UVOD v GERMANISCHE HEILKUNDE®

po dr. med. Rykeu Geerdu Hamerju

Biološka enotnost med ljudmi, živalmi in rastlinami 

samostojni kozmos

 

Načelo naravnih znanosti in s tem tudi biologije je, da najprej zberemo oprijemljiva, zanesljiva dejstva in poiščemo ponovljive povezave med temi dejstvi.

Pri tem naletimo na pojav, da so ljudje, živali ali organizmi praviloma organizirani v posebne enote in prilagojeni drug drugemu, lahko bi tudi rekli, da so povezani v mrežo (pomreženi). To je še posebej očitno (pri ljudeh in živalih) v odnosu med materjo do otroka ali otroka do matere.

V nadaljevanju to vrsto "mreženja" razumem predvsem kot mreženje programov v naših možganih z možganskimi programi drugih živali, pa tudi njihovo povezanost z dejstvi in ​​vedenjskimi načini podrejenih organizmov.

Vidimo na primer, da imamo ljudje določeno simbiotsko zvezo z mikrobi, kar je bilo delno že znano pri bakterijah coli. Na žalost tega še nismo prepoznali za druge bakterije, saj smo vsi na te mikrobe gledali kot na svoje sovražnike.

Vzemimo npr.  nekoč ta odnos in ga nato poskusimo razvrstiti v odnos med materjo in otrokom. Vidimo, da mati daje dojenčku tuberkulozne bakterije, torej kislinsko odporne palčke v mleku, ki mu prav nič ne škodijo, in se v otrokovem organizmu odložijo, kot potrebno orodje, za pozneje.

Zdaj so nam živalski-vedenjski-raziskovalci, potem ko smo na človeške-raziskovalce vedenja skoraj pozabili, spet jasno pokazali, da je določeno vedenje živali delno prirojeno, delno pridobljeno, vsekakor kot potrebna oprema za vsako živalsko populacijo.

Tako je bilo nekoč tudi pri nas ljudeh in je v bistvu še vedno tako z vidika bioloških konfliktov, le da te biološke konflikte zdaj praktično gojimo, skoraj bi lahko rekli, doživljamo paranoično. Na primer, paket delnic zdaj dojemamo kot košček in doživimo biološki konflikt, če ga izgubimo. V naravnem kontekstu bi bil ta kup papirja seveda popolnoma brez vrednosti.

Ko smo še živeli v sporazumu in harmoniji z naravo, je bil tudi naš odnos z živalmi urejen na povsem naraven način.

Za naše sorodnike, opice, so majhne živali plen, kot nakazujejo očnjaki, ki so pri opicah še prisotni, hkrati pa so opice plen  drugih živali, kot so tigri in levi. Nekoč je bilo enako za človeka in ustrezne živali, s katerimi je prvotno imel opravka, ki so bile shranjene v njegovih računalniških možganih. Še danes lahko to vidimo, na primer, ko zarodek zboli za tako imenovanim sindromom krožne žage: Zarodek, ki ne more razlikovati hrupa krožne žage od levjega rjovenja, trpi v popolni paniki, ko mati hodi mimo krožne žage, ki trenutno  reže vejo. Zarodek v maternici ima potrebo takoj pobegniti, četudi v tem smislu dejansko ne more hoditi, toda v fazi razvoja, na kateri je trenutno, se je v filogenetskem razvoju vedno lahko premikal naprej. Ali pa zarodek trpi zaradi konflikta ločitveni strah, ker ima verjetno občutek, da bo zaradi neposredne katastrofe daleč od svoje družine.

Sindrom krožne žage je še danes na podeželju najpogostejši vzrok motorične in senzorične paralize, ki jo opazimo ob rojstvu. Ta majhen primer lahko zadostuje, da pokažemo, kako tesno smo že milijone let povezani s temi so-bitji, živalmi in da so živali v glavnem programirane v naših računalniških možganih.

