, namesto da bi se prestrašili ali celo operirali možgane.

Zelo pomemben kriterij v Germanische Heilkunde® je tudi pacientova ročnost.

              leva roka zgoraj-levičar                                                                    desna roka zgoraj-desničar                                                                                               test ploskanja                                                                                                                                                                             

Ker brez določitve ročnosti: levičar ali desničar, v Germanische Heilkunde® sploh ni moč delati. Tako kot morate vedeti, koliko je pacient star, kakšnega spola je in ali je treba upoštevati kakršne koli hormonske posebnosti ali posege (tablete, sevanje jajčnikov, vnos hormonov, klimakterij itd.), morate vedeti, ali je pacient desničar ali levičar. Vsak lahko sam ugotovi svojo ročnost: če ploskate, tako kot v gledališču, potem je roka, ki leži zgoraj (oz. ploska), vodilna, to je, da določa ročnost. Če je desna roka na vrhu, potem ste desničar, nasprotno, če je leva roka na vrhu, ste z vidika možganov levičar. Ta test je zelo pomemben, da ugotovimo, na kateri hemisferi možganov človek deluje, saj je zelo veliko prekvalificiranih levičarjev, ki mislijo, da so desničarji. Vendar se večinoma spominjajo, da nekatere pomembne stvari, ki jih lahko desničarji počnejo samo z desno roko, lahko oni le z levo roko. Na primer mnogi so bili trenirani za pisanje z desno roko in zato mislijo, da so desničarji.

Poenostavljeno povedano, desna malo-možganska in velika-možganska polobla, sta v glavnem odgovorni za levo stran telesa, in obratno , leva malo-možganska in veliko-možganska polobla sta odgovorni za desno stran telesa.

Levičarstvo in desničarstvo se začne v možganih, natančneje z malimi možgani, saj od malih možganov naprej  je vse definirano obratno. Medtem ko levičarstvo in desničarstvo v možganskem deblu praktično ne igra nobene vloge.

Od organa do možganov ali od možganov do organa je korelacija vedno jasna. Levičarstvo in desničarstvo sta pomembni le v povezavi med psiho in možgani ali možgani in psiho, ker odločata o konfliktu / možganski poti. Tako tudi o tem, katero "bolezen" pacienti pri določenem konfliktu sploh utrpijo.

Primer: Desničarka zaradi identitetnega konflikta utrpi rektalnega raka, medtem ko levičarka pri istem konfliktu utrpi rak želodca ali žolčnika. Desničar pri revirskem konfliktu utrpi razjedo žolčnega kanala ali rak želodca, levičar pa pri istem konfliktu utrpi rektalnega raka.

V primeru desničarke na primer je leva dojka odgovorna za otroka in njeno mamo ter gnezdo in desna dojka za partnerja ali partnerje, kar dejansko vključuje vse druge ljudi, razen majhnih otrok ali ljudi in živali, ki jih dojema kot otroke. Pri levičarki je ravno obratno.

Levičarstvo nam na prav poseben način kaže tudi, da biološki konflikti nimajo nič skupnega, predvsem s Freudom in konvencionalno psihologijo, ampak so resnično biološko določeni.

Kajti, da levičarka po spolnem konfliktu utrpi organske simptome moškega revirskega konflikta (angina pektoris) in posledično na psihološkem področju depresijo, to "čisto psihološko" nima nobenega smisla. Levičarka nikoli ne izgubi funkcije jajčnikov, zato ima še vedno ovulacijo in ima menstrualne krvavitve, medtem ko desničarka nima več ovulacije.

V tem kontekstu je zanimivo tudi to, da je pri enojajčnih dvojčkih eden vedno levičar, drugi pa desničar.

3. naravni zakon je ONTOGENETIČNO DOLOČEN SISTEM TUMORJEV IN RAKAVIH EKVIVALENTOV

Embriologi na splošno delijo embrionalni razvoj na tri tako imenovane klične liste (zarodne plasti): endoderm (notranji klični list), mezoderm (srednji klični list) in ektoderm (zunaji klični list), ki se izoblikujejo že na začetku razvoja zarodka in iz katerih izhajajo vsi organi. Vsako celico ali organ telesa je mogoče dodeliti eni od teh tako imenovanih kličnih listov (zarodnih plasti). Germanische Heilkunde® zato razvršča vse tako imenovane bolezni glede na njihovo pripadnost kličnim listom. Če vse te različne tumorje, otekline, razjede… razvrstimo glede na to »razvojno zgodovino« oz. po kriterijih različnih kličnih listov, potem ugotovimo, da imajo "bolezni" ki pripadajo istemu kličnemu listu (pri srednjem kličnem listu ločimo med mezodermom malih-možganov ter mezodermom bele snovi velikih možganov) tudi druge lastnosti in posebnosti. Razvojno-zgodovinsko gledano vsakemu od teh kličnih listov pripada poseben del možganov, določena vrsta konflikta, določena lokalizacija v možganih, zelo določena histologija, specifični mikrobi, in izhajajoč iz tega ima vsaka tako imenovana bolezen, ki je v resnici smiselni biološki poseben program narave (SBS)  tudi evolucijsko razumljiv biološki pomen/smisel. 

Celice oz. organi, ki so se razvili iz notranjega kličnega lista, imajo svoje releje, svojo kontrolno točko, od koder so usmerjeni, v možganskem deblu, najstarejšem delu možganov. Tudi tam najdemo urejeno lokalizacijo, ker se začnejo na desni hrbtni strani z boleznimi ust, nosno žrelnega predela in se nato razvrstijo v nasprotni smeri urnega kazalca ustrezajoč prebavilom in se končajo z esastim črevom in mehurjem. Histološko so vsi karcinomi adenokarcinomi brez izjeme. V primeru raka, organi, ki pripadajo temu kličnemu listu, celice razmnožujejo s kompaktnimi tumorji adenoceličnega tipa, npr.v jetrih, črevesju, vozličkih v pljučih itd.

Vse celice oz.organi, ki so se razvili iz zunanjega kličnega lista, imajo nadzorne releje v možganski skorji velikih možganov, najmlajšem delu naših možganov. V primeru raka povzročijo fuzijo celic v obliki nekroz in razjed ali izgube funkcije na organski ravni, npr. diabetes ali paraliza itd.

Pri srednjem kličnem listu ločimo starejšo in mlajšo skupino.

Celice oz. organi, ki spadajo v starejšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mest (rele) v malih možganih, torej še vedno pripadajo starim možganom in zato v primeru konflikta, v konfliktno aktivni fazi, tudi tvorijo kompaktne tumorje, in sicer tipa adenoidnih celic, npr. v prsnem košu, tudi melanome, ali mezoteliome v perikardu - torej v srčni vreči, v pleuri - torej mreni prsnega koša ali v peritoneumu - torej v trebušni mreni.

Celice oz. organi, ki spadajo v mlajšo skupino srednjega kličnega lista, imajo svoje nadzorno mesto v beli snovi velikih možganov in v primeru raka v konfliktno aktivni fazi, ,naredijo nekrozo ali tkivne luknje, torej fuzijo celic, kot so npr. luknje v kosti, v vranici, ledvicah, jajčnikih.

Bolj kot smo napredovali v filogenetski evoluciji, bolj razviti in bolj zapleteni postajajo programi naših možganov. Od arhaičnih, najstarejših programov našega možganskega debla, do že nekoliko bolj zapletenih konfliktnih vsebin malih možganov, do precej bolj zapletenih programov bele snovi velikih možganov, vse do kortikalnih konfliktnih vsebin, ki jih nadzoruje naša možganska skorja.

Prvotno so rak razumeli kot  tumor z močno proliferacijo celic (razmnoževanje). Predpostavljalo se je, da lahko celice tumorja odplavajo in tvorijo hčerinske tumorje v drugih delih telesa, tako imenovane "metastaze", ki v resnici ne obstajajo. Metastaze so vedno drugi ali tretji konflikt, večinoma iatrogeni, torej medicinsko povzročeni.

Če je danes pacient v konvencionalni medicini seznanjen z diagnozo "rak", potem večina pacientov to dojema tudi kot pretresljiv šok, ki lahko nato nemudoma sproži nadaljnje panične konflikte in s tem nove vrste raka, ki se nato v konvencionalni medicini štejejo za metastaze.

Pravljica o metastazah je nedokazana in nedokazljiva hipoteza. Kajti, še nikoli nobenemu raziskovalcu ni uspelo najti rakave celice v arterijski krvi tako imenovanega rakavega bolnika. Toda tam bi jih morali najti, če bi plavale na obrobje, torej v zunanje dele telesa.

Tudi to, da bi se rakave celice, po tej nikoli opazovani poti po krvi celo spremenile, in na primer črevesna rakava celica, ki je v črevesju naredila cvetači podoben, kompakten tumor , bi nenadoma zatavala v kosti, kjer bi se povzročila  izgubo kostne mase , je čista norost in srednjeveški dogmatizem. Dejstvo, da obstaja drugi ali celo tretji karcinom, ni sporno, ocena tega dejstva pa je.

V konvencionalni medicini tako imenovan klični listi (zarodne plasti) nikogar niso zanimali. Nihče ni vedel, kako pomembni so. In to je pravzaprav razlog, da do zdaj, v celoten razvoj raka, še nikoli ni bilo moč uvesti nekega sistema.

V učbenikih prihodnosti, tako imenovane bolezni zato ne bodo več razvrščene glede na predmetna področja kot so sedaj, temveč po kličnih listih. Ta vrstni red je biološko-naravni red tako imenovanih bolezni ali posebnih programov narave.

Vse naše biološke konflikte lahko razvrstimo v zvezi z zgodovino razvoja. Vemo, kdaj so bila posebna vedenja razvita in vgrajena/programirana. In zato ne obstajajo le organi in možganska področja, ki spadajo skupaj, temveč tudi konflikti, ki so povezani v evolucijskem smislu, vsi imajo enako histološko tvorbo celic in v ozdravitveni fazi tam vedno najdemo iste mikrobe.

4. naravni zakon je ONTOGENETSKO DOLOČEN SISTEM MIKROBOV

Doslej smo mikrobe razumeli le, kot da povzročajo tako imenovane nalezljive bolezni, in ta pogled se je zdel očiten, ker smo te mikrobe res vedno našli pri tako imenovanih nalezljivih boleznih. Vendar to ne drži. Ker je pred temi domnevnimi nalezljivimi boleznimi vedno obstajala konfliktno aktivna faza. In ti mikrobi lahko postanejo aktivni šele, ko je konflikt rešen. Usmerjajo in aktivirajo jih naši možgani. Mikrobi nam pomagajo v smislu, da posledice raka, ki je postal odvečen-tj. tumor-glivice in mikobakterije, odstranijo, saj po izpolnitvi svoje naloge ni več potreben (stari možgani) ali pri katerih bakterije in virusi pomagajo obnoviti luknje, razjede in tkivno uničenje (veliki možgani). So torej naši zvesti pomočniki. Zamisel o imunskem sistemu kot vojski, ki se bori proti zlim mikrobom, je bila preprosto napačna. Ker mikrobi niso vzrok za "bolezni", so optimizatorji ozdravitvene faze.

4. naravni zakon Germanische Heilkunde® - ontogenično določen sistem mikrobov - mikrobe zdaj razvršča po treh kličnih listih, ker vsaki po kličnih listih razvrščeni skupini organov, pripadajo tudi specifični po kličnih listih razvrščeni mikrobi.

Skupaj s programiranjem naših organov v različne releje naših računalniških možganov so bili hkrati vprogramirani tudi naši zvesti strokovnjaki, mikrobi.

Iz tega sledi, da

  • najstarejši mikrobi, glive in glivične bakterije (mikobakterije) so odgovorni za endoderm, do neke mere še za  mezoderm-male možgane, v vsakem primeru pa le za organe, ki jih nadzirajo stari možgani.
  • stari mikrobi, in sicer bakterije, so odgovorne za mezoderm in vse organe, ki so iz njega nastali.
  • mladi, tako imenovani mikrobi, in sicer virusi, ki v strogem smislu niso pravi mikrobi, torej niso živa bitja, so izključno odgovorni za ektoderm ali za organe, ki jih nadzoruje možganska skorja.

Odgovorni v tem smislu pomeni, da vsaka od skupin mikrobov "predeluje" le določene skupine organov, ki pripadajo istemu kličnemu listu.

Čas, od kdaj naprej mikrobi smejo "delati", ni odvisen od zunanjih dejavnikov, kot smo do zdaj vsi napačno domnevali, temveč ga izključno določijo naši računalniški možgani.

Mikrobe smo videli tudi kot nekaj "zlonamernega", kar smo morali izkoreniniti. To je bila čista neumnost! Nujno potrebujemo mikrobe in sicer vso paleto, ki je običajna v naši zemljepisni širini. Če na primer iz "higienskih razlogov" primanjkuje mikobakterij (Tbc), v ozdravitveni fazi ne moremo več razgraditi svojih tumorjev. Za celo vrsto tumorjev ima to katastrofalne posledice: na primer pri ščitničnem raku to pomeni, da ga kljub razrešenemu konfliktu ni mogoče razgraditi in da bo še naprej proizvajal velike količine tiroksina. Razlog za to je, da manjkajo mikobakterije, ki v normalnih okoliščinah razgradijo tumor in povzročijo, da se raven tiroksina spet spusti na normalne vrednosti. Tudi karcinom debelega črevesa lahko povzroči resne zaplete in ga je treba kirurško odstraniti, kadar niso prisotne mikobakterije.

Mikobakterije obstajajo tako dolgo ali skoraj tako dolgo, kot obstajajo enoceličarji, torej že dolgo preden so obstajale živali ali ljudje. Imajo jasno nalogo, in sicer tumorje, ki jih nadzorujejo stari možgani, od začetka ozdravitvene faze, zasiriti in razgraditi. A tudi tako kot  tumorji, ki jih morajo razgraditi, ko le-ti izpolnijo svojo funkcijo in opravijo svoje delo, se tudi mikobakterije v konfliktno aktivni fazi množijo.

Zdaj torej vemo, da moramo mikobakterije (Tbc), imenovane tudi "na kislino odporne paličice" - ker jih moti želodčna kislina, imeti od DHS-a naprej! Če jih dobimo po razrešitvi konflikta, nam v ozdravitveni fazi za ta smiselni biološki posebni program ne koristijo več, ker se namnožijo le v konfliktno aktivni fazi. Očitno je, da naš organizem - v sodelovanju s prijateljem, mikobakterijo - omogoča, da se proizvede ravno toliko palic, odpornih proti kislinam, kolikor bo kasneje potrebno za razgradnjo tumorja. In mi norci smo verjeli, da moramo izkoreniniti tuberkulozo.

Po drugi strani pa bakterije spadajo v  skupino velikih možganov in tako kot vsi organi, ki jih nadzirajo le-ti - predvsem bela snov velikih možganov  - celice razmnožujejo v ozdravitveni fazi, zato se tudi bakterije razmnožujejo le po konfliktolizi (rešitvi konflikta).

Virusi (?) niso neodvisna živa bitja kot bakterije, temveč le zapletene endogene beljakovinske molekule, ki se množijo - izključno v ozdravitveni fazi, po razrešitvi konflikta - in pomagajo obnoviti razjede kože in sluznice.

Zdaj vidimo, da se mikrobi na smiseln in razvojno razumljiv način prilegajo biološkemu procesu pomembnih posebnih bioloških programov. Rasli so z nami in tako rekoč za nas. Vsakokrat so člani nadzornega krmila, česar pa nismo vedeli. Toda nadzorna krmila narave ne morejo delovati, če "čarovniški vajenci medicine" samovoljno odstranimo katere koli dejavnike. Skoraj vse, kar smo storili mi, "moderni konvencionalni medicinci", je bila neumnost.

5. naravni zakon je KVINTESENCA. Zakon razumevanja vsake tako imenovane bolezni kot dela (razumljivo z evolucijskega vidika) Smiselnega biološkega posebnega programa narave (SBS).

Ko sem leta 1981 odkril "železno pravilo raka" in dvofazno naravo bolezni in ga oktobra 1981 kot habilitacijo predložil Univerzi v Tübingenu, sem verjel, da sem odkril povezave med rakom.

Dve leti kasneje sem med nadaljnjimi raziskavami opazil, da ne le rakave bolezni, ampak tudi vse druge bolezni očitno sledijo tem dvema biološkima načeloma.

Leta 1987 mi je uspelo najti tretji in četrti biološki zakon na podlagi embrioloških in vedenjskih raziskav. Na moje presenečenje sem ugotovil, da je mogoče vse bolezni v medicini razložiti v skladu s temi štirimi biološkimi načeli in jih reproducirati v vsakem posameznem primeru. S tem biološkim pogledom sem skoraj neizogibno prišel do zares osupljive posledice:

Ko sem preučeval bolezni, ločene na posamezne klične liste, sem ugotovil, da očitno obstaja biološki smisel. Opazil sem, da tako imenovane bolezni niso nesmiselne napake narave, s katerimi se je treba boriti, ampak da je vsaka bolezen pomemben dogodek, tako da sem bil dobesedno prisiljen vprašati za vsako posamezno bolezen: Kaj je povzročilo nastanek te "bolezni"? Kakšen biološki smisel ima?

Izkazalo se je, da lahko biološki pomen številnih bolezni razumemo le iz embriologije. Pokazalo se je tudi, da moramo v to biološko razumevanje pomena vključiti biološko-družbeni kontekst. Nazadnje se mi je postavilo vprašanje, ali naše prejšnje razumevanje narave bolezni z izrazom "bolezen" ni bilo preprosto napačno, ker se nismo zavedali biološkega pomena "bolezni".

Uspelo mi je dokazati, da je biološki pomen tako imenovanih bolezni odvisen od kličnega lista. To je izjemno pomembno in celo eden osrednjih stebrov za razumevanje celotne Germanischen Heilkunde. To mi je dalo povsem novo nozološko razumevanje prejšnjega izraza bolezen. Iz tega razloga dejansko ne moremo več govoriti o bolezni v prejšnjem pomenu, temveč o smiselnem posebnem programu narave. Začetek tega posebnega programa, DHS, je že smiseln proces za vklop tega smiselnega biološkega posebnega programa (SBS).

Odkar domnevnih "bolezni" ne razumemo več kot "zlonamernosti", okvare narave ali božje kazni, temveč kot dele ali posamezne faze naših smiselnih bioloških posebnih programov narave, od takrat ima biološki pomen, ki ga vsebuje vsak SBS, seveda ključni pomen. SBS ima torej smiseln biološki pomen ali: s SBS-om je treba doseči nekaj smiselnega ali smiselno biološko potrebnega. Kot pa smo videli (shema), je biološki pomen enkrat v konfliktno akrtivni fazi, drugič pa v fazi razrešitve konflikta- ozdravitveni fazi. Tu si je mati narava vzela svobodo, oboje realizirati, vsekakor zelo sistematično, v različnih skupinah kličnih listov, čeprav so organi, ki jih nadzorujejo stari možgani, in organi, ki jih nadzoruje možganska skorja, sicer v svojem vedenju diametralno nasprotni:

Organi, ki jih nadzorujejo stari možgani, razmnožujejo celice (celični plus) v konfliktno aktivni fazi (ca-fazi), organi, ki jih nadzira možganska skorja, pa celice zmanjšajo (celični minus) v ca-fazi. Toda glede njenega biološkega pomena ne smemo pozabiti, da ima mati narava (glej glive in mikobakterije) že od DHS-a v mislih  ozdravitveno fazo (pcl-fazo). Kajti od DHS-a naprej se mikobakterije (Tbc) razmnožujejo, vendar se aktivirajo le z konfliktolizo, to pomeni: "vnaprej proizvedenih" je samo toliko mikobakterij, kolikor jih je nato potrebnih za razgradnjo tumorja.

Primer:  Če se košček, ki je bil pohlepno požrt, da ga ne bi dobil tekmec, zatakne v črevesju, ker je prevelik, potem posameznik utrpi kolike. Skupaj s to koliko, ki je v tem primeru DHS, se vključi smiseln poseben biološki program, tj. rak debelega črevesa, ki raste proksimalno, torej navzgor ali proti ustom. To pomeni hitro razmnoževanje celic (konvencionalno medicinsko: močna mitotska rast, zelo maligna)! Hkrati se mikobakterije razmnožujejo prav tako hitro (pod pogojem, da je posameznik imel na zalogi vsaj eno te sorte). Biološki pomen je: Rak debelega črevesa je sestavljen iz milijonov "celic za enkratno uporabo", ki proizvajajo posebno močan prebavni sok. Dobesedno nastane litre prebavnega soka in s tem se zmanjšuje prevelik kos, v določenem trenutku pa je dovolj majhen in zdrsne skozi. To je konfliktoliza.

Od tega trenutka mikobakterije delujejo pod nadzorom možganov - a tudi iz mnogih milijonov let izkušenj vedo, katere celice (za enkratno uporabo) smejo razgraditi in katere ne - in počistijo samo celice za enkratno uporabo, rečeno: razgradijo tumor. Vse se zgodi z močnim, tipičnim nočnim potenjem proti jutru in z visoko, kasneje subfebrilno (blago) temperaturo. Razgradijo torej novonastale celice, in ostane le brazgotina.

Pacient se mora zdaj naučiti razumeti, kako to prenesti. Pri nas ta "grdi neprebavljivi konflikt" običajno ni več kos hrane zaradi "neprebavljivega kosa", ampak "neprebavljiv kos v prenesenem pomenu". Torej: avto, hiša, dediščina, pokvarjen posel ali izgubljena tožba. A vseeno biološko reagiramo "arhaično", kot da je še vedno neprebavljiv kos hrane, ki nam je povzročil "grd neprebavljiv konflikt".

Nekaj ​​podobnega se zgodi v ženskih dojkah: (biološki pomen: v ca-fazi (konfliktno aktivni fazi)).

Ko desničarka utrpi konflikt skrb za mati/otroka, adenoidni rak dojke raste v njeni levi dojki, tj. mlečno tkivo se množi. Biološki smisel je, z več materinega mleka pomagati dojenčku, ki je zdaj zaradi nezgode v razvojni motnji. Na ta način poskuša materin organizem nadomestiti nastalo škodo. Dokler konflikt traja, raste tako imenovani tumor mlečne žleze, z drugimi besedami: razmnoževanje mleka se nadaljuje.

Šele v trenutku, ko je dojenček spet popolnoma v redu, sledi razrešitev konflikta, torej se rast mlečne žleze ustavi. Ostane kaverna. Ta je lahko celotna, bolj ali manj napolnjena s tekočino, ali nekakšna razredčena površina, kot na primer goba ali švicarski sir. Kakorkoli že, dojka je skorajda takšnega videza, kot je bila prej, in je tudi popolnoma funkcionalna, tako za trenutno dojenje kot za prihodnje dojenje. Seveda se ti procesi pri ženskah v tako imenovanih civiliziranih državah, običajno odvijajo izven obdobja dojenja.

Če ima ženska v današnji družbi konflikt skrb za mati/otroka, medtem ko ne doji več, potem tak tumor na mlečni žlezi raste in posnema namen, da bi želel dojenčku dati več mleka, katerega sicer obravnavamo že kot otroka in ne več dojenčka.

Drugače je pri konfliktu v povezavi z vodo in tekočino (veliki možgani-srednji klični list), tu v konfliktno aktivni fazi vidimo nekrozo v ledvičnem tkivu in hkrati je krvni tlak vedno zvišan, saj ta funkcionalno kompenzira luknjo v ledvičnem tkivu, ki nastane zaradi nekroze, tako da se lahko izloči dovolj urina in sečnine.  V ozdravitveni fazi (pcl-fazi) se iz  ledvične nekroze tvori izboklina, ki je napolnjena s tekočino. Temu pravimo ledvična cista. Znotraj ciste se zdaj na veliko razmnožujejo celice, na koncu razmnoževanja se, po 9 mesecih, namesto tekočine zgradi trdno celično tkivo z lastnim žilnim sistemom. V tem času se je cista "razrasla" po vsem območju, kasneje pa se, ko indurira (se strdi), spet odlepi. Tu je biološki pomen v pcl-fazi, to pomeni s trajno povečavo, tako parenhimsko kot funkcionalno, na koncu ozdravitvene faze. Zakaj mati Narava tukaj tako rokuje, še ne moremo povsem razumeti. Možno je, da resnično povečanje parenhimskega in funkcionalnega organa,, ki bi moralo ostati trajno, ni možno "tako na hitro", kot je to pri hitri mitozi pri "celicah za enkratno uporabo", kjer to tako ali tako v resnici ni tako pomembno.. Ker so te celice načrtovane le za kratek čas in bodo na koncu vseeno razgrajene.

Pri karcinomih, ki jih nadzoruje možganska skorja, je biološki pomen spet v konfliktno aktivni fazi (ca-fazi), toda v nasprotju s proliferacijo celic v organih, ki jih nadzorujejo stari-možgani, je tu doseženo ravno nasprotno, in sicer z izgubo celic v ploščatocelični sluznici, ki se nato v ozdravitveni fazi zopet obnovi.

Ker pa do zdaj še nihče ni ničesar vedel, so obnavljanje ali ponovno polnjenje nekroz in razjed v ozdravitveni fazi (pcl-fazi) tudi označevali kot rak ali sarkom, ker tu tudi prihaja do proliferacije celic (mitoz) z velikimi celicami in velikimi jedri - ampak z namenom ozdravitve. Zdaj lahko razumemo tudi, zakaj razvoja raka nikoli ne bi mogli razumeti, če ne bi razumeli teh povezav in predvsem mehanizma razvoja naših programov za biološke konflikte. La medicina sagrada (kot pravijo Španci) je vse obrnila na glavo, nič več ne drži, razen dejstev.

Ne samo, da ima vsak smiseln biološki poseben program svoj biološki pomen, tudi kombinacija takih SBS-ov v smislu shizofrene konstelacije ima po drugi strani prav poseben biološki pomen, kvazi "nadpomen". To ne pomeni ničesar transcendentalnega, ideološkega ali duhovnega, ampak dejstvo, da ima mati narava očitno možnost , v navidezno brezizhodnih situacijah (npr. psihozah) sočasno odpreti nove dimenzije, s katerimi ima posameznik še eno možnost težke situacije spet obvladati.  Tudi tu otvarja Germanische Heilkunde® nove dimenzije smiselne terapevtske oskrbe.

S petim naravnim zakonom je Germanische Heilkunde® končno postala popolna. Je kvintesenca ali quinta essencia (bistvo). Ljudje lahko v vsej skromnosti zdaj prvič vidimo in celo razumemo, da ni urejena le celotna narava, ampak da je vsak posamezen proces v naravi smiseln. In da procesi, ki smo jih prej imenovali "bolezni", niso bile nesmiselne, zlonamerne motnje, ki bi jih morali čarovniški vajenci-medicinci popravljati, toda polni začudenja vidimo, da nič od tega sploh ni brez pomena. 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik