Zbirka različnih

SMISELNIH BIOLOŠKIH POSEBNIH PROGRAMOV

po znanju Germanische Heilkunde® dr. med. Rykea Geerda Hamerja

Kožne spremembe

Po dognanjih Germanische Heilkunde, ki med drugim temeljijo na ontogenetskem sistemu tumorjev in raku ekvivalentnih bolezni, obstajata dve vrsti kože, ki ležita ena na drugi, a imata povsem različno histološko (celično)-zgradbo, imata, tako izvorno kot delno še vedno, popolnoma različne naloge in ju tudi upravljajo povsem različni možganski releji.

Tako imenovano usnjico, znano tudi kot podkožno tkivo ali dermis, upravljajo mali možgani.

Eden od priveskov te usnjice je na primer ženska dojka, in sicer celoten tako imenovani mlečni vod, kakor je pri živalih tvorjen v dveh vrstah, od zgoraj do dimelj.

Melanom / amelanotični melanom

Usnjica pri konfliktu občutka omadeževanosti ali občutka iznakaženosti, če pride do biološkega konfliktnega šoka skozi DHS, naredi melanom ali amelanotični melanom, na mestu kjer se posameznik počuti iznakaženega.

Melanome, ki ne vsebujejo pigmenta, imenujemo amelanotični melanom.

Melanomi jih imenujemo, če vsebujejo pigment in so potem črni ali modri. V tem pogledu lahko vrsto (adenoidnega) raka dojke imenujemo tudi amelanotični melanom.

Melanom je imel prvotno namen in nalogo (prvotno pomeni, ko naši evolucijski predniki niso imeli druge kože razen dermisa), da hkrati ločuje posameznikovo integriteto od drugih posameznikov, kot tudi, da komunicira z drugimi pripadniki vrste (otrok ali partner).

Če je bila integriteta posameznika z napadom oz. iznakaženostjo ogrožena do te mere, da se je sprožil biološki konflikt, potem je posameznik na mestu, kjer je bil napaden, zgradil nekakšen zaščitni zid (adenoid = staro možgansko nadzorovani karcinom). Tako rekoč navzven je utrdil zid.

To lokalno zaščitno bariero smo do sedaj imenovali melanom ali amelanotični melanom. Melanotične melanome vidimo takrat, ko je pigmentno znamenje slučajno v lokalizaciji konflikta-občutek iznakaženosti.

Jetrne pege so preostali otočki naše kože, ki vsebujejo melanoforje, ki so včasih prekrivali celotno telo s pigmentom za zaščito pred prekomernim sončnim sevanjem, kot je to še danes pri barvnih ljudeh, ki zagotovo bolje odražajo prvotno stanje ljudi kot tako -imenovani belci ali ljudje brez pigmenta. V skladu s tem je bila domovina ljudi v subtropskem podnebju, v katerem ni bilo treba nositi oblačil. Kot rečeno, melanomi rastejo s celično proliferacijo v konfliktno aktivni fazi. V ozdravitveni fazi, po razrešitvi konflikta, jih glive ali glivične bakterije z zasiritvijo razgradijo in resorbirajo.

Kožna tuberkuloza
Na primer, če imamo tako imenovano kožno tuberkulozo, torej takšno zasiritev melanoma v ozdravitveni fazi, potem se na zunanji povrhnjici ne vidi nič, torej zunanja povrhnjica ostane nedotaknjena, melanom pod njo pa razpade.

To pomeni, da je kožna tuberkuloza izključno usnjična tuberkuloza.

Akne
Zgodi pa se tudi, da se na primer pubertetnik počuti omadeževanega, zlasti na obrazu, in trpi za tako imenovanimi aknami: majhnimi melanomskimi otoki v usnjici, ki jih lahko potisne navzven.

Šolska medicina ni prepoznala, predvsem tega, da se usnjica in povrhnjica obnašata nasprotno, glede celične proliferacije ali redukcije v ustrezni konfliktno aktivni ali konfliktno rešeni fazi.

Zaradi nerazumevanja teh odnosov, ki so opisani šele v Germanische Heilkunde, noben dermatolog nikoli ni mogel videti več kot samo obnašanje simptomov. Njegova terapija je bila zato vedno le "simptomatska", torej mazila, praški, tinkture in v najslabšem primeru operativni poseg daleč v zdrav predel.

Povrhnjica ima zgornjo in spodnjo stran. Spodnja stran meji na usnjico. Vrh je tisto, kar lahko občutimo kot zunanjo kožo. Ta zunanja koža je sestavljena iz skvamoznih celic in jo upravlja senzorični kortikalni center naše možganske skorje.

Nevrodermitis
V primeru konfliktnega šoka zaradi ločitve od otroka ali partnerja opazimo razjede na koži, ki jih običajno kot take prepoznamo šele pod mikroskopom. Čutimo pa, da koža tam ni več žametno mehka, ampak hrapava. To bolezen imenujemo tudi nevrodermitis (konfliktno aktivena faza!).

Eksantem / ekcem 
V ozdravitveni fazi po razrešitvi biološkega konflikta koža nabrekne, kar imenujemo eksantem, z edemom, razjede pa se od spodaj navzgor počasi ponovno zapolnijo z novimi celicami skvamoznega epitelija.

Vitiligo (tako imenovana bolezen belih lis) 
Enak proces kot navzven vidimo tudi navznoter, tj. proti usnjici: če imamo tam razjede, tj. kožne lezije, potem nas to vedno znova imponira kot tako imenovani vitiligo, ker se tam skvamozni epitelij, ki vsebuje pigment,  razgradi kot kvazi nevidna razjeda, pri čemer nastanejo bele lise (bolezen belih lis). To pomeni, da imamo močno pigmentirano melanoforno plast v usnjici in šibko pigmentirano melanoforno plast na spodnji strani skvamoznega epitelija.

Biološki konflikt vitiliga je vedno brutalna ločitev od nekoga, s katerim smo si bili čustveno zelo blizu, na zelo grd način ločitve.

Primer: ko mlademu dekletu povedo, da je njen oče imel nesrečo z motorjem in da so njegovi možgani ležali na ulici.

Ti dve vrsti razjed imata vedno ločitvene konflikte kot vzrok biološkega konflikta. Ločitev ima v živalskem kraljestvu zelo velik pomen  in tudi v človeških možganih zavzame 4- do 5-krat  prostora motorike,saj ureja celotno družbeno vedenje posameznikov med seboj.

Kožne spremembe
Lokalizacijo razjed določa vrsta konflikta oziroma vsebina konflikta: na primer naši dojenčki vsi oblečeni v otroške pajace, skoraj vsi reagirajo z nevrodermitisom ličnic, če pride do biološkega konflikta ločitve, ker tam se stik z materjo prekine.

Alopecija (izpadanje las)
Lasje so kvazi predelan skvamozni epitelij kože. Mlada oseba, ki jo je babica vedno božala po laseh, se je, ko je babica nenadoma umrla, odzvala z alopecijo areato, to je s krožno plešavostjo na sredini glave. Šele ko mu je uspelo rešiti konflikt, so lasje spet začeli rasti.

Nevrofibromatoza/Recklinghausenov vozel 
Poleg ločitvenega konflikta imamo tudi nasprotno: da si nekdo ne želi, da bi se ga kdo dotaknil. Nato odreagiramo s tako imenovano nevrofibromatozo, to so vozli pod kožo, pri katerih nihče ne ve natančno, ali gre izvorno za ploščatocelično razmnoževanje ali le za tako imenovani švanom, to je vezivno ovojnico živcev. Na slednji način vidijo histopatologi to sliko kot nevrofibromatozo. Kar pomeni: telo nezaželen dotik tako rekoč želelo pogoltniti, da sploh ne bi prišel do možganov..

Primer: Oče, ki je svojo hčer leta zlorabljal, je eno roko vedno položil na njen tilnik, drugo pa na njeno stegno. Nevrofibromatozni vozli (imenovani tudi Recklinghausenovi vozli) so bili najdeni točno na teh dveh mestih.

Bazaliom
Bazaliom je tako imenovani keratinizirajoči ploščatocelični karcinom. Po naši nomenklaturi bi ga opisali kot viseča ozdravitev omejenega ulkusnega dogajanja.

Viseča ozdravitev imenujemo proces, ki je sicer vedno razrešen, vendar se nikoli ne more popolnoma zaceliti, ker preden je ozdravitev končana, poseže majhna ponovitev konflikta, na primer v obliki pogosto ponavljajočih se sanj. Posledično ostane določen pospešek celjenja z novo tvorbo keratiniziranih skvamoznih epitelijskih celic. Takšen proces imenujemo bazalnocelični karcinom kože. Torej je očitno, da to nima nobene zveze s sončenjem ali napačno prehrano.

Poseben primer je bil vedno bazaliom kadilca pipe. Pri tem bazaliomu se je na primer dedek kar naprej ločil od svoje pipe, če jo je kje pustil.

Toliko lahko rečemo: celotna dermatologija se mora na novo orientirati, saj do zdaj ni imela tako rekoč nobene znanstvene podlage, ampak je bila bolj ali manj le simptomatsko usmerjena tema. In tudi simptomi so bili napačno razvrščeni, saj smo oceljenje ali razcvet eksantema, ekcema ali nevrodermatitisa vedno obravnavali kot posebne bolezni ali poslabšanje bolezni, medtem ko smo verjeli, da opazimo izboljšanje pri konfliktni aktivnosti z razjedami, kar je popolnoma napačno.

Po Germanische Heilkunde je vse urejeno na zelo smiselen, logičen način, saj lahko sedaj "bolezni" vzročno naravnano razumemo in zdravimo, hkrati pa se učimo sistematičnega razumevanja celotnega poteka.

 

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik