Zbirka različnih

SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV

po znanju Germanische Heilkunde® dr. med. Rykea Geerda Hamerja

Različne težave z očmi - in kako do tega pride

Moderna medicina je pozabila, kako zares pregledati posameznega pacienta, ne samo njegove organe, ampak tudi njegovo psiho in možgane. Posledično jim nikoli ni uspelo najti povezave med psiho in organi, še posebej pa nikoli med konflikti in organi.

Z orodji, to je s poznavanjem 5 bioloških naravnih zakonov Germanische Heilkunde in s poznavanjem značilnih simptomov poteka na 3 ravneh: psiha – možgani – organ, lahko zdaj prvikrat v medicini vzročno in ponovljivo smiselno delujemo.

To je razvrstitev glede na razvojno zgodovino ali embriologijo! Če vse te različne izrastke, otekline, razjede ali funkcionalne spremembe uredimo po tej razvojni zgodovini oziroma po njenih merilih, različnih tako imenovanih kličnih listih, potem se vse kar naenkrat uredi, kar samo od sebe.

Po tako imenovanem železnem pravilu raka in zakonu dvofaznosti vseh bolezni, ko je konflikt razrešen, je to čisto prva sistematična klasifikacija vse medicine.

DHS (konfliktni šok) je postal temelj celotne Germanische Heilkunde. Čudovito je, da zdaj lahko zares računamo in razumemo. Miselno moramo zdrsniti v pacientovo kožo, v ta trenutek DHS, in si predstavljati, kakšna je bila takrat celotna situacija, v tisti sekundi DHS. Vsebina konflikta v trenutku DHS določa tako lokalizacijo Hamerjevega žarišča (HH) v možganih (t. i. tarčna konfiguracija), kot rakavo ali raku enakovredno bolezen, tj. raku podobno bolezen, v organu.

Vsi biološki konflikti so arhaični konflikti, analogno veljajo za ljudi in živali. Včasih smo imeli tako imenovane »psihološke konflikte« oziroma psihične probleme za edine pomembne konflikte. Motili smo se. Spremembe v možganih povzročajo le biološki konflikti, pri ljudeh in živalih.

2. biološki naravni zakon, zakon dvofaznosti vseh bolezni, pravi, da ima vsaka bolezen konfliktno aktivno fazo (ca-fazo) in ozdravitveno fazo (pcl-fazo) – pod pogojem, da je konflikt razrešen.

Iz 3. biološkega naravnega zakona, ontogenetskega sistema tumorjev in ekvivalentov raka, vemo, da so vsi organi, ki jih nadzorujejo stari možgani, v konfliktno aktivni fazi podvrženi celični proliferaciji (tumorji), medtem ko so vsi organi, ki jih nadzorujejo veliki možgani, podvrženi celični redukciji (nekroza, razjede, luknje ali izguba funkcije ) v konfliktno aktivni fazi.

Sem spadajo tudi motnje vida.

Pri konfliktu strahu v vratu, ki ima HH (hamerjevo žarišče) v vizualnem korteksu možganov, imamo določene težave pri definiciji, ko govorimo o ekvivalentu raka, saj nam nevrologi pojasnjujejo, da palice in stožci mrežnice  v osnovi pravzaprav še pripadajo možganom.
Vsekakor pa je gotovo, da je na psihološki in cerebralni ravni vseh 5 bioloških naravnih zakonov Germanische Heilkunde natančno izpolnjenih . Kot je znano, se vlakna vidnega živca delno križajo. Lev vidni korteks sprejme vse žarke, ki prihajajo z desne (in padejo na levo polovico mrežnice obeh očes), desni vidni korteks sprejme vse žarke, ki pridejo z leve (in padejo na desno polovico mrežnice obeh očes). Vlakna iz fovee centralis pa pripadajo lateralni polovici in zato usmerijo slike pretežno v istostranski vidni korteks.

Da bi razumeli psihološko plat bioloških konfliktov, jih moramo znati izslediti skupaj z manifestacijami organov v smislu razvojne zgodovine. Vse oznake teh bioloških konfliktov so zbrane tako, da se lahko hkrati nanašajo na sesalce (v relnem smislu), kot tudi na nas ljudi v  morebiti tudi prenesenem smislu.

Konflikt strah v vratu (pred nečim) pomeni nevidno nevarnost, ki nenehno grozi ali preži od zadaj in se je ni mogoče otresti.

V konfliktno aktivni fazi HH v desnem ali levem okcipitalnem vizuelnem korteksu, za mrežnične polovice. Posledica je progresivna Izguba vida določenega releja mrežnice.

Med ozdravitveno fazo se obvezni edem ne oblikuje samo v HH vizuelnega korteksa, ampak tudi med beločnico in mrežnico nastane zdravilni edem, kar vodi do tako imenovanega odstopa mrežnice. Čeprav je to dober simptom za ozdravitev in je reverzibilen, če konflikt ne traja predolgo, tj. se vrne v osnovo samo od sebe, vendarle sprva pride do dramatičnega poslabšanja vida zaradi tako imenovane odmaknjenosti mrežnice – bolje: odstopa mrežnice .

Pri stranskih odstopih mrežnice z večkratnimi ponovitvami, ki vodijo do optičnega podaljšanja očesnega zrkla, s tem, da se odstop mrežnice fiksira s spajanjem mrežnice in beločnice, povzroči kratkovidnost (dozdevno predolgo zrklo ).

V primeru dorzalnih odstopov mrežnice s številnimi recidivi in ​​posledično zlitjem mrežnice in beločnice, pri čemer se očesno zrklo optično skrajša, je posledica daljnovidnost (dozdevno prekratko zrklo).

Če sta prizadeti oba vizualna korteksa, tj. aktivna sta dva HH v desnem in levem vizualnem korteksu (kar ustreza dvema konfliktoma strahu v vratu), je pacient v tako imenovani shizofreni konstelaciji in ima paranojo, ki pa ni tako nor, kot smo to prej mislili, saj dejansko predstavlja poskus, da se znebi strahu v vratu, torej, da reši konflikt. Pacient se s svojo »norostjo«, ki je do sedaj nismo razumeli, dosledno izogiba vsem, še tako majhnim povodom.

Konflikt strah v vratu (pred plenilcem) ali s posebnim vidikom, kjer je prizadet paramedianski del vidne skorje (vizualni korteks), pomeni, da se strah čuti za očesom, kot orientacijskim center zavesti (vse, kar je za roženico, je "zadaj").

V konfliktno aktivni fazi steklovina postane delno motna. Biološki smisel je, da je z očmi tako imenovanih plenilskih živali, ki običajno gledajo vstran, nevarnost od zadaj bolj ali manj zastrta, vendar pogled naprej na evakuacijsko pot ostane prost, tako da lahko plen varno najde svojo pot za pobeg v ospredje ne da bi se nenehno panično oziral proti plenilcu. Pride do neke vrste "meglenja" pogleda nazaj, delna motnost steklovine, tako imenovana "zelena mrena". Zato je le del steklovine neprozoren (fenomen utripanja). Plenilci si lahko privoščijo, da z obema očesoma gledajo naprej, saj se morajo drugega plenilca veliko manj bati.

V ozdravitveni fazi se zmanjša tudi motnost steklovine, z nastankom edema steklovine, tako imenovanim nastankom glavkoma, povečanje pritiska v notranjosti očesa. Edem pogosto pritiska nazaj skozi luknjo, kjer vstopi vidni živec. Niti v ca-fazi niti v ozdravitveni fazi  ni dovoljeno delati z laserjem, saj to nepovratno uniči steklovino.

Primer: Pacientka je doživela napad nanjo, v katerem jo je moški v temi poskušal posiliti, na poti domov s podzemne. Takoj je dobila več konfliktov. Ko je poskušala pobegniti in je moški prišel od zadaj, je utrpela konflikt strah v vratu pred roparjem (posiljevalcem). Pacientka je več let imela ponovitve (recidive), tj. konflikt je bil aktiven več let, ker se je morala v službo vedno voziti z isto podzemno železnico in je imela vedno isto pot domov. Tudi pozimi, ko se je zgodaj zmračilo, je videla za vsakim grmom posiljevalca. Saj ni vedela, da je prav to bila konfliktna tirnica, ki je zameglila njeno steklovino (zelena mrena).

Pri očesni leči, ki nima nobene zveze z vidno skorjo, ampak ustreza zelo močnemu vizualno ločitvenem konfliktu (če nekoga izgubiš iz vida), vidimo nekrozo leče v konfliktno aktivni fazi, pravzaprav kopičaste razjede. , ker je leča sestavljena iz želatinastega prozornega ploščatoceličnega epitelija.
Hamerjevo žarišče je tukaj v senzoričnem središču korteksa N. trigeminus 1. veja (ophthalmicus) v velikih možganih lateralno, temporalno.
Biološki smisel je, da lahko z nekrotizirano lečo, ne glede na to, kako čudno se to sliši, sledite nekomu, ki odhaja od vas, dlje kot z nepoškodovano lečo. Posledično zadevna oseba še bolje vidi na daljavo. In med ozdravitveno fazo, ko se pred očmi izgubljeni posameznik (človek ali žival) vrne, leča postane začasno neprozorna (kot znak ozdravitve), kar potem imenujemo siva mrena. Če se ta konflikt pojavi samo enkrat, se leča znova zbistri. Z večkratnimi ponovitvami in  visečo ozdravitvijo pa se motnost vedno bolj povečuje. Vendar tega trenutna medicina ne razume, predvsem, ker se pacient boji, da bo oslepel. Če bi ustrezno počakali, potem bi se tudi leča spontano spet zbistrila, pod pogojem, da bo konflikt dokončno rešen.

Tako imenovani glavkom, zvišanje očesnega vodnega tlaka v očesnem prekatu zadaj, se lahko pojavi le v fazi celjenja motnosti steklovine. Toda glavkom je vedno znak ozdravitvene faze. V pcl fazi razjed na leči (sive mrene) ne pride do povečanja tlaka v sprednjem očesnem prekatu, ker se tekočina odvaja.

V primeru razjed na roženici pride do močnega konflikta vizualne ločitve (izgubiti nekoga izpred oči). V ozdravitveni fazi se razjede na roženici ponovno zapolnijo z začasno motnostjo roženice: Keratitis (Trahom).

Ločitveni konflikt ustreza tudi epitelijskim razjedam vek in veznice. Razjede vek in veznice nastanejo v konfliktno aktivni fazi: luščenje. V ozdravitveni fazi veke postanejo rdeče (blefaritis) in očesna veznica rdeča (konjunktivitis).

Pri karcinomu razjede kanala solzne žleze vedno najdemo konflikt med željo, da bi bili ali da ne bi bili videni, s HH fronto-lateralno-bazalno. V konfliktno aktivni fazi nastanejo razjede v ektodermalnih kanalih solznih žlez. V ozdravitveni fazi nabrekne sluznica v izločevalnih kanalih, kar povzroči nakopičenje in močno otekanje celotne solzne žleze.To se zdi kot tumor solzne žleze, čeprav v resnici ni.

Po drugi strani pa ima karcinom solzne žleze (acinusni del) svoj rele v možganskem deblu (pons), torej pripada starim možganom (notranji klični list) in zato naredi – kot vsi stari organi, ki jih nadzorujejo stari možgani – proliferacija celic (tumorje), v konfliktno aktivni fazi. V ozadju tega je konflikt, da ne morem prijeti kosa, ker ga ne vidim in sem ga zaradi tega prezrl.

Primer: Slikar ne najde galerista, njegove slike se ne vidijo, ne more ničesar prodati in tako ne prejme kosa (izkupička od prodaje).

T.j. biološko: v primeru živali je kos, ki ga ne more prijeti (prizadeta desna solzna žleza), v resnici kos hrane. Pri ljudeh je to lahko prav tako izkupiček od prodaje (slike), s katerim si mora na koncu priskrbeti hrano. Če pa njegove slike nikogar ne zanimajo, ne dobi denarja (kosov) in ne more kupiti hrane. Če pa je prizadeta leva solzna žleza, pride v ospredje ideja, da slike ne gredo stran, da se kopičijo v studiu.

Solzne žleze imajo tudi acinuse, ki proizvajajo solzno tekočino. V skrajnih primerih se ti povečajo in tvorijo kompakten tumor, ki lahko izboči veko navzven. V ozdravitveni fazi je možna tako inkapsulacija kot zasiritev s smrdljivim izcedkom (hladni absces), gnojne solze (zaradi gliv in glivičnih bakterij). Totalna zasiritev (recidivi) žleznih celic povzroči cistično fibrozo solznih žlez, kar pomeni, da se solzna tekočina izsuši.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik