Rak na črevesju - debelo črevo, danka, sigma, tanko črevo

Rak na črevesju spada k notranjemu kličnemu listu (entoderm), pripadajoči rele se nahaja v možganskem deblu in zato v konfliktno aktivni fazi tvori kompaktne tumorje adenoceličnega tipa.

Adenokarcinomi, nadzorovani z možganskim deblom, se vedno pojavijo, ko ne moremo zaužiti, pogoltniti, prebaviti ali izločiti kosa (koščka). Te biološke konflikte je treba razumeti v smislu razvojne zgodovine, kot arhaične konflikte, ki so načeloma analogni človeku in živalim.

Žival večino teh bioloških konfliktov še vedno dojema kot realne, ljudje jih pogosto transponiramo, kvazi kultivirano, skoraj bi lahko rekli paranoidno. Ker paket delnic, tisoč mark ali neuspeli posel dojemamo kot kos in utrpimo biološki konflikt, če ga izgubimo. V naravnem smislu bi bil sveženj papirja seveda popolnoma brez vrednosti.

Toda za žival je kos, ki ga ne more pogoltniti ali prebaviti, v resnici kos hrane.

Primer: žival je preveč požrešno požrla kos s koščkom kosti, kos kosti zdaj sedi diagonalno v črevesju, nič ne gre naprej ali nazaj - resnično neprebavljiv konflikt. Žival trpi zaradi kolik. Skupaj s to koliko, ki je DHS (konfliktni šok), se zdaj vključi smiseln biološki poseben program. In ta poseben program skrbi zato, da proti ustju, torej proksimalno (v primeru reke bi rekli gor vodno) od tega kosa, raste rak debelega črevesja,  cvetači podoben  rastoči kompakten tumor.

Dokler se konfliktna aktivnost nadaljuje, raste tumor. Hkrati se enako hitro razmnožujejo tudi mikobakterije (tuberkulozne bakterije) v krvi, v kolikor je imel posameznik na zalogi vsaj eno te vrste (kar je v naravi samoumevno) in le toliko, kolikor je potrebnih za poznejšo razgradnjo tumorja v zacelitveni fazi.

Tumor, ki zdaj raste pred tem kosom, zagotavlja, da se proizvaja ogromna količina prebavnega soka. In ta prebavni sok naredi ta kos manjši, kot bi kocko ledu dali v toplo vodo in se ta odmrzne. In tako se ta kost obrabi in na neki točki se obrabi do te mere, da je dovolj majhna, da lahko zdrsne skozi. Takoj, ko kos zdrsne skozi, se začne konfliktoliza (razrešitev konflikta). Tumor, ki nima več nobene funkcije, se nato zasiri s tuberkulozo, torej z mikobakterijami, glivičnimi bakterijami in spet izgine. S tem je konfliktnega dogajanja konec.

Lahko bi se vprašali, kaj je na tem sploh zlonamernega? Odgovor: Nič ni zlonamerno!

Ker je vse, kar počne mati narava, dobronamerno! Sami smo bili "hudobno ignorantski".
Mikrobe smo si vedno predstavljali kot ogromno sovražno armado, s katero se mora boriti naš imunski sistem. To ni bilo res, saj mikrobi nikoli niso bili naši nasprotniki, ampak vedno naši prijatelji, naši pomočniki, ki smo jih v svoji neumnosti skoraj iztrebili.

Seveda pri nas, ljudeh, ta neprebavljivi kos običajno ni več kos hrane, ampak bi bil na primer avto, hiša, dediščina, propadlo podjetje, izgubljena tožba, služba ali podobno. Vendar se še vedno odzivamo biološko-arhaično, kot da je to še vedno kos hrane, ki nam je povzročil "neprebavljivi biološki konflikt",

na primer pri raku črevesja:

• grda, neprebavljiva jeza (debelo črevo),
• grd, zahrbten, podli "usrani konflikt" (danka),
• grdi, zlobni usrani-konflikt (Sigma).Sigma).

Pacient mora zdaj razumeti, kako to prevesti v biološki jezik. Da bi se nastavil na arhaične konflikte, da bi jih lahko razumel, jih je treba skupaj z organsko manifestacijo, znati razvojno-zgodovinsko izslediti.

Primer: nekdo je mislil, da je zadel na loteriji in je že povabil vse svoje prijatelje in sorodnike. Na koncu se je izkazalo:  loterijska gospa je "prijazno" eno loterijsko številko zamenjala z drugo, ker je moški že leta vtipkal vedno iste številke. In zdaj si morate to predstavljati takole: pacient je dejansko že zgrabil ta kos, 30.000 mark, ker je pravilno vtipkal število, a na koncu je moral kos vrniti.

Psa bankovci po 30 tisočakov zagotovo ne bi zanimali, enkrat bi povohal in rekel: "To ni nič", ampak za človeka, ki ve, da lahko z njimi kupi vse mogoče, je to kos, in dobi raka na nebu (usta).

Pes bi to dobil le, če bi mu odvzeli pravi kos. Vendar ni treba imeti toliko domišljije, da si predstavljate dobitek na loteriji kot kos, kar ljudje tudi počnejo.

Ali pa pacient trpi za neprebavljivim konfliktom, ker je praktično že pogoltnil kos, vendar ga kljub vsemu ne more prebaviti; Na primer, že je kupil hišo in nenadoma ugotovi, da je kupoprodajna pogodba neveljavna, da so ga izigrali in spet izgubi hišo.

-Pacient se mora naučiti najti DHS, njemu pravo časovno točko in seveda tudi s tem povezano tipično konfliktno vsebino. Potem vidi z radostnim začudenjem, da tu očitno obstaja sistem, tako da mu ni več treba delati panike, saj lahko vidi in razume ne le vzrok, ampak tudi celoten proces pri samemu sebi.

Kajti pravljične hipoteze, da bi se rakave celice na njihovi, nikoli opazovani, poti skozi kri celo spremenile, in bi se  na primer celica raka debelega črevesa, ki je v črevesju oblikovala cvetači podoben, kompakten tumor,  nenadoma preselila v kost, kjer bi se lahko spremenila v kostno izgubo, so čista norost in srednjeveški dogmatizem. Kar je medicinska stroka štela za metastaze, so bili novi raki, ki so izhajali iz novih konfliktnih šokov, predvsem zaradi iatrogenih, torej medicinsko sproženih diagnostičnih in prognoznih šokov. Raziskovalcu še nikoli ni uspelo najti rakave celice v arterijski krvi tako imenovanega pacienta z rakom, ker bi jih tam morali najti, če bi šle na periferijo, t.j. bi plavale v zunanje dele telesa.

Ampak, ko pacientu poveš, da ima raka debelega črevesa, ki ga je treba operirati, običajno utrpi dva nova konflikta: mentalni napad na želodec, ki naj bi ga razrezali (ta biološki konflikt povzroči mezoteliom, peritoneal (peritonealni karcinom),  in en sam jetrni karcinom, vedno na desni hrbtni strani.

Izrazi se biološko-arhaični strah, da hrana ne bo več šla skozi črevesje, ker naj bi se tam nahajal karcinom. To pomeni, da ima pacient povsem arhaičen strah pred stradanjem ali da bo dobil ileus in umrl od lakote, ker si predstavlja, da hrana ne more več iti skozi.

Če  med diagnozo in operacije poteče še nekaj časa, kirurg običajno odkrije tako imenovane pegaste "metastaze" na trebušni votlini (peritonej), in če ukaže še tomogram jeter malo pred ali po operaciji, najde tudi omenjeni osamljeni jetrni karcinom,  desno dorzalno. Na žalost je dovolj primerov, da so takega pacienta takrat običajno obravnavali kot neoperabilnega, neozdravljivega, torej zapuščenega. Vendar, medtem lahko zdaj povsem sistematično in biološko logično razumemo, da je pacient iatrogeno utrpel, torej z diagnozo in napovedjo operacije, nadaljne biološke konflikte in bolezni, nekoč se je verjelo v "pravljico o metastazah".

Ni treba posebej poudarjati, da kirurg, morda zaradi nepoznavanja konteksta, operira tudi ta osamljeni vozlič v jetrih in postrga čim več "peritonealnih metastaz", kot se pogosto zdaj dogaja.

Ni treba posebej poudarjati, da pacient potem po operaciji reče "zdaj se je rešil svoje tegobe" in kot znak razrešitve konflikta njegovega konflikta napad na trebuh, zdaj dobi ascites (tekočino v trebušni votlini) kot znak zacelitve, kar pa kirurg in onkolog  vidita kot začetek konca, saj se nobeden od njiju ne zaveda bioloških povezav.

Od tu naprej je začaran krog sklenjen, saj bo vse, kar je v prihodnosti povezano s črevesjem, povzročalo ponovitve tega jetrnega karcinoma.

Dejstvo, da obstaja drugi ali celo tretji karcinom, ni sporno, vrednotenje tega dejstva pa je.

Na splošno smo prišli do vprašanja, kakšen je bil prvotni smisel tumorjev oz. je še danes?
Ti raki ali tumorji niso bili nesmiselni, temveč so nekaj zelo smiselnega. Kajti če je kos že v želodcu ali črevesju, torej že pogolten, a ga ni mogoče prebaviti, ker je  prevelik, potem organizem ustvari ogromen tako imenovani tumor. Vendar ta tumor ni nekaj nesmiselnega, ampak so to prebavne celice, črevesne celice, "celice za stran" za enkratno uporabo, ki proizvedejo enormno količino prebavnega soka in tako naredijo kos prebavljiv, tako da se lahko v živalskem kraljestvu nato zniža in prebavi.

Na podlagi novih spoznanj Germanische Heilkunde moramo dobro premisliti, kaj je smiselno, kaj moramo storiti, npr. v primerih, ko res obstaja tveganje za ileus in kjer bi seveda operirali preventivno, česa pa ne bi več naredili, ker se v trenutku, ko je konflikt razrešen, posebni program zopet preklopi, v zacelitveno fazo.

Zdaj pridejo- na vrsto naši pogumni mikrobi, v tem primeru mikobakterije (če jih je pacient imel že od začetka DHS, ker nam po tem ne koristijo več) in zasirijo ta tumor, ki ga običajno spremljajo občasne krvavitve. In če pogledamo v črevesje po ¼ leta ali 4 mesecih, vidimo samo brazgotino, kjer je bil ta tumor. Mati narava ga je sama kirurško odstranila, torej mikrobno. To je operacija narave! Če pa pacient nima nobene mikobakterije, potem morate skupaj z njim razmisliti, ali bi sploh ta mali tumor na črevesu želel operirati, če zagotovo ve, da je pripadajoč konflikt  že zagotovo rešen.

Ulcerozni kolitis je vedno zacelitvena faza  ploščato rastočega kolon-karcinoma  tako imenovanega resorptivnega tipa (kar pomeni, da se hranila absorbirajo iz črevesja v krvni in limfni sistem). Ulcerozni kolitis je pravzaprav popolnoma napačno ime za ponavljajočo se kolonsko-tuberkulozo, to je pogoste ponovitve konfliktov s sledečo tuberkulozno zacelitvijo. Konflikt je bil vedno grd, pol-genitalni konflikt, kjer na koncu nečesa nisi mogel resorbirati (zaužiti). Če je pacient ponovno imel konfliktno aktivnost, se je to imenovalo "remisija", in pcl faza, ki je morda spet sledila, tj.  zacelitvena faza, "bolezen" ali ulcerozni kolitis. Klinični simptomi: driska, kri v blatu, ostanki sluznice, nočno potenje, izčrpanost - z dobrim apetitom.

Terapija je prepoznavanje konflikta, da bi se izognili nadaljnjim ponovitvam.

Pri abscesu, ki prizadene danko, je posebno, da kompakten, ploščat tumor raste pod sluznico skvamoznega epitelija danke. Otipljivo, a ne vidno. Če  tumor pod sluznico danke razpade kazeativno, nekrotizirajoče, potem imamo submukozni absces. Te abscese običajno imenujemo tudi tako imenovani hemoroidi in jih imenujemo = paraanalni absces.

Vendar dejanski "karcinom" danke ali razjeda danke spada k zunanjemu kličnemu listu (veliki možgani) in v konfliktno aktivni fazi ne povzroči tumorja, temveč razjede, ki v tej fazi nikoli ne krvavijo in tudi ne povzročajo krčev in bolečin . Po razrešitvi konflikta se te razjede s pomočjo virusov (če sploh obstajajo!) pod oteklino ponovno zapolnijo. Zdaj naredijo tako imenovane debele hemoroide s krvavitvijo, hiperestezijo, bolečino. Pri sindromu so še posebej močni. Mišični krči so posledica bolečine!

Medtem ko pacientova ročnost še ni igrala vloge pri konfliktih možganskega debla, je izjemnega pomena pri konfliktih velikih in malih možganov. Enako pomembna je tudi trenutna raven hormonov, menopavza, kontracepcijske tablete itd.

S preprostim testom ploskanja lahko ugotovimo, ali je nekdo desničar ali levičar. Poleg tega levičarstvo premakne konflikt na nasprotno stran možganov, tako da se namesto karcinoma rektuma nato razvije razjeda na želodcu ali žolčevodu.

Pri karcinomu zgornjega dela tankega črevesa (jejunum) in spodnjega dela tankega črevesa (ileum), ki spet pripadata možganskemu deblu, pride tudi do konflikta »ne morem-prebaviti-kosa« (neprebavljiva jeza), običajno z dodatnim vidikom stradanja.

Enako velja za karcinom ileuma (v zacelitveni fazi imenovan tudi Crohnova bolezen), pri katerem se z blatom izločijo in prebavijo tudi krvaveči delci sluznice in sluzi.

Veliko rakov odkrijemo šele, ko so že v zacelitveni fazi, saj takrat povzročajo največ težav. Sem spada tudi rak črevesja, ki ga običajno odkrijemo šele, ko začne krvaveti. Nato zdravniki te zdravilne simptome zamenjajo za simptome raka.

Zdaj lahko tudi razumemo, zakaj nikoli nismo mogli razumeti razvoja raka, dokler nismo razumeli povezav in predvsem razvojnega mehanizma naših bioloških konfliktnih programov. Zato smo v svoji nevednosti vedno trdili, da je rak "zlonameren", divji in naključni, nenadzorovan dogodek, ki ga nihče ne more razumeti. Nič od tega ni bilo res!

Vedno so bili smiselni biološki posebni programi narave primerni "kvintesenci", 5. biološkem naravnemu zakonu.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
prevod: Anita Kogelnik