UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

 

Bolečine - v različnih fazah

Bolečine so še posebej težko poglavje. Obstajajo bolečine različnih kvalitet: bolečine v konfliktno-aktivni fazi, kot pri angini pektoris ali želodčni razjedi, ali bolečine v ozdravitveni fazi, ki jih povzroči oteklina ali edem, pa tudi brazgotinjenje.

Bolečine v konfliktno-aktivni fazi, kot so bolečine pri angini pektoris, izginejo takoj, ko se konflikt razreši. Te bolečine lahko potem, če tako hočemo, psihološko razrešimo (pod pogojem, da konflikt ni bil aktiven več kot 9 mesecev).

Po drugi strani pa je ozdravitvene bolečine, ki so načeloma nekaj pozitivnega, mogoče učinkovito obravnavati le, če pacient razume povezave in se na bolečine naravna, kot na dobro opravljeno delo. V bistvu imajo bolečine biološki smisel, tako pri ljudeh kot živalih. In sicer to, da je celoten organizem in organ imobiliziran, da lahko zdravljenje poteka optimalno.

Na primer pri zdravljenju kostnega raka, pri katerem razširitev pokostnice v ozdravitveni fazi povzroči hude bolečine. Te bolečine se redno pojavljajo pri raztezanju periosteuma, ko kost v ozdravitveni fazi naredi edem. So dober znak in pomemben proces pri biološkem celjenju kosti, saj te bolečine prisilijo posameznika, da prizadeti del okostja drži pri miru, ki bi bil pod obremenitvijo ali funkcionalnim stresom v nevarnosti zloma.

Pomembno je, da pacient razume: Načeloma so bolečine v kosteh dobra stvar, saj so zanesljiv znak ozdravitve.

Tudi napetost jetrnih kapsul povzroča tekom vnetja jeter v hepatitični ozdravitveni fazi bolečine, ravno tako razjeda sečnega mehurja, ureterja / sečnice, ledvične medenice itd.

Ali pa intraduktalni karcinom mlečnih vodov, ki v ca-fazi povzroča boleče vlečenje v dojki, v primerjavi z adenoidnim karcinomom dojke, ki pa boli le v končnici ozdravitvene faze zaradi krčenja brazgotine. Ženske nato govorijo o hudih, s kot vbodom podobnimi, bolečinah na mestu vozla, tako imenovanih bolečinah brazgotinjenja. Ta bolečina ustreza globoki malo-možganski bolečini kože, ki pa jo najdemo tudi v človeški usnjici, še posebej močno v ozdravitveni fazi pri herpes zosterju.

Omenimo tudi bolečino brazgotinjenja v pozni ozdravitveni fazi, na primer pri izpraznjenju plevritisa po plevro kularnem raku ali ob poslabšanju ascitesa, ki predstavlja ozdravitveno fazo po raku peritoneja. Nasploh pa večino rakov ali tako imenovanih bolezni odkrijemo šele, ko so že v ozdravitveni fazi.

Celo rak zobne kosti, ki tudi začne boleti šele, ko nastopi ozdravitvena faza. Podobno kot luknjice v zobni sklenini, ki povzročajo negativne občutke s toplo/hladnim in sladko/kislim ... šele v ozdravitveni fazi…… itd. itd.

Razjeda na želodcu in razjeda žolčevodov, ki sta nadzorovani iz senzoričnega kortikalnega centra, povzročata bolečine in kolike v konfliktno aktivni fazi.

Putika s hudo bolečino se vedno pojavi, ko sta v kombinaciji aktivni karcinom zbiralne cevi in rešen konflikt samozavesti (levkemija).

Omeniti je treba tudi epileptoidno krizo pri srčnem infarktu, saj v tej krizi pacient ponovno v časovnem zamiku doživi celoten potek konflikta, od tod tudi hude bolečine angine pektoris med srčnim infarktom. V tradicionalni medicini smo vedno verjeli, da moramo to bolečino »zdraviti«, da rešimo pacienta bolečin. To je bila velika napaka. Pacienta smo sicer odrešili bolečin, vendar nam je pri tem umrl.

Nismo vedeli, da ima ta angina pektoris v epileptoidni krizi svoj biološki pomen, ki je odločilen za preživetje. Kajti »urejen potek« epileptoidne krize odloča tudi o tem, ali se edem pravilno izprazni in s tem o preživetju. Velika večina smrti zaradi srčnega infarkta se zgodi med to epileptoidno krizo. (Toda ne  zamenjajmo z bolečino angine pektoris, ki se začne z DHS-om, torej  na začetku konfliktno-aktivne faze).

Tu so tudi različni glavoboli: migrene ali grozljive trigeminalne bolečine, ki se pojavijo šele po razrešitvi konflikta. Na splošno vsi glavoboli, ki so posledica otekanja možganov. Tudi, če načeloma vsak možganski edem spet popusti, saj je tako kot vsak telesni edem v bistvu le začasne narave, lahko pacient tudi umre zaradi intrakranialnega tlaka, preden se ponovno umiri, npr. pri dolgo trajajočem konfliktu ali če je konflikt preintenziven in  pri seštevku več hkratnih perifokalnih edemov, neugodne lokacije in tudi ponovitev.

Ali po generaliziranem konfliktu samozavesti, ko so v ozdravitveni fazi celi možgani (bela snov velikih možganov) edematizirani. Ko sem nekoč na zahodnonemški univerzi prosil za CT možganov od enega pacienta z levkemijo, so zdravniki samo zmajevali z glavo, kaj želim s tako nenavadnim in odvečnim pregledom. Ob tem pa noben pacient ne kaže več možganskih simptomov kot ravno pacient z levkemijo.

Z Germanische Heilkunde® lahko zdaj natančno določimo, kateri fazi pripada bolečina, kakšne kakovosti je, kako dolgo bo trajala itd. Tragika je v tem, da pacienti običajno dobijo bolečino šele, ko so že v ozdravitveni fazi .

V primeru "kostnega raka" je ta trenutek tudi vedno začetek ene faze, ki spada v fazo strahotnih bolečin, čeprav so praviloma časovno omejene. Lahko so zelo vztrajne in zato zahtevajo visoko umetnost psihične obravnave! Bolj ko je pacient pripravljen na bolečine celjenja kosti, lažje jih prenaša. Večja kot je panika, večja je bolečina.

Slaba stvar je, da v zdajšnji medicini vsi pacienti, ki imajo raka in hude bolečine, prejmejo morfij ali morfiju podobno zdravilo. V globoki vagotoniji je ta morfij lahko usoden z eno samo injekcijo. Na grozen način spremeni celotno valovanje možganov in pacienta popolnoma oropa njegove morale. Od tu naprej je tudi črevesje paralizirano, torej hrane ne more več predelati. Pacient je brezvoljen in se ne zaveda, da ga v bistvu ubijajo, čeprav je bil že v ozdravitveni fazi in bi bil, če bi stvari potekale naravno, v nekaj tednih spet zdrav.

Ker je bolečina nekaj subjektivnega, jo pacienti, ko se učinek morfija zmanjša, občutijo večkrat močneje, kot če morfija sploh ne bi jemali. Znano je, da je treba odmerke morfija zato nenehno povečevati. Zato je dar morfija vedno enosmerna ulica, uboj na obroke.

Zdravniki tega ne vedo, boste vprašali? Seveda zdravniki to vedo. A zavzamejo dogmatično in udobno stališče: "Bolečina, to je začetek konca, tako ali tako ni več kaj narediti, zato začnimo zadevo takoj krajšati". Naravna ozdravitev raka je preprosto iz dogmatskih razlogov prezrta, tako rak ostaja smrtonosna bolezen in se lahko z nevednim pacientom manipulira.

Če pa pacienti relativno kratek čas  bolečin kasneje opazujejo za nazaj, so hvaležni, da so bili opozorjeni na smrt zaradi morfija.  Po 2- 3 tednih Morfija, Fortrala, Valerona ali Temgesica v ozdravitveni fazi , bi mu zagotovo podlegli.

Prav tako lahko s kemoterapijo vsak proces ozdravitve nenadoma ustaviš, potem seveda bolečina izgine, ta smiselni simptom zdravljenja, vendar leži domnevni uspeh le v preprečitvi ozdravitve in to za ceno hude zastrupitve celotnega organizma.

Pri rakih, ki jih nadzorujejo stari možgani je rast celic skozi kemoterapijo še vzpodbujena, ker celični strup simpatikotonijo ojača. Po drugi strani pa je pri rakih, ki jih nadzorujejo veliki možgani, uporaba kemoterapije popolnoma nesmiselna, ker se zaradi tega prekine vsak proces zdravljenja.

Konvencionalna medicina ne zna  razlikovati med različnimi kličnimi listi, saj bi sicer onkolog že zdavnaj moral opaziti, da je lahko s kemoterapijo, če sploh,  le v ozdravitveni fazi nekaj vpliva – namreč ustavitev ozdravitve.

Psevdoterapija s citotoksini (kemoterapijo), uporabljena v teh ozdravitvenih fazah, je neupravičeno zabeležila simptomatske »uspehe«, ki so bili kupljeni z več katastrofalnimi učinki: Eden je, da je treba s kemoterapijo nadaljevati, da preprečimo, da bi se zdravilni simptomi (bolečina) vrnili, kar seveda pri kostnem raku na primer povzroči ftizo kostnega mozga in gotovo smrt bolnika. Drugi, še večja nevarnost je, da se z vsakim krogom kemoterapije možganski edem zatre in s tem izzove nevaren učinek harmonike. Posledično se elastičnost sinaps v možganskih celicah radikalno zmanjša, te se trgajo in lahko pri pacientu povzročijo, s citostatiki povezano, apoplektično smrt možganov.

Terapija po sistemu Germanische Heilkunde® torej sestoji predvsem v tem, da pacientu razložimo povezave, mu razjasnimo mehanizem nastanka in poteka njegove tako imenovane bolezni. Potem pacient ni več v paniki, ker je, če je mogoče, sistem že od samega začetka razumel , ali še bolje, preden je zbolel in popolnoma mirno prenaša predvidljive simptome, predvsem tiste v ozdravitveni fazi. Ve, da je vsak proces del pomembnega smiselnega posebnega biološkega programa, ki ga je za naše dobro oblikovala mati narava. In zdaj lahko zelo dobro razume, kaj se dogaja in kaj se mora dogajati, prav tako pa ve, da 95 % pacientov z Germanische Heilkunde® preživi.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik