Možganski tumorji po definiciji ne obstajajo

Rak je bolezen tako naše psihe, kot naših možganov in našega telesa. Vedno sledi železnemu pravilu raka, ki pravi, da se vsak rak začne z DHS (Dirk Hamerjev sindrom), z zelo težkim, zelo akutno-dramatično in izolativno doživetim konfliktnim šokom, ki posameznika ujame na napačno nogo.

Vsak konflikt ima tudi zelo specifično vsebino, ki je opredeljena v sekundi DHS. Ta konfliktna vsebina nastane asociativno, to je z nehoteno miselno dodelitvijo. Mislite, da mislite, v resnici pa je konflikt s sekundno hitrostjo že udaril, preden začnete misliti. V trenutku tega DHS se vklopi poseben program, praktično sinhrono. Vsi procesi psihe in telesa so povezani skozi možgane in se tam usklajujejo. 
Možgani so velik računalnik našega organizma, psiha postane programer, telo in psiha skupaj pa uspešen organ računalnika.

Psiha, možgani in organ so samo namišljeni 3 nivoji, da lahko delujejomo diagnostično in terapevtsko. V resnici so ena entiteta, ki jo lahko registriramo le na vseh treh ravneh. Ker v sekundi DHS že lahko vidimo te spremembe v možganih, ki jih lahko fotografiramo z našimi računalniškimi tomografi (CT). Takrat izgledajo kot koncentrični obroči strelne tarče ali kot podoba vodne gladine, v katero je padel kamen.

Takšen rele se imenuje Hamerjevo žarišče (HH). Iz lokalizacije HH se lahko natančno določi, za kakšno vrsto biološkega konflikta gre!

Potek konflikta vedno ustreza specifičnemu poteku HH v možganih in zelo specifičnemu poteku v organu. To pomeni: Če se konflikt jača se jakost odraža tudi na organu, če konflikt oslabi, se oslabi tudi na drugih ravneh, če se konflikt razreši, potem pride do razrešitve konflikta na vseh 3 ravneh, če pride do ponovitve (recidiva),  se pravi, če se konflikt ponovi, se zopet ponovi na vseh treh ravneh. Fantastična stvar za diagnostično delo. Tako kot v fiziki lahko delate perfektno in logično, ponovljivo. Gre za nad določen sistem v strogem znanstvenem smislu, to pomeni, da lahko, če poznamo eno raven, ključno poiščemo druge.

To nenehno prepletanje psihe, možganov in organa z možgani kot velikim računalnikom našega celotnega organizma, ki se je razvijal milijone let, moramo imeti v mislih, če želimo razumeti naslednje.

Od začetka DHS ima pacient hladne okončine, ne more spati, jesti, izgublja težo in dan in noč razmišlja o svojem konfliktu. To fazo imenujemo konfliktno aktivno stresno fazo ali trajna simpatikotonija. Lahko si predstavljamo, da teče preveč toka pri previsoki napetosti skozi preozko žico. A ta DHS, ki nas ujame na napačno nogo, je pravzaprav priložnost, ki nam jo daje narava. Ker se v trenutku DHS vklopi poseben program.

Zaradi trajne simpatikotonije, ki je načeloma nekaj načrtovanega (preveč dobrega), so komunikacijske linije možganskih živcev v naraščujoči meri oškodovane, kot se telesni organ zaradi raka poveča, pomanjša oziroma v vsakem primeru spremeni, zaradi upoštevanja posebne, nove, nepričakovane situacije.

Do konca konfliktno aktivne faze se na Hamerjevem žarišču, vsaj kar zadeva računalniški tomogram, ni zgodilo nič vznemirljivega, le da je tarčna konfiguracija ostala nespremenjena. Vendar v resnici je čisto drugače in škodo lahko ocenimo šele, ko pride do rešitve konflikta (CL). Šele v zacelitveni fazi (pcl-faza) lahko vidimo celoten obseg spremembe oziroma poškodbe. Kajti ravno na začetku pcl faze začne organizem popravljati škodo – naj gre za razmnoževanje celic ali zmanjševanje celic v telesnem organu – in seveda tudi prizadetega možganskega releja. In dlje kot je trajal konflikt, večja so popravila. Z začetkom razrešitve konflikta (CL)  organizem preklopi iz stresne faze v fazo počitka, imenovano vagotonija.

Na psihološki ravni pride do umiritve. Psiha si mora opomoči. Pacient se počuti šibkega in utrujenega, a olajšanega, ima dober apetit, telo je vroče, pogosto povišana telesna temperatura, pogosto glavobol. Pacienti dobro spijo, vendar običajno šele po tretji uri zjutraj.

Na ravni organov zdaj vidimo, kar je prej veljalo za najpomembnejše: rak se ustavi! Takoj se prične popravilo rakave rasti in sicer s pomočjo mikrobne razgradnje ali rakave nekroze s pomočjo mikrobne gradnje.

Na ravni možganov vzporedno vidimo, da HH zdaj dobi edem. Posebna odpornost možganov za spopadanje z biološkimi konflikti je v njihovi zmožnosti, da znova ozdravijo hamerjevo žarišče. Možgani to naredijo s pomočjo edema v  zacelitveni fazi.

Med 2. polovico zacelitvene faze - z začetkom epileptične krize –se v možganih shrani neškodljivo možgansko vezivno tkivo, tako imenovana glija, za namen popravljanja hamerjevega žarišča.

Če so na možganskem računalniškem tomografu ugotovili kopičenje glije v možganih, ki bi jo lahko tudi zlahka obarvali z jodnim kontrastnim sredstvom, potem je bila običajno postavljena diagnoza: "možganski tumor"!

Po definiciji pa možganski tumorji ne obstajajo, ker se možganske celice po rojstvu ne morejo več deliti, niti pod pogoji, ki so bili prej napačno razlagani kot možganski tumorji. Torej preprosto pod nobenimi pogoji. Tisto, kar se lahko razmnožuje, je neškodljiva glija = vezivno tkivo možganov – ki ima popolnoma enako funkcijo kot vezivno tkivo našega telesa. Ta svetla glialna zgoščena hamerjeva žarišča, ki jih lahko vidimo na računalniškem tomogramu, so popravek organizma na hamerjevih žariščih, torej razlog za veselje namesto strahu ali celo za operacijo možganov.

Tu pa ima MRI tehnika pregleda to pomanjkljivost, da so organske in cerebralne spremembe optično videti veliko bolj dramatične. To daje pacientu vtis, da ima ogromen "možganski tumor", kar je pri istem pacientu na CT-ju videti veliko manj dramatično.

Ta HH, tj. bolj ali manj velika bela lisa ali območje na CT, potem predstavlja konec zacelitve, ko ni več intra- in perifokalnega edema. Vendar je cena popravila ta, da je tkivo HH od tu naprej bolj togo, ni več tako elastično. Računalniški možgani so kvazi zasilno popravljeni. Pa še nekaj je: pacient ima zdaj v tej psihološki konfliktni brazgotini svojo šibko točko, tako rekoč svojo psihološko ahilovo peto.

S tem razumevanjem si lahko predstavljamo tudi, zakaj ima ponovitev konflikta v zgodnji zacelitveni fazi tako usodne posledice, saj se takrat stara rana znova raztrga, na vseh treh ravneh. Pacient pogosto še doseže drugo zacelitveno fazo, a takrat je nov edem tako močan, da so možgani preobremenjeni in ne zmorejo več. Zdaj je tudi jasno, zakaj je ponovni infarkt lahko usoden, še posebej, če je prisoten še sindrom (= karcinom zbiralnih cevk v konfliktno aktivni fazi ).

Kemoterapija ali obsevanje  naredita približno to, kar bi naredil ponovitev konflikta (recidiv). Zacelitev se ustavi in ​​celoten otekel rele se sprede. Edemska tekočina je izginila, ampak HH pa se ni zacelilo, nikakor. Tako se je pričela katastrofa tako imenovanega harmonika efekta.

Ker se proces v HH in okoli njega ne pozdravi, ampak le umetno blokira (ustavi), poskuša organizem takoj po vsaki kemoterapiji ali obsevanju zagnati preostalo zdravljenje, torej: ponovno napolniti HH z edemom. Sinapse, povezave med živčnimi celicami, se znova in znova razmaknejo, nato pa spet spredejo med naslednjim krogom kemoterapije in obsevanja. Nesmiselna igra se nadaljuje, dokler se sinapse ne raztrgajo.

Operacija je še bolj ignorantska. Zaradi operacije pacient dobi možgansko poškodbo z vsemi strašnimi posledicami, ki jih še poznamo pri vojakih, ki so bili možgansko poškodovani v vojni. A to še ni vse. Zacelitev konfliktnega procesa se ne zaključi z operacijo, ampak – dokler ni bilo preveč posega  v zdrav del– se zacelitev nadaljuje.

Kirurška luknja nato postane cista, ki se močno napihne iz okoliškega možganskega tkiva, ki povzroča edem. Kaj povzročajo drugi posegi, kot je na primer drenaža, na tem mestu ne želimo podrobneje (sindrom!).

