UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Idealna bolnišnica

Varnost mladega sesalca je njegova mati. Otrokova varnost je njegov občutek varnega gnezda, poznano okolje. Varnost bolne osebe mora biti občutek dobrega počutja. Današnje bolnišnice so ustanove za mučenje in umiranje, o dobrem počutju ne more biti govora.

Ni nujno, da je tako!

Za denar, ki ga pacient danes plača v bedni okrožni bolnišnici, za dnevno bivanje v njej, bi lahko živel v Grand hotelu, z dvema svojima strežnikoma ali v luksuznem sanatoriju, premium razreda, z lastno medicinsko sestro.

Moji pacienti ne potrebujejo ne enega ne drugega. Potrebujejo dom s toplino in varnostjo, kjer se lahko dobesedno počutijo »kot doma«. To je temelj psihične terapije, ko je treba pacienta opazovati ali zdraviti v bolnišnici. K duševnem miru, v katerega naj pacient zaide, pripomore tudi to, da je tam, kjer je, majhna enota intenzivne nege – za nepredvidene ali celo predvidene ali predvidljive zaplete organske in možganske narave. Takšna enota intenzivne nege, da zunanji zdravniki s svojimi paničnimi napovedmi, ne morejo posegati v potek dogodkov. Dnevni odvzem krvi, za kakršne koli nesmiselne preglede, je v veliki meri odpravljen. Kljub temu bi morali pacienti dobiti optimalno medicinsko diagnostiko, merjeno v skladu z mednarodnimi standardi. To je mogoče brez težav, saj ta nori hudičev lov na "slabe metastaze" ni več potreben. Pacient, ki se dobro počuti, ima dober tek, dobro spi, je prav tako zdrav kot sosedov jazbečar, ki tudi dobro je, dobro spi, veselo laja in maha z repom.

Najpomembnejše so medicinske sestre, "pacientove sestre" in pacientovi "prijatelji zdravniki ". Verjetno ni vedno mogoče ustvariti velike družine, kot smo jo imeli vedno, ko sem, za žal največ tri mesece, znova in znova poskušal uresničiti svoj ideal "Hiša DIRKOVIH prijateljev". Nazadnje so me skušali kaznovati zaradi kršenja trgovskih predpisov. Kljub vsem težavam je treba odpreti "Hiše DIRKOVIH prijateljev", preprosto so potrebne. Pogosto so sami pacienti povedali, da je bil to najboljši čas v njihovem življenju, ki so ga preživeli v takem okrevalnem domu. Zdravstvene zavarovalnice so vedno bojkotirale. Kdor je lahko plačal dnevno ceno »hotela«, jo je plačal. Kjer nekdo ni mogel plačati, so zanj zbirali premožnejši ljudje. Bili smo kot ena velika družina, brez panike. Vsak je pomagal, ko je lahko in počival, ko je bil utrujen. Kadar je bilo mogoče, smo se vsi zbrali k obroku. Tiste, ki so lahko le ležali, so s posteljo peljali k dolgi skupni zajtrkovalni mizi. V nobenem drugem hotelu se ljudje niso toliko in tako od srca smejali kot v naši "Hiši DIRKOVIH prijateljev".

Pomembno je tudi, da je pacientom dovoljeno, da po želji pripeljejo s seboj svoje svojce. Če jim je to pomembno za njihovo dobro počutje, je treba to omogočiti. Takšni sorodniki sploh ne motijo. Običajno so pozitivna selekcija družinskih članov. Tako imenovanega osebja ni mogoče izbrati dovolj skrbno, tudi zdravnikov. Predstavljajte si, ali bi sami želeli, da bi za vas skrbela ta medicinska sestra, ta zdravnik ali ta čistilka, če bi se počutili zelo slabo. Toda če je "duh hiše" v redu, se pogosto zgodijo osupljiva odkritja: skoraj vsak ima nekje močne točke in pogosto samo čaka, da mu jih dovolijo pokazati. Takšni ljudje potem pogosto razvijejo precej osupljive sposobnosti, za katere nihče ne bi verjel, da so sposobni. Spomnim se enega dežurnega šaljivca, ki je lahko tudi najbolj mračne ljudi spravil v solze smeha. Zajtrk brez njega ni bil zajtrk. Ena pacientka je zelo rada kuhala juhe. In v največje veselje ji je bilo, ko je bila njena juha vsem všeč. Juha je bila res dobrega okusa. Končno ni bilo kosila brez Genevievine juhe. Kmalu so vsi navdušeni pacienti delali na juhi, ki je bila vsak dan slastno raznolika. Sčasoma je množica navdušenih potrpežljivih kuharjev postala tako velika, da smo morali oblikovati drugo skupino, ki ji je bilo dovoljeno kuhati za večer, a seveda le pod Genevievinim nadzorom. Nekoč sem videl, da je tovarnar iz Francije, ki se je Genevievi zdel vreden, da lahko, z njegovim lastnim denarjem, nakupuje sestavine za njene in naše juhe, s polno košaro sestavin šel v kuhinjo. Kasneje, ko sem pogledal v kuhinjo, sem videl, da je bil ponosen, ker je za nagrado lahko mešal juho. Vse ženske so mu zavidale takšno čast, stal je tam v kuhinjskem predpasniku in zamišljeno mešal ogromen lonec juho.

En pacient je bil voznik. Njegovo največje veselje je bilo, ko je smel voziti kogar koli in kamor koli. In vsak večer so bili njegovi potniki polni pohval.

Ne gre le za to, da pacienta zaposlimo, temveč da ga motiviramo, in njegova bolezen postane nepomembna. O ja, res je bil bolan, a to ni bilo več tako pomembno, saj je spet ozdravel.

Pacienta lahko pomirimo na dva načina.

  • Eden od njih je, da jemlje za samoumevno, da se bo v "Hiši DIRKOVIH prijateljev" pozdravil, saj se tudi drugi vsi pozdravijo. Ti pacienti verjamejo! In to je dobro.
  • Inteligentnejšim med pacienti to ni dovolj, želijo razumeti sistem! In tudi to je dobro. Saj je razumljiv.

Zato je priporočljivo – tega mnenja sem– za te paciente izvajati redne "tečaje usposabljanja". Ti pacienti so bili v kratkem času spretni specialisti, tudi ko je šlo za rentgenske in CT slike možganov. Vedno sem imel svoje tiho veselje v tem. Ko je prišel nov pacient, so komaj čakali, da ga pregledam in usmerim ter naredim CT in RTG.  Potem ni bilo več zadržkov. Pacienta je preplavil val zanimanja. Svoj konflikt je moral povedati približno 20-krat in očitno je to storil voljno in z vedno večjim olajšanjem. Svoj konflikt, o katerem že leta ni mogel govoriti, niti z ženo, ki jo je ljubil, je zdaj vsem brez zadržka živahno pripovedoval, kot da je to najbolj naravna stvar na svetu. In če bi obstajala resnična, oprijemljiva težava tehnične, finančne ali druge narave, bi se med pacienti zbrala cela družba specialistov in »profesionalcev« in bi bila v hipu rešena.

Pacient, ki je dobil svoj konflikt zaradi finančnih težav in je o tem premišljeval pol leta, si ni mogel kaj, da ne bi zaupal pacientu- tovarišu, ki je bil bančni direktor velike banke. Ta je opravil desetminutni telefonski klic, s spoštovanim kolegom iz vasi. Zadevo je uredil v desetih minutah. Enemu so pomagali rešiti njegov konflikt, drugi je bil tri dni »veliki kralj«. Oba sta bila srečna.

Ljudje, ki so nekoč stali tako blizu nebesnih vrat, čutijo svoje novo življenje kot darilo z neba. Spet se obnašajo človeško, nekateri postanejo modri.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer 
prevod: Anita Kogelnik