Če izpustite goloba, ki nikoli ni videl sokola, ker je bil vedno v golobnjaku, se bo takoj spustil proti tlom, ko bo pod sabo zagledal senco. Temu bi rekli nagon. Sokol je praktično programiran v možganih goloba in ne da bi se tega kdaj naučil, nagonsko takoj naredi vse pravilno. V bistvu skoraj vse populacije živali instinktivno naredijo prav, ker so jim tako plen kot lovci že programirani v možgane..

Če na primer sova zazna, da bo spomladi malo miši, potem preprosto znese manj jajc, da miši ne bi bile zdesetkane do te mere, da bi tudi same umrle od lakote.

Vse te stvari so čudovito predprogramirane v naših možganih in naši možgani so z možgani naših so-bitij- živalmi, povezani (pomreženi).

Enako velja za živali in rastline. Tem medsebojnim odnosom pravimo biološko ravnovesje, ki je čudovito obstajalo milijone let, dokler človek ni prišel v svoj hubris in ravnovesje uničil.

Od vseh živih bitij na zemlji je človek pravzaprav edino, ki je ušlo izpod nadzora in uničilo to čudovito stvaritev. Na misel mi pridejo Schillerjevi verzi:

„Gefährlich ist`s den Leu zu wecken
verderblich ist des Tigers Zahn
doch das schrecklichste der Schrecken
das ist der Mensch in seinem Wahn“ 
 

"Nevarno je zbujati leva, tigrov zob je pokvarljiv, ampak najstrašnejša grozota, to je človek v svoji norosti " 

Namen tega poglavja ni razkriti splošno biološko razočaranje nad svetom, temveč iskanje izgubljenega raja, v katerem ne bomo postali nesmrtni, ampak bi nam omogočil, da dosežemo harmonijo z bitji okoli sebe.

Harmonija je v tem, da lahko naši možgani znova reagirajo na tisto, na kar so bili dejansko uglašeni že milijone let.

Potrebovali bi vsaj milijon let, da bi se civilizacijske stvari, za katere menimo, da so izjemen napredek, vključile v naše možgane. V tem milijonu let bi to bile že "stare kamele" in naš računalnik ne bi več sledil našim izumom. Na to nima smisla gledati kot na napako naših možganov, ampak se moramo vprašati, ali niso izumi morda neprimerni za nas, to pomeni,  se v našo možgansko kodo ne vgrajujejo.

Kakšne posledice hočemo ali moramo iz tega potegniti kot posameznik, kot družina, kot klan, vas, mesto ali kot človeška rasa, je povsem drugo vprašanje. Gotovo je, da moramo te stvari najprej sploh dati v razpravo in znova z našimi ugotovitvami iz Germanische Heilkunde (prej: NEUE MEDIZIN, Germanische Neue Medizin), vključno s kontekstom vedenjskih raziskav pri živalih in rastlinah, vključno s kontekstom razvojnih dejstev, ponovno združiti v uspešno biološko sožitje. 

Tako hudo neurejen kot je svet trenutno, zagotovo ni bil še nikoli v svojih več milijonov let. Nič ne de, če se ljudem, ki izražajo takšne misli o civilizaciji, sprva smejijo kot nazadnjaškim sanjačem. Celotnemu ekološkemu gibanju, ki prav tako spada sem, se je sprva smejalo, dokler se človek končno ni zavedel, kako pomembno je.

Na področju medicine bodo imeli zdravniki prihodnosti, ki poznajo te kompleksne medsebojne odnose, predvsem nalogo spodbuditi paciente, da razumejo globlji pomen svoje bolezni in se čim bolj približajo naravnim možnostim rešitev naših bioloških konfliktov.

Tudi s tega vidika se bo  verjetno odločilo, ali bomo ljudje šele po katastrofi, prisiljeni razmišljati o sebi. To ne pomeni, da se moramo povsem odpovedati svojim tehničnim dosežkom, da bomo zopet vredni svojih milijone let starih možganskih kod in spet postali eno s samim seboj.

Copyright by Dr. med. Ryke Geerd Hamer
Prevod: Anita Kogelnik