Hamerjevo žarišče z edemom ali glijo vedno pomeni, da je v organizmu stekel poseben program in da je moralo priti do razrešitve konflikta. Nešteto ljudi, ki so imeli srečo, da teh neškodljivih ostankov rakavega procesa, napačno ocenjenega kot možganske tumorje, pri njih nikoli niso odkrili, jih desetletja nosi s seboj brez ali z le manjšimi možganskimi motnjami. Z izjemo paralize (ohromelost) večino možganskih procesov pri raku opazimo šele v zacelitveni fazi. To ni presenetljivo, saj se šele na tej stopnji razvije zacelitveni edem in tako nastanejo tako imenovani "procesi, ki zasedajo prostor".

Ta dejavnik, zasedanje prostora, je bil vedno napačno razlagan kot kriterij tumorja. Ja, je tumor v prvotnem pomenu otekline, ne pa v pomenu karcinoma ali tako imenovane "metastaze". Predvsem je intrafokalni in perifokalni edem HH v zacelitveni fazi le začasen, če pogledamo hamerjevo žarišče po končani zacelitveni fazi, ugotovimo, da od "zasedenosti" prostora ni ostalo nič. Prostori med možganskimi celicami so zdaj trajno zapolnjeni z glijo in očitno je popravljeno, kar je zaradi simpatikotonije med konfliktom postalo okvarjeno v smislu (električne) funkcije.

Drugo posebno merilo je, da karcinom raste v konfliktno aktivni fazi in raste s pravo celično rastjo, da pa do otekanja Hamerjevega žarišča pride šele v zacelitveni fazi in le začasno.

Tudi če načeloma vsak možganski edem spet uplakne, ker je tako kot vsak telesni edem v bistvu le začasen, lahko pacient še vedno umre zaradi intrakranialnega tlaka, preden ta popusti; če konflikt traja predolgo ali je preintenziven, tudi kopičenje več hkratnih perifokalnih edemov, neugodne lokacije ali recidivi, zlasti z sindromom.

Tu je na primer nepremišljena beseda drugega človeka, zdravnika ali prijatelja, ki ga ima pacient za kompetentnega, pogosto dovolj, da ga pahne v najgloblje brezno brezupa in panike, iz katerega ga težko spravi drug, še najmanj pa on sam.

Vprašanje: Ali je možno, da je vse v bistvu isto: možganska kap, možganska krvavitev, možganska cista, možganski tumor, meningiom, hiperdenzno (povečana gostota) in hipodenzno(zmanjšana gostota) žarišče ali predel in vse številne nejasne možganske otekline vseh vrst?

Odgovor: Razen nekaj izjem, da!
Seveda so tu razmeroma zelo redki subduralni hematomi pri padcih (krvavitev med trdo možgansko ovojnico in arahnoidom), seveda je tu meningitis (vnetje mehke možganske ovojnice) in encefalitis, npr. po poškodbah in operacijah, pa seveda občasne krvavitve v možganih. Toda razen teh izjem, ki predstavljajo največ 1 %, so vse druge spremembe v možganih hamerjeva žarišča, kot rečeno, v različnih stopnjah napredovanja, na različnih lokacijah in med ali po različnih trajanjih konflikta.

Tudi tako imenovana "možganska kap" se možgansko razlikuje od "srčnega infarkta" le v tem, da možganski proces sega do gyrus precentralis, to je do kortikalnega motoričnega centra pod lobanjsko kapo. Posledično je v ospredju paraliza, ki je le začasna, če se ne doda nov DHS (motorični konflikt).

Germanische Heilkunde ni poddisciplina, ki bi lahko bila na primer omejena samo na reševanje konfliktov in prenesla zaplete na druge poddiscipline, temveč je celovita medicina, ki mora spremljati vse korake v poteku bolezni, tudi na cerebralno-organski ravni. Vendar se zdravljenje z zdravili v  Germanische Heilkunde uporablja le za ublažitev ali izogibanje zapletom v naravnem zacelitvenem procesu. Na primer, pacientu bi dali kortizon, če bi imel preveč otekle možgane, da bi lahko preživel zacelitveno fazo  - razen - če bi imel sindrom, v tem primeru je kortizon kontraindiciran.

DHS je osnova železnega pravila raka in je temelj vse diagnostike. Z uporabo železnega pravila raka se celotna medicina in biologija uredita sami od sebe.

V resnici vsak človek čuti in občuti v skladu z arhaičnimi biološkimi predpisi, torej občuti konflikte biološko, medtem ko si domišlja, da razmišlja ločeno od narave.

Če smo prej na bolezen gledali kot na nekaj sovražnega, celo zlega, kot na božjo kazen, se nam sedaj kaže kot znamenje začasne, smiselne spremembe v naravi našega organizma, ki vedno teče sinhrono na vseh treh imaginarnih ravneh: psihi, možganih in organu, ki pa je v bistvu le en organizem. Eno nikoli ne gre brez drugega, vedno vse teče sinhrono v sozvočju. Dih jemajoča sinopsa!

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik